Zgodba z neke druge strani

Nekoč je živel mož. Žena mu je umrla in s sinkom sta živela na majhni kmetiji v soteski. Skozi sotesko je šla tudi železnica in mož se je dejansko preživljal z delom na njej. Njegova glavna zadolžitev je bila skrb za dvižni most prek katerega je vlak prečkal reko. Kadar vlaka ni bilo, je bil most dvignjen, ker so po reki plule ladje. Mož je dobro poznal vozni red vlakov, če pa je bilo kaj posebnega, so ga predhodno obvestili.

Nekega jesenskega dne je mož pripravljal drva ob robu gozda, visoko v strmem pobočju nad svojo hišico. Spokojno šumenje vode, ki je vedno polnilo sotesko pa je nenadoma začel motiti oddaljen topot železniških koles. Mož se je sunkovito zdrznil, kot bi se zbudil iz spanja. Vlaka, po voznem redu, takrat ne bi smelo biti. Niso ga obvestili!

Imel je dober razgled in v daljavi, pred tuneli po katerih je železnica predrla v sotesko, je zagledal dim bližajoče se lokomotive. Most je bil dvignjen in zavedal se je, da je katastrofa neizbežna, če ne bo ukrepal. Po strmem pobočju je začel na vso moč teči proti čuvajnici ob mostu. Poti ni bilo in spodrsavalo mu je na suhi travi-, padal je in zdrsal po strmini, vendar se je pobiral in tekel naprej. Na sredi poti se je ozrl proti tunelu in-, zazdelo se mu je, kot da se je v trenutku vse zrušilo v njem. 
Saj to ne more biti res – o Bog … saj to ne sme biti res!

Na tiru, tik pred tunelom je opazil drobno postavico. Mislil je da sanja in ko se je zavedel za kaj dejansko gre, mu je bolečina ohromila telo. Občutek je imel, da mu bo razneslo glavo in da se v sebi lomi kot trska. Zaželel si je samo eno-, da tega, kar vidi, ne bi nikoli videl. O Bog, daj, da so vse samo sanje.

Na tiru pred tunelom, iz katerega bo vsak trenutek pridrvel vlak, je videl svojega sinka. Smisel svojega življenja in edino osebo, za katero se mu je, po ženini smrti, še zdelo vredno živeti v tej samoti. Sinko je vozni red poznal ravno tako dobro kot on in ni pričakoval vlaka, vendar ni vedel da ravno prihaja in je že na drugi strani hriba. S kužkom, ki ga je od očeta dobil prejšnji teden za šesti rojstni dan, se je igral na progi, ker drugega prostora za igro v ozki soteski niti ni imel. Ni se zavedal, kako v tem razigranem trenutku, ko je psiček tekal za žogico, njegov oče v pobočju nad hišo strašno trpi zaradi njega.

Mož ni nehal teči in padati po strmini le da je začel nečloveško kričati proti otroku naj se umakne, vendar je bila razdalja prevelika, reka je šumela v soteski in hrup vlaka iz tunela je krike preglasil. Otrok, zatopljen v igro, je sicer slišal vlak, vendar se ni zavedel, da mu prav zaradi njega preti smrtna nevarnost. Strojevodja ga, tudi če bi bil pozoren, na izhodu iz tunela ne bi mogel dovolj hitro opaziti, da bi še lahko zavrl kompozicijo.

Mož je med tem pritekel do proge in v trenutku, ko je skočil čez jarek ob železniškem nasipu, se je moral odločiti najtežjo odločitev v svojem življenja. Ali naj steče levo ali desno? Proti mostu ali proti otroku? Če steče proti mostu, ga bo morda še uspel spustiti in rešiti življenja nekaj sto ljudem na vlaku. Če steče desno, bo morda uspel priteči tako blizu, da ga bo otrok slišal in se umaknil s proge. Ali eno, ali drugo? Obojega ni bilo več mogoče narediti.

Občutek je imel, da bo zblaznel-, sploh se ni več zavedal svojega telesa in okolja-, v glavi ni bilo nobenih misli, vse je bil en sam kratek stik. Čutil je, kot da ga reka vleče v vrtinec in vrti, vrti … proti dnu.

Telo, ki je delovalo kot na ukaz nekoga drugega, je steklo v levo – proti reki, stran od sebe, stran od vsega, kar je človeku, čigar je bilo, sploh še kaj pomenilo. Kot mrtvo-, cunjasto, a vseeno v neki službi-, za nek namen.Noge so ga prinesle do naprave in roke, ki jih ni poznal, so zgrabile ročico vitla ter sprostile jeklenice, da se je stara kovinska konstrukcija, med škripanjem, začela spuščati.

Ni se zavedal, da ves čas kriči kot brezumen. Tulil je kot zver, od bolečine in nemoči, kakor nekdo, ki mu jemljejo vse. Prav vse. Ničesar ni videl in slišal in v trenutku, ko je jekleni most treščil na svoje ležišče na drugem bregu, je mimo njega puhnila razgreta lokomotiva ter vlak povlekla čez reko.

Zgrudil se je v blatni jarek ob vitlu in želel si je samo umreti. Ni več kričal, ampak le hropel in ko se je s spačenim obrazom nekoliko dvignil ter skozi solze pogledal v okna vagonov, ki so vozili mimo njega, je ravno še ujel pogled moškega, ki ga je s posmehljivim nasmeškom gledal skozi šipo. Zarežal se mu je in dvignil steklenico piva, ki jo je držal v roki, kot bi hotel nazdraviti. Očitno si je mislil: "Glej tega umazanca. Gotovo je pijan kot čep." Ni se zavedal, da je ta človek, ravno v tem trenutku, na oltar življenja daroval vse svoje, samo zato, da bi ga njemu in njegovim sopotnikom rešil.

 

To zgodbo je povedal gospod Toni Kmet, duhovnik. 

Takrat je govoril je o tem, kaj je človeška hvaležnost.
Nekaj dni prej se je smrtno ponesrečil njegov brat. 

Radi imejte ljudi, ne sodite jih brez ljubezni in vedno-, vedno molite za njih.
Morda se trudijo za vaše dobro.