Roza s čipkami ...

Udarna novica nocojšnjega dnevnika je bila, da Andrej Baraga tvita. Seveda to še zdaleč ne bi bilo dovolj razburljivo, če Baraga ne bi bil istočasno tudi preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča. In to ne katerikoli, ampak tisti trenutno najbolj vroči, ki je k skorajkomisarki včeraj zarana poslal policijo. Skratka, pogumen možakar, ki mu gre očitno marsikaj na živce in gnev nad vsem mogočim, zlasti pa nad našimi politiki rad velikodušno deli tudi z drugimi. 

No-, in urednikom, ki novinarjem na javni RTV dodeljujejo zadeve, se je zdelo izjemno potrebno v zavesti gledalcev vzpostaviti miselni tok v smeri, da je Bratuškova žrtev nekega spletnega ludista in sploh ne dvomim v to, da se bo temu sodniku zgodilo javno, pa tudi kakšno zasebno mnenje. 

Zanimivo pri tem se mi zdi predvsem to, kako zelo napreduje medijska občutljivost. Ta očitno raste, kar vsekakor štejem kot pozitiven premik, ker bodo tako verjetno tudi medijski narekovalci in seveda novinarji, postali kritični do vseh, ki radi glasno čivkajo, torej tudi do samih sebe. 

Po drugi strani pa se spomnim veselega spoznanja, da gospodu velespoštovanemu predsedniku vrhovnega sodišča ni prav nič škodilo, ko je v neki gostilni nazorno opisoval svoja spolna nagnjenja do Janše in, če se ne motim, se tudi dnevnik ni nikoli začel s to temo. V spomin pa mi pride tudi še nekoliko starejša pravljica o pogumnem policistu, ki je na forumu nekoč, prav tako nazorno, opisoval svoja morilska nagnjenja do taistega Janše, ki pa se je prav tako naravnost kičasto srečno končala.

Kakorkoli se bo že razpletlo, če se sploh lahko kaj razplete, mislim, da je urednik, ki si je privoščil uporabo medijskega orodja za diskreditacijo preiskovalnega sodnika, zelo goden za podobno budnico, kot jo je doživela gospa nikoliveč premierka. 

Aja, pa še to ... a morda kdo ve, če je bila v spalni srajci?

Vprašaj najprej sebe!

Najprej je treba vedeti kaj sploh hočeš in poznati pravila. Vedno moraš imeti pred očmi izhodišča, osnove na katerih gradiš življenje in odnose. Izhodišča so pravila in ta so zelo pomembna. Vendar ni dovolj, da jih samo imamo, stalno jih moramo obnavljati in vedno znova potrjevati. To velja tako za posameznika, kot za družino in družbo ter končno tudi ves svet. Če ne vemo kam gremo, potem je vsaka pot dobra in vsaka stranpot odpustljiva. Če ne vemo kaj hočemo, potem ni nobene zablode ampak so le druge variante, druge možnosti, enakopravne različice ... vendar to ni res. To je usodna zmota. 

Dovolj smo se že naučili, da vemo, da začeten majhen odklon od pravil, majhna izjema pri upoštevanju Božjih ali komur ljubše, naravnih zakonov in zapovedi, kasneje prinese katastrofo. Prinese desetletja nesreče in bridkih zmot, morda tudi uničenje civilizacije. Ne verjamete? 

Nihče od nas ni živel v času propadanja velikih imperijev, tega nihče ni beležil in takrat ko se je to dogajalo se s tem ni nihče hvalil. Zgodovinske sramote niti zgodovinarji ne marajo, vendar so vse civilizacije do sedaj končale tako. Bedno, sramotno, krvavo in primitivno. Brez pravil, brez vrednot, le v ropanju, reševanju golih življenj in nesmiselnem uničevanju dosežkov nekega sijajnega obdobja.

Vse usodne zgodovinske zablode izhajajo iz napak, ki so se pojavile nekoč prej, mogoče stoletja prej in vsem je skupno eno - neupoštevanje pravil. Nekdo je bil dovolj pokvarjen, da se je požvižgal na vse kar je veljalo prej in kar je morda družba gradila že stoletja. Prvi je storil napako, drugi jo je potrdil, tretji pa zagovarjal in izvrševal. In po nekaj generacijah je napaka postala dejstvo in pravilo, na katerega se je preklopila družba in ki se ga ni dalo več spremeniti, vendar je bila napaka še vedno le napaka in prva laž je še vedno le prva laž, ki lahko vodi v propad sistema, izgubo življenj, energije, mest in gospodarstev. 

Upoštevanje pravil, ki so nam dana od Boga ali privzeta iz pradavnih izročil je nujno. V njih je skoncentrirana vsa modrost preživetja in obstoja vrste, vsa umetnost sožitja in napredka v neki družbi. Brez upoštevanja pravil narave in človeške družbe, ni mogoče pričakovati uspeha. Ni mogoče pričakovati ničesar, niti prihodnosti. 

Pravil si ni treba več izmišljati na novo, dovolj jih je le upoštevati.

V.

Vsak se je že znašel kdaj v težavah, za katere je prepričan, da jih ni povzročil sam. Nekateri celo življenje vztrajajo v prepričanju, da so za vse njihove probleme krivi drugi. No-, resnici na ljubo, je treba vendarle biti pošten in si priznati, da se tudi za veliko večino dobrega v naših življenjih, lahko zahvalimo drugim, morda ravno tistim, ki jih krivimo za težave. Eno brez drugega torej ne gre.

Razlika med dobrim in slabim se pojavi šele pri nas. Kar je za nas slabo, morda komu drugemu ne predstavlja problema ali pa mu celo koristi. Naše težave lahko drugim pridejo prav, če že ne za drugo pa za to, da se iz njih kaj naučijo za svoja življenja. 

Vsi se zelo radi izogibamo težavam drugih in le stežka se pripravimo do tega, da pristopimo k nekomu ali celo sami opazimo, če je kdo potreben pomoči. Enostavneje je zamižati ali pogledati zgolj malce iz radovednosti, potem pa pustiti stvari kot so in se spet vrniti v svoje kroge. Po svoje je žalostno, da nas mora kdo v drugačno ravnanje prisiliti, prijeti za ramo in pokazati kaj nam je storiti. Za to, da izstopimo iz lastne samozazrtosti in se ozremo okrog s pripravljenostjo po dobrem, nas mora nekaj dovolj močno nagovoriti. Ljudje smo ležerni in vztrajni v slabostih, brezbrižnosti in tudi grešnosti. Zaprti v svoj svet se upiramo vsemu, tudi tistemu za kar vemo, da je dobro za druge in morda tudi za nas. Ta stvar mogoče zgleda malenkostna, vendar ni. Vztrajanje v slabem ali brezbrižnost je dejansko problem tega človeštva. Zaradi tega do oblasti pridejo največji svetovni pokvarjenci in ljudje še vedno umirajo od lakote, čeprav drugje mečejo hrano stran. Za dobro se je potrebno bolj potruditi., kot za slabo. Slabo pride kar samo in ostane dolgo.

Z DUTBizmi naprej in še kar ...

O slabi banki sem nekoč že pisal, in sicer takrat, ko je še nismo imeli, seveda v naivnem pričakovanju, da si bo država z njo nakopala več težav, kot bi jih imela, če bi pustila propasti ali celo za nič prodala ostale slabe in še slabše državne banke. Takrat sem pač tako mislil-, no in zdaj to vem. Vmes se je Družba za upravljanje terjatev bank mukoma postavila in sestavila ter se nemudoma tudi zapufala za eno miljardo, ostale slabe banke, ki jih je država tako velikodušno podojila na svojih uvelih prsih, pa se zdaj hvalijo z odličnimi poslovnimi kazalci. Torej v našem bančništvu še vedno velja čudežna formula: izguba + izguba = dobiček. Krasno, če bi bilo le res?
Vendar, glej ga zlomka, ko bi človek že mislil, da je v raju, se kar od nikjer pojavijo neprijetni sumi Računskega sodišča o slabem delu in razmetavanju denarja. Ti šment-, pa tako lepo je že kazalo. In kaj bo Vlada zdaj ukrenila? Po temeljitem premisleku in težkem koalicijskem usklajevanju so se odločili za nič, razen tistega, kar pač najraje delajo - menjajo slabe šefe s še slabšimi in znižujejo plače kar od oka.
Meni pa se vsa ta zblojenka zdi le malo preveč prozorna in razvpita, da bi bila lahko iskrena. Mislim in sumim, da je slaba banka postala problem zgolj zato, ker je pač začela delati svoj posel-, torej po realni tržni ceni prodajati terjatve, ki jih je za drag denar, po politični liniji pokasirala od ostalih, še slabših bank. In v tem grmu tudi tiči zajec Lepus europaeus). namreč, tistim in še katerim, ki sedijo ali slonijo na podjetjih katerih lastniške dele DUTB zdaj prodaja, torej ostalim solastnikom in vrlemu menedžmentu, ki si tako radi deli medalje za odlično delo, to seveda ni všeč, saj to pomeni da bodo namesto naivne države, ki se ne zna pobrigati za svoje premoženje, v lastniško strukturo dobili nekoga, ki ve kaj hoče. Drugi pa morda spet vidijo šanso, da v slabo banko preprosto pretresejo svoje neuspele tajkunske kredite preden jih kdo kaj vpraša. Skratka, pri denarju se ljubezen lahko tudi čudno razvname ali pa tudi neha.
Prepričan sem, da DUTB postaja kolateralna žrtev kraje državnega premoženja in tisti novi "domači strokovnjaki", ki jo zdaj pridejo ceneje voditi, bodo verjetno že znali poskrbeti, da se ne bo kaj preveč dogajalo tam, kjer imajo nekateri tako radi mir. 

IV.

Mama ni nikoli navaden človek. Mama je najbolj posebna ženska, kar jih je. Srečanja z mamo ne moreš primerjati z nobenim drugim srečanjem. Prijatelje srečujemo po nekem vzorcu, znance pozdravljamo z običajnimi obrazci, za vsakega imamo protokol po katerem stopamo z njim v stik, vendar to ne velja za mamo. Za srečanje z mamo ni obrazca in tudi če misliš da ga imaš, ne velja več. Mama te pozna bolj kot drugi, pozna te celo bolj, kot poznaš samega sebe. 
Pred mamo lahko poskusiš marsikaj skriti, vendar nič ne skriješ. Slej ko prej te bo spregledala.
Srečati mamo ni nujno vedno prijetno, daleč od tega. Lahko je stresno ali žalostno. Lahko je, kot bi v ogledalu zagledal sebe. Ona je tisti igralec, ki mu ne moreš blefirati in, ki dobro ve, kaj ti je ali zakaj lažeš samemu sebi.
Tudi pogovor z mamo ni vedno enostaven, je pa vedno koristen. Če skušaš kaj zamegliti, ti bo to uspelo kvečjemu začasno. Morda zato, ker noče, da bi si moral ti priznati resnico. Mogoče v tistem trenutku želi biti samo s tabo, brez česarkoli vmes. Mogoče želi samo vzeti nekaj zase iz vajine skupne bližine. Še vedno si njen del.
Mama je človek, ki ti lahko da največ. Nihče ne hodi s teboj s toliko nepreračunljivosti in iskrenosti in nihče te ne more imeti tako rad kot mama.

Spet ti in te …

Zanima me, ali obstoja država na svetu, ki ima istospolna vprašanja urejena tako, kot bi oni sami radi. Torej odlično in brez pripomb, vsaj z njihove strani.

Predstavljam si, da bi bila to ureditev, v kateri bi se npr. jaz, po 20 letih zakona, ločil od žene ali ona od mene in se poročil z ljubljenim moškim ali pa ona z ljubljeno žensko. Seveda se to v idiličnih razmerah ne bi smelo zdeti nikomur nič posebnega, vsi sorodniki in prijatelji bi povsem brez predsodkov prišli na poroko in nama iskreno čestitali, nobenih začudenih pogledov ali vprašanj bi ne bilo, nobenih govoric, vse bi bilo urejeno lepo in korektno na papirjih in v resnici. No-, in potem bi seveda srečno živeli do konca svojih dni, … če si slučajno, po določeni razpolovni dobi, spet ne bi zaželeli kakšne spremembe, morda poroke z računalnikom, ali pa s psom … Če bi ob tem pomislili tudi na potomstvo, ker bi bila pač velika škoda, da tako izjemni osebki kar izumrejo, bi pač posvojili otroka ali pa ga pridobili na kak fensi način, ne vem … kupili po katalogu ali kaj podobnega. Vsega tega na svetu, vsaj v takšni obliki ni in še dolgo ne bo. 

Vprašanja, na katera danes odgovarjajo naši vrli predstavniki, mimogrede, zanimivo bi bilo zvedeti, koliko med njimi jih ima tudi osebne izkušnje z istospolnostjo, dejansko pomenijo prelomnico v socialni zgodovini. Po tem nič ne bo več tako kot je bilo …

Ne dvomim, da imajo istospolne skupnosti težave, saj jih imajo običajne tudi, vendar me prihuljen način na katerega se skozi mala vrata rine tako zblojene ideje v zakonodajo in vsa silna medijska kampanja, ki to zvesto servira, zgolj utrjuje v prepričanju, da gre za nekaj povsem drugega. Gre za provokacijo s katero se pri življenju drži razsvetljensko pra-idejo o svobodnem človeku, ki je še vedno življenjski credo tudi vseh današnjih levih prekucuhov in ki so jo v 20. stoletju skušali aplicirati v realnem času, vendar so na ta način zgolj zapravili življenja nekaj deset milijonov ljudi, še nekajkrat toliko pa so jih neizbrisno onesrečili. Gre za posilstvo človekove narave v najslabšem smislu, z uničenjem tradicije iz katere se je sama razvila v tisočletjih, z dobesednim sekanjem in požiganjem lastnih korenin. Kdor zagovarja to, očitno noče ali ne more razumeti, da mora človeštvo najprej polno dozoreti na način tistega, ki si je to družbo zamislil in to je njen Stvarnik, Bog. In več kot očitno si jo je zamislil na temelju zveze med možmi in ženami. Ne bom izključil možnosti, da ji v tisočletjih, ki morda še sledijo, ni namenil kakšno preoblikovanje tega kar imamo sedaj, vendar za svoje orodje prav gotovo ne bo uporabil Združene levice.

Да здравствует Путин!

Kljub sankcijam in vsemu kar se je napredlo okrog Rusije v zadnjem letu, se Putin očitno in to upravičeno čuti močnega. Svetu in domovini je jasno pokazal, da mu ni do šale in obupno zmedeno mednarodno situacijo, do katere je prišlo po sramotnem porazu Ukrajine v Donbasu, je pogumno izkoristil tudi za ohladitev notranje politične scene, ki ji je z atentatom na opozicijskega voditelja poslal jasen signal, da se ne namerava dolgočasiti z domačimi kritiki.  

Z Rusi se preprosto ni za igrati, pri njih nikoli ni in nikoli ne bo delovala zamisel zunanjega sožitja in notranje enakopravnosti. Oni notranje razmišljajo zelo nacionalistično, zunanje pa brezpogojno imperialistično. Zelo hitro in očitno precej enostavno pa se ta razpoloženja lahko obrnejo proti svetu, kar se je v zgodovini že velikokrat izkazalo.

Verjetno se res nikoli ne bo izvedelo, kdo je pravi naročnik umora Borisa Nemcova, vendar je potrebno povedati tudi, da je bil shod v njegov spomin, glede na brutalnost dejanja in ruske razmere, relativno maloštevilen in neverjetno miroljuben, glede na izjemno množico enakih ruskih zastav in transparentov, ki jih je bilo videti na slikah, pa ni izključeno, da je shod organizirala kar policija sama. Vsekakor se glede na takšno razpoloženje Putinu zagotovo ni treba bati ničesar, tudi če bi sam izvedel in ne samo naročil umor.

Kar je je, in kaj lahko pričakujemo od Rusov?

Kaj drugega kot nove provokacije. Naslednja postaja bo verjetno naslednje območje na katerem je mednarodna skupnost, z Američani na čelu, pogrnila na celi črti, in to je Bližnji Vzhod.

Na tem mestu javno napovedujem, da se bo Rusija, pod krinko boja proti muslimanskim skrajnežem, pri katerem se je že pokazala za uspešno, pretegnila proti jugu in to verjetno kar kmalu.

Kdor bi torej rad videl Gruzijo v miru, naj raje kar pohiti.