Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!

Prihajati v Gospodovem imenu pomeni lahko samo eno - prinašati novice, oznanjati Gospodovo voljo, nagovoriti ljudi in jim povedati, kaj jih čaka. Gospodov glasnik še vedno in znova prihaja med nas, nekoč na osličku, danes pa z Besedo, z večno svežim in mogočnim zgledom lastnega življenja in trpljenja. Vedel je, da gre na morišče; vedel, da bo mesto v katerega vstopa kot Kralj v slavi, zapustil kot zavrženec in zločinec v smrti. Tudi mi vstopamo v naš vek kot zmagovalci, samozavestni in prepričani, da bomo dosegli in uresničili svoje načrte. Pa vendar slutimo, da ni tako; dobro vemo, da nekje obstoja Božji načrt, ki ga ne poznamo ter da smo krhki in zelo ranljivi, le stežka zmagovalci ter zlahka poraženci. In zelo dobro vemo tudi, da sveta in časa ne moremo obrniti in še manj premagati; na koncu se bomo ponižani in poraženi morali umakniti. Takšna je pač cena življenja. In kakšne novice lahko danes pričakujemo od Boga? Slabih zagotovo ne pošilja, ker jih ne potrebujemo, jih je na svetu že dovolj. Govori nam tisto, kar je govoril vedno. On, ki je pognal mehanizme stvarstva, sestavil in navil pra-uro ter določil hitrost njenega teka, postavil lastne domine vesolja in podrl prvo-, On nam gotovo ne pošilja slabih novic. Gospod izgovarja besede odrešenja, govori nam, da se upanje splača, da veselje in mahanje s palmovimi vejami ni zgolj lepa predstava ampak pozdrav dobrim novicam o svetli prihodnosti …, ki pride. Pridružimo se slavju …

Enajsto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusa pribijejo na križ

Zavestno povzročanje gorja, mučenje in izrabljanje ljudi so zavržena dejanja, ki pa se po svetu in tudi pri nas žal nenehno dogajajo. Za trpljenje ljudi, od drugih ljudi ne smemo biti brezbrižni. Ne smemo zamuditi priložnosti, da pokažemo svoje nestrinjanje z nasiljem. Ni opravičila za povzročanje trpljenja ljudem. Nasilje je lahko že sam sovražen govor ali pisanje … tudi v komentarjih.

Skupina navijačev je po nogometni tekmi napadla navijača nasprotnega moštva. Pretepli so ga in mu zlomili čeljust …

Moj mali svet #2

Pomladi se letos nikamor ne mudi. Vsaj meni se tako zdi; mogoče zato, ker jo težko čakam. Nekako mi že presedajo hladni in oblačni dnevi pa veter in bunde ... želim si sonca in toplote. Letni časi se na splošno ne pustijo nikomur preganjati, še najmanj pa vrtičkarjem.

Topel konec februarja, ko je zemlja prvič letos poklicala svojega zvestega podanika, je bil očitno še daleč od zmage nad hladnim zimskim zadahom. Je treba pač počakati Cvetno nedeljo, ki ne nosi zastonj tega imena. Zadnjič sem na radiju poslušal gospoda Zgoneca, našega strokovnjaka za zadeve rožic in vrtnih opravil, ki je povedal, da smo se kar nekako razvadili, da pomlad prihaja zgodaj in da je to zgolj izjema. Pred aprilom včasih še ni bilo nobene prave potrebe za vrtna opravila in to se nikomur ni zdelo posebej čudno, zdaj pa nekako pričakujemo, da bi moralo biti marca že vse v zemlji. Dokler sonce ne naredi svojega, tudi mi ne bomo.

Ker pa je bilo danes vreme že čisto tako, kot mora biti, je torej nastopil skrajni čas, da se tudi na MMS začne kaj dogajati. Od konca februarja nisem na vrtu naredil nič drugega, kot to, da sem sredi marca posadil beličnik in češnjo. Obe češnji, stara in nova že lepo brstita, beličnik pa še ne. Upam, da bo.

In kaj sem torej danes počel? Za ogrevanje sem najprej počistil staro banjo, ki služi za vodni zbiralnik v katerega se zbira deževnica, ki teče po žlebu iz strehe na uti. Seveda se to pri nas dogaja zgolj v primeru dežja. Moral bi si priskrbeti še kakšen sod, ke je moja pridelava solate julija in avgusta odvisna izključno od zalivanja. Druge vode pa tam ni.

Potem sem se lotil vrta. Oplel sem zeleno-mehkolistno solato, ki je dobro prezimila in pokazala spodobno voljo do rasti ter jo malo preredčil. Za jutrišnje kosilo sem nabral še motovilec, ki je tudi v redu, se pa že nekako hoče poganjati v cvet, tako, da ne bo prav dolgo užiten. Za razliko od teh dveh, pa me je rjavka popolnoma razočarala. Nič od nje. Sploh ne dela. Nekaj sem je pobral, kar je bilo količkaj vredno in dodal k jutrišnjemu motovilcu, ostalo pa prekopal.

Na širšem delu se začel štihati in pripravil gredico za solato. Pognojil sem jo z italijanskimi bio-peletki, ki so mi ostali še od zadnjič ter posejal seme, ki sem ga dopoldne kupil od branjevke. Preden je prodala, kar ni mogla prehvaliti kakooo lepe glavice da dela, tako da se mi je že zdela malo sumljiva.

Ja seveda, ob koncu gredice sem posadil še čebulice gladiol od zadnjič in vmes nekaj starega semena "smrdljivk", ki mi ga je že zdavnaj dala tašča. Pustimo se presenetiti, manj od nič ne more zrasti.

Da ne pozabim omeniti še pestrosti živalstva, ki me je danes obdajalo. Najprej sem pregnal velikega rumenega mačka, ki očitno želi zagospodariti pri moji uti; potem so me oblegali pravi roji mučic, ki rojijo in k sreči še ne znajo pikati; nad bližnjim gozdom pa je v iskanju kosila ves čas jadrala mlada kanja; da neumornih ptičjih zborov, ki si ves čas dajejo duška, niti ne omenjam posebej.

Ker na Florjanski ulici žagajo robnike in nekaj razbijajo, ni preveč prijetno sedeti in počivati, pa kdaj drugič.

Butarica

... je že.

Deseto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusu vzamejo obleko

Sleči človeka, pomeni vzeti mu dostojanstvo. Ga ponižati na telesno, brez-osebno raven. Golemu človeku ostane samo telo, nobenega dostojanstva. Človek ima poleg ostalih čutil še močno razvit čut za ponižanje. Nekdo se lahko čuti užaljenega že zaradi pogleda, kretnje, kaj šele besede.
Poniževanje ljudi je lahko grobo in očitno, lahko pa tudi zelo zakrito a ravno tako kruto. Ponižanje je lahko tudi posmeh, ki so ga ljudje deležni zaradi svojih napak, neznanja ali nerodnosti.

Ženica izstopa iz avtobusa na katerem je veliko srednješolcev, ki se peljejo iz šole. Ker gre težko po stopnicah morajo ostali nekoliko počakati. Slišijo se posmehljive pripombe …

Mater je zatajil

Dolgo sem potreboval, da sem se dokopal do spoznanja, na katerega sem v bistvu-, ponosen. Veliko manjših ali večjih, prijetnih pa tudi neprijetnih izkušenj je bilo za to potrebno doživeti in preživeti. Z marsičem se je bilo treba sprijazniti, potrpeti in se kdaj pa kdaj, ugrizniti v jezik. Spoznanje, ki je tako zdaj končno pod streho, je zahtevalo korenito spremembo življenjskega sloga in dolgoletno osebno posvetitev lastnega bitja namenom, ki v nekem obdobju sicer predstavljajo neobhodno samo-izpolnitev, v kakšnem drugem pa morda le zavestno tvegan a vseeno pomemben korak. Spoznanje je osebno dramatično, ni pa nobena skrivnost, še manj novost; je zgolj koncentrat dejstev, s katerimi se moški težko sprijazni in se jih še težje privadi. Nekaterim celo nikoli ne uspe. Preden pa ga lahko dojame dovolj celovito, vključno z vso dodatno opremo stranskih učinkov in indikacij, mora premagati še agility stereotipov, vicev, resnic ali pol-resnic, družinskih izročil, nasvetov in podukov, zavajanj ter seveda dobronamernih pseudo-bogatih izkušenj in celo aminokislinskih verig genske ukletosti. Naj torej širokogrudno, pred obličjem spleta, razkrijem tisto, kar gre v moj osebni in zlati okvir večnih resnic, takšnega torej, kot si ga "z znojem in solzami" sestavlja vsak sam.
No, kakorkoli že-, spoznanje je v bistvu dejstvo, ki ga s trenutno najboljšim približkom povzema trditev: "Ženske so kot moški, le da so drugega spola."
Teza se verjetno marsikomu zdi banalna, morda celo smešna, vendar – lepo prosim, ne izključujte možnosti, da ste premalo izkušeni, da bi jo mogli razumeti ali morda celo preveč okuženi s predsodki, da bi jo sploh skušali razumeti. Prostodušno priznam, da je desetletja tudi sam nisem dojel, še več, sploh nisem bil v stanju rezonirati na način, ki bi lahko rezultiral kaj pomensko-sorodnega navedenemu stališču.
Naj prevedem za tiste, ki še razmišljajo, vsi drugi, ki jim je že dolgo vse jasno, pa lahko ta odstavek brez škode tudi preskočijo. Torej, pričevalčevo osebno sožitje z ženskami se deli nekako na tri razvojna obdobja. V prvem so ga ženske predvsem telesno in umsko prirejale, prehranjevale in vzdrževale ter dejansko poskrbele za to, da je zgolj malo ali celo nič odstopal od povprečja. V drugem obdobju so mu, tokrat neke druge ženske, posredno začele povzročati težave, ki si jih je pretežno zakrivil sam, ker pač ni verjel nekaterim, ki so mu hoteli dobro in mu svetovali naj ženske raje pusti na miru, ker jih pač ne razume. No, vpliv obeh časovno že zaprašenih in skoraj pozabljenih obdobji je pustil jasne biometrične sledi v sedanjem, tretjem obdobju. Temu bi dejansko težko pripisal izjemnost ali izvirnost, ki bi presegala njegovo konkretnost. Vsekakor pa prinaša v pričevalčevo življenje dobršen odmerek prehranskih dodatkov, za krepitev predvsem tistih pod-temenskih predelov namenjenih dojemanju prave vsebine in forme med-spolnih interakcij, s poudarkom na njihovi smiselnosti.
Naj zgolj povzamem uvod tudi za tiste, ki jih splošna razprava dolgočasi-, da gre seveda predvsem za orientiranost polja odnosov, ki je lahko popolnoma različna v primeru, če ženske živijo zate, če ti živiš za njih in seveda če živiš z njimi. In to je tudi poanta tretjega razvojno-eksistencialnega obdobja, torej življenja z žensko. Da ne bo nesporazuma bom, v nadaljevanju, raje povsem precizen glede dosledne uporabe ednine. Torej, tretje obdobje je predvsem proizvodnja, v kateri je treba vsak dan doseči normo in ne več romantični čas vihravega investiranja v nekaj novega ter seveda še toliko manj sedenje za klopcami z zvežčiči v katere se zvesto prepisujejo izkušnje drugih.
Naj pojasnim, da tega poskakovanja s kamna na kamen po obali globokega in nemirnega oceana moško-ženskih odnosov, seveda ni spodbudila zgolj lastna frekvenca razmišljanja o, pač neki temi, ki visi na zalogi. To razmišljanje je predvsem resonanca na Sežansko tragedijo, ki mi je navedeni zaključek le utrdila in mu dala formo..
Problematika skrbništva nad otroki ločenih staršev je pri nas, očitno več kot akutna in po mojem mnenju se celo povečuje, predvsem iz razloga tektonske nestabilnosti povprečne slovenske hetero-seksualne zveze.
Svoje mnenje o družini sem nekoč že izpovedal in ga, glede na ta da je še vedno isto, seveda ne bom ponavljal. Tokrat sem se raje namenil v tvegano območje razmišljanja o tem, kako razmišljajo ženske. In tako se krog tudi zapira.
Bolj ko razmišljam o ženskem razmišljanju, bolj ugotavljam, da ženske dejansko ne razmišljajo nič drugače kot moški in tudi reagirajo zelo podobno. Prav s tem v zvezi pa se mi poraja predrzna misel, ki ji bodo nekateri mogoče celo prikimali, drugi pa zgroženo kliknili križec v desnem zgornjem vogalu aktivnega okna. Tudi prav.
Gre pa nekako takole: "Zakaj bi moralo biti samo po sebi umevno, da je mati boljša kot oče in absolutno bolj primerna za skrbništvo nad otrokom?" In seveda naprej: "Zakaj je sodna in upravna praksa tako krčevito naklonjena materam, da si praktično noben sodnik(-ca) ne upa dosoditi skrbništvo očetu in referent(-ka) na CSD ne upa dati takšnega mnenja?"
O tem ne bom več razpredal, vprašanji sta lahko tudi retorični. Ne rabita odgovora. Tako pač je. O stereotipih mogoče kdaj drugič. Mogoče bo kdaj kaj drugače. Vsekakor bi očitno lahko bilo. Vsekakor bi se splačalo zaostriti in natančneje določiti kriterije za skrbništvo. Zelo verjetno bi bilo pametno temeljiteje "naštudirati" dejanske razmere in psihološke profile posameznikov, ki se zmorejo nekoč združiti v "večni ljubezni", čez nekaj let pa besno sovražiti in za svoja obračunavanja celo uporabljati lastne otroke kot talce ali jih celo pogubiti. Vsekakor bi se splačalo uvesti stalni monitoring psiho-socialnih razmer v družinah skrbnikov in določiti mentorja, ki bi bil nekaj let neposredno odgovoren za spremljanje stanja. Stroške takšnega spremljanja bi sodišče seveda "pravično" razdelilo med oba ex-partnerja, tako kot zmore "pravično" dosoditi tudi skrbništvo nad otroki.
Mogoče je pa potrebno samo ugotoviti, da je rojevanje otrok odgovornost, ki morda tudi ni za čisto vsakega … morda je treba zgolj pravi čas spoznati, da ženske niso nič drugačne od moških, le drugega spola so …

Deveto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus pade tretjič pod križem

Pride čas popolne poraženosti, zavoženosti in propada vseh upov na katerih smo gradili; lahko tudi desetletja … Pride čas zapuščenosti, tudi od ljudi na katere smo se morda zanašali bolj kot sami nase … In končno, pride čas ko nas izda lastno telo, ko ne zmore več, odpove in nas potisne ob tla … in nam je jasno, da tako kot je bilo, res ne bo nikoli več. Samo zaradi sebe morda niti ne bi več vstali, kar obležali bi. Vendar moramo; to pričakujejo od nas … upajo ...

Moški se je ubil v prometni nesreči in žena z dvema majhnima otrokoma je ostala sama. Hiša je na pol zgrajena, ostali so dolgovi … ne preostane ji drugega kot vztrajanje in upanje …