Najbrž se nekoliko čudite moji odločitvi, da vam pišem pismo, namesto da bi vam kar osebno povedal za kaj gre. Razlog je v tem, da smo vedno tako zaposleni in razmetani po svojih kotičkih, da skoraj nikoli ne pridemo skupaj, po drugi strani pa najbrž že tako vajeni in razvajeni vseh visokih in sladkih besed, ki nam jih namenjajo tisti v oblekah in s kravatami, da bi vas sodelavec, ki v modri halji in s papirji pod pazduho teka po proizvodnji ali stoji z vami v vrsti za malico, le stežka dovolj zbrano in izbrano nagovoril.
Res je, da sem vse življenje z vami in med vami ter da se precej dobro in že dolgo poznamo. Nekoč smo se skupaj igrali, skupaj hodili v šole, se srečevali na različnih koncih te in še katere druge domovine ter vedno skupaj iskali svoj prostor, razvijali življenjski slog in talente ter skupno upali v svetlo prihodnost. Skupaj smo tudi že kaj naredili in, žal vse bolj redki, to še vedno počnemo v nekih službah, kajpak tudi skupaj. Nekateri, tudi vse bolj redki, smo (že-še-žal-srečno … vstavi po potrebi!) poročeni in tudi staršujemo skupaj ali pa, - se zgolj skupaj borimo za osnovne človekove pravice znotraj lastnih družin. Kakršnikoli že, vedno smo bili, smo in bomo skupni v različnosti-, po eni strani najbrž bolj, po drugi pa gotovo manj, kot se nam zdi. Prav vsem pa nam je skupno eno, in sicer, da smo še vedno vsi skupaj tukaj in trdno verjamem, da si velika večina med nami želi, da bi tako tudi ostalo.
Pred več kot dvajsetimi leti smo se skupaj odločili, da bomo skupno pot nadaljevali še v nekoliko bolj intimni, a vendarle skupni družbi, za katero smo močno verjeli, da bo še prijaznejša in si jo morda takrat slikali skoraj nekoliko idilično.
In zdaj smo skupaj, kjer pač smo!
Velika večina tistega, kar so nam, kot družbeno potrebno in pravično, vcepljali v času naše osebnostne rasti, se danes kaže kot pravljica, ki se dejansko nikoli ni uresničila. Nikoli, na primer, nismo bili in ne bomo povsem enaki, pošteni, dobronamerni, premožni ali zgolj strpni do tistih, ki vse to nis(m)o. Prav tako, nikoli ne bomo imeli enakega in morda niti podobnega stališča do nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. Vedno si bomo, eni bolj in drugi manj različni, pa vendar, neizpodbitno povezani v tistem, kar nas in nas tudi bo povezovalo še naprej. In to je, pripadnost naši družbi, temu našemu skupnemu podjetju, ki so ga na tej lokaciji gradili že naši predniki, nas učili globoko spoštljivega odnosa do njega in nam dopovedovali, da mu bomo pripadali do smrti, pa karkoli se nam bo pred tem še dogajalo.
Spoštovani, pomnimo torej eno, četudi ne velja čisto nič drugega na tem svetu, nam vedno ostane eno dejstvo, ki nam ga nihče ne more ne vzeti, niti tajkunizirati ali prodati na borzi, in sicer, da smo Slovenci in Slovenke, ki skupaj potrebujemo, gradimo, vzdržujemo in uživamo svojo skupno Slovenijo. Njo in samo njo. Prav ona in nobena druga, nas je rodila, dojila in vzgojila v to kar smo, tej moramo služiti in edino ta bo nekoč dokončno poskrbela in navsezadnje morda tudi požalovala za nami. Slovenija in vse kar je njeno, predvsem pa mi sami – Slovenci in Slovenke, je in smo tisto vezivo, ki nas povezuje in je tudi edino dovolj močno, da nas lahko pripravi do tega, da bomo vse svoje sposobnosti usmerili v življenje in napredek tega našega edinega, resnično skupnega podjetja.
Prijatelji in prijateljice, dovolite, da vam tako rečem, saj vas vendar vse tako dobro poznam; usojen nam je ta prostorček na svetu in neskončno hvaležni moramo biti dobremu Bogu ter vsem tistim glavam, jezikom in rokam, po katerih je deloval, da nam je pripravil to, v čemer zdaj živimo. Nič na svetu, se ne zgodi po naključju in tudi to, da smo kjer smo ima svoj namen, ki pa se nam včasih zdi preveč oddaljen ali celo izgubljen. Sedanji čas gotovo ni naklonjen tistemu v kar so verjeli naši predniki in še vedno verjame večina med nami, in to je skupno blagostanje ter mirno življenje v pravični in prijazni družbi. Marsikoga med nami se tudi že loteva malodušje ali celo obup, zlasti ko gleda, kako se naše vodstvo prepira, namesto da bi vlagalo prepotrebne napore v preživetje podjetja. Vendar, bodimo vztrajni in pogumni, takšni kot so bili naši predniki, naj nas navidezna brezizhodnost navda z novim, še močnejšim upanjem, smelostjo, optimizmom in še večjo vztrajnostjo ter delavoljnostjo, ki so bile vedno glavne značajske poteze Slovencev in Slovenk.
Dragi moji, naj vam, ob koncu zaželim in položim na srce še tisto, česar pogrešam med nami. In sicer tiste stare družabnosti, tovarištva in pripadnosti podjetju, ki smo jo vedno znali vzdrževati in na katero nas vežejo toliki lepi spomini. Tudi tega so nas učili naši stari slo-delavci in mojstri, ki jim nikoli ni bilo odveč prisluhniti sodelavcu in sočloveku ter mu v potrebi ali stiski pomagati, ob njegovem veselju pa si tudi vzeti urice časa in se poveseliti z njim. Pozabimo na vse zamere, ne kažimo s prstom česa kdo ni ali še ni naredil, ne iščimo nasprotnikov med sabo ampak dvignimo glave in poglejmo predvsem kje lahko poprimemo in naredimo nekaj za skupno dobro. Ne bodimo malenkostni in prepirljivi. Pogovarjajmo se tako da si gledamo v oči, povejmo vse kar nas teži, pa tudi poslušajmo in skušajmo razumeti, predvsem pa odpuščajmo, potrpimo in vedno delajmo samo dobro. Naj nam bo naš sosed ali bližnji merilo in ogledalo nas samih. Naj nam bo delo za skupnost ideal in vzor prizadevanj.
Edino skupaj lahko naredimo tisto česar si želimo in potrebujemo, edino skupaj lahko ustvarimo boljši svet, boljšo družbo in svetlo prihodnost za nas in vse tiste, ki stopajo ali pa bodo šele stopili pod skupno streho in na skupne poti, ki jim jih popravljamo in pripravljamo.
Naj živi slodelovanje – naj živi Slovenija.
Hvala za vse, kar mi pomenite, zelo vas imam rad in vam želim vse dobro še naprej-,
vaš slodelavec, Robi.
/zapis na temo "Socialni teden 2011"/
Ni komentarjev:
Objavite komentar