Misliti človeško ali misliti na človeško? Razlika je, ali je pa tudi ni? Kakorkoli in kjerkoli mislim, gotovo mislim le človeško in tudi tisto kar mislim, je človeško. Tudi če se imenuje Božje, presežno ali kakorkoli, vselej pomeni izpeljavo iz nekega zaznavanja ali obdelavo nečesa, kar sem videl, slišal ali čutno prejel. Torej, po človeku-, človeško. Božje pride in je prišlo po Bogu.
Nekje sem prebral, da možgani večino kapacitet porabijo za pretvorbo vizualnih informacij v ustrezne umske prepoznave in da, šele potem, ko nekaj prepoznajo in sprejmejo, lahko s tem tudi kaj storijo. Če je na mizi kruh, ga moram najprej videti, prepoznati, primerjati z nečim za kar menim, da je užitno in šele potem začeti razmišljati, kaj bi z njim sploh počel. Moderne metode mučenja izkoriščajo učinek odvzema zaznav, kar človeške možgane, že po nekaj tednih, praktično izprazni. Nekaj-tedenska osama brez vidnih, slišnih in čutnih dražljajev naredi človeka vodljivega kakor dojenčka.
Zakaj torej Jezus graja Petra, ko se zavzame za njega? Zakaj je narobe, ko skuša apostol svojega učitelja in prijatelja odvrniti od zle usode, ki si jo je ta napovedal?
Jezus navidez zavrne skrb zanj, ker to nasprotuje temu, kar mu je namenil Oče, torej trpljenju kot daritvi lastnega življenja za rešitev vseh. Kako navidezno nasprotujoče je to proti tistemu, kar je dejansko sam počel ko je ozdravljal in oživljal? Takrat se je zavzemal za ravno tako drobna človeška življenja, ki so bila par let kasneje vseeno izgubljena.
Jezus – človek, je včasih težko razumljiv, vendar prav lahko, če njegove besede in ravnanja opazujemo kot odgovor na eno samo vprašanje. In to je, kaj je dobro za so-človeka? Tu ni nikoli dvoma, vedno se zgodi tisto kar je najboljše, tudi če razmere temu niso naklonjene. Oblastniku, ki mu je umrla hči, ni morda rekel, da bo življenje izgubil, kdor ga hoče rešiti, kakor nekoč učencem, ampak jo je preprosto oživil. Tisti, ki so že žalovali za njo, so se mu posmehovali in verjetno negodovali, ker je grobo vstopal v stare običaje. Če ne verjamete, si predstavljajte, kako bi bilo, če bi nek zdravilec prišel, na primer, na pogreb vašega sorodnika in začel goreče moliti za oživitev mrtvega; in v tistih časih je bila smrt ravno tako neizpodbitno dejstvo, kakor danes. Vendar Jezus stori natanko to kar se mu zdi prav, čeprav s tem šokira vse in se postavi proti primarnemu naravnemu redu. Pomembneje mu je pomagati žalostnim, kakor pustiti moč naravnemu dejstvu. Bog ima ljudi raje od zakonov, ki jih je sam postavil. Bog gotovo ni formalist.
Kaj nam hoče Učitelj s tem povedati? Prav gotovo ne tega, kar sicer že živimo in govorimo, torej, da je življenje edino in neskončno pomembno, da je vsak dan, ki ni popolno ukrojen po našem telesu ali duši, res tako nepovratno izgubljen. Zelo skrbimo da smo videti uspešni, zdravi in mladostni, vse za nek čas, ki kar naprej prihaja, dokler ne ugotovimo, da ga sicer nismo izgubili, ker ga nikoli nismo imeli, smo ga pa vedno odrivali nekam naprej-, na takrat, ko bomo res pripravljeni. To seveda nismo nikoli, nasprotno - čedalje manj smo pripravljeni in čedalje bolj razočarani. Kar je človeku največ, torej življenje, je za Boga zgolj agregatno stanje - trenutna bivanjska kategorija, ki je pomembna toliko, kolikor je usmerjena v večnost in služenje. Življenje je za Jezusa kakor zrak ali pijača. Daj ga tistemu, ki ga potrebuje, zakaj bi skoparil z njim. Življenje je božji dar, ki je veliko pre-lahko pridobljen, da bi bil namenjen zgolj nam. In tega Peter ni razumel in ne razumemo niti mi. Življenje je morda dano v uporabo posamezniku, vendar je namenjeno vsem. Kdor ga varuje le zase, ne jezi Boga, Jezus bi mu v svoji dobroti, morda dal še eno priložnost, žal pa ga ne uporablja za tisto čemur je resnično namenjeno.
Široki potrošnji.
Široki potrošnji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar