Človeštvo je dejansko še zelo, zelo mlada vrsta. Pred dvema milijonoma let so se menda človečnjaki komaj prvič podali iz vzhodne Afrike, anatomija sodobnega človeka je stara okrog 200.000 let, vsaj približno človeško obnašanje pa le 50.000 let. Kaj je to v primerjavi s 160 milijoni let kolikor so, na primer planetu baje vladali dinozavri.
Mladost je lep čas, v bistvu najlepši, ko imaš na eni strani široko odprto polje obetov, na drugi pa le malo ali nič preteklih bremen. Mladi organizmi so prepojena z zdravjem in močjo, duh pa drzen in tako voljan sprejemati. Prav takšno je zdaj človeštvo: samozavestno, podjetno in nenasitno. Popolnoma prepričano v premoč, usmerjeno v napredek, spoznanje neznanega in obvladanje znanega.
Seveda govorimo o človeštvu, ne pa o človeku. Težko razumljivo in skoraj paradoksalno, a vendar gre za dve zelo različni kategoriji, od katerih, tako se vsaj zdi, zmagoslavja prve ne more nič ustaviti, druga pa le nekje ponižno caplja. Človeštvo, seveda z veliko stranpotmi, a kljub temu, preskakuje ovire, se reorganizira in družbeno ter vplivno nezadržno napreduje. Na zemlji mu ne konkurira nobena vrsta več. Edino resno nevarnost dejansko predstavlja le še samo sebi.
Na drugi strani pa je človek, posameznik - jaz in ti. Tu napredek ni primerljiv. Res da, vsaj v povprečju, živimo dlje in da, prav tako povprečno, vse manj stradamo, zbolevamo ali po nepotrebnem in prehitro umiramo. Vendar nič drugega. Večkrat se sprašujem, koliko nas vse to zadovoljuje in koliko smo zaradi tega resnično srečnejši. Mislim da napredka v sebi sploh ne prepoznamo in ga dejansko tudi ne moremo prepoznati. Imamo pač enkratno življenjsko priložnost, ki jo použijemo kakor se nam skuha. Tako polni smo upov in želja vendar ravno tako tudi razočaranj in tesnob. Človeško življenje gotovo sledi nihanjem zadovoljstva in sreče, vendar je v povprečju medlo in omrtvelo.
Kot da nekaj manjka? Kot da je nekje še tisti drugi del obeska, ki jih še vedno menda prodajajo zaljubljencem. Tisti, samo eden tak, ki se natančno ujema z mojim in sestavlja celoto. Ali ga je morda kdo videl? Komplement mojega življenja. Kje je?
Morda kdo svojega celo najde na svetu-, mojega ne. Moj je pri Bogu. Tam je moja celota. Tam prihaja tisti večno novo rojeni in pomlajeni del, ki dopolni razliko, ki postaja vse večja. Vedno več manjka telesu in duhu, vedno manj je tistega kar najde na svetu in vsaj približno še sodi tja, kjer ni nič. Vse več je teh stokrat pomerjenih parov, ki jih mečem nazaj v košaro in iščem globlje in globlje, pa tudi z vse manj upanja in volje.
Gospod, nocoj spet obhajamo tvoj prihod, spet bomo prižgali svečke v mraku in upali da zarja tvojega večnega jutra razsvetli naša srca. Nocoj bomo spet iskali prostor za popolnost v sebi in vanj puščali Duha, da bi nas prerodil in oživil za večno življenje. To je namreč edini in pravi smisel vere Vate. Večno življenje, vendar ne takšno, kot je to tukaj. Ne, v to se gotovo ne splača verovati, verujem le v polnost, združenost v celoto in vrnitev v pravi izvor.
Gospod, Ti veš da nismo od tega sveta in da se ne znajdemo v temi zato nocoj bodi naš svetilnik. Naj nam svetloba čiste ljubezni, ki izvira le iz Tebe, razsvetli pot po kateri se ne bomo opotekali in izgubljali. Nocoj razžari vero v nas, da bo prežgala hladne stene, ki nas ločujejo in nas povezala v eno s Tabo.
Nocoj nas pokliči iz grobov, v katerih smo ujeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar