Jezus ni učil vdanosti v usodo ali sprijaznjenosti s tem, da nas življenje lahko kar prosto vlači po svojih tolmunih, mi pa smo zadovoljni že s tem, da vsake toliko pridemo do vdiha. To gotovo ni Jezus Kristus. Če bi nam hotel kazati pot vdanosti in čakanja na smrt, potem se tudi sam ne bi izpostavljal. Zakaj neki? Judje so bili zelo verni in tradicionalni že pred njim in so takšni še danes. S svojim delovanjem je sicer pridobil peščico privržencev, veliko večino pa pustil brezbižno ali neomajno, seveda si je nakopal sovražnike, ki so kajpak, prav tako kot danes, znali poskrbeti, da ga je dosegla roka »pravice«. Jezus prav gotovo ni bil vdan v življenje, kot mu je bilo navidez dodeljeno. Boril se je, protestiral in učil drugače. Krivice so ga bolele prav tako kakor človeška zaslepljenost ali brezbrižnost. Slej ko prej gre za isto. Ko nekomu, ki je slepo prepričan v kaj, vendarle uspete dopovedati, da je v zmoti, bo najverjetneje zamahnil z roko in rekel da je itak vseeno, na tihem pa bo morda zameril. Naslednja razvojna faza po zaslepljenosti ni spregledanje ali uvid v resnico, ampak kvečjemu brezbrižnost, če ne celo prikrita sovražnost. In to je tisto kar imamo sedaj. Po časih velikih obljub in še večjih pričakovanj smo prišli do navidezne sprijaznjenosti z vsem in anonimnega nasprotovanja vsemu. Živimo torej v dobi ideologije prestrašenosti in življenjsko vodilo tega časa je oportunizem. Ni pomembno kaj je, samo da je dobro zate in to prav v tem trenutku. Pozabi včeraj, ne misli na jutri, če vidiš krivico - raje poglej stran.
Kristjani moramo kazati neko drugo pot. Preprosto moramo vztrajati na vrednotah družbene in osebne poštenosti. Ne smemo dovoliti, da bi nas svetloba sveta prisilila v zatiskanje oči pred krivicami, ki se dogajajo med in pred nami. Če oslepimo še mi, kdo bo potemtakem "sol", ki lahko popravi okus te družbe. Ni vseeno - preprosto ne sme biti vseeno, v kakšnem svetu živimo in kakšna semena prihodnosti sejemo. Podivjanemu individualizmu ne smemo kar dovoliti, da nam izpridi vso družbo. Zaslužkarstvo ne sme postati pomembnejše od vseh vrednot pravičnosti in solidarnosti, ki nas še količkaj vežejo skupaj.
Jezus je pregnal kramo iz Gospodove hiše, vendar se je gotovo kmalu naselila nazaj. In to predvsem zato, ker so ljudje tistega in vseh poznejših časov raje pogledali stran. Pustili so svetu, da je stopil v sveto in tam razstavil svoj kič. V časih, ki so sledili se je zgodilo zgolj to, da je sveto postajalo vse manjše in celo komaj opazno, svet pa je iz stojnic napredoval do blagovnih centrov ter tisto, kar nam pride prav kvečjemu za preživetje, naredil za smisel življenja.
Bitko s kramarji je Jezus očitno izbojeval, vendar bomo mi vojno izgubili, če ne bomu stopili na njegovo stran.
Postni čas je priložnost, da naredimo prostor vsaj v srcih-, tudi če je že svet okrog nas kapituliral pred svojim lastnim pohlepom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar