Veselje nam nikakor ni prirojeno. Rekel bi, da je naravno stanje človekovega razpoloženja nekakšna mirna resnost ali budna otopelost. Nekako kakor preža na tisto, kar nas morda naslednji hip pričakuje ali zgolj rutinska izkušnja že videnega. Ta vdanost v tek in odvijanje časa, to večno pričakovanje nečesa, kar pride ali pa tudi ne, to bredenje po blatu, ki te stalno sezuva in ne dovoli steči nikamor, ampak le počasi capljati, je naša prava življenjska dinamika. Tudi, ko kdo reče, da hitro živi ali da čas kar beži mimo njega, govori le o tem, da je zelo zaposlen, ne pa, da se zaradi njega svet premika kaj hitreje.
"Vse je nečimrnost", pravi Pridigar.
Čas si pač vzame čas za svoj tek, ne mudi se in nič mu ne uide.
In kaj je človek?
Človek je ujetnik … zgolj ujetnik. Tisti, ki mora nenehno nekaj brkljati in tekati sem ter tja, skrbeti za toliko tega, za kar mu sploh ne bi bilo treba in se tako krčevito truditi, da bi vse obdržal pod nadzorom, po drugi strani pa še sebe ne uspe nadzirati. Ujet je v brkljanje, v svoje skrbi in nazadnje še v skrb, da sploh ni živel, ker ga je pač vedno samo nekaj skrbelo.
Vsakega nekje čaka spoznanje. Enega v življenju, drugega po njem. Spoznanje je jama v katero se lahko ujame še tako velika zver. Nekateri sicer zaspijo, ne da bi se ujeli, vendar zaradi tega ne živijo nič bolje od tistih, ki so noter. Le več begajo in dlje skrbijo, ne da bi spoznali.
Zveličavna bolečina spoznanja je žalost. Žalost prinese tudi zaznavanje in strah pred zlom. Človek se lažje upira zlu kakor žalosti.
Žalost je kakor naravno stanje potrtega srca.
Kako lahko nekdo, ki je sam objokan sploh komu obriše solze?
Morda s poljubom.
Kako lahko nekdo s potrtim srcem sploh koga tolaži?
Ne vem, naj poskusi z objemom.
Bodite le ljudje in tolažite žalostne.
Žalost je tako zelo človeška, da je lahko le še od Boga.
Darujte mu jo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar