ponedeljek, 3. oktober 2011

Zaupajte stroki


Glede na to, da se v politični in splošni javnosti pojavljajo vprašanja o potrebnosti in vrednosti našega javnega sektorja, se pridružujem Tonetu Kregarju in predlagam popolno ukinitev.
Prihranki bodo enormni.

Namesto javnega sektorja bi, za reševanje vseh težav v tej državi, poleg politikov, ki so seveda absolutno prepotrebni, lahko zaposlili zgolj preverjenega in univerzalnega strokovnjaka, ki ga nekateri spremljamo že od otroštva ...

nedelja, 2. oktober 2011

sobota, 1. oktober 2011

Tudi češnji se je zmešalo ...

... cveti. Verjetno bo obrodila tam okrog novega leta.

Trasimahus, ne bodi no tako črnogled …


Vladajoči sloj je v resnih težavah. V bistvu je tako ali tako permanentno v težavah in to iz edinega, brezčasnega in nadvse preprostega razloga, ker bi pač iskreno rad ostal vladajoči, s čimer se tisti, ki mu ne pripadajo, kajpak, permanentno ne strinjajo. Vendarle, težave v katerih je trenutno populacijska podmnožica, ki se šteje za družbeno vodilno, očitno le niso rutinski prehladek, ki bi minil kar sam od sebe ali se pustil odplakniti z nekaj junaškimi požirki kamilic. Vse bolj kaže na akutno obolenje, ki se najbrž niti s serijo antibiotikov ne bo dalo rešiti. Celotni zahodni družbi je narasla temperatura, njeno obilno rejeno in pomehkuženo telo drhti v vročici, obliva ga hladen znoj in le s težavo premika svoje mlahave in boleče ude. Doktorji si podajajo kljuko, recepti se kopičijo na bolnikovi nočni omarici in njegov zaripli obraz je bridko spačen od grenkih zdravil s katerimi ga pitajo.
Družbeni razvoj je dejansko naravni razvoj človeškega kolektiva in kot tak nikakor ne spoštuje časovne premice ali razvojnega drevesca, ki so nam ga poceni prodajali v nekih šolah, kjer ga verjetno nudijo še zdaj. Resnična časovna premica razvoja človeštva še najbolj spominja na ekage diagram nekoga s hudo srčno aritmijo, razvojno drevesce pa je bolj podobno družinskemu portretu kolonije bele omele, ki je prekrila skrivenčene veje bolnega drevesa, kakor božičnemu drevescu iz špara. Razvoj na splošno in niti pod razno ne poteka premočrtno ali v neki predvidljivi smeri, ampak bolj spominja na pot pijanca, ki se opoteka in spotika po železniški progi, pri čemer niti ne ve zakaj je ravno tam in kam sploh gre. Edino, kar ga pri tem hrabri je, da se ne zaveda nevarnosti.
Desetletja relativnega blagostanja-, "bogatih letin, milih zim in spokoja na meji z barbari", v kateri se je znašel zahod 20. stoletja ter zlasti po drugi svetovni vojni, so ljudstvo razvadila, vladarje pa uspavala in polenila. Večno-delujoči perpetuum mobile kapitalistične barkače, ki nas je pripeljala do sem, je sicer začel brbotati že v davnem 19. stoletju in je vmes že večkrat obkrožil svet, vendar se je pri tem tudi definitivno iztrošil. Namesto prenovljenega koncepta ali generalke, je v tem času dočakal zgolj to, da so ga iz stare barkače prestavili v gliser ter mu, predvsem v drugi polovici 20. stoletja, dodali še turbo polnilec, ki se mu reče globalni finančni trg. Žal pa je korenita sprememba nastopila tudi na področju, kjer niti ni bila potrebna, in sicer pri njegovem upravljanju. Takrat, ko je začel delovati, so ga namreč, previdno krmarili prekaljeni mornarji, ki se niso bali ne viharjev in ne žuljev, zdaj pa ga neusmiljeno ženejo prenažrti turisti, ki jih zanimata samo hitrost in zabava, delati pa ne znajo niti nočejo več.  Kakorkoli že-, dejstvo je, da na svetu ni nikoli preveč tistih, ki so res sposobni za vse in pripravljeni vzeti le toliko kolikor je treba, vedno pa je preveč tistih, ki so pripravljeni vzeti vse, sposobni so pa za veliko manj od tega.

Vendar, pustimo jadikovanje in se raje vprašajmo o nekem razvojnem trenutku, v katerem se morda nahajamo. Preprosto, mi je težko je verjeti, da se bo v tem smislu karkoli konceptualnega spremenilo, čeprav bi se moralo. Več kot očitno je, da se sistemi, ki definirajo delovanje družbe, pa naj si bo na socialnem, gospodarskem, okoljskem ali, bogpomagaj-,  političnem področju, pregrevajo. Zdaj vsi govorijo o nujnih spremembah, pa vendar se mi zdi, kakor da predvsem iz razloga, da bi se jih ubranili. Kar neverjetno je, kako slepo se še vedno verjame, da so upravljavski družbeni mehanizmi, ki so dejansko zakuhali stanje pričakovanja "vesoljnega potopa", v katerem smo in nam blato že zaliva ekonomijo in človeške vrednote, še zlasti pa preprosta osebna pričakovanja ljudi, sploh sposobni svetu in posamezniku ponuditi karkoli vrednejšega od golega preživetja današnjega dne. Pa niti to ni več gotovo. Naravnost absurdno je, kako je skupini ljudi-, vedno gre namreč za skupino in nikoli za vse ljudi, zgolj v slabih 20-ih letih, solidno in obetavno osnovo uspelo zreducirati na stanje, ki mu trenutno ustreza samo enobesedna definicija, in sicer  "poraz".
Prav poraz je namreč tisto, kar se Sloveniji, nenazadnje pa tudi Evropi in morda kar celemu svetu, zdaj dogaja. Če se omejimo samo na Slovenijo. Seveda je ta trenutek najbolj poražena Pahorjeva vlada, vendar to je še najmanj hudo. Huje je že, da smo poraženi volivci, ker gotovo nismo izbrali tako mizernega zapleta političnih razmer, kot smo ga dobili in ga moramo spet razpletati. Poražene so naše javne banke, ki jim, prav tako poraženi mednarodni bankirji, znižujejo bonitete. Zelo hudo je, da je poraženo naše gospodarstvo, ki so ga, na eni strani brezmejen pohlep, na drugi pa tragična nesposobnost menedžerjev, kajpak pa tudi splet okoliščin, ki nikomur ni pisan na kožo, pripeljale na rob preživetja in pred splošno spoznanje ali, kar je še posebej žalostno, družbeno sprijaznjenost s tem, da se samo od "poštenega" dela ne da več živeti. Vsaj dobro ne. Zelo poraženi smo delavci, ki smo v obdobju zadnjih 20-ih let, morda nekaj malega pridobili na standardu, ali pa tudi ne, kvečjemu smo približno obdržali zaostanek za napredujočimi sosedi, na drugi strani pa vse izgubili pri vprašanju dostojanstva dela in človeka. Kapitalisti v gospodarstvu, pa tudi tisti, ki še to niso in so se zgolj pririnili do korita v javnem sektorju, lahko z nami dobesedno pometajo, če se jim zahoče. Grožnje z zniževanjem plač, neplačevanje prispevkov, teroriziranje in šikaniranje … vsi smo raje tiho. Morda je še najbolj boleče, da je poražena tudi naša mladina, ki se šola za tisto, kar ji šolski sistem nudi, družba pa ne potrebuje in jim za to niti ne pripravlja delovnih mest. Nekaterim država za to celo daje štipendije, ki dejansko to niso, ampak so kvečjemu priznanje, da so mladi že zdaj socialni problem, ker njihovi starši uradno pač ne dosežejo natančno odmerjenega cenzusa, ki spet ne pomeni nič, ampak si ga je preprosto izmislil nek uradniški hlapec, prav tako poraženi uslužbenec neke poražene politike. Na koncu koncev je poražena še vsa naša Slovenija in z njo vred vsi mi. Prisiljeni smo priznati kapitulacijo pred finančno evromafijo in vnaprej sprejemati pogoje, ki si jih veliki sproti izmišljajo, ko skušajo reševati vse manj koristen ter očitno vse bolj zavožen evropski monetarni steber v katerega so se pač zainvestirali. Ta projekt je medtem postal predvsem globoko političen in za nas dolgoročno, potem, ko nas bodo povsem priklenili na novo nastajajočo evropsko finančno piramido, pardon-, "začasni mehanizema za stabilnost evra", ki ga zdaj izumljajo, pomeni ponovno tujo nadoblast v Sloveniji. To, kar se Evropi dogaja zdaj je popolnoma identično tistemu, kar se je v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja dogajalo rajnki Jugoslaviji in jo tudi pripeljalo do razpada. In tudi Evropo bo, le, da bo zdaj verjetno še kakšnih 10 ali 20 let upala, da večne zapravljivce le lahko nauči varčevati in valila krivdo za težave na prenizko enotnost, ki jo bo skušala vsiljevati skozi enotno evropsko fiskalno in zelo verjetno tudi ostale politike. Potem ali že med tem, bo ugotovila, da tako ne gre in da je morda le bolje, da se nekako mirno razidemo. Če kdo temu ne verjame, naj bere zgodovino Belgije, ki jo od juge razlikuje zgolj to, da je zaenkrat še gospodarsko uspešna.    
Pa dobro, pustimo to času, dejstvo je, da sistem preprosto ni avto-korektiven, torej sam sebe ne more spremeniti, ker je premalo predvidljiv in preveč odvisen od trenutnega razpoloženja. Trenutno razpoloženje pa tukaj predstavlja politika, s svojo neženirano prepotentnostjo, muhavostjo, šarlatanstvom, ideološko navlako in človeško pokvarjenostjo.
Po mojem mnenju je ključna sprememba, ki bi jo moral zahod uvesti, temeljna rekonstrukcija upravno-političnega sistema, ki zdaj dejansko in legalno omogoča mahinacije ter zaradi hierarhije delegiranja in nadzora, razpršuje odgovornost. Sedanja ureditev dovoljuje, da posamezniki ali ozke interesne skupine, ki sledijo povsem konkretnim ciljem in jih znajo prikriti pod masko splošnega ali skupnega dobra, skoncentrirajo preveliko družbeno moč. Prikriti cilji, ki se tako uresničujejo, so lahko tudi povsem nasprotni interesom skupnosti ali celo škodljivi zanjo, vendar zaradi neučinkovitih nadzorstvenih mehanizmov, ki jih taiste skupine in posamezniki, prav tako obvladajo, ne pride do korekcij ali delovanja povratne zanke. Na takšen način se dejanska in moralna družbena škoda kumulira ter, slej ko prej privede do stanja vsesplošnega nezadovoljstva in apatičnosti. In to imamo zdaj.
Mislim, da je za takšno spremembo dejansko čas tudi v Sloveniji. Konkretno, bi me osebno, za prihajajoče volitve izjemno pozitivno presenetila in prepričala stranka ali opcija, ki bi si v program zapisala spremembe Ustave. Količkaj ambiciozne spremembe bi morale biti v naravnane predvsem v smeri demontiranja politike, ki še vedno funkcionira kot ostalina nekih naprednih gibanj 18. stoletja. Konkretno bi morali čim prej ukiniti politične stranke in njihovo financiranje, ki je genetska kovačnica korupcije in nepoštenja ter uvesti resnično neposreden volilni sistem. Torej, osebne volitve delegatov in še to kvečjemu samo za parlament in občinske svete. Na takšen in pregleden način dobimo najvišji organ oblasti, ki potem oblikuje resorne politike ter nadzira njihovo uresničevanje. Vse ostale državotvorne funkcije, ki so trenutno politične, od predsednika vlade, pa do županov, lahko veliko bolje opravljajo strokovnjaki, ki se jih zbere z javnimi razpisi. Razlog za to je v tem, da so javni sistemi dejansko prezapleteni, preobsežni in preveč pomembni, da bi z njimi eksperimentirali ljudje, ki postanejo ministri, državni sekretarji ali pa tudi župani zgolj zato, ker so dovolj všečni člani nekih strank, njihova poklicna znanja pa so povsem nepomembna. In ko takšni ljudje sedejo na zahtevne položaje, dejansko potrebujejo veliko preveč časa, da sploh spoznajo svoj delokrog, če ga sploh kdaj spoznajo, in morda po nepotrebnem obremenijo sistem še z osebnostnimi karakteristikami in pre-dispozicijami, ki so največkrat popolnoma nekompatibilne ali celo škodljiva za okolja v katera so prišli. In to je dejansko problem Slovenije, Evrope in tudi sveta. Paradoks, ki se mu reče demokracija v praksi pomeni, da o naši usodi in usodi celotne dužbe, na top nivojih, dejansko odločajo šarlatani.  
To bi res prineslo svežino in nenazadnje tudi strokovno kompetentnost, ki je politika v Sloveniji nima in je nikoli ni imela. Vse ostale rešitve, ki si jih lahko zdaj izmislijo, če bi si hoteli, pa si najbrž ne, so zgolj podobne ravnanju tistega, ki se zvečer odloči, da ne bo več pil vendar zjutraj spet zavije v isti bar, kjer se sreča s staro družbo, ki ji vsako jutro ob šilcu, na novo, povsem prepričano in suvereno razloži, da bo pa že jutri vse drugače.

ponedeljek, 26. september 2011



Slej ko prej vsak pokaže svoj pravi obraz, pa če je še tako prepričljiv v svoji neresnični in navidezni iskrenosti. Morda le za kratek čas, ali pa morda za vselej.  Vsi se nekoč, vsaj za trenutek, vendarle znajdemo pred poštenim ogledalom ali kritičnimi očmi, ki nam lahko z besedami ali zgolj s pogledom izrečejo iskreno sodbo. Veliko dvomimo in kdo ve, česa smo dejansko bolj potrebni v svoji negotovosti, iskrenosti ali spodbude? Verjetno obojega in tisti, ki nas imajo radi, bodo znali eno in drugo zlepiti, da bi doseglo nek skupni učinek. Nekaj kar nas bo spodbudilo in hkrati tudi česa naučilo. Če tega še ne znajo-, pa jim sami pokažimo kako je prav.
Gospod sprašuje, čeprav ve odgovore. Nam jih ne pove, ker je odgovor nanje prav to – iskanje. Nikogar noče vnaprej obsoditi niti pokazati kdo je boljši-, tisti, ki zavrne klic, a vseeno ravna po volji ali tisti, ki mu sicer ne upa nasprotovati, pa ga kljub temu ne uboga. V svojem bistvu ima oba enako rad in ju sprejema za svoja. Gledano z našimi očmi, ni nobeden povsem dober ali iskren, kot tudi mi ne. Prvi je upornik in drugi hinavec.  V Bogu, pa tudi v nas, stanujeta oba. Pa ne samo ta dva, tudi mnogi drugi in nenazadnje, v manjšini celo mi sami. Sami se odločamo, po kom se bomo ravnali. Pravi odgovor je le eden – ravnaj se po srcu in vedno boš ravnal prav.
Mislim, da ljudje, ujeti med logiko uporništva in hinavščine, še zdaleč nismo najboljše, kar Bog lahko položi v stvarstvo in tudi vsa naša ravnanja so obsojena na začasnost. Morda so bolj ali manj primerna, navdahnjena ali plodna, vendar slej ko prej tako površna, da padejo že na prvi kritični presoji. Odločitve našega časa, niso nič lažje kot kadarkoli in mreža v katero smo se zapredli je danes ravno tako gosta kakor nekoč. Bolj ko se je skušamo otresti bolj smo zaviti in zlepljeni vanjo. Ko smo negibni ima pajek lahko delo.  
Slabša od odločitve je lahko samo še ne-odločitev. Odločati se je nujno in sicer vedno za dobro. Vsak dan znova. Nobenemu jutru dober dan ne bi smel biti utež, sprejeti ga mora kot tisto v kar lahko zraste. Vsak lahko nekaj postane. Vsak dan lahko prinese in prenese le najboljše in tudi vsak od nas lahko da od sebe največ, kar premore. Filozofija rešitve tega časa je preprosta – delaj samo dobro in vedi, da je dobro le tisto, kar je dobro za vse.
Kar je manj od tega, ni dovolj.

četrtek, 22. september 2011

Dragi slodelavci in slodelavke!


Najbrž se nekoliko čudite moji odločitvi, da vam pišem pismo, namesto da bi vam kar osebno povedal za kaj gre. Razlog je v tem, da smo vedno tako zaposleni in razmetani po svojih kotičkih, da skoraj nikoli ne pridemo skupaj, po drugi strani pa najbrž že tako vajeni in razvajeni vseh visokih in sladkih besed, ki nam jih namenjajo tisti v oblekah in s kravatami, da bi vas sodelavec, ki v modri halji in s papirji pod pazduho teka po proizvodnji ali stoji z vami v vrsti za malico, le stežka dovolj zbrano in izbrano nagovoril.
Res je, da sem vse življenje z vami in med vami ter da se precej dobro in že dolgo poznamo. Nekoč smo se skupaj igrali, skupaj hodili v šole, se srečevali na različnih koncih te in še katere druge domovine ter vedno skupaj iskali svoj prostor, razvijali življenjski slog in talente ter skupno upali v svetlo prihodnost. Skupaj smo tudi že kaj naredili in, žal vse bolj redki, to še vedno počnemo v nekih službah, kajpak tudi skupaj. Nekateri, tudi vse bolj redki, smo (že-še-žal-srečno … vstavi po potrebi!) poročeni in tudi staršujemo skupaj ali pa, - se zgolj skupaj borimo za osnovne človekove pravice znotraj lastnih družin. Kakršnikoli že, vedno smo bili, smo in bomo skupni v različnosti-, po eni strani najbrž bolj, po drugi pa gotovo manj, kot se nam zdi. Prav vsem pa nam je skupno eno, in sicer, da smo še vedno vsi skupaj tukaj in trdno verjamem, da si velika večina med nami želi, da bi tako tudi ostalo.
Pred več kot dvajsetimi leti smo se skupaj odločili, da bomo skupno pot nadaljevali še v nekoliko bolj intimni, a vendarle skupni družbi, za katero smo močno verjeli, da bo še prijaznejša in si jo morda takrat slikali skoraj nekoliko idilično.
In zdaj smo skupaj, kjer pač smo!
Velika večina tistega, kar so nam, kot družbeno potrebno in pravično, vcepljali v času naše osebnostne rasti, se danes kaže kot pravljica, ki se dejansko nikoli ni uresničila. Nikoli, na primer, nismo bili in ne bomo povsem enaki, pošteni, dobronamerni, premožni ali zgolj strpni do tistih, ki vse to nis(m)o. Prav tako, nikoli ne bomo imeli enakega in morda niti podobnega stališča do nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. Vedno si bomo, eni bolj in drugi manj različni, pa vendar, neizpodbitno povezani v tistem, kar nas in nas tudi bo povezovalo še naprej. In to je, pripadnost naši družbi, temu našemu skupnemu podjetju, ki so ga na tej lokaciji gradili že naši predniki, nas učili globoko spoštljivega odnosa do njega in nam dopovedovali, da mu bomo pripadali do smrti, pa karkoli se nam bo pred tem še dogajalo.
Spoštovani, pomnimo torej eno, četudi ne velja čisto nič drugega na tem svetu, nam vedno ostane eno dejstvo, ki nam ga nihče ne more ne vzeti, niti tajkunizirati ali prodati na borzi, in sicer, da smo Slovenci in Slovenke, ki skupaj potrebujemo, gradimo, vzdržujemo in uživamo svojo skupno Slovenijo. Njo in samo njo. Prav ona in nobena druga, nas je rodila, dojila in vzgojila v to kar smo, tej moramo služiti in edino ta bo nekoč dokončno poskrbela in navsezadnje morda tudi požalovala za nami. Slovenija in vse kar je njeno, predvsem pa mi sami – Slovenci in Slovenke, je in smo tisto vezivo, ki nas povezuje in je tudi edino dovolj močno, da nas lahko pripravi do tega, da bomo vse svoje sposobnosti usmerili v življenje in napredek tega našega edinega, resnično skupnega podjetja.
Prijatelji in prijateljice, dovolite, da vam tako rečem, saj vas vendar vse tako dobro poznam; usojen nam je ta prostorček na svetu in neskončno hvaležni moramo biti dobremu Bogu ter vsem tistim glavam, jezikom in rokam, po katerih je deloval, da nam je pripravil to, v čemer zdaj živimo. Nič na svetu, se ne zgodi po naključju in tudi to, da smo kjer smo ima svoj namen, ki pa se nam včasih zdi preveč oddaljen ali celo izgubljen. Sedanji čas gotovo ni naklonjen tistemu v kar so verjeli naši predniki in še vedno verjame večina med nami, in to je skupno blagostanje ter mirno življenje v pravični in prijazni družbi. Marsikoga med nami se tudi že loteva malodušje ali celo obup, zlasti ko gleda, kako se naše vodstvo prepira, namesto da bi vlagalo prepotrebne napore v preživetje podjetja. Vendar, bodimo vztrajni in pogumni, takšni kot so bili naši predniki, naj nas navidezna brezizhodnost navda z novim, še močnejšim upanjem, smelostjo, optimizmom in še večjo vztrajnostjo ter delavoljnostjo, ki so bile vedno glavne značajske poteze Slovencev in Slovenk.
Dragi moji, naj vam, ob koncu zaželim in položim na srce še tisto, česar pogrešam med nami. In sicer tiste stare družabnosti, tovarištva in pripadnosti podjetju, ki smo jo vedno znali vzdrževati in na katero nas vežejo toliki lepi spomini. Tudi tega so nas učili naši stari slo-delavci in mojstri, ki jim nikoli ni bilo odveč prisluhniti sodelavcu in sočloveku ter mu v potrebi ali stiski pomagati, ob njegovem veselju pa si tudi vzeti urice časa in se poveseliti z njim. Pozabimo na vse zamere, ne kažimo s prstom česa kdo ni ali še ni naredil, ne iščimo nasprotnikov med sabo ampak dvignimo glave in poglejmo predvsem kje lahko poprimemo in naredimo nekaj za skupno dobro. Ne bodimo malenkostni in prepirljivi. Pogovarjajmo se tako da si gledamo v oči, povejmo vse kar nas teži, pa tudi poslušajmo in skušajmo razumeti, predvsem pa odpuščajmo, potrpimo in vedno delajmo samo dobro. Naj nam bo naš sosed ali bližnji merilo in ogledalo nas samih. Naj nam bo delo za skupnost ideal in vzor prizadevanj.
Edino skupaj lahko naredimo tisto česar si želimo in potrebujemo, edino skupaj lahko ustvarimo boljši svet, boljšo družbo in svetlo prihodnost za nas in vse tiste, ki stopajo ali pa bodo šele stopili pod skupno streho in na skupne poti, ki jim jih popravljamo in pripravljamo.
Naj živi slodelovanje – naj živi Slovenija.

Hvala za vse, kar mi pomenite, zelo vas imam rad in vam želim vse dobro še naprej-,
vaš slodelavec, Robi.

/zapis na temo "Socialni teden 2011"/

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)