Besa

Verjetno je bolj malo tistih, ki bi poznali pomen besede "besa"? Gre za star pojem, ki pa je v albanski kulturi svoj čas očitno predstavljal veliko. Ne vem sicer kako je s tem sedaj, vendar bi bilo njegovo simbolno vsebino morda še najlažje prevesti z našo "častno besedo". Za "beso" sem slišal že pred desetletji, seveda iz ust ne-albancev in vedno je bila izgovorjena nekoliko slabšalno, celo posmehljivo, tako kot večina javno-mnenjskih zadev povezanih z Albanci. Tudi na tem področju je v Sloveniji še vedno očitno pre-močna dediščina skupnosti v kateri smo živeli dobrih 70 let. Skratka, "beso" so mi razlagali kot etnološko posebnost, ki naj bi predstavljala predvsem rodovno in nad-generacijsko zavezo krvnega maščevanja. Torej, izročilo smrtnega sovraštva med družinami, ki se prenaša od očetov na sinove in lahko načeloma, po principu domin in maščevalne nesorazmernosti, uniči tudi cele rodbine.

Ne glede na nasilne atribute in če verjamemo virom, potem je "besa" dejansko nekaj več kot le folklora obračunavanja med klani. Gre za čast, ponos, dano obljubo - nekaj kar rečeš in potem tudi moraš storiti, bodisi sam ali po rokah tistih, ki te nasledijo. In prav to je tisto česar Slovenija, Evropa in nenazadnje cela zahodna civilizacija v bistvu ne pozna več. Kaj takšnega, kot je spoštovanje "častne besede" je v našem svetu definitivno izgubljeno. Ne obstaja več. Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali nekoga, da je dal častno besedo in pri tem mislil resno. Mislim da osebno tega sploh še nisem doživel. Žalostno.

Njega dni smo si izmenjevali vsaj "častne pionirske" in "častne titove", čeprav pri tem nihče ni mislil resno. Častna beseda je nekaj, kar je danes ločen odpadek, z levico odvržen na kup starih štosov.

Ne vem zakaj? Morda iz slepo naivnega zaupanja v nek sistem, zakon, moč birokracije, avtoriteto …, češ-, kaj ti bo sedaj "beseda"? Beseda ...? Smešno … kakšna beseda neki - beri zakone, beri pogodbo, verjemi predsedniku, direktorju, odvetniku … In tudi zato-, ali pa prav zato, smo tam kjer smo. Verjeti moramo papirju, ne ljudem. Vsi so verodostojni šele takrat ko imajo nekaj napisanega ter spredaj in zadaj štempelj, pa je kaj res ali pa tudi ne. Tako pač piše. Morda smo razvajeni, da skrbijo ali "skrbijo" za nas. Če skrbijo zate, potem ni treba zaupati ali dajati častne besede - nekdo pač garantira zate in druge.   

Samo po sebi navidez to morda niti ni tako hudo, vendar je človeško ozadje vendarle zaskrbljujoče. Gre namreč za popolno izgubo osebne verodostojnosti. Pozabo neke primarne človeške lastnosti, ki je v "preprostem" svetu še vedno prisotna, pri nas pa ostaja morda na načelni in kvečjemu še na literarni ravni, kar v prostem prevodu pomeni: "uporabljaj če ti pride prav, sicer pa pozabi". Pa ni v redu – preživele niso niti civilizacije, ki so klesale v kamen in civilizacijo papirja čaka lahko zgolj usoda starega papirja. Porumeni in se zgubi, človek pa ostane. 
Dejansko smo se odrekli lastne avtoritete. Postali smo bojazljivi, pritlehni, morda celo zahrbtni, vsekakor pa oportuni. Vse bolj.  

Zanimivo, da o tem sploh nisem mislil pisati, ampak me je nekako navdahnilo, ko sem prebral razvpiti prispevek znanega kolumnista, kjer v "don kihotovskem" slogu grozi s "krvavim maščevanjem". Maščevanje najbrž vseeno ne bo tako zelo krvavo, ker so nasprotniki očitno fantomski, poleg tega so menda do zob oboroženi s kufri denarja, kar pa samo po sebi ni posebej smrtonosno. Nasprotno, če so res takšni, potem so marsikje gotovo zelo dobrodošli, česar pa o žurnalistih, komentatorjih, blogerjih in ostalih nergačih ne bi mogel z gotovostjo trditi. Če se bo v tej zadevi morda res kdo komu maščeval, se bodo maščevali kvečjemu kolumnistu samemu, ali pa še to ne, ker je dovolj znan in vseeno dovolj previden, da ne objavlja imen. Seveda pa ni izključeno, da je, v vihravi poštenosti, (ne)hote postal žrtev male zarotice, ki je morda prav na ta način celo uspela. Pač v duhu - če hočemo narediti "štalo", pa dajmo, sprožimo Pezdirja, da jo bo on naredil namesto nas. Skratka, vedno obstajajo še rezervni scenariji in resnice, ki so lahko še bolj resnične od tistih najbolj nebo-vpijočih.

Kakorkoli-, Pezdirja osebno ne poznam, še manj vem o ozadjih o katerih tako ogorčeno piše, sem pa dobil občutek, da je oseba, ki se na javni sceni dobro počuti. Pa naj bo, že mora biti-, menim le da bi morali ljudje, ki se jih v javnosti sliši in bere, vseeno nekoliko bolj paziti na svoje ocene. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi ljubega miru bralcev. Po svoje je skoraj otročje in neodgovorno lansirati sume resnih obtožb in kazati na potencialne škandale, pa ne predložiti dokazov ali takoj sprožiti ustreznih postopkov. Spet izpade, kot da v tej državi popolnoma nič ne funkcionira, razen seveda časopisov. Ti so pa kajpada sveto zapriseženi resnici in zgolj resnici, verjetno tudi za ceno padca naklade. Zadeva me nekako sumljivo spominja na slavni "J" pri še bolj slavni Patrii, za katerega se je, po štirih mučnih žurnalistično-sodnih letih, izkazalo, da je še vedno zgolj nek nedokazljivi, brezoblični in brezvalutni "J".

In kaj ima to vse skupaj z Albanci? Verjetno prav nič, ali pa morda vsaj to, da bi morali vsi, kdaj pa kdaj pomisliti tudi na čast. Svojo in svojega okolja. Čast kot nekaj, kar je zelo potrebno, kar je vzvišeno in vredno človeka ter rodu, naroda ali pa zgolj ideje, ki jo predstavljamo. 
Preden sodimo in obsodimo, pomislimo še na kakšne druge možnosti. Morda nam bodo manj pod častjo. Res je častno zavrniti ponudbe, da bi deloval proti pravnemu redu svoje države. Gotovo je častno tudi prijaviti poskuse kriminalnih dejanj v katere me skuša kdo vplesti. Morda je celo častno napisati v časopisu, da se kaj takšnega dogaja. Lahko pa, da je včasih dovolj častno zgolj reči, da je kaj takšnega pod mojo častjo in pozabiti.
Čast je sicer redka, ampak zanimiva.   

"Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?" (Jn 2,18)

Tako kot so se Judje posmehovali Jezusu, ko je protestiral proti sejmu, ki so ga kramarji naredili iz templja, češ - kaj nam pa lahko ti novega pokažeš, tako danes svet gleda tiste, ki se ne morejo kar sprijazniti z mnenjem, da je vse vseeno. Reci kar hočeš, naredilo se bo po svoje, naredi kar hočeš, rezultat bo slej ko prej takšen kot bodo hoteli drugi.
Jezus ni učil vdanosti v usodo ali sprijaznjenosti s tem, da nas življenje lahko kar prosto vlači po svojih tolmunih, mi pa smo zadovoljni že s tem, da vsake toliko pridemo do vdiha. To gotovo ni Jezus Kristus. Če bi nam hotel kazati pot vdanosti in čakanja na smrt, potem se tudi sam ne bi izpostavljal. Zakaj neki? Judje so bili zelo verni in tradicionalni že pred njim in so takšni še danes. S svojim delovanjem je sicer pridobil peščico privržencev, veliko večino pa pustil brezbižno ali neomajno, seveda si je nakopal sovražnike, ki so kajpak, prav tako kot danes, znali poskrbeti, da ga je dosegla roka »pravice«. Jezus prav gotovo ni bil vdan v življenje, kot mu je bilo navidez dodeljeno. Boril se je, protestiral in učil drugače. Krivice so ga bolele prav tako kakor človeška zaslepljenost ali brezbrižnost. Slej ko prej gre za isto. Ko nekomu, ki je slepo prepričan v kaj, vendarle uspete dopovedati, da je v zmoti, bo najverjetneje zamahnil z roko in rekel da je itak vseeno, na tihem pa bo morda zameril. Naslednja razvojna faza po zaslepljenosti ni spregledanje ali uvid v resnico, ampak kvečjemu brezbrižnost, če ne celo prikrita sovražnost. In to je tisto kar imamo sedaj. Po časih velikih obljub in še večjih pričakovanj smo prišli do navidezne sprijaznjenosti z vsem in anonimnega nasprotovanja vsemu. Živimo torej v dobi ideologije prestrašenosti in življenjsko vodilo tega časa je oportunizem. Ni pomembno kaj je, samo da je dobro zate in to prav v tem trenutku. Pozabi včeraj, ne misli na jutri, če vidiš krivico - raje poglej stran.
Kristjani moramo kazati neko drugo pot. Preprosto moramo vztrajati na vrednotah družbene in osebne poštenosti. Ne smemo dovoliti, da bi nas svetloba sveta prisilila v zatiskanje oči pred krivicami, ki se dogajajo med in pred nami. Če oslepimo še mi, kdo bo potemtakem "sol", ki lahko popravi okus te družbe. Ni vseeno - preprosto ne sme biti vseeno, v kakšnem svetu živimo in kakšna semena prihodnosti sejemo. Podivjanemu individualizmu ne smemo kar dovoliti, da nam izpridi vso družbo. Zaslužkarstvo ne sme postati pomembnejše od vseh vrednot pravičnosti in solidarnosti, ki nas še količkaj vežejo skupaj.
Jezus je pregnal kramo iz Gospodove hiše, vendar se je gotovo kmalu naselila nazaj. In to predvsem zato, ker so ljudje tistega in vseh poznejših časov raje pogledali stran. Pustili so svetu, da je stopil v sveto in tam razstavil svoj kič. V časih, ki so sledili se je zgodilo zgolj to, da je sveto postajalo vse manjše in celo komaj opazno, svet pa je iz stojnic napredoval do blagovnih centrov ter tisto, kar nam pride prav kvečjemu za preživetje, naredil za smisel življenja.
Bitko s kramarji je Jezus očitno izbojeval, vendar bomo mi vojno izgubili, če ne bomu stopili na njegovo stran.
Postni čas je priložnost, da naredimo prostor vsaj v srcih-, tudi če je že svet okrog nas kapituliral pred svojim lastnim pohlepom.     

Spoštovane, čestitam za praznik …

… za pozornosti bodo, kot vedno, poskrbeli fantje v vaši okolici, bloger je pa tu zgolj zato da malo zateži. Tudi tokrat na Drugem svetu.

"Bibi", ti kar sam napadi!

Predsednik izraelske vlade je očitno že napovedal vojno Iranu. Formalni razlog je menda zgolj v tem, da Iran baje razvija jedrsko orožje, ki ga ima izrael že zdavnaj, kljub temu, da ga po vseh mednarodnih sporazumih in nesporazumih ne bi smel imeti. Vendar ga ima in takšno sprenevedanje je verjetno eno najbolj odbitih in provokativnih stališč neke države v zgodovini človeštva. 
Zanimivo, da ima demokratično izvoljeni predsednik neke moderne države in ne morda kakšne zahojene diktature, sploh čas groziti državi z desetkrat večjim številom prebivalcev, katere najbližja meja je od meje njegove države oddaljena skoraj 1000 kilometrov. Razmere so povsem primerljive s situacijo v kateri bi se Slovenija odločila napasti, na primer Romunijo in kažejo predvsem na to, kako močnega se čuti Izrael zaradi svojih ameriških zaveznikov. Ti bi morali Izraelce "prizemljiti" in jim preprosto reči, da naj se v tej vojni zanašajo zgolj nase.
Kakorkoli že-, zelo me zanima stališče Slovenije in v primeru če ZDA, kot članica zveze NATO v kateri je tudi Slovenija, napadejo Islamsko republiko Iran, s katero mi nimamo sovražnih odnosov, pričakujem od Vlade republike Slovenije, da takšno dejanje najostreje obsodi in odločno zavrne vsakršno sodelovanje v akciji, tudi za ceno izstopa iz zveze.  

Delavske pravice ...

... so globoko v recesiji.

Nekaj o tem in še čem, na Drugem svetu.

Tudi Lukašenko je očitno proti družinskemu zakoniku ...

Predsednik Belorusije je mnenja, da je "bolje biti diktator kot pa homoseksualec", kar je sicer zanimiva trditev, čeprav je obe stanji težko objektivno primerjati.
Vendar moramo biti pošteni in mu vsaj v enem oziru pritrditi. Namreč-, če je komu cilj, da čim več ljudi pod njim trpi, potem je povprečen diktator seveda lahko učinkovitejši.

Bratje v plinu

Spet se je nekaj zaslišalo o projektu “Južni tok”, torej plinovodu s katerim naj bi Rusija obšla Ukrajino in prehitela azarbejdžanski “Nabucco”. Zadeva je po svoje zanimiva, predvsem zaradi vele-pomembnosti s katero vsake toliko časa zaplini prve strani medijev, potem se pa spet za kakšno leto nekako razkadi v ozračje. Bi rekel da skoraj po rusko, zdaj lahkotno in vihravo, potem pa nenadoma težko in globoko v molu.
Ker je projekt nadnacionalen in ga vodijo Rusi, ki se že od nekdaj spoznajo tudi na politiko, verjetno ni naključje, da je takoj po menjavi oblasti v Slovenijo prihitel sam Aleksej Miller.
Dobrodošlica je bila "tip&top", kot se za globalnega maherja spodobi in z obiskom je bil menda kar zadovoljen. Naši so ga očitno potolažili z novico, da smo še vedno zraven, on pa je od veselja mimogrede podpisal še nek aneks, katerega vsebina je kajpak skrivnost, predvidevam pa da gre za darilce v obliki ustanovnega kapitala za kobajagi firmo Južni tok Slovenija. Kakšno bo njeno lastništvo in funkcija in zakaj tega ne morejo početi kar Plinovodi ali celo nekaj v kompletni lasti Republike Slovenije, bomo že še izvedeli, seveda ko bo čas, če ne že prej. Je pa zanimivo, da se naša država s tem plinovodom, hočeš nočeš, meša v precej veliko igro, ki zna imeti nepredvidljive in dolgoročne, morda tudi ne-plinske posledice. Rusi sicer leporečijo, da gre za zagotavljanje evropske energetske stabilnosti, vendar že primerjava zemljevidov s trasami obeh konkurenčnih projektov pove, da gre dejansko za plinsko vojno severa in juga. Zmagovalec se seveda nadeja prevlade na bogatih in relativno zanesljivih evropskih energetskih loviščih.
Kakorkoli, mi smo se torej odločili za Južni tok, ki ga bomo potemtakem lahko tudi peljati čez raj pod Alpami, medtem ko bi nas konkurenčni Nabucco obšel. To ima na eni strani gotovo negativne okoljske posledice, ki jih bo predstavlja široka teritorialna brazgotina iz štirih jeklenih cevi premera po en meter, ki si jih najbrž nihče ne želi gledati na svojem dvorišču, po drugi strani pa bo za državo to morda le pomenilo neko prednost pri energetski oskrbi. Če imaš tranzitni plinovod na svojem ozemlju, potem ti ga seveda le nekoliko težje zaprejo, ker je od njega odvisna še neka pipa naprej od tvoje.
Vragsigavedi kaj je res dolgoročno pametno-, vsekakor je energetska konkurenca očitno več kot neizprosna glede na dejstvo, da gresta trasi obeh plinovodov od Bolgarije dalje, praktično v isto smer in na isti avstrijski ventil, vendar bodo investitorji raje polagali vsak svoje cevi, kot pa da bi se skušali dogovoriti o sodelovanju s katerim bi si verjetno prišparali par milijard.   

"Južni tok"

 "Nabucco"