Remilanizacija

Predsednik, ki to pravzaprav nikoli ni nehal biti, se je končno le oglasil in napovedal tisto kar je bilo slej ko prej pričakovati. In to je seveda prodor po levi. Ko je po zadnjih volitvah že kazalo, da bo vendarle šlo v pravo smer, je zadeva očitno ušla iz vajeti in "mladinci" so preprosto "zabluzili". Levja šapa je dovolj dolgo čakal, vmes malo godrnjal, zdaj pa le ugotovil, da gre vse skupaj preveč po svoje in je raje prekinil, za nekatere že mučno tišino. Pametno …

To, da je bil prav on govornik na tem, veliko bolj žalostnem, kot slavnem kraju, seveda ni nič presenetljivega. Težko bi si predstavljal, da bi borci sploh hoteli poslušati še koga drugega, dejstvo pa je, da je prišel na plan s programskim govorom, ki pristoji nekomu, ki niti vleče skupaj in ne morda upokojencu, ki bi pestoval mačka ter kdaj pa kdaj malce poškilil čez rob časopisa, da bi pokomentiral aktualne razmere.
Tako se govori, kadar se namerava kaj ukreniti in ne zgolj potolažiti objokane ter pohvaliti pridne - tako se govori, kadar se gre na oblast.
V sicer spodobni množici sem nekoga pogrešal-, pravzaprav jih je še veliko manjkalo, vendar je eden zelo manjkal. In to je kajpak naš aktualni predsednik.
Kod neki hodi Danilo, ki tako rad zaide na takšne obletnice?
Menda pa ja ni ljubosumen na legendo? Ali pa je morda med svojimi, sicer tradicionalno gorečimi, začutil kakšen hladen vetrič … fijuuu …

Kratek družinski vodnik preživetja

Ko slišim druge, tudi strokovno podkovane ljudi, govoriti o družinskih razmerjih, vzgoji otrok ali odnosih med partnerjema, si ne morem kaj, da me ne bi vedno znova presenetilo, na kako različne načine in s kako različnimi osebnimi pričakovanji nekateri vstopajo v družinsko življenje. Na splošno, razlikujem pristope k tej tematiki na dve skupini. V prvo uvrščam tiste, ki izhajajo iz ideje da je razmerja in reakcije, v katerih se nekdo znajde kot del družine, mogoče vnaprej pričakovati in obvladati z razumskimi in logičnimi odločitvami na katere se lahko pripravimo, se o njih vnaprej podučimo ter jih dojamemo v nekem osebnem, z lastnimi izkušnjami pogojenem bistvu. Skratka, nadzorovan, razumski pristop, ki naj bi dal obvladane in razumne rešitve.
V drugo skupino spadajo tisti, ki se enakih okoliščin lotevajo intuitivno. Tisti torej, ki so mnenja, da vseh okoliščin ni mogoče predvideti, še manj pa reakcije vseh, ki se bodo v njih znašli. Zato se tudi pripraviti ni mogoče tako dobro, da bi se lahko zanesli, da bo potem vse res tako kot bi želeli. Ker zagotovo ne bo. Skratka, nenadzorovan, situacijski pristop, ki da rešitve, kakršne ljudje v nekem položaju, pač lahko dajo.
Obe skupini sta verjetno skrajni in družinsko življenje večine najbrž predstavlja nek koktejl, sestavljen iz enih in drugih principov v poljubnih kombinacijah.
Sam definitivno sodim med druge. Torej tiste, ki se prepuščajo naključju in rešujejo vsako uro dneva posebej. Seveda sleherno življenje in moje prav tako, spremljajo neki načrti ali bolje rečeno paleta upanja pomešana s pričakovanji dogodkov ali njihovih razpletov. Vendar jaz teh stvari ne pritrjujem na nič drugega kakor na Božjo voljo - kdo drug, ki morda razmišlja podobno in se na Boga ne zanaša, se pa verjetno izgovarja na usodo ali kaj takšnega. Kakorkoli, življenje in tudi vse tisto s čimer ga sami skušamo nadzirati je, vsaj zame, izlet v neznano. Je nepredvidljiva množica okoliščin, ki se nam časovno in situacijsko prekrivajo na poti. Po svoje sem verjetno skrajnež za katerega dejansko niti neka pot, v dobesednem pomenu, sploh ne obstaja. Moja pot je zgolj občasno prestopanje iz sonca v senco, iz dežja pod kap in včasih vendarle tudi na suho, medtem ko se ostali svet v vseh mogočih pojavnih oblikah, premika mimo mene. Kdaj pa kdaj se moram komu tudi odmakniti, da me ne pohodi, vendar na splošno mirujem dokler je za zdržat. Napovedi in velika pričakovanja pa sem si dal že zdavnaj kirurško odstraniti in anastezija po posegu še ni popustila, zato me to prav nič ne boli.
Približno takšno je tudi moje razumevanje družine in družinskih razmerij – sam sem prišel iz okoliščin, ki jih mojim otrokom prav gotovo ne bo treba živeti, kar pa niti ni nujno zelo dobro. Če bi jih morali, bi morda znali določene vrednote ceniti bolj kot jih, ali pa katere druge nekoliko manj. Kdo bi vedel? Kakorkoli, zveza mojega časa in izkušenj z njimi sem samo jaz in dejansko je le od mene odvisno kaj jim lahko prenesem in česa jim raje ne bom.
Moji vzgojni pristopi so intuitivni, preprosto iz razloga, ker sem bil takšnih tudi sam deležen. Mislim, da je to in brezpogojna ljubezen tudi najboljše varovalo proti življenjski hinavščini ali slabi vzgoji. Če imaš nekoga res rad, potem ti ni nič pretežko in če vedno reagiraš tako kot pač "na prvo" reagiraš, boš tudi tiste na katere želiš, oziroma, ne želiš vplivati, lahko prepričal v iskrenost svojih namenov. Ti jim bodo morda všeč, najbolj verjetno pa ne, vendar bodo tako vsaj razmišljati o vzrokih za ovire, ki jih predstavljam v njihovem življenju. Vzgoja je omejevanje, vendar mora biti res prepričljiva in stoodstotno podprta z zgledom. Danes se dvomi vedno in o vsem. Včerajšnje vrednote in družinske avtoritete so nostalgija, ki mlade zanima le toliko, kolikor koristi in resničnosti začutijo v življenju tistih, ki jih zagovarjajo.
Družinsko življenje danes ni popoldanska obrt, ki bi jo človek zadovoljivo počel tudi med branjem časopisa na kavču. Zame je bolj podobno nanizanki "ultimate survival", kjer se avanturisti podajajo v neznano in borijo za preživetje zgolj z lastno iznajdljivostjo in močjo. Če so spretni, zdržljivi in imajo nekaj sreče, preživijo in gredo naprej, če pa ne, jih pač reši ekipa s helikopterjem.
V družinskem življenju je podobno, s to razliko, da je namesto avanturista tukaj par ljudi, ki naj bi vsaj o ključnih vprašanjih razmišljali podobno in ki morajo biti tudi sami svoja reševalna ekipa – in to brez helikopterja …

Zdravje import, d. o. o.

Zdravstveno politiko v Sloveniji bi morda vsaj delno lahko prenesli kar na Zavod RS za blagovne rezerve. Gre namreč za paradoksalno situacijo pomanjkanja zdravnikov, ki se v Sloveniji očitno pojavlja ciklično in je precej natančen izkaz problematike planiranja potreb po zdravstvenem kadru, predvsem zdravnikih. Vlada je skozi proceduro spravila Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik …, s katerim naj bi omogočila pokrivanje primanjkljajev na tem področju, ni pa izključeno, da je ukrep naperjen tudi proti nekaterim drugim apetitom.
Aritmetika, ki poganja zdravstveni sistem je v bistvu enostavna in ima za analogijo lahko kar kad polno vode, ki bi jo radi vzdrževal primerno toplo. Voda odteka čez rob, izpareva in se ohlaja in vse to nek inteligentni medij, ki, recimo veselo čofota in se igra z račko, uravnava z odpiranjem in pripiranjem pipe. Pri zdravstvenem sistemu imamo namesto kadi populacijski bazen, ki se rojeva, odrašča, stara in umira ter seveda tako in drugače zboleva. Naloga zdravstvene politike je, da potrebe te populacije zaznava ali po možnosti celo predvideva in servisira. V ta namen regulira vpise v izobraževanje ter uvaja ali reducira zdravstvene oddelke in ustanove, seveda ob upoštevanju potreb in velikosti razpoložljivega grelnika vode (beri: denarja). Skratka, z javnimi sredstvi in javnimi pooblastili gospodari s tem, za ljudi izredno pomembnim področjem.

Mimogrede, zgolj za šalo-, za razlago omenjene povezave z blagovnimi rezervami, naj povem, da se (vsaj morali bi se) tudi načrtovalci državnih blagovnih rezerv ukvarjajo s takšnimi problemi. Država ima nekje neke rezerve živil, goriv, … za primer motenj v redni tržni preskrbi in jih mora pač obnavljati ter vzdrževati v takšnem stanju in obsegu, ki ustreza morebitnim potrebam in pričakovanjem. Nekaj zalog seveda mora biti, zlasti, če so letine slabše ali dobave otežene-, koliko je stvar ocene-, tisto kar je skladiščeno ima pa tudi rok uporabnosti, torej je zaloge potrebno pravočasno obnavljati. Skratka, posla za načrtovalca v bistvu ne zmanjka, pa naj skrbi za državne rezerve pšenice ali pa zgolj za zalogo mleka v našem hladilniku.
Naša aktualna zdravstvena politika se je v tem trenutku torej odločila, da bo odškrnila vrata za tuje izvajalce storitev na področju zdravstva – se pravi, dovolila uvoz zdravnikov ker jih v Sloveniji menda primanjkuje, kljub temu, da jih samo na ljubljanski MF vsako leto v povprečju diplomira več kot sto, s tem, da lahko pričakujemo tudi mariborske.
Ukrep se mi osebno ne zdi dober in ga ne bi nikoli podprl.
In sicer iz dveh preprostih razlogov. Prvi izhaja iz mojega globokega prepričan, da se mora ljudstvo zdraviti samo, torej Slovence naj zdravijo Slovenci. Pa ne samo zdraviti, tudi izobraževati, soditi, varovati ... Nihče me ne bo prepričal, da ne premoremo dovolj mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni na zahteven in dolgotrajen študij ter delo doma in za domače ljudi. Gre zgolj za vprašanje omenjene zdravstvene politike. In drugi razlog je ta, da z vsem spoštovanjem do celega sveta in vseh ljudi, res ne razumem, zakaj bi morali našo narodno akumulacijo, torej denar, ki ga tako ali drugače ustvarjamo sami in namenjamo za zdravstveni standard, dajati tujcem. Prebivalstvo Slovenije je ustvarilo in podpira nek obseg storitev zase in za svoje potomce. Tisti, ki so se izšolali v drugih državah, niti njihovi predniki, niso k temu prispevali nič. Niso odvajali od plač, niso plačevali samoprispevkov, nenazadnje nikoli niso za male denarje delali in dežurali po naših bolnicah, kot pripravniki. Skratka, k nam prihajajo prodajat svojo obrt, delat v okolje, ki smo ga mi ustvarili in naš denar se bo obračal v nekem tujem gospodarstvu namesto v tem iz katerega izhaja. Na račun trenutnega stanja, za katerega je izključno odgovorna zdravstvena politika, torej dolgoročno siromašimo sami sebe namesto, da bi raje več namenili za štipendije, opremo učilnic, plače predavateljev, stroške specializacij in vzdrževanje javne zdravstvene mreže, torej uklrepe s katero bi zagotovili trajnejšo vzdržnost sistema in ne zgolj pogasili trenutno že(l)jo po zdravnikih, za katero niti nisem prepričan, če ni zgolj umetno ustvarjena.
Na drugi strani, pa novico, da bodo določen del zdravljenj opravljale višje medicinske sestre, pozdravljam z odobravanjem in menim, da je prava ideja. Osebno, medicinskim sestram zaupam vsaj tako kot zdravnikom, če ne še bolj. Razlog je v tem, da so medicinske sestre (pa tudi bratje, da ne bo kakšnega dvoma), za moje pojme, praktiki, ki delajo v zdravstvu v povprečju od svojega petnajstega leta naprej, ker je naš izobraževalni sistem pač takšen, da s srednjo medicinsko šolo lahko študiraš za medicinsko sestro, študij za zdravnike pa je praktično rezerviran za gimnazijce. Ti pa, z vem dolžnim spoštovanjem do truda, ki ga vlagajo v svoje šolanje, do svojega osemnajstega leta nimajo pojma o zdravstvu, da o stiku z bolnimi ljudmi in splošni socialni etiki takšnega dela, ki jo nedvomno prinese praksa, sploh ne govorim. Srednješolec je oseba na prehodu od otroštva v odraslost, ki je še odprt tudi še za osebno izgradnjo ali preprosto povedano, dijaka lahko še vzgajaš v človeka, kar medicinski delavec definitivno mora biti. Pri študentih pa že iz precej formiranih osebnosti delaš eksperte in jim seveda veliko težje posreduješ osnove človečnosti ali občutljivosti za stiske ljudi, kar pa je prav gotovo nekaj kar loči zdravnika od mehanika.

Sicer verjamem v ministrovo dobronamernost, vendar res nisem prepričan, če je pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji tako akutno, da ga nikakor ne bi mogli prebroditi z lastnimi ljudmi. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj iz ljubezni do materinščine.
Za anekdoto naj povem, da sem bil pred leti na zaključku šolskega leta in sedem-letniki so sami pripravili skeč, ki se je dogajal v zobozdravstveni ambulanti. Bili smo resnično navdušeni, ker so otroci, ne samo pripravili zabavno zgodbico, ampak tudi dialoge izpeljali v brezhibni "dentalni slovenščini" ... skratka, za umret smešno.

Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.

Preklinjanje in sramotenje Boga in vsega, kar je povezano z izpovedovanjem vere, je ponekod prepovedano z zakonom. Pri nas ne. Spraševati se, ali je to dobro ali slabo, je podobno kot če bi vprašali: "Ali smo ljudje dobri ali slabi?"
Pravilen odgovor je: "Kakor kdo in kakor kdaj."
Glede bogokletja se pri nas torej zanašamo na splošno ustavno določilo, ki pravi da je: "protiustavno … vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti", kar je potem, enako-pomensko ponovljeno še v Zakonu o verski svobodi.
Mimogrede, Zakon o verski svobodi bi lahko nosil tudi naziv Zakon o verski nesvobodi, ker se ukvarja predvsem s tem, kaj se v imenu vere ne sme početi. To sicer niti ne čudi glede na to, da so ga pisali in sprejemali prekaljeni ateisti ali kvečjemu panteistični razsvetljenci, ki pri nas že tradicionalno ali morda celo dedno, držijo roko nad tem področjem življenja.
Kakorkoli-, hvala Bogu, da ni še slabše in to je, v bistvu, tudi vse kar ima naša civilna skupnost opraviti z versko. Pač vse nekako pod marelo ždenja v mlakuži humanističnega individualizma; torej - "Živi in pusti verjeti."
Z žaljenjem, sramotenjem, omalovaževanjem, karikiranjem ali vsesplošnim in vse-obličnim zasmehovanjem vernikov, oseb posvečenega življenja, naukov, dogm, praznikov, simbolov in ustanov, se seveda, v maniri prosvetljenskega sekularizma in post-revolucionarne vse-vednosti, pri nas ni dolžan ukvarjati nihče. Lahko sicer neomejeno tožimo ali tožijo, vendar je zadeva zreducirana zgolj na osebno prizadetost in lasten denar.
Po svoje zanimivo – če, na primer, naredite plagiat popevke ali si "sposodite" tuja avtorska dela ter jih zgolj uporabite kot svoja, čeravno brez kakršnegakoli poniževanja vira ali tistih, ki so to poslušali, brali ali videli pred vami, se državni organi zganejo in grozi vam vsaj resna globa. Če pa vam, recimo pade na pamet, da bi "zlorabili" ali nenamensko uporabili ideje, vsebine, forme, človeške vloge in osebnosti, ki so delno ali morda celo izključno posvečene Bogu, pa se vam, v najhujšem primeru na ozemlju naše države (in kajpak, še mnogih drugih) lahko zgodi zgolj osebna tožba zaradi klevetanja ali nestrpnega govorjenja. Seveda, pa vam še v tem primeru država strumno stopi v bran, ker se lahko sklicujete na svobodo govora, ki pa je varovana kategorija. Država torej s črko zakona in svojimi orožji ščiti vsakovrstno individualno blebetanje ali klatenje neumnosti, ne pozna ali ne prizna pa vrednosti duhovnega izročila ter življenjskega vodila številnih rodov in pomembnega dela živeče populacije avtohtonega naroda.
Če smo jezni in nekomu rečemo, da je "komunist" ali "fašist", nas lahko kruto toži in verjetno tudi uspe dokazati razžalitev ali celo duševno trpljenje-, če pa si "umetnik" ali "humorist" sposodi verske simbole, izročila in osebe ter povzroči zgražanje ali prizadetost vernikov, se lahko brez težav sklicuje na širok paravan umetniške svobode.
Seveda ni vse za metat v en koš in tudi teren "bogokletja" je spolzek ter lahko, namesto svobode prinese komu tudi omejitev verskega izražanja, dejstvo pa je, da potrebno prepoznati načrtno in javno provociranje ter se tudi jasno opredeliti do njega. Če se, na primer urednik ali ustvarjalec odloči, da bo ob verskem prazniku, ki ga praznuje večina Slovencev, zabaval avditorij z norčevanjem ali satiro na račun simbolov, običajev in religioznih vsebin praznika, potem to pač ni umetnost ampak navadna namenska provokacija, ki za moje pojme, cilja direktno v ustavno kategorijo spodbujanja neenakopravnosti. Kot vernik se namreč jaz osebno počutim neenakopravnega in zasmehovanega, če se, na primer Zrnec in Bizovičar, za Božič norčujeta iz dogodkov ob rojstvu našega Odrešenika. Primer je seveda lanski in sem ga slučajno opazil, verjetno pa je bilo vmes še precej drugih, ki so me hvala Bogu, obšli.
Norčevanje in naklepno žaljivo govorjenje o veri vernike boli, še zlasti zato, ker si ga privoščijo takšni, ki o stvareh preprosto ne vedo drugega, kot tisto, kar poznajo iz gostilniških stereotipov. Občutek je podoben, kot če nekdo kritizira vzgojenost mojega otroka. Ni mi vseeno, pa čeprav je morda vse res. Preprosto imam občutek, da nekdo posega v moje, v tisto kar je bistven del mene in mojega življenja. Pri sebi rečem, da ga tako dobro, kot jaz, ki živim z njim in zanj, ne pozna nihče. Govorite lahko sicer kar hočete, poslušal vas pa ne bom.
Res ne vem koliko bogokletje prizadene našega Boga – najbrž nič in tudi ena opeka ne pade s cerkvenih streh zaradi tega-, dejstvo pa je, da prizadene ljudi.
Preklinjati Boga pomeni preklinjati ljudi, ki verujejo vanj … torej jih sovražiti v njihovem najglobljem in osebnem bistvu-, samo zato ker pač so …
Kam se to lahko razvije v praksi smo videli v zadnjih dvajsetih letih balkanske zgodovine. Tam kolnejo Boga že od nekdaj … kar tako …
Kaj pa če jih On ne posluša več niti takrat, ko ga kaj prosijo?

"V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi." (Jn 1,4)

Beseda je prišla v praznino. Pravzaprav ne popolno – dejansko je v njej že vse bilo. Tako kot je zdaj. Bila je večnost, bili sta luč in tema in bilo je življenje. Povsem dovolj za začetek. Iz tega je potem nastalo vse, kar je. Saj, v bistvu še zdaj ni nič več od tega, le da je sestavljeno in napeto na kalupe, ki podpirajo zaznavne oblike.
Svet in mi z njim smo le kulise. Platna-, napeta na moč življenja, ki prihaja od drugje, obešena na pretoke nekih energij ali naboje, ki so ostali razsejani po polju na katerega so bili vrženi. Posejani so, da bi vzklili in rodili neko okolje. In res so vzklili, se ukoreninili ter zapredli mrežo v kateri smo zdaj zlepljeni vsi v vse.
Pajek uporablja mrežo za lov-, in naj bi bila njegovo orodje. Kaj pa če je on njen? Kaj če je lov starejši in pomembnejši od pajka in mreže? Kaj če je bilo najprej nekaj kakor: lov, potem mreža, ki je dobila pajka in nazadnje še muha, ker ji je bilo tako pač namenjeno? Namenjen ji je njen delček luči. Tako kot pajku in kakor nam vsem. Ne več in ne manj – točno toliko kot je. Ostalo je v večnosti-, v luči, ki je še ne vidimo.
Beseda je stopila v nič in ustvarila red. Kar je za nas nič, je resnično več kot red.
Je resnična luč, ki večno zmaga temo … in vso to praznino.

Heil Schneemann

Snežakec je na tromostovju sinoči nekoliko "po svoje" pozdravil zbrane otročke ...

Kraljica miru

Da je prvi dan novega leta posvečen miru in Mariji, Božji Materi ima prav gotovo svoj poseben pomen. To, da bi ljudje lahko, vsaj na ta dan, odložili orožje in skušali potrpeti drug z drugim, če že ne kaj več, je seveda popolnoma jasno in naj ne velja samo tega dan, ampak prav vsakega v letu. Svet bi zlahka shajal brez vseh spopadov-, enostavno bi se morali in mogli poslušati ter truditi za nenasilno reševanje problemov. To je prav gotovo povsem možno in realno, mislim, da gre samo za vprašanje nivoja kulture neke oblasti-, ne toliko ljudi, predvsem oblasti. Če je oblast sposobna vzpostavljati dialog v sebi in navzven, potem družbeni dialog je, sicer ga ni. Seveda-, v sanjskih razmerah, v katerih bi se vsi na splošno in stalno trudili razumeti drug drugega, bi odpadla tudi velika večina potreb po reševanju sporov, ker jih pač ne bi bilo. Kdor skuša zdravo živeti, se izogne tudi kakšni bolezni, ki se ji sicer ne bi, in podobno velja tudi za spore. Kdor spora ne išče, ima veliko več možnosti, da se mu sploh treba prepirati. No ja, to v teoriji vsi vemo in ni nič takšnega, česar ne bi že vsaj stokrat slišali.
Škodi pa tudi ne.

Mir, ki nam ga prinaša Božja Mati, je drugačen-, notranji mir. To je mir, ki ga najprej sprejmemo vase, da bi ga potem lahko, vsaj po kapljicah, delili tudi drugim. Je mir našega srca in duha, lastna pomirjenost s samim seboj ter s svojo vlogo v okolju, kakršno pač že je. To nam seveda ni vedno naklonjeno, celo nasprotno, zdi se nam večkrat neprijazno ali celo sovražno. Pa verjetno ne toliko zaradi drugačnosti ali nerazumevanja. Tega, vsaj po moje, ni veliko več, kot kdajkoli, raje manj. Predvsem smo se spremenili sami in naša pričakovanja. Bolj razvajeni smo, zahtevnejši, še bolj neučakani in nestrpni, do drugih in do sebe. Pričakujemo instantne in brezhibne rešitve, idealne razmere, lepe hiše, urejena okolja, izjemne življenjske sopotnike, krasne otroke, zdravje, dobro plačane službe, odlične avtomobile … vse super.
Seveda bo marsikdo rekel: "Ja, zakaj pa tega ne bi imeli? A-, si morda ne zaslužimo?"
Ja, seveda si, in čudovito bi bilo, če bi vsi imeli res vse tisto, česar si želimo, čeprav bi najbrž tudi to ne rešilo vseh problemov.
Ostaja dejstvo, da svet, z nami in našo družbo vred, ni sestavljanka idealno ujemajočih se popolnosti ampak improviziran sistem nepopolno delujočih in nepravih rešitev, ki pa nekako le funkcionirajo. Prava prispodoba sveta ni kičasto okolje urejenih hišic, idealnih družinic, nasmejanih obrazkov, udobnih avtomobilov in pokošenih zelenic ali morda teve tekma, v kateri nekomu, čez noč postavijo in dajo vse to. Prava slika je izziv preživetja v katerem skušajo udeleženci iz odpadnega materiala narediti nekaj uporabnega. Ustvariti torej novo ali sploh kakšno vrednost iz nečesa, kar je odslužilo, kar je že mimo, je pokvarjeno, poškodovano ali tako ali drugače manjvredno. To je naš resnični svet. Odpad, katerega del smo sami in po katerem blodimo in brskamo, ter si slej ko prej tudi trajno organiziramo nekakšne začasne rešitve. In v tem svetu, predvsem pa v nas samih ima svojo veliko vlogo prav naš mir, potrpljenje in sprijaznjenje. Sprejetje sveta nepopolnih rešitev, nepopolnih ljudi in prav takšnih odnosov.
Lepo bi bilo, da bi se svet v novem letu vsaj malce popravil. Gotovo se bo, če ga bomo začeli gledati z očmi lastnega miru. Ne pustimo se mu kar tako vreči iz tira in mu prizanesimo s prehitrimi sodbami, sprejmimo ga-, morda tako, kot je Marija sprejela Božjo voljo.
Naj se nam zgodi … ta mir.