Prva sled

V bistvu ni čisto prva-, veliko jih je že bilo ... prej in še prej.

Ampak je vseeno nekaj novega. 

Skoraj kot na Marsu. Nekdo bo vendarle stopil prvi.

Prišli bodo še drugi in tretji ...

Dobrodošli.

Prostora je še vedno dovolj za vse …

Spet me je začel zanimati prostor. V bistvu me je vedno zanimal, vendar se mi zdi, kot da sem ga na novo odkril. Ne vem sicer točno kje, verjetno le v sebi. Zdaj se ga moram še nekako znova navaditi. 

Dolgo sem živel v prepričanju, da je nujno povezan z materijo. Pa ni. Namreč-, prostor očitno le ni isto kot vesolje. To sem nekje slišal in ne da mi več miru.

Vesolje je nekaj, kar definitivno je v prostoru, vendar ni rečeno, da je tako tudi nujno. Torej-, prostor vsebuje vesolje, morda pa lahko obstaja tudi sam. Zgolj kot njegovo veličanstvo Prostor. Nekaj, kar pre-prosto je. Nekaj, kar reagira z materijo in energijo, če ju vsebuje in če predstavljata kaj takšnega kar bi lahko ločili ali pa gre zgolj za dve prostorski lastnosti. Le dve, nam zaznavni reakciji enotnega prostora na neko vsebino.

Druge lastnosti prostora so še dimenzija, čas, gravitacija, jedrska sila in morda še kaj. Pokažejo se, če je kaj v njem, na primer materija, če je ni, pač ne. Tega ne moremo vedeti zagotovo, ker je materija tudi vse kar smo in zaznavamo. Prostora ne dojemamo, saj ga tudi čutimo ne. Kako bi ga? Smo pač vliti iz materije in v njej. Materija pa je položena v prostor. Gostuje v njem kakor kapljica v morju. Morda začasno, morda trajno - kdo bi vedel? Kaj pa, na primer, lahko kapljica v oceanu sploh ve o prostoru, ki obkroža planet, pa naj bo še tako bistra v sebi? Nič. Skoraj nič. Morda lahko vsaj ugiba.

Prostor nas vedno prehaja, prepaja in obkroža, le v njem obstajamo, a nam kljub temu ne predstavlja nič znanega in skoraj nič zaznanega.

Ne verjamete? Pa odstranite iz vesolja vse zvezde, planete in vse te atome ter še vso ostalo navlako kar je pač je, z mano vred – zradirajte prav vse do konca-, tudi informacijo in prapok. In kaj ostane? 

Nič? 

O ne, nič pa ne, ne govorite mi o niču – tako sem mislil do sedaj, vendar ta nič ni pravi nič – še vedno je prostor, in to z lastnostmi, ki čakajo ... da pride še kaj. 

Najemniki in vse tiste velike reči.

Veliko lažje se je umakniti in pustiti vse. Pride trenutek-, ko se ti zdi, da vse skupaj sploh ni tvoje. Kakor, da se te ne tiče. Zakaj bi imel tuja življenja rajši od svojega? Le zakaj?

Velikokrat je lažje kar odstopiti, se vrniti v brlog in čakati, da vse mine. Morda je človeštvo sploh preživelo na takšen način. Potuhnjeno in oprezno. Pravi heroji so padli prvi, najprej iz življenja, nekaj pozneje pa še iz spomina. Ostali so tisti, ki so zadaj pobirali ostanke-, previdno čakali, da razgrajači odidejo in živeli naprej.

Vedno mora na koncu nekdo pokopati mrtve, popraviti streho, nahraniti otroke in posaditi krompir. Velika dejanja največkrat počnejo veliki tepci. Velika dejanja prinesejo velike posledice in malo majhnih koristi, ki jih rabimo za življenje. Velika dejanja so za proslave in parade. Majhne vsakdanjosti so za življenje.

Dobri pastir ostane pri svojih ovcah. Dobri pastir je eden od njih, ne zapusti jih in skrbi zanje. Morda se mu ni treba ravno vsak dan vojskovati z volkovi, morda mu ni treba umreti zanje. Morda je ravno zato dober, ker se preprosto ne gre velikega zmagovalca in ne tvega po nepotrebnem. Komu bi bolj koristil mrtev kot živ?

Potrebujemo živega pastirja-, takšnega, ki ostaja z nami. 
Ne le spominov nanj.

Zadnji stadij odpuščanja.

Breivik je ponosen na svoje dejanje in bi ga ponovil.

Težko si predstavljam bolečino, ki jo ob takšnih izjavah doživljajo starši otrok, ki so šli na tisti tabor in se nikoli več vrnili. Še težje razumem družbo, ki dovoljuje javno razglašanje takšnih stališč. To ni nobena demokracija, niti varovanje človekovih pravic.

To je perverzno, nenaravno in nekrofilsko početje.

Naravno bi bilo, če bi ga takoj po priznanju krivde evtanazirali, tako kot se pač evtanazira neozdravljivo bolne živali.

Družba, ki dovoli glasno govoriti takšnim ljudem je resno bolna in ne razume temeljne razlike med pravico do življenja in pravico do norosti.

Morda pa sploh ni naključje, da se vse to dogaja ravno na Norveškem ... in morda niti ni naključje, da ima ta norec zdaj še priložnost predavati vsemu svetu ...

100 let neke šlamparije, ki pa še vedno nese.

Toliko kot je bilo letos mogoče prebrati, videti ali slišati o Titaniku, verjetno ni bilo, zlasti glede na to da medijska džungla še nikoli ni bila tako gosta, niti takrat, ko se je nesreča zgodila. Dejansko o tej tragediji zdaj lahko izvemo vse. Po stotih letih je usoda ladje bravurozno razčlenjena do potankosti.

Zanimivo-, zakaj neki? Kaj pa je ta nesreča sploh bila tako posebnega?

Titanik je bil res velik, ampak velike so bile tudi druge ladje, ki so tonile. 

Na njem je umrlo veliko ljudi, vendar jih je na nekaterih drugih še več. 

Titanik je postal legenda predvsem zato, ker so ga uspeli povezati z zgodbicami o plemenitosti posadke, srčnosti potnikov, kapitanovem pogumu, orkestru, ki igra tudi ko se utaplja, bogataših, ki skrbijo za revne bolj kot zase ... čeprav so mnenja o resničnosti teh utrinkov deljena. 

Osebno močno dvomim, da je bila ta nesreča po človeški in tehnični plati kaj posebnega v primerjavi z drugimi velikimi pomorskimi tragedijami. Tudi tistih 4.375 nesrečnih Filipincev, ki so zgoreli na trajektu leta 1987 si je predvsem želelo še živeti na kopnem in težko bi verjel, da so bili kaj manj človeški od tistih, ki so bili na Titaniku.

Zanimiva se mi zdi zlasti primerjava Titanikove usode z aktualno Costo Concordio. V obeh primerih je šlo za luksuzni plovili in relativno premožne potnike, razlika je le v tem, da je na prvi potonilo veliko ljudi s kapitanom vred, na drugi pa je bilo žrtev k sreči precej manj, pa tudi kapitan je bil med prvimi na varnem.

Dejstvo je, da je kljub vsej romantiki, ki obdaja Titanik in zgražanju, ki se povezuje s Costo, pri obeh šlo za identično katastrofalno napako tistih, ki so ladji upravljali. Tako kot Titanik ni bil dovolj trden za razbijanje ledenikov tudi Costa ni imela možnosti proti ostrim čerem in tega so se tisti, ki naj bi obe čudesi obvladovali, seveda dobro zavedali.

Kakorkoli se že grdo sliši, po mojem mnenju je mitologija Titanika dejansko sto let star medijski nateg, ki pa še vedno drži ali če hočete, obrambno propagandna akcija, ki so si jo omislili lastniki verjetno ob podpori takratnih oblasti, ladjarjev in seveda žurnalistov, predvsem in zgolj zato, da bi preusmerili pozornost javnosti od preširokega iskanja odgovornih za škandal. 

Obrambna propaganda kapitala in višjih interesov je tako pač prešla v legendo in skrivanje poraznih dejstev pod plašč herojstva je rodilo mit, vse skupaj pa sprožilo biznis.

In to je Titanik. 
Pravi kapitalist tudi z nesrečo neke ladje zasluži za dve novi. 

