Slej ko prej vsak pokaže svoj pravi obraz, pa če je še tako prepričljiv v svoji neresnični in navidezni iskrenosti. Morda le za kratek čas, ali pa morda za vselej. Vsi se nekoč, vsaj za trenutek, vendarle znajdemo pred poštenim ogledalom ali kritičnimi očmi, ki nam lahko z besedami ali zgolj s pogledom izrečejo iskreno sodbo. Veliko dvomimo in kdo ve, česa smo dejansko bolj potrebni v svoji negotovosti, iskrenosti ali spodbude? Verjetno obojega in tisti, ki nas imajo radi, bodo znali eno in drugo zlepiti, da bi doseglo nek skupni učinek. Nekaj kar nas bo spodbudilo in hkrati tudi česa naučilo. Če tega še ne znajo-, pa jim sami pokažimo kako je prav.
Gospod sprašuje, čeprav ve odgovore. Nam jih ne pove, ker je odgovor nanje prav to – iskanje. Nikogar noče vnaprej obsoditi niti pokazati kdo je boljši-, tisti, ki zavrne klic, a vseeno ravna po volji ali tisti, ki mu sicer ne upa nasprotovati, pa ga kljub temu ne uboga. V svojem bistvu ima oba enako rad in ju sprejema za svoja. Gledano z našimi očmi, ni nobeden povsem dober ali iskren, kot tudi mi ne. Prvi je upornik in drugi hinavec. V Bogu, pa tudi v nas, stanujeta oba. Pa ne samo ta dva, tudi mnogi drugi in nenazadnje, v manjšini celo mi sami. Sami se odločamo, po kom se bomo ravnali. Pravi odgovor je le eden – ravnaj se po srcu in vedno boš ravnal prav.
Mislim, da ljudje, ujeti med logiko uporništva in hinavščine, še zdaleč nismo najboljše, kar Bog lahko položi v stvarstvo in tudi vsa naša ravnanja so obsojena na začasnost. Morda so bolj ali manj primerna, navdahnjena ali plodna, vendar slej ko prej tako površna, da padejo že na prvi kritični presoji. Odločitve našega časa, niso nič lažje kot kadarkoli in mreža v katero smo se zapredli je danes ravno tako gosta kakor nekoč. Bolj ko se je skušamo otresti bolj smo zaviti in zlepljeni vanjo. Ko smo negibni ima pajek lahko delo.
Slabša od odločitve je lahko samo še ne-odločitev. Odločati se je nujno in sicer vedno za dobro. Vsak dan znova. Nobenemu jutru dober dan ne bi smel biti utež, sprejeti ga mora kot tisto v kar lahko zraste. Vsak lahko nekaj postane. Vsak dan lahko prinese in prenese le najboljše in tudi vsak od nas lahko da od sebe največ, kar premore. Filozofija rešitve tega časa je preprosta – delaj samo dobro in vedi, da je dobro le tisto, kar je dobro za vse.
Kar je manj od tega, ni dovolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar