Naravna drža politike

Moderno družbo se da, na splošno, upravljati na tri načine. Pravzaprav-, na štiri, če upoštevam še možnost, da se je sploh ne upravlja, ampak se dogajanje prepušča anarhiji. Takšno stanje pa je, hvalabogu-, izjema, ki običajno ne traja dolgo.

Prva možnost je, da imate v družbi red, ki je predpisan z nekimi sprejetimi dogovori in zakoni; da imate vizijo, ki je splošno znana in široko podprta ter dejansko skrbite zgolj zato, da vse skupaj tehnično funkcionira. Torej, da delajo vse službe res in samo tisto, kar morajo ter da vsi družbeni podsistemi zagotavljajo najboljše kar zmorejo. Spremembe se sprejemajo in uveljavljajo po postopkih, ki omogočajo dovolj podprto, a vseeno učinkovito odločanje o skupnih zadevah. Skupna družbena osnova je tudi splošna dobrobit. Takšna družba je organsko učinkovita in odporna.

Druga možnost je okupacija ali diktatura. Družbo upravlja prisilna in formalizirana struktura, ki ji ni treba upoštevati nobenih družbenih dogovorov. Cilj posvečuje sredstva in sistemi delujejo tako, kakor odloči ozko vodstvo strukture. Sprememb praktično ni, ali pa le tiste, ki so sprejete v vrhu hierarhije. Takšna družba je hermetična in navidez sicer odporna, vendar učinkovita zgolj tako dolgo kot njena vodilna struktura. Skupna družbena osnova je strah in represija, ki slej ko prej kolapsirata.

Tretja možnost so permanentne izredne razmere. Družba je iz različnih vzrokov soočena s pritiskom oteženega delovanja, ki pa niso okupacija ali diktatura. Stanje je takšno, da formalnim in neformalnim družbenim strukturam dovoljuje samostojno ukrepanje, ki pa je zaradi notranje nepovezanosti nekoordinirano in stihijsko. Cilji, kot si jih postavljajo posamezne skupine so razpršeni, včasih medseboj nasprotni ali celo proti-družbeno usmerjeni. Poti do njih so prepuščene samoorganiziranosti in ambicioznosti struktur, ki jim je potrebno prepustiti smetano, če hočemo dobiti vsaj nekaj od njih. Skupna družbena osnova je lahko zgolj občutek nemoči, ki je dejansko plodno gojišče bojevanja struktur. Takšna družba je nizko učinkovita in neodporna, njena osnova je neambicioznost in golo preživetje.

In kje smo mi?

Dejansko funkcioniramo v tretji možnosti. Razmere se nenehno zdijo izredne-, smo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, gospodarski obeti so slabi in ljudje nezadovoljni. Naše formalne in neformalne strukture rešujejo stanje tako, da v prvi vrsti strežejo lastnim koristim. Skupni interesi so zamegljeni in v družbi ni kemije, ki bi jo vezala k skupnemu cilju. Okolje je več kot primerno za izrazito politično funkcioniranje, kar pomeni predvsem težnjo k participaciji na oblasti, ki pa se izkorišča za uveljavljanje interesov posameznih povezav. Te si med sebo delijo karte in prežijo druga na drugo. Na ta način morda celo dosežejo vtis, da spoštujejo splošno veljavni družbeni red, čeprav gre dejansko le za labilno ravnovesje nenapadanja.

Takšna družba ni namenjena svojim osnovnim gradnikom, torej posameznikom in splošnemu blagostanju ampak plenjenju lobijev. 
Naša družba, pa ne samo naša, tudi evropska ali svetovna me trenutno še najbolj spominja na turistično križarko, ki jo je istočasno ugrabilo več skupin gusarjev. Položaj je napet. Razbojniki vedo, da lahko preživijo zgolj skupaj s turisti in od njih, zato jim ni v interesu, da bi jih na hitro oropali in uničili. Raje se izdajajo za rešitelje in si gradijo samopodobo kot da so edini sposobni izletnike varno pripeljali v pristan, seveda če jim bo uspelo obvladati ostale roparje. Turisti jim plačujejo za varovanje, čeprav se zavedajo, da s tem zgolj podaljšujejo nekaj nepoštenega in nepotrebnega, vendar se istočasno bojijo, da bo vsaka sprememba prinesla le še poslabšanje slabega položaja. 

Ali povedano drugače: v bistvu smo lahko še veseli, da nas naši samo izsiljujejo-, ker bi nas sicer njihovi utegnili celo obkrasti!