Nesmisel za smisel.

Nekje sem prebral, da je smrt dejansko največja napaka narave. V bistvu ni razloga, da ne bi živeli večno. Vse to stvarstvo, življenje v njem, vsi neverjetni mehanizmi, ki ga poganjajo, obnavljajo in skrbijo za njegovo nadaljevanje, so tako čudovito zapleteni in izjemni, da je resnično škoda, da kar tako propadajo in umirajo. Vendar se to dogaja samo nam, ki se imamo za nekaj enkratnega in verjamemo, da smo lastniki življenja. Pa nismo in življenje se vseeno znova in znova poraja, obnavlja in vedno najde prostor zase. Kot bi našemu avtomobilu rezervni deli rastli sami in skrbeli za svoje pomlajevanje. Mi bomo življenju le oddelali svoj delček in vse ostalo vrnili. Življenje je Božje delo, človek je le ena izmed njegovih posod. Res da najvišja in verjetno edina iščoča Stvarnika, vendar nič bolj živa kot katera druga. 
To je težko razumeti in po Gospodu tudi ni treba več. On je svoje, tako kakor mi, sprejemal v enkratnosti, ki pa ni popolna, če se ne vrača v svoje izhodišče. Izhodišče življenja pa je tisto, kar ga je postavilo in poosebilo v nas-, večni in nespremenljivi. Bog je tisti, ki je določil trenutke in oblike v katerih se bo pojavilo. Bog mu je določil propadljivost in ga omejil, prav tako kot je začrtal zemeljsko usodo svojemu Sinu. Poslal ga je trpeti in umreti prav zato, da bi zanikal smrt. Gotovo bi se ji lahko za umaknil ali ušel, prelisičil zasledovalce. Veliko jih tako stori. On tega ni hotel. Preziral je začasne rešitve. Ni hotel umreti, vendar je vedel, da je srečanje s smrtjo njegovo poslanstvo. Šel ji je naproti, vedel, da ne bo prijetna, a jo jemal kot novo rojstvo in nov začetek.
To je naredil za nas. Seme mora umreti, da rodi.   

Če še kje živiš?

 

Pomlad počasi natresa nove barve na stara prizorišča, ki so nas spet, kot že tolikokrat, dodobra utrudila s svojo žalostno mrtvičnostjo. Zima ni bila niti dolga niti huda, vse ostalo pa. Kdor se medtem še ni naveličal gledati, se je morda poslušati in tisti, ki ne sprejema več, tudi dati nima kaj.

Sončni voz ubira višje kolesnice in zgodnji večerni hladi se umikajo ptičjemu petju. Morda ubranemu, morda lepemu, vedno pa dobrodošlemu in predvsem iskrenemu. Ptiči pojejo zato ker je treba peti in ne morda iz veselja, žalosti ali proti plačilu. Njihova pesem je življenje. S petjem ga podarjajo in sprejemajo.

Danes se spominjamo Gospodove zadnje večerje. Vedel je, da prihaja njegova ura, tako kot vse živo ve kdaj čas prihaja z vriskanjem in kdaj se sence potegnejo čez obzorje.

Ta večer se je naredil slovesen. Izbrane so bile besede in simbol, ki ne bo pozabljen. In res ni. Večina drugih bi hotela nekaj v stilu. Nekaj veličastnega. On ne.

Slovo mora biti preprosto in iskreno, prav kakor ptičje petje. Z njim moraš povzeti tisto, kar si prinesel. Če si prišel v miru, reci mir, če si prišel z Bogom, povej tako.

Slovo pride in mine, za trenutek vzvalovi gladino kot kaplja in se izniha v tisto, kar je bilo prej. Slovo je okvir slike. Tam kjer se nekaj konča. Kjer ga ni, je vse slovo. Večje od vsega.  

On se ni poslavljal, le služil je. Prišel je zaradi nas in spet bomo sami. Gospod bo odšel. Tiho in vdano. Kričali in preklinjali bodo drugi. On bo služil in zato stopil tja čez. Sam.

Še vedno ga imamo ob sebi. Še vedno ga vidimo in kličemo.

Njegova ura je naša ura. Kmalu bomo spet skupaj.