Predniki vam ne bodo zamerili …

 

Ministrstvo za zemljo, zrak in vodo je začutilo potrebo, da se vmeša v aktualne razmere in nas tudi ob spominu na rajne opozori na pomembnost zmanjševanja količin odpadkov. Sicer je takšna okoljska zagnanost ob tem prazniku, za moj okus, skoraj nekoliko bizarna, vendarle smo tega vajeni in ni, da jim človek ne bi pritrdil-, kljub morebitnim pomislekom, da je to zgolj enkrat letno in da tudi s tem, ko kupujemo sveče, na nek način podpiramo gospodarstvo …

No-, od velikanskega kupa zažganih sveč, pravzaprav njihovih plastičnih ohišij, resnično ni posebne okoljske koristi, dejstvo pa je, da se je ta stvar začela kopičiti s popolno tržno prevlado plastičnih sveč tam nekje ob koncu prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, smo sveče vedno prižigali, vendar nekoč takšne navadne, brez plastike. Po tistih je ostala samo packa voska in nič drugega. Res, da jih je včasih ugasnil veter ali dež, vendar si jih potem, ko so se osušile, lahko spet prižgal in so pač dogorele do konca.

Problem je v resnici torej plastika in ne sveče. Dejansko se tistih navadnih sveč, brez ohišij, pri nas skoraj ne da več kupiti, plastika je torej tudi tukaj triumfirala, kakor na primer pri pijačah.

Državi bi predlagal,  da namesto lansiranja "prošenj" in neokusnih propagandnih sloganov, za spremembo ukrepa, kot se za resno državo spodobi in uvede davek na nerazgradljivo embalažo, kamor, po mojem mnenju spadajo tudi sveče in še marsikaj drugega. Na tak način, bi se nekaj spremenilo na bolje na prihodkovnem delu proračuna, istočasno pa morda spodbudilo javno razmišljanje o tem, da so tudi sveče "po starem" morda povsem primerne za tisto, za kar jih prižigamo.     

Vendar je to najbrž za politike že nekoliko prehudo, rajni predniki jim resda ne bi zamerili, živi trgovci pa in to bi znalo biti huje.

Prestavljanje ure ...

... je nekaj najbolj nesmiselnega, kar si je človeštvo izmislilo, odkar je sploh iznašlo merjenje časa.

Dame volijo.

Nekako sem imel občutek, da bodo te volitve odločile ženske in, glej ga zlomka, res se bo tako zgodilo. Vsaj meni.
Ustavila me je na pločniku.
Mlada ... uhanček v nosnici ...
"Vas lahko nekaj vprašam ... veste, zbiram podpise za podporo liste Gregorja Viranta na volitvah-, ali bi podpisali?"
Pogledal sem jo ... hm-, o tem res nisem niti razmišljal niti pričakoval, v bistvu sem mislil na golaž. Tak navaden-, saj veste ... iz čebule in govedine. Šel sem namreč na malico-, ne na volitve.
Dejansko me je dala na koto nič.
Virant ... hm-, ja zakaj pa ravno on?
Zaznala je dvom in dodala nekoliko tišje : "No ... v bistvu gre za moj zaslužek."
Aha ... tako torej ...
Slišalo se je dovolj iskreno in je pač prevagalo-, Virant bi se sicer verjetno znašel tudi brez mojega podpisa. No, saj v bistvu je menda čisto v redu človek-, še celo moj profesor je bil ... nekoč.
"Hm ... glej-, ok ... bom podpisal, samo zdajle grem na malico, pridem čez dvajset minut nazaj, če boš še tukaj."
Potem sem pač šel in pojedel svoj golaž, ki je tako postal predvolilni ... kaj pa vem - saj mogoče je ne bo več tam.
Pa je bila.
Kar sem rekel, sem rekel-, podpisal sem in ... evo, to je to.
Veste, jaz hodim na volitve in kar enkrat podprem, podpiram do konca. Torej-, dragi moji - moj glas je parkiran.
Vem, kaj boste rekli ... nekako na lahko je tole šlo od tebe - saj vem, saj drugače sem karakter ... ampak ... kaj naj zdaj?
Ej, točno sem vedel ... vohal sem, da bodo ženske spet nekaj zavrtele po svoje ...
Dobro-, pa naj!

Vojno med Slovenijo in Azarbejdžanom ...

... spremljamo na Drugem svetu.

Kako imeti rad?

Mati Terezija je vzela moje roke v svoje roke in dejala: "Nekaj te bom naučila za celo življenje. Ti veliko delaš, malo spiš in imaš veliko odgovornost.

Ko se prebudiš poglej svoje roke in svoje prste ter se vprašaj pri vsakem prstu: Kaj bom danes naredil za Boga?

In ob drugi roki: Kaj bom danes naredil za človeka?

Daj roki skupaj in pojdi naprej. Ko boš zvečer imel že cel dan za seboj in boš utrujen, morda razočaran, se zopet postavi pred Boga in si pomagaj z rokama: Kaj sem danes storil za Jezusa?

In ob drugi roki: Kaj sem danes storil za človeka?

Potem spet skleni roke, in če si kaj dobrega storil, se zahvali Bogu.

Če ni bilo dobro, prosi Boga odpuščanja in mirno spi. Kristus je s teboj."

Lush Gjergji

Ljubezen je kot pogovor. Če se hočeš pogovarjati, moraš odgovarjati. 
Če želiš, da bi te imeli radi, moraš imeti rad. 
Tistega, ki ga imaš rad, ne spreminjaj, morda ga potem ne boš imel več rad.
Človeka imaš rad, ker ga pač imaš. Ne zato, ker je takšen ali drugačen. Nihče ni kot ti in nihče ni takšen, kot misliš, da bi moral biti.
Vsak je svet zase in verjemi, da je tako najbolj prav. 
Človek ni ustvarjen, da bi bil popoln, vsak pa lahko koga dopolni in celota smo le vsi skupaj. 

Ne trudi se spreminjati, največkrat se ne da niti razumeti - vedno pa lahko imaš rad. 

Kaj več niti ne moreš storiti.

Yue Yue

Nekje sem prebral, da so otroci za Kitajce kakor mali svetniki. 

Tako je vsaj bilo. Nekoč, davno. 

Potem so jih prizadele velike nesreče: Japonska okupacija, državljanska vojna in seveda, zmaga komunizma, tega elementarnega zla 20. stoletja, ki so si ga izmislili neki zahodni filozofi ter prvi udejanjali ruski anarhisti in še vedno kroji življenja dobre milijarde ljudi. Komunisti so imeli čudno navado, da so uničili vse, česar so se lotili, nazadnje in veliko prepozno še sebe. Kitajcem so, na primer, prepovedali imeti otroke - dovolijo jim imeti več psov, ne pa tudi več otrok. Poleg tega-, tam menda nekaj veljajo le fantki. Če si deklica, si manj kot smet. Staršem si ukradla še tisti edini bonus, ki jim ga je država dodelila.

Kitajci so zdaj so spet sužnji. Pravzaprav smo to vsi, le da je njih Partija prodala svetovnemu kapitalu in postali so proizvodnja tega sveta. "Made in China" je simbol bede svetovnega delavstva 21. stoletja. Zdaj tam vsi delajo vse, za vse. Nihče jih ne ceni kot pridne in skromne ljudi, strokovnjake ali pripadnike največjega svetovnega plemena. Preprosto - so le poceni. To vedo tudi sami, nihče jih nima rad in tudi sami ne marajo nikogar. Še svojih otrok ne.

Postali so globalni proletariat, izrabljen, izkoriščan in zatiran bolj kot kdajkoli. Še vedno jih prepričujejo, da delajo zase in da je njihovo delo zmaga svetovne revolucije. Saj ... na nek način je to tudi res. Vendar je to revolucija ali pa zgolj evolucija pohlepa.
Očitno so jim uničili že tudi moralo in smisel za vrednost življenja. To plačam zraven, ko kupim kaj od tam. In od tam je že vse.

Tudi moralni razkroj bomo vzeli kar pri njih. 
Morda nam ga bodo dali celo zastonj-, tako zapovrh.  

99

… odstotkov ljudi nima nobenega osebnega vpliva na ekonomske ali katerekoli razmere na svetu. Pa ne samo to-, velika večina ljudi sploh nima vpliva na delovanje družbe. Bodisi da živijo v sistemih, ki ne predvidevajo splošnega odločanja o skupnih zadevah, bodisi se te možnosti, niti na svoji lokalni ravni, ne poslužujejo. Vsekakor se je treba vprašati, kdo sploh ima vpliv na ta svet. 

Protestniki, ki jih vseh skupaj ni niti za desetinko odstotka svetovnega prebivalstva in si zdaj dajejo duška po trgih, ulicah in parkih svetovnih prestolnic, kažejo na banke in borze, vendar resnično ne vem, kje so te zločinske banke in kako lahko, na primer, jaz osebno vplivam nanje, da bi nam nehale škoditi. Poznam sicer par ljudi, ki so zaposleni na bankah in tam opravljajo različne naloge, vendar ti zagotovo ne nameravajo uničiti sveta. Pač delajo v nekih službah, za neke plače, ki najbrž v povprečju niti niso tako zelo fantastične. Svojih velikih šefov ne poznajo in ti morda sploh niso v Sloveniji, pa tudi veliki šefi, kolikor jih občasno vidim na televiziji, mi ne delujejo posebej nečloveško. V bistvu so neki poslovneži, ki so odgovorni spet nekim drugim poslovnežem ali genialnim politikom, ki pa tako ali tako vedno zelo odgovorno in strokovno rešujejo krize. Izjema je morda zgolj slavni Strauss-Kahn, ki je očitno res predstavljal hudo svetovno grožnjo, zlasti za mlajšo žensko populacijo, vendar so že tudi njemu uspeli skaliti veselje.  

Gospod, v današnjem evangeliju, odgovarja na popolnoma isto vprašanje, ki ga "po novem" skušajo rešiti protestniki: "Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" Če to prevedem v jezik, ki ga govorimo danes, potem gre za dilemo: ali smo tudi mi osebno odgovorni za delovanje družbe, za njen razvoj in blagostanje ter ali smo torej tudi soodgovorni za položaj v katerem se je zdaj znašla? Če smo namreč odgovorni za naš danes, potem smo lahko odgovorni tudi za jutri, če pa te odgovornosti ne priznamo, potem tudi svojo prihodnost zavestno prepuščamo komu drugemu ali še slabše - nikomur. Ulica seveda takšna vprašanja vedno poenostavlja, ker si želi hitrih in preprostih rešitev, ki pa v realnosti žal ne obstajajo. Za protestnike so vseh težav krive borze, banke in morda politiki, vendar bi se tu kaj hitro nehalo, ker dejansko politiki hodijo podpirat taiste proteste in recimo, da so celo iskreni. Tistega, ki protestira ob meni, pa čeprav je pomemben del tega sistema, proti kateremu sem, pa menda že ne bom imel za zločinca nad človeštvom.

Kaj torej? Prav vsi, brez izjeme, smo bolj ali manj nezadovoljni s to družbo, njenim funkcioniranjem, svojo vlogo v njej in morda celo s samim sabo. Vsi si želimo sprememb, če že ne zase, pa vsaj za druge, morda mlade in, spet vsi, vsaj malo trpimo za brezperspektivnostjo ali pa smo polni gneva nad razlikami, ki jih vidimo okrog sebe. Vendar nič več kot to.

Dragi moji - ljubezni do denarja, želje po hitrem zaslužku in lagodnem življenju nam ni bilo treba vsiliti. Ne nam, ne tistim pred nami, tisti za nami pa vse to smatrajo že za samoumevno. Smatrajo, da je družba dolžna samo še ohraniti in kvečjemu zvišati nivo njihovih pravic. Seveda se s tem strinjamo vsi in če me uspejo prepričati, da bomo to dosegli tako, da nacionaliziramo banke, ki so v izgubah, damo tovarne delavcem, ki jih skoraj ni več, zemlje pa tako ali tako nihče več ne obdeluje, če mu ne plačajo, ter se vsi postavili v vrsto pred kotel v katerem se bo kuhalo za vse enako, potem sem za.

Seveda bridko podcenjuje človeštvo tisti, ki misli, da se pametne in prave rešitve najdejo kar na cesti. Nič se ne najde kar na cesti, tam se lahko morda veliko govori ali kriči, in to tako dolgo, dokler nas ne začne zebsti ali se ne ulije dež. Potem pa moramo nekam na toplo in suho. Potem pa moramo živeti naprej in ravno to je en in isti odgovor, ki ga vse generacije iščejo in vedno znova najdejo: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega", ali če hočete nekoliko preurejeno: pošteno vrni družbi, kar ti je dala in ne pozabi vrniti tudi sebe tja od koder si prišel in kamor boš slej ko prej vrnjen.

In to je tudi vse, kar imaš s tem svetom in njegovimi 99%.