Vsi, ki se uspemo premikati ali morda zgolj umikati, se skušamo na nek način oddaljiti od spodnje ravnovesne lege s katere lahko zdrsnemo samo še navzdol. To je v naši naravi, takšni pač smo. Bežimo pred koncem, ki nam je vedno nekje za petami. Kdor je popoten je živ in kdor popotnega sprejme, spusti življenje blizu.
Zdaj vsi razmišljajo o družbi, ki bi zagotavljala trajno varnost in preživljala vse bolj razvajene generacije, pozabljajo pa, da mora ostati tudi živa. Življenje ni zaporedje fiksnih oprijemališč, ampak melišče, ki dovoli en korak in vzame dva. Življenje mora potovati, tvegati, iskati in se nenehno pretakati iz enega agregatnega stanja v drugega.
Zdaj vsi razmišljajo o družbi, ki bi zagotavljala trajno varnost in preživljala vse bolj razvajene generacije, pozabljajo pa, da mora ostati tudi živa. Življenje ni zaporedje fiksnih oprijemališč, ampak melišče, ki dovoli en korak in vzame dva. Življenje mora potovati, tvegati, iskati in se nenehno pretakati iz enega agregatnega stanja v drugega.
Družba, ki sama sebe zamrzuje s pravili, plotovi in napisnimi tablami s katerimi si zmanjšuje lastno gibljivost, je obsojena na propad. Red je lahko kvečjemu prehodna faza med dvema neredoma, ki poženeta družbeno dinamiko, ne more pa ostati trajen. Če je trajen, je tudi zmrznjen.
Sprejem popotnega je pozdrav življenju. Popotni prinaša novice in novo voljo v svet. Popotni prinaša novo upanje. Tisto upanje, ki smo ga včasih imeli tudi mi, ki smo zdaj tako radi doma. To upanje nam je red že uspel homogenizirati, pasterizirati in vliti v kartonske škatle. Zdaj ga imamo tam in si ga pogrevamo.
Saj ima vse v sebi - razen življenja.
Saj ima vse v sebi - razen življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar