Zemlja je v bistvu zelo samoten kraj. Delček stvarstva, ki se ga je oprijelo življenje med vso neskončno množico oprijemališč. Ta točka je bila izbrana kot nadgradnja neizmernim masam, energijam, morilski svetlobi in večnim nedoločenostim. Nadgradnja vsem gradnikom, od termonuklearnih zlitij do neskončnih razdalj.
To je majhen, kaotično in bizarno organiziran drobec zavedanja, zaciklan sam vase in podarjen prav nam, v prav tem trenutku. Če je kaj čudežno, potem je čudežno to, da se je v tej brezmejni in popolnoma odurni kolobociji utelesilo nekaj, kar je privzelo moj jaz, zavedanje in obstoj. Ne verjamem v naključje, da bi karkoli telesnega poiskalo ravno mene in mi dalo priložnost. Ne verjamem niti tega, da bi neka lupina naključno ujela dih, ki je nekje nosil klice ravno mojega duha. Neskončno enostavneje bi me bilo pozabiti, zanemariti ali zgolj spregledati zaprtega v stari konzervi na spodnji polici shrambe. In vendar ne – uspelo je meni in vam, odprlo pokrov ravno nad nami in nam podelilo milost in priložnost.
Nič ni naključnega. Tudi tisti, ki so šli za Gospodom so mislili, da so tam zgolj zaradi tega, ker pač so. Tako slučajno. Niso se zavedali, da so bistven del dogajanja, da je njihova vloga zvezna in ključna. Takšna kot zdaj in tu. Gospod bi kruh verjetno lahko ustvaril tudi iz ničesar ali pa iz kamenja, vendar je nalogo dal njim: "Vi jim dajte jesti!" V tem trenutku, ki je prav naš, bi nas lahko tudi pogubil ali zapustil, pa nas ne.
Tukaj nismo po naključju, gotovo ne samo zato, da bi vzcveteli in naslednji hip uveneli. Tukaj smo zato ker je tako hotel, ker je prav nas izbral za partnerje. Določil nas je za tiste, ki jim zaupa pomembno nalogo: vzdrževati in ustvarjati možnosti. Življenju-, kajpak.
Dajajte jim jesti – to je naša edina možnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar