Pride čas popolne poraženosti, zavoženosti in propada vseh upov na katerih smo gradili; lahko tudi desetletja … Pride čas zapuščenosti, tudi od ljudi na katere smo se morda zanašali bolj kot sami nase … In končno, pride čas ko nas izda lastno telo, ko ne zmore več, odpove in nas potisne ob tla … in nam je jasno, da tako kot je bilo, res ne bo nikoli več. Samo zaradi sebe morda niti ne bi več vstali, kar obležali bi. Vendar moramo; to pričakujejo od nas … upajo ...
Moški se je ubil v prometni nesreči in žena z dvema majhnima otrokoma je ostala sama. Hiša je na pol zgrajena, ostali so dolgovi … ne preostane ji drugega kot vztrajanje in upanje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar