Evropska unija, letnik 1992, redno servisirana, rahlo karambolirana – ugodno prodam ali menjam za kaj manjšega.

Po novem vsi mrzlično govorijo o proračunskem primanjkljaju Grčije. Očitno je ta trenutek to evropska tema #1 in kdor hoče količkaj veljati na področju ekonomije, mora stresati številke o grškem BDP-ju, fiskalnem neravnotežju in resnih razmerah v njihovih javnih financah iz rokava. Ko je pred dvemi leti kdo omenil Grčijo, se mi je pred očmi odprla jasna modrina neba in morska prostranost z gručo belih kupolastih hišic v svetlem soncu, v ušesa pa se mi je prikradlo pivkanje galebov z ozadjem iz pritajenih ritmov sirtakija. Zdaj se mi za razglednico iz Grčije, namesto Akropole, vsiljujejo prizori iz uličnih vojn med oklepnim policijskim viteštvom in kmečkimi uporniki, ki napadajo svoje plemstvo ter jurišajo na njegove palače.
Zanimivo je primerjati vročico s katero Evropska unija, oziroma nekateri krogi v njej, iščejo rešitev finančne krize, na eni strani, ter reakcije Grkov, ki se kajpak sekirajo predvsem zaradi zniževanja njihovega standarda, na drugi. Bog ve zakaj se Grke zdaj javno prikazuje kot nezadovoljne in brezbrižne zapravljivce, ki jim je vseeno, da jih morajo reševati evropski narodi, medtem ko EU odgovorneži govoričijo o mehanizmu pomoči, v katerega solidarno prispevajo države članice. To je glasno povedano že velikokrat in slovenski delež pri tem podvigu naj bi znašal kar dve milijardi evrov. Nekoliko manj glasno se govori, da s tem mehanizmom (beri denarjem na svojem računu) v nadaljevanju razpolaga evropska centralna banka. Spet zelo zanimive pa so tihe novice o tem, da bo centralna banka s tem denarjem dejansko financirala zapadle grške državne obveznice, ki so jih nekoč, v časih debelih krav, masovno nakupile predvsem nemške, francoske in grške banke. Te banke so se potem, ko so jih nategnili američani s svojimi ničvrednimi hipotekami, padle v krizo, ki jo morajo na nek način reševati njihove glavne lastnice, torej vlade evropskih držav. Te seveda danes prav tako nimajo denarja za kritje bančnih šlamastik, zato jim grška kriza v veliki meri predstavlja dobrodošli alibi s katerim so v godljo potegnile še ostalo Evropo in razpršile finančno odgovornost. Rešilni mehanizem torej ni drugega kakor vir (beri: nateg) iz katerega bodo, z našim denarjem poplačane slabe terjatve za katere bi se njihove banke verjetno lahko obrisale pod nosom. Zanimivo je še, da so potem, ko so nekateri vendarle prišli na dan z idejo, da bi v reševanje vstopil tudi zasebni sektor, hitro omilili debato in zasebnikom velikodušno omogočili, da »prostovoljno« vstopajo v reševanje. Z drugimi besedami, to pomeni, da je bančni lobi, ki stoji v ozadju celotnega podviga, dosegel, da se bogokletna misel o odpisu terjatev bank do Grčije, zaenkrat javno ne izreka. Skratka, evropska solidarnost je tokrat ponovno slavila zmago. Bogvedi ali bi jo tudi, če bi grške obveznice kupovale na primer: ameriške ali azijske banke.
Skratka, grška kriza je še en velik špil evropskega bančnega lobija za katerega ne bo nihče nikoli odgovarjal, plačali ga bomo pa vsi. Pri vsem skupaj se mi zdijo res še najbolj pošteni tisti kmečki uporniki na atenskih ulicah. Ničesar niso krivi in sploh jih ne zanima nič drugega, kakor to, da jim zdaj nekaj jemljejo. Prav imajo - krivi so tisti, ki so jim nekoč tako radi dajali ... le, da jih zdaj gotovo ni tam.