Skorajda šokiral me je odziv na skromen spletni pozdravček, ki sem ga namenil Božji Materi ob njenem največjem prazniku. Sestavljenka iz začetka stare antifone in majhne osebne priprošnje, pospremljena z nekaj sličicami procesije na Grački gori, je sprožila debato na ponekod sicer malce krivičnem, drugje pa spet bleščeče akademskem, v povprečju pa spoštovanja vrednem nivoju. Seveda si ne delam utvar, da je razburjenje povzročila skrajno nedolžna vsebina te objavice, kvečjemu to, da je do nje sploh prišlo in, o … groza, predvsem dejstvo, da je nanjo linkal DS. Komentatorska razprava je resnično vredna branja, vendar se iz spoštovanja do njene prvinske lepote vanjo ne bom spuščal, resnici na ljubo pa se temu niti ne čutim doraslega, nenazadnje se me sploh ne tiče ker sama vsebina, za katero sem seveda odgovoren, ni izrecno napadena.
Dejansko me fascinira predvsem fenomen verižne reakcije, ki jo takšna malenkost lahko povzroči. Najprej razmišljam-, da, v kolikor smatramo to objavo za provokativno – kar ni bil njen namen, potem se je provokacija nadaljevala z linkom DS ter seveda kronala s prvima dvema, izrazito kritičnima komentarjema. Torej, zasledujemo neke vrste domino efekt, ki izzveni šele ko se nasprotniki navzkrižno prerešetajo in spet umaknejo na svoje blogersko – komentatorske okope ali pa morda zgolj prestavijo na druga bojišča. Seveda se napeti obračun, ki smo mu priča, ne bi zgodil na mojem dvorišču, če tam vročekrvneži ne bi našli pravega povoda zanj.
In za kaj dejansko sploh gre? Rdeča nit komentarjev ni toliko vera, kot predvsem vprašanje, s kakšno pravico verniki javno izražajo svoja stališča. Zapis molitve na blogu, zame osebno, sicer ni prav nič bolj javno izražanje verskih stališč, kakor glasno izgovarjanje prošenj ali petje nabožnih pesmi na procesiji, vendar slednje običajno niti približno ne povzroči takšnega razburjenja. Ali pa ga morda vseeno, vendar ostane skrito v mislih in srcih, kar je po svoje seveda razumljivo, saj je prav gotovo nekaj popolnoma drugega osebno soočenje z resničnimi ljudmi, ki jih morda celo poznamo, kakor anonimno puščanje krvi neznancem v spletnem peskovniku.
Vsaj tako zanimiv pojav, kakor omenjen komentatorski obračun pa je tudi ponoven izbruh akutne alergije na pojave katoliških zapisov. Če bi napisal karkoli drugega, bi odziv, skoraj gotovo, ne mogel biti bolj polemičen. Resnično, ne razumem od kod takšna nestrpnost v ljudeh in kaj jo sproža?
Osebno sem veren. Tu niti ni pomembno kaj sploh najdem v veri, dejstvo je, da v veri ne najdem ničesar, kar bi me od nje odvračalo ali nasprotovalo mojim načelom in dejansko s tem nikomur nočem nič škoditi. Takšni so bili moji predniki, tako sem vzgojen, tako skušam živeti in učiti otroke in tako bo ostalo. Dejstvo, da kdaj kaj napišem o veri, se mi ne zdi nič bolj sporno, kot če pišem o politiki, znanosti, medčloveških odnosih ali pač čemerkoli, kar me pritegne.
Mnoge na videz ne moti vera ampak sama Cerkev. Tako vsaj trdijo. Mene ne, z njo nimam nobenih slabih izkušenj, prav tako zaupam ljudem, ki so ji posvetili svoja življenja. Cerkveno delovanje morda poznam celo bolje kot večina tistih, ki jo kritizirajo in meni osebno predstavlja predvsem okolje v katerem sem lahko veren, ki je posvečeno moji veri in kjer se srečujem s tistimi, ki so tudi takšni. Zakaj je Cerkev takšna kot je-, ne vprašajte mene, ampak zgodovino in ljudi, ki jo gradijo, prav tako kot če bi hoteli izvedeti zakaj je, na primer: neka država ali družba na sploh, takšna kot je. Moj odgovor je-: ker takšna pač je, ker so jo tako oblikovale razmere in predvsem ljudje, takšni kakor smo mi. Takšno smo našli in naše je kvečjemu, da poskrbimo, da za sabo ne bomo pustili še slabše.
Vsekakor pa, vsaj po mojem mnenju, pri nasprotovanju veri ali Cerkvi deluje še nekaj drugega in verjetno bolj zanimivega od poniglavih realsocialističnih argumentov njenih nasprotnikov. In sicer, kritikom, ki se slučajno neposredno obrnejo name, včasih rečem, da naj mi sicer ne zamerijo, vendar so zame vsi tisti, ki veri tako goreče in brez pravega razloga nasprotujejo, dejansko zgled za sicer neko konkurenčno, torej proti-katoliško veroizpoved, vendar jih vseeno občudujem in si jih želim posnemati v predani zavzetosti za njihovo stvar. Razlika med tistim, ki je proti veri ali cerkvi in mano je dejansko le takšna, kot je razlika med mano in mojim sosedom s katerim spiva pod isto streho, zgolj dvajset centimetrov narazen, vsak na svoji strani modularnega zidu, pa vendar nimava nič skupnega. Priznam tudi, da me nasprotniki vere zabavajo in nekako, skoraj romantično, spominjajo na apostola Pavla, ki je prav tako mnoge sovrstnike prekašal po strastni vnemi za očetna izročila, potem pa vendarle spoznal Jezusa Kristusa in postal vnet kristjan.
Kakorkoli, dragi moji, čestitam vam gorečnost za vašo vero, kakršnakoli že je, in se zahvaljujem Bogu zanjo – tudi če ni enaka moji, le da vam izpolnjuje srca in dela iz vas boljše ljudi.
Vsem spletnim iskalcem posvečam molitev …
Nebeški Oče,
Ti vidiš v naša srca in veš kaj resnično nosimo v njih,
varuj vse, ki iščemo svojo pot k ljudem in Tebi tudi s pomočjo elektronskih povezav.
Naj nas naša hrepenenja in prizadevanja vodijo v pravo smer,
naj nam dosežki novih tehnologij predstavljajo orodje za ustvarjanje prijazne in pravične družbe za vse ljudi,
naj Tvoja milost spremlja človeštvo, da bo znalo dosežke znanja in spretnosti uporabiti v korist in namen, ki si ga Ti podelil stvarstvu.
To te prosim, dobri in vsemogočni Bog,
po Kristusu, našem Gospodu,
ki s teboj živi in kraljuje vekomaj.
Amen.
