Zadnjič sem presenečen opazil, da se spet debelijo jabolka. Resda se že nekaj časa nisem sprehajal ob nasadu, vendar se mi je zdelo, da so vendarle komaj obrali lanska. Zakaj vse to deluje kar naprej, neutrudno, leto za letom – kakor vzmet? Eno odtrgaš in drugo začne takoj rasti. Kakšen je smisel tako divje volje do življenja in od kod je sploh prišla v (vsaj navidez) živi del narave?
Mislim, da "živo in neživo" v naravi, niti približno ni tako strogo ločeno kakor v našem besednjaku. Mi stvari ločujemo po lastnostih, ki jih sploh ne razumemo, niti ne vemo zakaj so takšne – gre pač za nek približek, tako kot pri vsem ostalem. Najbrž je to predvsem zato ker je priročno: spremembe živega namreč prosto zaznavamo, neživo pa se nam zdi fiksno. Pa ni, le časovno obzorje neživega je širše.
Samoohranitev je osnovni princip, ki zastavi bodisi smer gibanja, bodisi polje mirovanja. Pomembno je, da se vse, kar se začne, začne zgolj zato, da se ohrani in razvija. Preprosto nima nobenega drugega namena. Obstoj in razvoj je prvi aksiom vsega kar sploh je! Vesolje se pojavi in raste, galaksija se formira in zavrti, osončje se uravnoteži, planet vzpostavi klimo, ogljikove molekule se začno zlepljati v neke freake, ki potem celo zacvetijo in zadihajo … Vse ima vgrajen namen, nagon ali gen, ki vodi k širitvi in ohranitvi. Nič ni izločeno iz zaporedja nekih velikih in manjših okvirjev. Sistem ni dežela palčkov okrog Sneguljčice ampak kaotična struktura neskončno veliko enakovrednih in enako zapletenih podsistemov, ki jih vodi en in isti cilj.
Uradno lahko še vedno verjamemo razlagi, da naj bi se vesolje nekoč začelo in razpočilo. Mi smo potemtakem zgolj tisto njegovo rastje, ki se je (naključno?) prijelo na iskrah in šrapnelih, ki še vedno frčijo iz matere vseh eksplozij. Ta je iz sebe menda vrgla prostor, čas, svetlobo, materijo in nenazadnje tudi tega, ki skuša vse to razumeti. Prav ta naj bi razumel, da je dejansko le Robinzon, ki ga je nekaj pač začasno deponiralo v raj. Ta sicer nima pravega smisla, zgolj nekaj je ali pa le čaka na nekaj-; on, ki je nazadnje padel vanj, pa naj bi bil obdarjen z izjemno voljo do življenja in znanjem, s katerim se ne more nič primerjati. Skratka, v deželo senc je prišlo nad-bitje, nekaj kakor končna rešitev vprašanja rasti in popolnosti, perpetuum vivere in persona supremum.
Tega seveda sploh ni. Je le nek nov podsistem, nov kalup, ki je smiselno povezan in opredeljen z vsemi ostalimi, vpet v delovanje vseh ter namenjen prav tistemu, kot vsi ostali: rasti in razvoju samega sebe. Bistvo je rdeča nit, ki se vleče skozi vse in je bila napeta že pred vsem drugim. Kar je, se je oprijemlje, vrašča in nabira okrog nje-, kakor školjke in alge na sidrni vrvi s katero je v morje privezan star plovec. Tanka je proti širini oceana, vendar dovolj močna za vso pestrost tistega čemur rečemo živo, čeprav morda le nekoliko drugače porablja iste in edino razpoložljive gradnike. Zajedalec na drevesnem deblu ni nič manj živ od drevesa samega in življenjska sila hrošča, ki si najde domovanje med zelenjem istega zajedalca, ne zaostaja za njim. Vsi in vse-, smo, so in je pognano v prostor enega bistva in namena, vse žene isti generator po enaki absolutni mehaniki samoohranitve.
Vesolje ne raste nič drugače kot cvet ali celica. Ne bi me začudilo, če bi odkrili, da se je začelo podvajati, vsebinsko in telesno deliti na dve. Razmnoževanje vesoljskih celic – zakaj pa ne? Prav tako me ne bi začudilo, če bi odkrili, da je začelo pešati, veneti, se gubati ali izgubljati energijo. Vendar sem prepričan, da tudi njegova smrt, kolaps ali ohladitev, ne pomeni konec vsega. Prepričan sem, da božanski algoritem samoohranitve, ta vgrajena strukturna koda, smrti ne pozna in ne prizna tako kot mi.
Kar je, je programirano za večno. Kar je, bo obujeno in priklicano-, zakaj namenjeno je življenju, ki ga dejansko sploh ni ... in smrt je le del tega življenja ... morda celo najbolj živ ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar