Dolgi in žalostni dnevi brez revolucije ...

Spoštovani gospod Emil Milan Pintar, nekdanji poslanec Državnega zbora RS in generalni sekretar Avtoprevozniške zbornice Slovenije ter aktualni upokojenec in filozof, očitno rad piše. Rad piše marsikaj in marsikomu-, njegova vnema in zgroženost nad stanjem v državi in družbi pa je kulminirala ravno te dni, ko je ta prizadevni kritik naslovil svoje blogersko pismo kar vsem trem predsednikom hkrati, torej Pahorju, Cerarju in Brglezu. Kapljo čez rob njegovega potrpljenja je očitno prelilo dogajanje okrog prodaje Telekoma, ki ji, tako kot vsi zavedni slovenski upokojenci, borci in boljševiki, iz dna srca nasprotuje. Ne vem sicer, če je spoštovani pisec medtem že prejel odgovor katerega od predsednikov, kdor pa besedilo prebere, ugotovi, da jezni avtor ne nasprotuje samo prodaji našega nacionalnega ponosa ampak tudi njim samim. Tako, za prvega ocenjuje, da svojega posla ne zna opravljati, za drugega, da ga noče in za tretjega, da sploh ne ve kaj naj bi počel. Pisec zelo suvereno in politkomisarsko kritizira njihovo delo, predvsem pa ga zelo skrbi odsotnost vizije vodenja države, za katero po njegovem potrebujemo "prave VODITELJE", kar pa navedeni žal niso in vprašanje je, če v tem trenutku živi slovenske matere sin, ki bi izpolnjeval stroga merila gospoda Pintarja. 

Svoje vizije vodenja države vrli kritik sicer ne ponudi, ponudi pa Šalamunov verz iz pesmi Mrk: "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.", ki ga začne z besedico "naveličal" namesto "utrudil", iz česar sklepam, da mu tudi prešernov nagrajenec ne ustreza v celoti.

Skratka, Pintar razvija tezo, da je pri nas in na svetu vse narobe in to zgolj zaradi "eksploatatorskega veletoka Kapitala", ki "se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj izvil iz družbene kontrole, ki so jo nekatere družbe uveljavljale, boječ se Marxove analize o nujnosti proletarske revolucije." Torej, proletarska revolucija je, prosto po Pintarju, neizbežna nujnost, ki pa še ni bila zadovoljivo izpeljana. Predvidevamo torej, da še bo ...

Avtor nadalje ugotavlja, da je Slovenija "fašizirana in klerikalizirana" družba, ki jo vodijo "slučajni politični pasanti", za katere postaja čedalje bolj jasno, da so zgolj "napačni ljudje na napačnih mestih ob napačnem času: dejansko nič krivi, dejansko za nič odgovorni, brez realnih vizij, brez ustvarjalne volje, nekaj prehodnega, kar bo jutri pozabljeno."

Zaradi takšnih smo, kar je seveda kristalno logično, tudi rinili v to "mednarodno birokratsko tvorbo, ki jo vodi profitni gon in samovšečni birokrati, ki nas največkrat obravnavajo kot zakotno provinco ..." Torej, druga velika napaka po Pintarjevo je, da je Slovenija v evropskih povezavah-, najbrž bi morala biti v takšnih razmerjih, ki jih ne vodi "profitni gon" ... ne vem katerih? V Kominterni smo nekoč že bili, pa smo izstopili, ravno tako v Gibanju neuvrščenih ....?
Vendar avtor s tem ne zaključi svojo zunanjepolitično analizo, ampak nam nadalje razloži, za kaj se v resnici sploh gre: "Seveda sta Ukrajina in Grčija samo »etapna cilja« na pohodu Kapitala: pravi cilj je Rusija, toda prej morajo »pasti« še Belorusija in Gruzija." Skratka, v tem trenutku si vsi vroče želijo Rusije, kot države, ki zna vzorno gospodariti s tistim kar ima, najbolj pa verjetno po vzhodnem paktu hrepenijo Ukrajinci, Poljaki, Estonci, Litvanci, Latvijci ...
Na osnovi tako pronicljive in mestoma neprizanesljive analize širšega in tudi nadnacionalnega družbenega stanja, gospod Pintar ljubljenim "Nacionalnim voditeljem" zastavlja samo tri naloge; mimogrede: sprašujem se zakaj neki piše nacionalnim z veliko, če je proti fašizaciji, zlasti pa sam, kljub temu, da se imam za "klerikalca", nikakor ne prepoznavam znakov besne "klerikalizacije" slovenske družbe!?; torej:
"- prvič, da zagotovijo nacionalno zakonodajo, ki bo preprečila privatizacijo družbenih podsistemov kot so zdravstvo, izobraževanje, kultura, komunikacije;
- drugič, da bo ohranila socialne korektive za najbolj ranljive družbene skupine: mlade, upokojence, izvržene iz dela, hendikepirane;
- tretjič, da bo na sedežih svete birokracije v Bruslju, svetega profita v mednarodnih bankah in pogoltnega svetega duha v Vatikanu odločno in uspešno branila nacionalne interese slovenskega naroda kot Naroda."
Te svete naloge so me nekako nostalgično spomnile na nekatera temeljna načela, ki so bila z ličnimi črkami zapisana v Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974, ki jo je pa seveda gospod Pintar bral prej in verjetno bolj študiozno kot jaz:
"- k prvič: Za popolnejše, smotrnejše in organizirano zadovoljevanje svojih osebnih in skupnih potreb in interesov v družbenih dejavnostih in v določenih dejavnostih materialne proizvodnje ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci v organizacijah združenega dela teh dejavnosti- samoupravne interesne skupnosti, V katerih svobodno menjavajo delo in neposredno urejajo odnose skupnega pomena. Delavci in delovni ljudje ustanavljajo samoupravne interesne skupnosti tudi za zadovoljevanje določenih svojih osebnih in skupnih potreb in interesov z združevanjem sredstev po načelih vzajemnosti in solidarnosti.
- k drugič: Delovni ljudje v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih si na temeljih solidarnosti in vzajemnosti ter socialističnega humanizma zagotavljajo ekonomsko in socialno varnost in ustvarjajo čedalje ugodnejše možnosti za življenje in delo in za razvoj vsestranske osebnosti delovnega človeka. Ti cilji socialne politike se uresničujejo z nenehnim zboljševanjem in izenačevanjem življenjskih razmer in delovnih pogojev, s tem, da se na temeljih solidarnosti in vzajemnosti premagujejo razlike, ki izvirajo iz materialne nerazvitosti in drugih neenakih možnosti za življenje in delo, izenačujejo možnosti za izobraževanje in delo ter onemogočajo In odpravljajo socialne razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve po delu.
- k tretjič: Socialistična federativna republika Jugoslavija se zavzema za nacionalno neodvisnost in osvoboditev iz imperializma, kolonializma in vseh drugih oblik nacionalnega zatiranja in podrejanja ter za razvoj takega mednarodnega sodelovanja, ki zagotavlja enakopravne ekonomske odnose na svetu, suvereno razpolaganje z nacionalnimi naravnimi bogastvi in ustvarjanje možnosti za hitrejši razvoj manj razvitih držav."
Skratka, vse kar pričakuje gospod Pintar od naših "Nacionalnih" voditeljev, ki smo jih, mimogrede, izvolili, za razliko od "pravih VODITELJEV", ki jih nismo, smo imeli že nekoč nekje zapisano in splošno družbeno sprejeto-, pa ne samo to, to smo nekateri, skupaj z vsemi našimi "Nacionalnimi" voditelji, vključno s spoštovanim gospodom Pintarjem živeli in, po svojih močeh, uresničevali. 
Bodi dovolj, skoraj vse mi je že jasno, samo ena stvar me še zanima, in sicer bi rad, da bi mi gospod Emil Milan Pintar odgovoril, kam je vse to, kar je očitno nekoč že bilo-, kar izginilo in zakaj je On osebno, ki je bil vseskozi zraven, dovolil, da se to zgodi in še, ali ga ni nič sram drugim zdaj soliti pamet in predavati o nacionalnih interesih, ki so, mimogrede, isti, kot so bili leta 2002?
Če bi mi odgovoril, da je takrat delal skladno z nacionalnim interesom in svojo vestjo, potem mu takoj predlagam, da naj dela tako še naprej in spokojno uživa penzijo. 
Veste gospod Pintar in številni somišljeniki, ena revolucija na sto let je lahko dovolj tudi najbolj jeznim, še zlasti, če jim nič ne manjka.

Bogu otroci, domovini sinovi in nikomur hlapci!

Kako bi človek na ta lepi dan naredil nekaj zase in za domovino?

Jaz sem si jo malo ogledal in šel k sveti maši ... torej nekaj zame in zanjo ... kakor komu, pač po potrebi. 

Na vsak način en lep dan-, vreden praznika.

Planina pri Sevnici

Uniše - Slomškova rojstna hiša

Sveti Ožbalt

 

Kartuzija Žiče

Sveta maša za domovino

Kartuzija Žiče

Kartuzija Jurklošter

Še vedno zelo težke kovine v zemlji in nad njo

Če še morda kdo ne ve-, Teharje so ena prijetno urejena vas med Celjem in Štorami, z lepo obnovljeno župnijsko cerkvijo na rahli in široki vzpetini, iz katere se vidi daleč po celjski kotlini. Kraj je veliko lepši, kot bi se komu zdelo, glede na sloves, ki ga ima. V bistvu pa se mu godi krivica. V njegovi bližini, namreč v zaselku Bukovžlak, si je podivjana boljševistična svojat sredi maja 1945 uredila koncentracijsko taborišče, v katerem je v nekaj naslednjih mesecih trpelo in tudi umrlo tisoče ljudi. Komunistični talibani so namreč konec vojne izkoristili za prevzem oblasti in obračun z vsem, kar bi jim lahko še kdaj nasprotovalo, zlasti pa s tistim, kar je pred vojno predstavljalo intelektualni, gospodarski in domoljubni cvet slovenskega naroda.
Kakorkoli, razmere v taborišču so bile očitno prava podoba partizanskega sadizma in kdor ima želodec si o tem lahko prebere še kaj več. Seveda pa je, po iztreznitvi, sledila izjemna skrb komunističnih pokvarjencev, da bi zabrisali vse sledove zločina, ki se jim je v zmagovalni pijanosti zgodil.
Danes je tam kapela, spomenik in lepo urejen park, ki domačinom pride prav za sprehajanje psov. 
Žal pa tu še vedno ni ničesar o tem, kaj je sploh bilo. Pogrešam besedo in sliko. Lahko sicer gledaš beton, travo in gozdiček, moliš, prižgeš svečo in pozvoniš, ničesar pa ne boš izvedel o tem kaj se je dogajalo. 
Morda je tudi to "sprava". Nekaj je res bilo, a raje še ne sprašuj ... da se komu ne zameriš.

Za vse, ki še znajo brati.

Janez Janša si je vzel čas in napisal zanimiv prispevek k slovenski polpretekli zgodovini.

Ne spreglejte in spreglejte ...

Vsi naši pogojni in brezpogojni

Vladajoča politika je ocenila, da je ravno zdaj nujno potrebno narediti nekaj za povrnitev ugleda, ki ga resnici na ljubo, sicer nikoli ni imela, in odločili so se, da bodo še dodatno filtrirali kadrovski bazen iz katerega se napajajo. Po svoje so to hvalevredni nameni, ki pa se, ko pridemo do izvedbe, spet kot običajno, izkažejo za bedno zgrešene in namenjene tistemu s čimer se koalicijski poslanci zadnje leto tudi sicer pretežno ukvarjajo, torej izumljanju novih načinov za odstranitev Janeza Janše iz političnega življenja.
Tokrat so prišli z genijalno idejo, da bi tistim, ki so bili kadarkoli v zaporu, preprosto odvzeli pasivno volilno pravico, česar, kolikor vem, na območju Slovenije, od leta 1974 uradno ni še nihče poskusil. In kot se za revolucionarno oblast kajpak spodobi, naj bi se to uvedlo celo po skrajšanem postopku, kar si ne znam razložiti drugače, kot da strah pred predčasnimi volitvami nikakor ni več votel.
Ta veličastni doprinos k ugledu naše oblasti, naj bi se zgodil z občudovanja vredno suhoparnostjo obogatenega 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor, ki mu bo dodano določilo, da "pravice biti voljen nima posameznik, če je nepogojno obsojen na kazen zapora", in to bo to.
Zanima me, če bo ob tem gospa Varuhinja človekovih pravic, ki je v rednem letnem poročilu za leto 2013 zapisala: "Več bo očitno treba narediti tudi za to, da bi imelo kar največ zaprtih oseb možnost zapolnitve časa odvzema prostosti s koristnimi dejavnostmi, predvsem z delom, z izobraževanjem in drugim usposabljanjem, kar bi jim olajšalo ponovno vključitev v družbo po prestani kazni", dvignila vsaj eno precizno oblikovano obrv.
Mimogrede, zgodovinsko gledano, bi bilo dosledno upoštevanje takšnega določila sicer pogojno koristno, ker bi na ta način nikoli ne slišali za Lenina, Stalina, Hitlerja, Kim Il Sunga, Tita in še marsikaterega globalnega pokvarjenca, vendar iz podobnih razlogov tudi samostojne Slovenije najbrž ne bi bilo. 
Pa še nekaj bi rad zaupal spoštovanim politikom vseh spolov in agregatnih stanj; veste-, saj problem niso tisti med vami in nami, ki so bili obsojeni, ker te pač dobro poznamo, ampak tisti, ki še niso in morda nikoli ne bodo, kljub temu, da bi si to morda zaslužili.
p. s. Odločitev o tem, koga se spodobi izvoliti in koga ne, pa raje prepustite kar volivcem. Da smo vredni zaupanja smo že dokazali s tem, da smo vas volili.

Impresije o lizunih

Po 10-ih letih je končno obelodanjena težko pričakovana elektronska korespondenca med nekdanjim predsednikom NKBM in nekdanjim predsednikom vlade. Seveda gre za nov in neprecenljiv novinarski prispevek v seriji velikih razkritij, ki smo jih že vajeni in so od orožarskih zgodb,  Depale vasi in Patrie naprej, izrazito in nepristransko namenjene napadu na zgolj enega in edinega slovenskega politika. Iz te korespondence je jasno razvidno, da gre pač za krutega brezobzirneža, ki je od daleč in prek posrednikov vodil nitke na katerih je visel njemubrezmejnovdani direktor druge največje državne banke v Sloveniji, ki ga je menda obveščal tudi o tem, kaj je tisti dan jedel za malico.

Da se je ta veliki novinarski dosežek zgodil ravno zdaj, ko je Ustavno sodišče prehitelo Evropsko in vendarle dvignilo vsaj eno obrv nad delovanjem naše sodne veje oblasti, je kajpak zgolj novo in presenetljivo naključje.

Mene osebno bolj kot to, kaj je oni Kovačič pisaril in ali je Janša to potem sploh bral, zanima, kako lahko nekdo pride do takšnega "od nikjer razkritja".

Vsekakor sem prepričan, da takšnih informacij ne more pridobiti novinar sam in da lahko pride do njih, mora nekdo prekršiti vsaj 37. člen Ustave RS, ki govori o pisemski tajnosti.

In kako se da to narediti?

Kot prvo, tega gotovo ni sposoben priučeni uporabnik elektronske pošte, na primer: to pisoči. Za kaj takšnega moraš imeti ekspertno znanje in pravočasne dostope. Predvidevam, da je bilo to doseženo prek poštnih strežnikov, ker je le malo verjetno, da bi nekdo fizično prišel do poslovnih osebnih računalnikov. Poleg tega, tistih računalnikov, na katerih je ta komunikacija potekala pred desetimi leti, zelo verjetno ni več in enako velja tudi za strežnike. Deset let je v informatiki dolga doba in te podatke je verjetno nekdo pridobil že prej, morda celo v času njihovega nastanka in jih imel na zalogi, pripravljene za uporabo po potrebi. Torej gre za načrtno preiskovalno aktivnost. Seveda pa ni mogoče izključiti možnosti, da so podatki zgolj stranski produkt neke druge preiskovalne akcije. Te pa si seveda spet ne more privoščiti kdorkoli. Skratka, prepričan sem, da gre za informacije, ki so bili pridobljene s profesionalnim izvajanjem prisluhov ali kriminalistično preiskavo, torej s strani državnih organov.

In zakaj so bili potemtakem podatki predani novinarju in ne državnim tožilcem. Odgovor je lahko le eden, sestavljen iz treh pod-odgovorov: prvič, ne gre za kazniva dejanja, drugič, gre za javno lansiranje informacij v širši protiobveščevalni vojni ali zaroti ter tretjič, državni organ se okorišča s prodajo zaupnih informacij, torej gre za grobo zlorabo javnih pooblastil.

Zadeva je, vsaj zame, časovno in tehnično nekako zelo nenavadno in usodno povezana z neko drugo afero, na katero smo že skoraj pozabili in ki bi lahko predstavljala zanimiv dodaten vir naključij. Namreč, z nedavnim globokim padcem ministra Vebra, ki je uvedel ali pa morda zgolj legaliziral nek nov standard v politično motivirani uporabi protiobveščevalcev. 

Druga zanimivost je, da se pri nas, za čuda, nič kaj podobnega ne prebere o našemu trajnem ponosu, torej prvi državni banki in tudi takrat, ko se njeni šefi le postavijo pred mikrofon od njih ne zvemo prav nič o tem kdo je komu poročal ali kdo je koga priporočal. Spoštovani gospodje, ki so tako zelo dobro prišli skozi, predsednikov vlad verjetno osebno sploh ne poznajo in o njih so morda kaj malega prebrali v časopisih ali pa jih na kratko uzrli na televiziji, če sploh.

Dragi moji-, verjemite, da ni bilo nikjer nič drugače in da je še vedno točno tako, vendar mora odmevna novinarska zgodba pri nas očitno vsaj enkrat omeniti Janšo in če bi človek hotel prebrati, kaj vse se mu očita, lahko zgolj osupne in ugotovi, da gre za fantastičnega genija od katerega je odvisno vse v Sloveniji in, ki lahko očitno vsakemu od dveh milijonov Slovencev še vedno gleda v pisker. Seveda z majhno napakico: vse, kar je kdaj počel, govoril ali mislil, prej ko slej izvemo vsi in to velja žal samo zanj. Njegovo ime definitivno polarizira Slovence.

V bistvu je naravnost grozljivo kako izrazita je aktualna medijska podpora enemu ali drugemu polu. Ta se kaže že pri poročanju o obisku generalnega sekretarja OECD Angela Gurrie. Medtem ko eni še vedno raje pišejo o mnenjih naših sindikatarjev in večnih pametnjakovičev, pa drugi priznajo, da je Gurria, med ostalim povedal tudi, da bo "treba narediti več, da bo Slovenija prišla na pot močnejše rasti, in da je Slovenija za državne dokapitalizacije bank porabila 11 % BDP, kar je zelo veliko, vendar imajo slovenske banke še vedno velik delež slabih posojil, slaba pa je tudi njihova dobičkonosnost." Torej, če hočete v prevodu-, politiki so prihodnost naših otrok zmetali v nepotrebno in izjemno velikodušno dokapitalizacijo bank, ki jih vodijo njihovi in še vedno ter večno in predvsem njihovi lizuni, in, da smo mirno lahko brez upanja, da bi bilo kaj boljše.

In kaj je nauk te polvohunske zgodbe? Nič drugega, kot zgolj prerez stanja neverjetno trdne, sistemsko zgrešene in neizmerne prodanost ter nesamostojnost duš, ki naj bi skrbele za pomembne državne inštitucije.  

Spoštovani, lizunstvo je večno in neuničljivo. Med zadnjimi tremi ljudmi na svetu bosta dva skregana, tretji pa se bo prilizoval zdaj enemu in zdaj drugemu.

In verjetno preživel oba.

Čestitam vsem za dan boja proti imperializmu

Skrajni čas bi že bil in mislim, da je tudi politična situacija v Sloveniji trenutno povsem primerna, da bi se današnji praznik preimenoval v "Dan boja proti imperializmu". Tako bi se približali duhu tega časa in tudi ideji tistih, ki so si dogodek, ki ga že desetletja zvesto obeležujemo, tudi zamisili. Sedaj namreč praznujemo bajeslovni politični dogovor, ki ga v resnici verjetno sploh ni bilo ali pa je bil drugačen. Na ta dan, ali en dan prej, leta 1941, naj bi namreč ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda, vendar so menda dejansko ustanovili Protimperialistično fronto-, resnici na ljubo pa najbrž niso ustanovili ničesar, ker če bi res kaj, bi to verjetno kdo tudi zapisal ker so bili na tistem sestanku sami zelo pismeni ljudje. Protiimperialistično fronto so si najbrž preprosto izmislili komunisti, ki so v tragičnem dogajanju tiste pomladi prepoznali svojo zgodovinsko priložnost in začeli iskati opravičila za svoje "narodnoosvobodilne" aktivnosti.
Kar je bilo takrat baje dogovorjeno, so kasneje poimenovali gesla OF in jih predstavili šele novembra 1941. Za čuda ta gesla, kljub temu, da je bila okupacija takrat nesporno dejstvo, še vedno z imenom ne imenujejo sovražnika proti kateremu se je potrebno boriti za osvoboditev Slovencev-, imenujejo pa Sovjetsko zvezo, kot glavno oporo pri tem boju ter navajajo tudi presenetljivo ugotovitev, da je osvoboditev možna samo na ruševinah imperializma?!
Morda kdo poreče, da je te stvari potrebno brati v duhu tistega časa in širšega konteksta, in res je tako. Ko pa to skušamo storiti, pa ugotovimo še kaj bolj presenetljivega, in sicer, da se tisti, ki so se takrat pogovarjali očitno niso pogovarjali o isti stvari. 
Komunisti so namreč, kot glavnega sovražnika Slovencev prepoznavali ZDA in VB, ki sta nacistični Nemčiji že leto in pol prej napovedali vojno, ne pa morda Hitlerja, ki je takrat še vedno paktiral z njim ljubljenim Stalinom. In to je tudi odgovor zakaj med gesli OF ni navedeno, da je potrebno Slovenski narod osvoboditi nemških, italijanskih in madžarskih okupatorjev. Preprosto zato ker komunisti takrat še niso bili prepričani kdo je sploh njihov sovražnik, razen kajpada "imperialistov".
Da skrajšam, tistega 26. aprila je Komunistična partija Slovenije verjetno sicer res sklenila, da gre v oborožen boj za osvoboditev Slovencev, kar razlagajo že zadnjih 74 let, nikoli pa niso povedali, da so aprila 1941 v resnici mislili, da bi Slovence radi predvsem osvobodili imperializma in da bi se proti temu zlu najraje borili skupaj s takratnimi zavezniki, torej nemško vojsko in rdečo armado, in to proti američanom in angležem. Skratka, šlo je za osvobodilni boj, vendar še ne proti okupatorju, ampak proti "razrednemu sovražniku", kar pa nacizem takrat zanje še ni bil.
In to laž vseh laži mi vsa ta leta praznujemo.
Res, skrajni čas bi že bil, da jim enkrat vendarle uspe in da bi vendarle porazili ta gnili imperializem, ki jih še vedno tako muči ...