Veliko lažje
se je umakniti in pustiti vse. Pride trenutek-, ko se ti zdi, da vse skupaj sploh ni
tvoje. Kakor, da se te ne tiče. Zakaj bi imel tuja življenja rajši od svojega? Le zakaj?
Velikokrat
je lažje kar odstopiti, se vrniti v brlog in čakati, da vse mine. Morda je človeštvo sploh preživelo na takšen način. Potuhnjeno in oprezno. Pravi heroji so padli prvi, najprej iz življenja,
nekaj pozneje pa še iz spomina. Ostali so tisti, ki so zadaj pobirali ostanke-, previdno čakali, da razgrajači odidejo in živeli naprej.
Vedno mora
na koncu nekdo pokopati mrtve, popraviti streho, nahraniti otroke in posaditi
krompir. Velika dejanja največkrat počnejo veliki tepci. Velika dejanja
prinesejo velike posledice in malo majhnih koristi, ki jih rabimo za življenje.
Velika dejanja so za proslave in parade. Majhne vsakdanjosti so za življenje.
Dobri pastir
ostane pri svojih ovcah. Dobri pastir je eden od njih, ne zapusti jih in skrbi zanje.
Morda se mu ni treba ravno vsak dan vojskovati z volkovi, morda mu ni treba umreti zanje.
Morda je ravno zato dober, ker se preprosto ne gre velikega zmagovalca in ne tvega po
nepotrebnem. Komu bi bolj koristil mrtev kot živ?
Potrebujemo živega
pastirja-, takšnega, ki ostaja z nami.
Ne le spominov nanj.
Ne le spominov nanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar