Vojno med Slovenijo in Azarbejdžanom ...

... spremljamo na Drugem svetu.

Kako imeti rad?

Mati Terezija je vzela moje roke v svoje roke in dejala: "Nekaj te bom naučila za celo življenje. Ti veliko delaš, malo spiš in imaš veliko odgovornost.

Ko se prebudiš poglej svoje roke in svoje prste ter se vprašaj pri vsakem prstu: Kaj bom danes naredil za Boga?

In ob drugi roki: Kaj bom danes naredil za človeka?

Daj roki skupaj in pojdi naprej. Ko boš zvečer imel že cel dan za seboj in boš utrujen, morda razočaran, se zopet postavi pred Boga in si pomagaj z rokama: Kaj sem danes storil za Jezusa?

In ob drugi roki: Kaj sem danes storil za človeka?

Potem spet skleni roke, in če si kaj dobrega storil, se zahvali Bogu.

Če ni bilo dobro, prosi Boga odpuščanja in mirno spi. Kristus je s teboj."

Lush Gjergji

Ljubezen je kot pogovor. Če se hočeš pogovarjati, moraš odgovarjati. 
Če želiš, da bi te imeli radi, moraš imeti rad. 
Tistega, ki ga imaš rad, ne spreminjaj, morda ga potem ne boš imel več rad.
Človeka imaš rad, ker ga pač imaš. Ne zato, ker je takšen ali drugačen. Nihče ni kot ti in nihče ni takšen, kot misliš, da bi moral biti.
Vsak je svet zase in verjemi, da je tako najbolj prav. 
Človek ni ustvarjen, da bi bil popoln, vsak pa lahko koga dopolni in celota smo le vsi skupaj. 

Ne trudi se spreminjati, največkrat se ne da niti razumeti - vedno pa lahko imaš rad. 

Kaj več niti ne moreš storiti.

Yue Yue

Nekje sem prebral, da so otroci za Kitajce kakor mali svetniki. 

Tako je vsaj bilo. Nekoč, davno. 

Potem so jih prizadele velike nesreče: Japonska okupacija, državljanska vojna in seveda, zmaga komunizma, tega elementarnega zla 20. stoletja, ki so si ga izmislili neki zahodni filozofi ter prvi udejanjali ruski anarhisti in še vedno kroji življenja dobre milijarde ljudi. Komunisti so imeli čudno navado, da so uničili vse, česar so se lotili, nazadnje in veliko prepozno še sebe. Kitajcem so, na primer, prepovedali imeti otroke - dovolijo jim imeti več psov, ne pa tudi več otrok. Poleg tega-, tam menda nekaj veljajo le fantki. Če si deklica, si manj kot smet. Staršem si ukradla še tisti edini bonus, ki jim ga je država dodelila.

Kitajci so zdaj so spet sužnji. Pravzaprav smo to vsi, le da je njih Partija prodala svetovnemu kapitalu in postali so proizvodnja tega sveta. "Made in China" je simbol bede svetovnega delavstva 21. stoletja. Zdaj tam vsi delajo vse, za vse. Nihče jih ne ceni kot pridne in skromne ljudi, strokovnjake ali pripadnike največjega svetovnega plemena. Preprosto - so le poceni. To vedo tudi sami, nihče jih nima rad in tudi sami ne marajo nikogar. Še svojih otrok ne.

Postali so globalni proletariat, izrabljen, izkoriščan in zatiran bolj kot kdajkoli. Še vedno jih prepričujejo, da delajo zase in da je njihovo delo zmaga svetovne revolucije. Saj ... na nek način je to tudi res. Vendar je to revolucija ali pa zgolj evolucija pohlepa.
Očitno so jim uničili že tudi moralo in smisel za vrednost življenja. To plačam zraven, ko kupim kaj od tam. In od tam je že vse.

Tudi moralni razkroj bomo vzeli kar pri njih. 
Morda nam ga bodo dali celo zastonj-, tako zapovrh.  

99

… odstotkov ljudi nima nobenega osebnega vpliva na ekonomske ali katerekoli razmere na svetu. Pa ne samo to-, velika večina ljudi sploh nima vpliva na delovanje družbe. Bodisi da živijo v sistemih, ki ne predvidevajo splošnega odločanja o skupnih zadevah, bodisi se te možnosti, niti na svoji lokalni ravni, ne poslužujejo. Vsekakor se je treba vprašati, kdo sploh ima vpliv na ta svet. 

Protestniki, ki jih vseh skupaj ni niti za desetinko odstotka svetovnega prebivalstva in si zdaj dajejo duška po trgih, ulicah in parkih svetovnih prestolnic, kažejo na banke in borze, vendar resnično ne vem, kje so te zločinske banke in kako lahko, na primer, jaz osebno vplivam nanje, da bi nam nehale škoditi. Poznam sicer par ljudi, ki so zaposleni na bankah in tam opravljajo različne naloge, vendar ti zagotovo ne nameravajo uničiti sveta. Pač delajo v nekih službah, za neke plače, ki najbrž v povprečju niti niso tako zelo fantastične. Svojih velikih šefov ne poznajo in ti morda sploh niso v Sloveniji, pa tudi veliki šefi, kolikor jih občasno vidim na televiziji, mi ne delujejo posebej nečloveško. V bistvu so neki poslovneži, ki so odgovorni spet nekim drugim poslovnežem ali genialnim politikom, ki pa tako ali tako vedno zelo odgovorno in strokovno rešujejo krize. Izjema je morda zgolj slavni Strauss-Kahn, ki je očitno res predstavljal hudo svetovno grožnjo, zlasti za mlajšo žensko populacijo, vendar so že tudi njemu uspeli skaliti veselje.  

Gospod, v današnjem evangeliju, odgovarja na popolnoma isto vprašanje, ki ga "po novem" skušajo rešiti protestniki: "Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" Če to prevedem v jezik, ki ga govorimo danes, potem gre za dilemo: ali smo tudi mi osebno odgovorni za delovanje družbe, za njen razvoj in blagostanje ter ali smo torej tudi soodgovorni za položaj v katerem se je zdaj znašla? Če smo namreč odgovorni za naš danes, potem smo lahko odgovorni tudi za jutri, če pa te odgovornosti ne priznamo, potem tudi svojo prihodnost zavestno prepuščamo komu drugemu ali še slabše - nikomur. Ulica seveda takšna vprašanja vedno poenostavlja, ker si želi hitrih in preprostih rešitev, ki pa v realnosti žal ne obstajajo. Za protestnike so vseh težav krive borze, banke in morda politiki, vendar bi se tu kaj hitro nehalo, ker dejansko politiki hodijo podpirat taiste proteste in recimo, da so celo iskreni. Tistega, ki protestira ob meni, pa čeprav je pomemben del tega sistema, proti kateremu sem, pa menda že ne bom imel za zločinca nad človeštvom.

Kaj torej? Prav vsi, brez izjeme, smo bolj ali manj nezadovoljni s to družbo, njenim funkcioniranjem, svojo vlogo v njej in morda celo s samim sabo. Vsi si želimo sprememb, če že ne zase, pa vsaj za druge, morda mlade in, spet vsi, vsaj malo trpimo za brezperspektivnostjo ali pa smo polni gneva nad razlikami, ki jih vidimo okrog sebe. Vendar nič več kot to.

Dragi moji - ljubezni do denarja, želje po hitrem zaslužku in lagodnem življenju nam ni bilo treba vsiliti. Ne nam, ne tistim pred nami, tisti za nami pa vse to smatrajo že za samoumevno. Smatrajo, da je družba dolžna samo še ohraniti in kvečjemu zvišati nivo njihovih pravic. Seveda se s tem strinjamo vsi in če me uspejo prepričati, da bomo to dosegli tako, da nacionaliziramo banke, ki so v izgubah, damo tovarne delavcem, ki jih skoraj ni več, zemlje pa tako ali tako nihče več ne obdeluje, če mu ne plačajo, ter se vsi postavili v vrsto pred kotel v katerem se bo kuhalo za vse enako, potem sem za.

Seveda bridko podcenjuje človeštvo tisti, ki misli, da se pametne in prave rešitve najdejo kar na cesti. Nič se ne najde kar na cesti, tam se lahko morda veliko govori ali kriči, in to tako dolgo, dokler nas ne začne zebsti ali se ne ulije dež. Potem pa moramo nekam na toplo in suho. Potem pa moramo živeti naprej in ravno to je en in isti odgovor, ki ga vse generacije iščejo in vedno znova najdejo: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega", ali če hočete nekoliko preurejeno: pošteno vrni družbi, kar ti je dala in ne pozabi vrniti tudi sebe tja od koder si prišel in kamor boš slej ko prej vrnjen.

In to je tudi vse, kar imaš s tem svetom in njegovimi 99%.

Nekaj od predvolilnega mošta ...

... se že najde na Drugem svetu.

Reši nas, o mogočni!

Na stopnišče knežje palače zgornje dežele se je s težkimi koraki podal zbor uglednih mož, cvet podanikov zgornjega ljudstva. Že kar nekaj časa so prosili, da bi smeli stopiti pred obličje deželnega kneza in danes jih je ta blagovolil sprejeti. Mogočna hrastova vrata so se pred njimi odprla v prostor, ki so ga le slabo osvetljevali slapovi svetlobe iz visokih oken, ozaljšanih z rdečimi žametnimi zavesami. Knez je sedel na mogočnem izrezljanem tronu na drugi strani dolge dvorane in steno nad njim je krasil velik ščit z grbom pod katerim sta bila prekrižana meč in sekira, družinski simbol zmagovalcev in bojevnikov. Skrivnostno resnobni prizor sta s plapolajočo in nemirno svetlobo osvetljevali bakli na vsaki strani ščita. Knežja glava je bila pokrita s slavnostnim pokrivalom iz vijoličaste svile nad zlatim čelnim obročem, okrašenim z rubini. Suhljat obraz s kratko bradico, obkrožen z dolgimi osivelimi lasmi je bil zamišljeno obrnjen nekam proti tlem sredi dvorane in skozi mrakobo se ni dalo videti v kaj se je knez zagledal. Dlani je imel lahno položene na naslonjalih, prstanec leve roke je krasil zlat pečatnik in ogrinjalo iz rdeče-rjavega žameta mu je povsem pokrivalo telo. Na njegovih prsih je sijala zlata zvezda - simbol zgornje dežele, okrašena z rdečimi jaspisi in z zlatimi verigami pritrjena na prav tako zlat ramenski okras. Rahlo levo nagnjena glava je kazala, da je knez prisluhnil komorniku, ki mu je kleče ob strani nekaj šepetal in ob tem živčno mežikal. Na vsaki strani trona je negibno stalo po šest gardistov v zloščenih oklepih in njihovi mrki obrazi so kazali še manj življenja od podob slavnih prednikov na starih oljih, ki so krasila obe dolgi stranski steni viteške dvorane.

Skupinica je počasi in negotovo pristopicala pred prestol ter trudoma pokleknila na mrzla marmorna tla. Sive glave so se spoštljivo sklonile in tišina v prostoru se je zgostila kakor katran. Od zunaj se je zaslišalo bitje ure v cerkvenem zvoniku in vsi so tiho šteli udarce. Ko je utihnil odzven dvanajstega je tihoto presekal slavnostno pojoč komornikov tenor: "Njegova visokost, deželni knez zgornje dežele, vam bo zdaj prisluhnila. Naj se vstane in razloži." 
Vstal je najstarejši in najuglednejši v skupini, se globoko priklonil ter počasi spregovoril: "Veliki in modri knez. Mi govorimo za ljudstvo zgornje dežele in vse kraljestvo. To je zvesto in delovno ljudstvo, ki se mu po krivici slabo vlada. Kralj je razsipen in slab, poleg tega pa so mu obrnili hrbet že vsi knezi. Tudi ljudstvo mu ne zaupa in ga ne mara, ker slabo skrbi zanj. Za vašo blagorodno visokost pa mi dobro vemo, da je mogočen, preudaren in pravičen gospodar, ki ga podaniki spoštujemo, zato smo jo prišli prosit, naj zbere svoje hlapce in stopi na kraljevi dvor. Poleg tega smo izvedeli, da se za vladarja že napravlja knez spodnje črne dežele, ki nas zgornjih nikoli ni maral. Menda zbira hlapce po vsej črni deželi in jim obljublja da bo, ko zavlada, najprej odprl fevdne knjige in jih spremenil. Naj se vaša knežja visokost odloči, prežene kralja in nam zavlada. Visokosti prisegamo podporo in zvestobo vsega zgornjega ljudstva, ki je že naveličano te izprijene in slabe oblasti."

Knez je med tem, ko mu je starešina to govoril, dvignil pogled in ga mirno opazoval. Le za trenutek mu je v očesu blisknilo, ko je mož omenil ime njegovega starega nasprotnika, kneza spodnje črne dežele. 
Ko se je nagovor končal je prostor spet zalila gosta tišina. V času je silovito naraščala napetost pričakovanja in vsi klečeči možje v skupini so pričakujoče dvignili poglede ter se zazrli v kneza. Ta je z očmi počasi premotril obraze navzočih potem pa z levico pomignil komorniku. Komornik je pristopil, se sklonil k njemu, tiho poslušal sporočilo in kimal. Potem se je zravnal, obrnil k možem ter slovesno in vzvišeno zanosljal: "Visokost je slišala. Odgovor se ljudstvu dežele naznani jutri, ob drugi popoldanski uri, na mestnem trgu. Naj se odide."   

Skupinica je vstala, se priklonila ter odšla k vratom, ki sta jih hlapca odprla in spet zaprla za njimi. Napetost v možeh je popustila in že na stopnicah, ki so jih vodile na trg pred palačo so, polni pričakovanja, šepetali med seboj. Imeli so občutek, da jih knez preprosto ne sme in ne more zavrniti. Vedeli so, da je pred njimi težka in dolga noč, a srca so jim gorela v upanju.

Zavedali so se, da je usoda dežele in vsega ljudstva zdaj odvisna od odločitve tega moža.

Nimamo vsi "japčka" ali "meka" ...

... imamo pa Drugi svet.