Dobro se počutiš, dokler se ti zdi, da si sposoben zmagovati dneve in okolja v katerih si se znašel. Morda zvečer, ali kadar se tvoj dan pač konča, ko prešteješ izkupiček in spoznaš, da ti je ostalo vsaj še tisto, kar si se zjutraj namenil zapraviti.
Iz življenja ne moreš kovati dobička. Kolikor vložiš, toliko dobiš ali največkrat še manj. Življenje je del entropijskega terena, ki se nenehno seseda in leze vase. Sicer se stalno rojeva in raste na novo, vendar ravno tako zmehčano in negotovo. Iz živega peska ne nastane skala in mivka v vodi ne bo beton. Včasih se zazdi sicer utrjeno in močno, a takšno je le do naslednjega sunka vetra ali pljuska vode.
Kaj nam je, da se počutimo tako zelo slabo? Zakaj smo tako negotovi v sebi, da moramo lastne frustracije reševati z umori tistih, ki smo se jim, vsaj enkrat in nekoč zaupali?
V bistvu mi ni nič jasno-, razen nečesa. Jasno mi je, da se tako obupne odločitve zvarijo v ljudeh, ki so prignani do meja. A tako daleč so se žal pustili zapeljati svoji slepoti, tako globoki in temeljni, da ne zmorejo niti pogledati če je še kakšen izhod, ki ne bi pomenil popolnega uničenja.
Letošnji družinski umori, vsaj zame, sploh niso umori. Dejansko gre za samomore iz zasede. Gre za udejanjanje logike popolnega sovraštva do sebe in okolice, ki je očitno posledica nekega nihilističnega razočaranja nad obupno osebno praznino neizpolnjenih pričakovanj. V bistvu gre za popolno ponižanje in zavrženje primarnih družbenih odnosov. Ne samo med spoloma ali partnerjema, temveč med dvema človeškima bitjema. To je teptanje osnovne pajčevine vrednot, ki nas sploh vežejo na neko skupnost. To je zmaga individualne živalskosti nad skupno človečnostjo. Tega, kar si dovolimo delati tistim, ki so za ime ljubezni povezali svoje usode z našimi, ne privoščimo niti tistim, ki jih nikoli nismo poznali.
Zakaj se ljubezen pri nekaterih spremeni v tako uničujoče sovraštvo in ne postane zgolj hladna in odtujena brezbrižnost, če se že mora v kaj spremeniti? Kako si ljudje lahko dovolijo, da se link, ki je nekoč nastal iz zaupanja in privrženosti, brutalno preobrazi v slo po uničenju? V čisti virus. Sistemski nesmisel. Nekoč, že zdavnaj bi se vendar morali strezniti, ustaviti, izstopiti, prekiniti ali zgolj zbežati … sebi priznati, da tako pač ne gre, da se ne da-, tako se lahko samo še pobijeva …
Družina žal ni samo prostor zaupanja in osnovno zatočišče, očitno je lahko tudi peklenska past v katero se ujamejo značaji, ki se v njej morda čutijo varno deponirane, dejansko pa so stlačeni in zgneteni na majhen prostor z drugimi, bržkone nič manj težkimi. Dejstvo je, da se povsod in vedno ni mogoče dobro počutiti, vendar je preprosto nujno razumeti, da to velja za vse.
Čudno je to. Odpor do sovraštva v človeku ni zgolj nagonski, tako kot ljubezen ni nikoli povsem nagonska. Ko se zaljubljamo, se slej ko prej zaljubljamo v tiste ljudi v katere se smemo. Na splošno se ne spuščamo v razmerja z tistimi ali takšnimi, ki ne bodo mogli ali smeli izpolniti naših pričakovanj. Tu se znamo nekako držati v oblasti. Zakaj se torej ne moremo obvladati tudi, ko je konec? Ko je tam, kjer je nekoč gorelo, ostalo pogorišče, ki pa ga nekateri ne dovolijo zasuti z zemljo, ampak ga v obupu še polijejo z bencinom, da se spremeni v zadnji goreč oblak-, končno supernovo zla na kateri se scvrejo tudi sami.
Odgovor je žal neprijeten a zelo preprost. Za kaj takšnega moraš res globoko sovražiti, sebe in druge, biti moraš do temelja sebičen in neznosno vase zaverovan. Ne smeš privoščiti nikomur nič, niti pravice do življenja. Sploh ne smeš videti, kaj šele skušati razumeti človeka ob sebi. Takšne poteze izhajajo iz logike popolne odtujenosti življenja od vsega dobrega in svetega. Tako bolnemu človeku ne pride na pamet, da bi morda skušal imeti ljudi rad ali vsaj potrpeti z njimi. Takšen ima neskončno rad zgolj in samo sebe. Tako zelo se ljubi, da se ni pripravljen odreči niti delčku lastnega ega, da ne zmore nikomur privoščiti niti drobtinice sreče, za katero meni, da je ni bil deležen sam. Takšen umor je samomor iz ljubezni in samomorilec je vedno najprej egoist. Žal.
V sovraštvu ni niti trohice Boga. Bog gotovo ni pozabil na tiste, ki sovražijo, oni sami so se ga odločili prekleti. Sovraštvo je hudičeva rabota, projekt hudobije in kdor sovraži je njen. Kjer gori sovraštvo, se hudič reži z odprtim gobcem, kadar gori sovraštvo do bližnjih, takrat pa zmaguje na veliko.
Dobri in večni Bog – ne prosimo te za srečo-, niti zdravje ... tako ali tako vse mine-, le potrpljenja nam daj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar