Na stopnišče knežje palače zgornje dežele se je s težkimi koraki podal zbor uglednih mož, cvet podanikov zgornjega ljudstva. Že kar nekaj časa so prosili, da bi smeli stopiti pred obličje deželnega kneza in danes jih je ta blagovolil sprejeti. Mogočna hrastova vrata so se pred njimi odprla v prostor, ki so ga le slabo osvetljevali slapovi svetlobe iz visokih oken, ozaljšanih z rdečimi žametnimi zavesami. Knez je sedel na mogočnem izrezljanem tronu na drugi strani dolge dvorane in steno nad njim je krasil velik ščit z grbom pod katerim sta bila prekrižana meč in sekira, družinski simbol zmagovalcev in bojevnikov. Skrivnostno resnobni prizor sta s plapolajočo in nemirno svetlobo osvetljevali bakli na vsaki strani ščita. Knežja glava je bila pokrita s slavnostnim pokrivalom iz vijoličaste svile nad zlatim čelnim obročem, okrašenim z rubini. Suhljat obraz s kratko bradico, obkrožen z dolgimi osivelimi lasmi je bil zamišljeno obrnjen nekam proti tlem sredi dvorane in skozi mrakobo se ni dalo videti v kaj se je knez zagledal. Dlani je imel lahno položene na naslonjalih, prstanec leve roke je krasil zlat pečatnik in ogrinjalo iz rdeče-rjavega žameta mu je povsem pokrivalo telo. Na njegovih prsih je sijala zlata zvezda - simbol zgornje dežele, okrašena z rdečimi jaspisi in z zlatimi verigami pritrjena na prav tako zlat ramenski okras. Rahlo levo nagnjena glava je kazala, da je knez prisluhnil komorniku, ki mu je kleče ob strani nekaj šepetal in ob tem živčno mežikal. Na vsaki strani trona je negibno stalo po šest gardistov v zloščenih oklepih in njihovi mrki obrazi so kazali še manj življenja od podob slavnih prednikov na starih oljih, ki so krasila obe dolgi stranski steni viteške dvorane.
Skupinica je počasi in negotovo pristopicala pred prestol ter trudoma pokleknila na mrzla marmorna tla. Sive glave so se spoštljivo sklonile in tišina v prostoru se je zgostila kakor katran. Od zunaj se je zaslišalo bitje ure v cerkvenem zvoniku in vsi so tiho šteli udarce. Ko je utihnil odzven dvanajstega je tihoto presekal slavnostno pojoč komornikov tenor: "Njegova visokost, deželni knez zgornje dežele, vam bo zdaj prisluhnila. Naj se vstane in razloži."
Vstal je najstarejši in najuglednejši v skupini, se globoko priklonil ter počasi spregovoril: "Veliki in modri knez. Mi govorimo za ljudstvo zgornje dežele in vse kraljestvo. To je zvesto in delovno ljudstvo, ki se mu po krivici slabo vlada. Kralj je razsipen in slab, poleg tega pa so mu obrnili hrbet že vsi knezi. Tudi ljudstvo mu ne zaupa in ga ne mara, ker slabo skrbi zanj. Za vašo blagorodno visokost pa mi dobro vemo, da je mogočen, preudaren in pravičen gospodar, ki ga podaniki spoštujemo, zato smo jo prišli prosit, naj zbere svoje hlapce in stopi na kraljevi dvor. Poleg tega smo izvedeli, da se za vladarja že napravlja knez spodnje črne dežele, ki nas zgornjih nikoli ni maral. Menda zbira hlapce po vsej črni deželi in jim obljublja da bo, ko zavlada, najprej odprl fevdne knjige in jih spremenil. Naj se vaša knežja visokost odloči, prežene kralja in nam zavlada. Visokosti prisegamo podporo in zvestobo vsega zgornjega ljudstva, ki je že naveličano te izprijene in slabe oblasti."
Vstal je najstarejši in najuglednejši v skupini, se globoko priklonil ter počasi spregovoril: "Veliki in modri knez. Mi govorimo za ljudstvo zgornje dežele in vse kraljestvo. To je zvesto in delovno ljudstvo, ki se mu po krivici slabo vlada. Kralj je razsipen in slab, poleg tega pa so mu obrnili hrbet že vsi knezi. Tudi ljudstvo mu ne zaupa in ga ne mara, ker slabo skrbi zanj. Za vašo blagorodno visokost pa mi dobro vemo, da je mogočen, preudaren in pravičen gospodar, ki ga podaniki spoštujemo, zato smo jo prišli prosit, naj zbere svoje hlapce in stopi na kraljevi dvor. Poleg tega smo izvedeli, da se za vladarja že napravlja knez spodnje črne dežele, ki nas zgornjih nikoli ni maral. Menda zbira hlapce po vsej črni deželi in jim obljublja da bo, ko zavlada, najprej odprl fevdne knjige in jih spremenil. Naj se vaša knežja visokost odloči, prežene kralja in nam zavlada. Visokosti prisegamo podporo in zvestobo vsega zgornjega ljudstva, ki je že naveličano te izprijene in slabe oblasti."
Knez je med tem, ko mu je starešina to govoril, dvignil pogled in ga mirno opazoval. Le za trenutek mu je v očesu blisknilo, ko je mož omenil ime njegovega starega nasprotnika, kneza spodnje črne dežele.
Ko se je nagovor končal je prostor spet zalila gosta tišina. V času je silovito naraščala napetost pričakovanja in vsi klečeči možje v skupini so pričakujoče dvignili poglede ter se zazrli v kneza. Ta je z očmi počasi premotril obraze navzočih potem pa z levico pomignil komorniku. Komornik je pristopil, se sklonil k njemu, tiho poslušal sporočilo in kimal. Potem se je zravnal, obrnil k možem ter slovesno in vzvišeno zanosljal: "Visokost je slišala. Odgovor se ljudstvu dežele naznani jutri, ob drugi popoldanski uri, na mestnem trgu. Naj se odide."
Ko se je nagovor končal je prostor spet zalila gosta tišina. V času je silovito naraščala napetost pričakovanja in vsi klečeči možje v skupini so pričakujoče dvignili poglede ter se zazrli v kneza. Ta je z očmi počasi premotril obraze navzočih potem pa z levico pomignil komorniku. Komornik je pristopil, se sklonil k njemu, tiho poslušal sporočilo in kimal. Potem se je zravnal, obrnil k možem ter slovesno in vzvišeno zanosljal: "Visokost je slišala. Odgovor se ljudstvu dežele naznani jutri, ob drugi popoldanski uri, na mestnem trgu. Naj se odide."
Skupinica je vstala, se priklonila ter odšla k vratom, ki sta jih hlapca odprla in spet zaprla za njimi. Napetost v možeh je popustila in že na stopnicah, ki so jih vodile na trg pred palačo so, polni pričakovanja, šepetali med seboj. Imeli so občutek, da jih knez preprosto ne sme in ne more zavrniti. Vedeli so, da je pred njimi težka in dolga noč, a srca so jim gorela v upanju.
Zavedali so se, da je usoda dežele in vsega ljudstva zdaj odvisna od odločitve tega moža.
Ni komentarjev:
Objavite komentar