Padanje v nič

Okrogla obletnica je gotovo neka priložnost za pregled prehojene poti. V bistvu je vsaka obletnica primerna za kaj takega ali pa tudi prav vsak dan. To je odvisno predvsem od tega kdo smo in kako radi se oziramo nazaj. Osebno, pogledov v vzvratno ogledalo ne maram preveč. Če že tako nanese, se spomnim marsičesa, vendar se lastnih spominov tudi hitro naveličam. Raje poslušam druge-, kar sem doživel sem pač doživel in v glavnem se mi ne ljubi niti misliti več na to. Ne vem zakaj. Ali se mi razmišljanje o preteklosti zdi tako brezupno ali pa sem preprosto naviti na sedanjik in mi je za ukvarjanje z minulim škoda časa. Lahko pa, da sem nekakšen mutant … človeštvo se baje sploh ne bi razvijalo, če jih ne bi bilo.
Kakorkoli, spomini se mi zdijo privatne knjižnice, ki včasih sicer kaj malega posodijo, velike večine pa nikoli in v bistvu jim gradivo predvsem krade prostor. Ampak, to je seveda moje mnenje …
Vendarle-, prav spomini, kakršnikoli so že, vedno puščajo neke neizbrisne odtise, zato so dejansko pomembnejši, kot se zdi. Spomini, poleg časov v katerih so nastali, gradijo še neke druge čase, pa naj bo to zavestno ali ne. Hoteli ali ne, stalno jih imamo pri sebi in enkrat delujejo kot zavest, drugič kot izkušnja in naslednjič morda kot strah. Prav ta kolesa našega zavedanja nam v veliki meri krojijo ta in tudi prihodnji čas. Nekako tako, kakor da ždimo v vodi in imamo nad gladino le glavo. To je ta naš zdaj in potem, vse ostalo je še vedno nekje zadaj, v preteklosti, pod gladino. Tako nekako je-, kadar se spominjamo ljudje.
Ko pa se začne spominjati kolektiv, takrat dobimo ritual. Nujna postane organizacija spomina, protokol, simbolika in red spominjanja. Spomin ni več zgolj prepuščen naključju, lastnim razpoloženjem ali osebnim prebliskom, ki ostanejo zapisani v ljudeh, ampak postane prazen prostor na katerem se gradi ali morda zgolj obnavlja neka skupinska zavest. Posamične pretekle podobe postanejo skupen simbol, po socialnih kapilarah se razlezejo na ničelni nivo na katerega skupnost spet začne postavljati neke nove hišice, saditi drevesca, nad vse pihati oblačke s komentarji ter seveda pošiljati vzročnostne puščice med vse te delčke. Spomin nekega naroda ali velike skupine ljudi, je dejansko scena za družbeno blok-shemo, ki predstavlja odnose in mejnike. Te si družbe postavljajo, na njih načrtujejo in morda se iz njih občasno celo kaj naučijo.
Tako, z večjo ali manjšo stopnjo iskrenosti delajo vsi in kajpak tudi Američani. Spominjajo se državljanske vojne, WWII, Hirošime, Apolla 11, Vietnama, Somalije, Kuvajta, Srbije, Afganistana, Iraka … nekoč se bodo tudi Libije in morda celo genocida svojih staroselcev … praktično že skoraj ni države na svetu, v kateri se Američani, v zadnjih sto letih ne bi bojevali, seveda pa ta trenutek vse presega zgolj en dogodek, ki ga ne bodo pozabili.
Zločin 9-11 je gotovo eden najbolj šokantnih ter analiziranih in dokumentiranih dogodkov moderne dobe in najbrž preprosto ni več okoliščine, ki z njim v zvezi še ni bila omenjena ali komentirana. Vendar, tega je že deset let in tam kamor je namerno napačna uporaba potniških letal, prinesla smrt in grozljivo razdejanje, je zdaj park, muzej in dva bazena. V bazenih voda nenehno pada-, se pogreza v nič in še nižje-, tako kot sta se takrat stolpa, ki na neskončni množici posnetkov, zapisov in predvsem spominov, še vedno znova in znova pogrezata. V zgodovini človeštva zagotovo ni bilo zgradb, katerih rušenje bi videlo toliko ljudi. Kakorkoli neobčutljivo se sliši, vendarle je treba priznati, da je bilo, v propagandnem smislu, načrtovanje tega dogodka genialno in da si bolj spektakularne, odmevne in cenene oglaševalske akcije, za promocijo nekih bizarnih idej, bržkone ni mogoče niti zamisliti, kaj šele izpeljati.
Če pa se že lotimo brskanja po spominih, potem se običajno sprašujemo tudi ali so bila nekdanja ravnanja smiselna in pravilna in kaj so vpletenim prinesla. V tem primeru, me zanima me, na primer-, kaj je po teh desetih letih drugače in kaj smo dobili tisti, ki smo takrat gledali kako letali izginjata v steklu.
S stališča namenov teroristov oziroma njihove organizacije Al Kaida, katere voditelj Osama bin Laden je dejansko šele tri leta po dogodku in leto in pol po tem, ko so ZDA že vodile invazijo na Irak, prevzel krivdo zanj-, je bil napad več kot uspešen, vendar taktično popolnoma zgrešen. Američani so se namreč zanj, muslimanom doma in po svetu, resnično kruto in nesorazmerno maščevali. V desetih letih so se sicer spremenile razmere na vseh treh vprašanjih, ki so takrat baje predstavljala glavne vzroke za napad na dvojčka, in sicer, podpora ZDA Izraelu, prisotnosti ameriških čet v Saudski Arabiji ter sankcije proti Iraku, vendar zelo verjetno ne tako, kot so si tisti, ki so se v zgodovino zapletli, predstavljali.
Pa si oglejmo sedanje politične razmere v zvezi teh treh vprašanj. Pogovori med Izraelci in Palestinci potekajo obetavno (v bistvu so zmeraj potekali), vendar ne zaradi Al Kajde, ampak kvečjemu zato, ker se je v ZDA zamenjal predsednik. Ameriške čete so se sicer umaknile iz Saudske Arabije, a žal prestavile v Afganistan in Irak, česar si Bin Laden gotovo ni želel. O sankcijah proti Iraku je škoda izgubljati besede. Ta država je bila preprosto izbrana za zgled ostalemu svetu ter potegnjena v vojne ambicije dveh globalnih spletkarjev, Tonyja Blaira in Georga Busha, z asistenco ostalega "svobodnega" sveta. V paketu z "demokratičnim" Afganistanom, Irak verjetno zdaj predstavlja radoživi globalni koktejl, ki bo še desetletja skrbel za to, da populacija teroristov na svetu, nikakor ne bo izumrla. Američani so sicer pokazali mišice in voljo do pretepanja, vendar mislim, da tako malo priljubljene, kot so ZDA v tem trenutku, niso bile še nikoli. Svet jih preprosto nima rad in se pretežno naslaja ob njihovih težavah. Sicer se jim vsi klanjajo, vendar je to popolnoma razumljivo, ker se nihče ne želi zameriti robavsom. Toliko o političnih dosežkih.
Zelo zanimivo je tudi področje globalne ekonomije. Zaradi ali pa, predvsem zaradi, vojnih pohodov od leta 2003 naprej, se je močno povečal ameriški javni dolg, ker se je država za vojaško interveniranje po svetu pač morala rapidno zadolževati. Zato je posredno, v največjem svetovnem denarnem agregatu prišlo do pomanjkanja virov za poganjanje lastnega gospodarstva. Banke so seveda, na vsesplošno presenečenje (!) omejile in hotele dobiti nazaj kredite, ki so jih prej velikodušno ponujale vsem. To je seveda bridko razgalilo ameriško hipotekarno zmešnjavo, kar se je, resnici na ljubo preprosto, nekoč moralo zgoditi. Mimogrede je to pokopalo investicijsko banko Lehman Brothers, ki je država tudi zaradi drage vojne v katero se je zapletla, ni mogla rešiti, ter povzročilo paniko na ameriških, potem pa seveda vseh finančnih trgih. Zaradi tega so se seveda na ramenih svojih vlad, razjokali špekulanti, torej banke vsega sveta vključno z našimi, in povzročilo krizo nelikvidnosti, nujnih dokapitalizacij in seveda groženj globalnimi bankroti, v kateri smo zdaj občepeli. Verižna reakcija problema javnih dolgov se je, kot kuga razširila po svetu in pokazala golo zadnjico kapitalizma, ki pa jo bomo kajpak, še dolgo morali pokrivati vsi z neposrednim ali posrednim znižanjem standarda. Globalno in časovno nevezano je sicer prišlo zgolj do nove prerazporeditve človeške gospodarske akumulacije, vendar žal predvsem tiste prihodnje in še to zaradi financiranja uničenja, ne pa gradnje. Torej dvojna škoda. Skratka, v teh desetih letih so svet uspeli zadolžiti do grla in povzročili gospodarsko zaostajanje celotnega zahoda ter še odprli vrata gospodarskim vampirjem včerajšnjega tretjega sveta.
Za konec razmišljanja o tej dvojno žalostni obletnici, se splača ozreti še po tem, kaj je kaj novega na področju človeških pravic. Tudi te so kajpak sledile standardom, ki so jih postavili Američani. Kdo pa drug? Torej-, poenostavljeno, če nas ne maraš, pozabi na svoje pravice. Imenovali te bomo "sovražni bojevnik" in počeli s tabo, kar bomo hoteli.
Letos bo minilo 63 let odkar je Generalna skupščina združenih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracija človekovih pravic. Sindrom Guantanamo, ki bo prav tako eden od nepozabnih simbolov minulega desetletja, kaže zgolj na neznosno lahkost rušenja tistega, kar je zapisano v njej, če se to nekomu, ki je dovolj močan in nor, zahoče. Bridko žalostno je predvsem dejstvo, da se na takšen nivo spusti država, ki je dejansko pobudnica in je veljala za garanta tistega, kar je tam zapisano. Če so torej oni pozabili na človeka, koliko lažje bodo to storili drugi? In to ne velja samo za države, kjer se morda še niso odločili za demokracijo. Zategovanje zanke na vratu gospe "svobode" se dogaja povsod, tudi v Evropi in tudi pri nas. Najbrž ni še nihče ocenil, za koliko so se, prav povsod, zaradi gospodarskih težav, spustili svetovni standardi varovanja človeškega dostojanstva. Staro dejstvo, ki se potrjuje prav sedaj je, da vsaka gospodarska kriza, zlasti če je tako kot sedanja povezana tudi s krhanjem splošnih moralnih vrednot, širi mrhovinarjem krila za prosto in inovativno presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne. Lahko ostanete brez plače – pa nič, lahko ostanete brez pokojnine – pa nič, lahko postanete sovražnik, ker ste pač drugačni – pa spet nič …
Dogodek pred desetimi leti je žalosten, zelo žalosten - dogajanja v času od takrat pa še bolj. Žalostno je predvsem, da se potrjuje ravno tisto, kar smo dobro vedeli že tedaj, in sicer da svet že tako ali tako ni kaj prida, vsekakor pa ga je veliko lažje poslabšati, kakor izboljšati.