Moamer, marela najbrž ne bo dovolj …

Polkovniku ne dajo miru. Sploh zanimivo, da je vsa ta leta kar ostal polkovnik. Njegov pokojni prijatelj Josip Broz je, na primer, v veliko krajšem času naredil bleščečo vojaško kariero in si priboril celo čin maršala. Res, da Joža in Moamer najbrž nista namakala piškotov v kamelje mleko, pod istim šotorom, vendar bi se slavni Libijec že lahko priučil tudi nekaterih svetovljanskih manir. Ena takšnih je tudi, da je treba znati zavohati, kdaj je pravi čas za odhod. Tega pa Moamer očitno ne zmore. Danes hoče vladati še točno tako, kot je pred 40-imi leti.

Zanimivo je tudi, kako dolgoletna oblast naredi človeka neobčutljivega. Pa naj si bo Tunizijec, Egipčan ali pa Libijec, verjetno pa bi to veljalo tudi za ljubljenega Zagorca, če ga ne bi življenje pač zapustilo prej kot ljudstvo.

Še bolj zanimive se mi zdijo reakcije "zahoda", ki ob krvavih dogodkih, tako nervozno mezni in se kremži, kot dojenček s polno plenico, namesto, da bi Gadafiju pokazal srednji prst in pohvalil pogum ljudstva, ki umira na ulicah svojih mest, ker bi se pač rado znebilo večne in absolutne diktature starega terorista.
Pa saj ni treba nič razlagati, vse mi je jasno … stari trgovec je pač cingljal s cekini in obljubami ter evropskim in ameriškim političnim pol-amaterjem pravi trenutek znal ponuditi točno tisto, kar so tako želeli slišati …
Mogoče bi pa mi, ki smo odprtega srca za naše prijatelje, ponudili zatočišče tudi Moamerju in mu postavili en lep šotor. Zraven pa še enega za guantanamce, pa še štalco za kamele …
As-Salamu Alaykum.

Tisto drugo lice

Življenje je raznoliko, vendar na nek način vedno sestavljeno iz dveh lic. Lahko bi rekel, da te po enem tepe samo, drugega mu nastavljaš pa prostovoljno. Po svoje je že tako zapleteno, če bi pa vsi dosledno vztrajali pri pravičnosti bi poleg tega postalo še neznosno. Kdor govori, da ni nikomur nič dolžan, dokazuje zgolj, da ne razume ali noče razumeti kje in kako živi. Človekova pot nikoli ni jeklenica na kateri visi kabina gondole, ki se lahko premika le po eni črti. Je čoln na širokem oceanu, ki ga motor sicer nekam žene, vendar ga po svoje vrtijo in premikajo tudi valovi, vetrovi in tokovi.
Vsi se na tak ali drugačen način srečujemo; med seboj ali s posledicami, ki jih življenje enega pušča v drugem. Naša sestavljenka gotovo ni tista, ki točno pade skupaj, ko položiš prave delčke. Sestavljenka našega življenja je lepljenka pri kateri se kosi prekrivajo in slabo ujemajo, včasih pa med njimi ostane tudi kakšna špranja. Podoba ni nikoli kompletna in zaključena, pogosto prav nemarno zmetana skupaj in ne-lepa. Sestavljajo jo koščki let, ljudi, izkušenj in preizkušenj. Ti niso nikoli povsem skladni, točni in ljubki; kar eden doda, drugi odtrga in tretji morda zakrpa ali pa še bolj razpraska.
Odpuščanje je prvi korak miru. Dejansko tudi edini. Kdor odpusti ali sprejme druge in sebe, kakor so ali je, ga bo našel. Tako zunanjega kot notranjega. Dokler ne znaš sprejeti drugih, ne boš razumel, da si le del neke zgodbe in ne njen glavni igralec. Glavnega igralca sploh ni, vse vloge so glavne in hkrati tudi stranske. Vsak kdor stopi na oder prevzame neko glavno vlogo in vsakemu je njegov nastop edini, ki ga sploh ima. Gledališče je privlačno ker je tako poenostavljeno in zato razumljivo. Pričakuješ zaplet in razplet, ki ga v resničnosti nikoli ni. V resničnosti so le zapleti. Razpleti so zgolj novi zapleti in prihajajo skupaj z ljudmi, ki so spet glavni igralci in nosijo svoje velike glavne vloge na rokah ali v srcih.
Toliko je teh glavnih vlog. Moja ni. Moja je stranska med vsemi glavnimi. Pomeni majhen prispevek, a po svoje pomemben. Vsaj zame. Zame je bistveno, da glavnim pusti odigrati. Naj odigrajo svoje velike glavne vloge, ki jih tako zelo potrebujejo.
Jaz vlog v bistvu ne rabim, ne glavnih in ne stranskih. Kjer vsi igrajo, vlog sploh ni več. Postale so nesmiselne. Življenje se da tudi samo živeti brez igre ali zmage. Celo brez aplavza. Lahko samo ugasnejo luči v prazni dvorani in greš domov ali pa ostaneš nekje v sebi.
Igralcev ne občudujem preveč, sem jim pa hvaležen, če se mi pokažejo in … če želijo še moje drugo lice, jim ga pač nastavim …

Teror-isti

Slovenija se v vseh pogledih približuje "svobodnemu" svetu, in to ne samo po plati splošne moralne dekadence, ampak tudi glede na odnos do domnevnih teroristov, ki so brez sojenja in jasne obtožbe, že leta in leta zaprti v Guantanamu na Kubi-, čeprav gre morda na splošno le za dva pogleda na isto požgano polje vrednot.
Trenutno naj bi bilo tam še 240 "detainees", od tega trije celo mlajši od 16 let. Po tem, kar se da prebrati, gre za osebe, ki niso državljani ZDA, ki jim ni sodilo nobeno legalno sodišče na svetu, za katere ni nihče spisal obtožnice in jim ni nihče nikoli dokazoval krivde ali omogočil možnost obrambe. Po vsem sodeč, jih je torej mednarodna teroristična organizacija CIA, katere ustanovitelj in financer je izključno vlada ZDA, ugrabila na ozemlju tujih držav ter tajno deportirala na ozemlje pod lastnim nadzorom oziroma pod jurisdikcijo nekaterih lizunskih režimov, med katerimi je očitno tudi sedanja vlada Republike Slovenije. Na to, kar ti ljudje preživljajo jih je potemtakem obsodila tajna policija, ki nima uradnih sodnih pooblastil v nobeni civilizirani državi, baje pa so jim jih za dober denar, nekaj prodali plemenski poglavarji s katerimi se NATO trenutno, tako epsko, fajta tam v srednji Aziji. Par pa naj bi jih američani na Kubi gostili zgolj zato, da bi ugodili prijateljem, ki sicer nimajo težav z zapiranjem ljudi brez sodbe, vendar določenih kategorij ne želijo imeti zaprtih doma.
Ti ljudje so bili pri tem mučeni in, če se je zanesti na javno dostopne vire, še vedno predstavljajo nekakšne poskusne zajčke za sofisticirane metode trpinčenja. Glede na to, da so že leta odrezani od svojih krajev in morebitnih informacij o dogajanju tam, lahko menim le, da je kakršnokoli mučenje zdaj namenjeno še zgolj študiju novih tehnik in izobraževanju kadrov, ki bodo nadaljevali bogato tradicijo sodobnega mednarodnega terorističnega delovanja ZDA.
Nisem noben strokovnjak za mednarodno pravo in sem predvsem velik zagovornik miroljubnega reševanja svetovnih konfliktov ter iskanja možnosti za sožitje brez ponižujočega podrejanja ljudi in izkoriščanja nekaterih držav ali delov sveta. Popolnoma jasno mi je tudi, da je ta zgodovinski čas dejansko le neprijazen in pust gadji otoček, ki ga na eni strani omejuje krvav zaliv lačnih morskih psov, na drugi pa se odpira ocean, ki mu vladajo gusarji. Nikakor pa ne morem razumeti našega predsednika vlade, ki očitno zdaj išče legalno možnost za sprejem zapornikov, ki jih je mednarodna šlamastika ZDA, pahnila v brezupen položaj in celo izjavlja, da se mu zdi "fer", da pomagamo, ker smo pač eden od tistih, ki so zahtevali zaprtje tistega zapora.
Ja-, spoštovani predsednik, ali ste morda Vi kdaj predlagali ustanovitev tega zapora? Jaz, zagotovo nisem in izjavljam, da kot državljan te države, sploh nisem vedel za ustanovitev zapora v Guantanamu, nikoli nisem odločal o tem ter nikoli pristal na kršenje mednarodnega prava in zunaj-sodno, tajno obravnavanje kogarkoli, zato ne čutim nobene odgovornosti za posledice, ki jih prinaša reševanje nelegalne in kriminalne dejavnosti vlade ZDA.
Ne zdi se mi "fer", da se vlada RS zdaj načrtno trudi goljufati pravni red lastne države zaradi interesov neke tuje. Slovenija je pač Slovenija, ZDA so pa ZDA. Slovenija je bila nekoč del SFRJ, ki je bila članica gibanja neuvrščenih med katerimi je bil in je še vedno, na primer tudi Afganistan, mi pa smo se po-sodobili (beri: prodali) in zdaj sodelujemo v sovražnih operacijah tujih okupacijskih sil v tej državi ter celo nastavljamo ramo za legalizacijo kršenja človekovih pravic njenim državljanom. ZDA pa, na drugi strani, celemu svetu že desetletja ponujajo svobodo pod parolo varovanja človekovih pravic, kar pa je še poštenega, pa vidi, da gre dejansko za veliko in donosno imperialistično podjetje, ki svojo bankirsko logiko, predvsem zaradi lastne javnosti, pokriva s fasado poštenja.


Mislim, da nas je lahko sram, vendar prav gotovo ne zato, ker smo bili nekoč neuvrščeni …

Masa kot človekova pravica

Iz statistike, v kolikor ji gre pač zaupati, je razvidno, da število prebivalcev tega planeta nenehno raste, in sicer naj bi nas bilo vsako sekundo kar približno 20 več. Ne vem sicer, kdo bi lahko to sproti štel, vendar recimo, da smo tu nekje.
Pojavlja se mi banalno vprašanje, na katerega si ne znam prav odgovoriti. Gre za dve predpostavki …
Prva je naslednja: če število ljudi na planetu absolutno raste, potem raste tudi skupna bruto masa človeške populacije. Grobo rečeno, naj mi bo oproščeno, ampak tako pač je: skupna masa človeškega mesa na svetu definitivno narašča. Pri tem velja upoštevati še nekaj – za preživetje naraščajočega števila ljudi, mora kajpada rasti tudi skupna masa razpoložljive hrane (kravic, prašičkov, riža, nutele, čokolešnika, itd.), torej, masa globalnega polnega penziona s turisti vred gre samo še gor.
Druga predpostavka pa je, da planetu skupne mase ne moremo niti dodati niti odvzeti, ker smo njegov del. Odtrgana češnja ne more pridobiti na skupni masi, pa če je črviček v njej še tako požrešen.
V masi planeta upoštevam lahko tudi vse umetne satelite in objekte, ki jih je človek do sedaj poslal v vesolje in s tem dejansko zmanjšal maso planeta, vendar je zadeva, s stališča celote bržkone zanemarljiva.
Sledi torej sklep, da se v notranji bilanci neke konstantne mase, delež ene komponente lahko spremeni le na račun drugega. O tem sicer govorijo neki fizikalni zakoni, ki si jih nisem jaz izmislil, vendar tu ne bom nikomur delali reklame.
Sledi vprašanje, ki mi sicer še vedno da spati, vendar odgovora le ne vem, in to je: komu ali čemu v planetarni masni strukturi se torej zmanjšuje delež na račun človeškega prirasta, ali po domače rečeno: koga mi tu zažiramo?
Za morebitne ideje se zahvaljujem … uporabljal jih bom izključno neprofitno in okolju prijazno …

Prva beseda narave naj bo kar gibanje

Narava, kot smo ji vraščeni in okolje, ki nas je pač zajelo na neki poti, nista nekaj negibnega. Nasprotno, bistvo vsega je prav stalno prehajanje-, kakor nekakšno metuljevo lebdenje v prostorih večnega spreminjanja. V bistvu je vse znotraj nestalnih meja, ki so napolnjene z gibljivimi sestavinami nečesa poljubnega. Kot plastična vrečka polna žolice. Fiksnih ali večno oprijemljivih točk ni. Že res, da je kamen sicer še vedno le kamen in led zgolj led, vendar gre pač za nam zaznavne oblike stalnega pretakanja v območju domačnosti in ne morda za zamrznjeni okvir ali prašno sliko, s katero možgani tako radi modelirajo nekaj česar ne morejo razumeti. Spreminja se prav vse, le da nekaj počasneje od drugega in negibnih izjem ni nikjer. Tudi kamen je bil pred milijoni let razbeljena magma in led še včeraj zvečer le para v oblakih.
No, kamenje z ljubim nam gibanjem nima prav veliko skupnega, led mogoče kaj več, še največ pa verjetno sneg. Vsaj v tem zimskem času, ki prav tako ni več to. Gre bolj vožnjo v skupini in pobeg, ki si ga je spet privoščila pomlad. Bomo videli, če ji bo uspelo zdržati … jaz vseeno navijam za zeleno.
Kakorkoli, tudi sneg v bistvu ni več sneg, ampak nekakšen pol-naraven pripravek, ki pride prav – recimo za gibanje … zaenkrat je še bel, na pogled kakor pravi.
Morda bi ga lahko pobarvali, da bi se ponoči svetil ali recimo odišavili … to bi bilo res dobesedno kul.

c. kr.

Glavno mesto imperija je sicer veliko in imenitno, vendar v njegovem kičastem blišču zaman iščeš odgovor na vprašanje: zakaj prav to in ne morda katero drugo? Prav tako v strogih pogledih bronastih jezdecev ali razkošnih sarkofagih z njihovimi trupli ne najdeš razloga, zakaj so morali biti to prav ti ljudje in ne morda kateri drugi. Vsak čas in prostor, če je le primerno zapolnjen, slej ko prej proizvede tudi vladajočo strukturo in posameznike, ki jo poosebljajo. Ni rečeno, da so od vseh najboljši ali tako zelo izjemni, da je to kar samoumevno. Lahko celo nasprotno-, ko jim odvzameš tisto malo kar jih dela vzvišene spoznaš da so v bistvu šibki in dolgočasni. Izjemni so kvečjemu nekateri spleti zgodovinskih okoliščin in morda ljudje, ki se v njih znajdejo, vendar še zdaleč ne vsi. Izjemni so lahko tudi spomini, ki ostanejo za njimi, vendar prav tako le redki. Veliko več je banalnosti, naključij, čudaštva in predvsem pohlepa ter nečimrnosti. Brez tega ne gre in očitno je prav to tisto kar maže in žene kolesje večnega boja za družbeno prevlado in osebni prestiž.
Resnična izjema so nekatera presečišča časa in okoliščin, v katerih so se znašli res pravi ljudje. Takrat so tudi nastali imperiji, nakopičila se je oblast in predvsem rodila izjemna želja po nesmrtnosti.
Na prvo nas zdaj spominja zgodovina, na drugo muzeji in spomeniki-, slednja pa se pa kljub vsemu trudu, le ni uresničila … Hvala Bogu, kar je ostalo je vsaj zanimivo.

Varuhi interesov

Ja, tu se pa heci nehajo. Interesi države so pač nad vsem. To je treba priznati, udariti s petami skupaj, dvigniti brado, se izprsiti in upanjapoln pogled usmeriti nekam … hm, kam že … saj ni kam … no ja, nekam pač-, morda proti Bruslju ali … Kairu …
Skratka … "Ključno vprašanje je, kaj lahko stori demokratična Slovenija, ki pomeni diskontinuiteto z nekdanjim režimom, z delom arhivskega gradiva, za katerega meni, da bi lahko ogrozilo interese te samostojne, demokratične Slovenije".
Da – to je zdaj res ključno vprašanje!
Prosim lepo-, gre namreč za samostojno demokratično Slovenijo. Ne podražitve, ne propadanje gospodarstva, ne siromašenje prebivalstva, ne brezperspektivnost mladine in starine, ne predirno škripanje našega pravnega kolesja, ne vzroki in posledice finančnih mahinacij (zdaj še cerkvenih) s katerimi se bomo verjetno tako ali drugače srečevali še dolgo in niti vprašanje, kakšna obzorja sploh čakajo družbo brez vrednot … V tem trenutku je torej ključno vprašanje, če javnost sme brati neke 30 let stare papirje.
Zdaj ko so to zadevo očitno spravili na največji možni skupni imenovalec, me je, prav res začelo zanimati kdo je tisti človek, ki je tako zelo pomemben, da bi njegova morebitna kompromitacija predstavljala napad na interese Slovenije, če ne že kar takojšnjega propada … Če je to predsednik države … ja, pa kaj? Toliko smo že videli in slišali, da se niti ne sekiramo več. Človek je bil pač funkcionar takratne države in je počel, kar si je takratna politika izmislila – kot, da je danes kaj drugače.
Če bi bilo zaradi razkritih informacij nerodno kakšnim ovaduhom ali uslužbencem SDV, se sekiram še manj … kar naj jim bo nerodno-, pa kaj? Saj je bilo tistim, ki so imeli zaradi njihovega dela težave tudi, pa ne samo nerodno, morda je celo škodilo njihovemu zdravju ali vsaj dobremu počutju. Sicer pa, brez skrbi dragi tajni in ne-tajni sodelavci - vaša cenjena imena tako ali tako varuje budno oko našega informacijskega pooblaščenstva. Kar naj kdo poskusi objaviti kaj osebnega, pa bo videli kaj je to pekel. Če ne drug, ga bo pa vanj, z veseljem pospremil sam tovariš general vseh tožilcev.
Vendar pa to še ni vse, očitno je zadeva lahko še strašnejša, ker "… so na podlagi tega gradiva lahko ogroženi državni interesi in pa bolj kot državni interesi varnost posameznikov in njihovo dostojanstvo oz. varnost tudi drugih družinskih članov, ne v Sloveniji, ti ljudje živijo v tujini. Ne govorimo o nekih profesionalnih zločincih, ampak predvsem o navadnih družinskih ljudeh, ki so opravljali to iz patriotizma."
Zdaj smo torej izvedeli še to – v nevarnosti so naši patrioti, borci za domovino. Pozabili so sicer povedati za katero domovino so se tako zelo izpostavili, da tega še zdaj ne upajo javno priznati. Rekel bi da je to, po svoje, kar malce čuden patriotizem, če ne upaš priznati, da si se nekoč iz domoljubja pošteno in srčno boril, zdaj se pa treseš samo še za svoj družinski mir … Vsekakor menda ne bi kar takoj izbruhnili spopadi, če bi tudi neposvečeni imeli možnost zvedeli, kdo in s kakšnimi sredstvi se je nekoč boril zato da nam je danes dobro.
Veste, saj nekaj tega že itak vemo, marsikaj ugibamo še več si lahko pa mislimo. Morda celo več od tistega kar bi tam prebrali.
Kdor se torej najde v papirjih, pa le "mora biti toliko moža, da sprevidi, da je bil zaveden ali je dobil napačne informacije, in se … javno opraviči " po možnosti vsem tistim, ki se jih tako zelo boji že več kot 30 let.