Ministrstvo za zemljo, zrak in vodo je začutilo potrebo, da se vmeša v aktualne razmere in nas tudi ob spominu na rajne opozori na pomembnost zmanjševanja količin odpadkov. Sicer je takšna okoljska zagnanost ob tem prazniku, za moj okus, skoraj nekoliko bizarna, vendarle smo tega vajeni in ni, da jim človek ne bi pritrdil-, kljub morebitnim pomislekom, da je to zgolj enkrat letno in da tudi s tem, ko kupujemo sveče, na nek način podpiramo gospodarstvo …
No-, od velikanskega kupa zažganih sveč, pravzaprav njihovih plastičnih ohišij, resnično ni posebne okoljske koristi, dejstvo pa je, da se je ta stvar začela kopičiti s popolno tržno prevlado plastičnih sveč tam nekje ob koncu prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, smo sveče vedno prižigali, vendar nekoč takšne navadne, brez plastike. Po tistih je ostala samo packa voska in nič drugega. Res, da jih je včasih ugasnil veter ali dež, vendar si jih potem, ko so se osušile, lahko spet prižgal in so pač dogorele do konca.
Problem je v resnici torej plastika in ne sveče. Dejansko se tistih navadnih sveč, brez ohišij, pri nas skoraj ne da več kupiti, plastika je torej tudi tukaj triumfirala, kakor na primer pri pijačah.
Državi bi predlagal, da namesto lansiranja "prošenj" in neokusnih propagandnih sloganov, za spremembo ukrepa, kot se za resno državo spodobi in uvede davek na nerazgradljivo embalažo, kamor, po mojem mnenju spadajo tudi sveče in še marsikaj drugega. Na tak način, bi se nekaj spremenilo na bolje na prihodkovnem delu proračuna, istočasno pa morda spodbudilo javno razmišljanje o tem, da so tudi sveče "po starem" morda povsem primerne za tisto, za kar jih prižigamo.
Vendar je to najbrž za politike že nekoliko prehudo, rajni predniki jim resda ne bi zamerili, živi trgovci pa in to bi znalo biti huje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar