Govorica telesa

Nekoga sem slišal reči, da je čas, ki ga živimo, v bistvu poseben. To je utemeljeval s domačo in svetovno situacijo, pojavom ekonomske in moralne krize ter njenimi dozdevnimi polpreteklimi vzroki. Seveda je možno iskati zasnove za to, kar živimo zdaj, v vsesplošnem razvrednotenju in predvsem demontiranju avtoritet, ki naj bi se začelo nekje konec 60-ih let prejšnjega stoletja, čeprav gre, po mojem mnenju prej za cikel, ki slej ko prej, čaka vsako človeško družbo. Na neki stopnji idealizmi očitno izgubijo naboj in zamenjata jih naveličanost ter nezaupanje. Družbeno vezivo se raztaplja in struktura postane krhka ter drobljiva. Občutek skupnega smisla in cilja proti kateremu družba s posameznikom vred napreduje, se razvodeni. Besedici skupnost in povezanost zamenjata individualizem in zasebnost, ki sta dejansko šifri za razrahljanje odnosov v skupnosti. Nepovezana in brezciljna družba ne koristi nikomur in ne zadovoljuje nikogar več. Ljudje postanejo negotovi in zbegani ter mrzlično iščejo krivce za nastalo situacijo iz katere ne vidijo izhoda. Na koncu se vsi počutijo slabo in nihče ni zadovoljen s splošnim stanjem. Vsi se čutijo izzvane in ker ni pravih, pristajajo na improvizirane ali celo napačne rešitve, ki dolgoročno delujejo škodljivo ali pa sploh ne. Pred družbo sta dve možnosti; če je dovolj močna bo preživela, vendar ne brez posledic, če pa je prešibka, bo odmrla.

Nekoga sem slišal reči, da je telesno stanje, ki ga živim, v bistvu posebno. To je utemeljeval z genetsko zasnovo in zunanjimi dejavniki, pojavom industrijske pridelave hrane in stresnega načina življenja ter kopičenjem in seštevanjem večletnega škodnega delovanje posameznih dejavnikov. Seveda je možno iskati vzroke za bolezen in slabo počutje v veliki spremembi življenjskega sloga, ki ga je večina ljudi doživela v zadnjih nekaj desetletjih, čeprav gre, po mojem mnenju prej za naraven pojav s katerim se sreča vsak organizem, ko se sooči z dejanskimi ali starostnimi omejitvami. Pri neki točki se nujno zaveš realnosti svojega telesa, ki ji, hočeš nočeš, moraš podrediti tudi svoj življenjski slog. Organi slabijo, kažejo prirojene in pridobljene pomanjkljivosti in organizem postaja vse maj odporen. Občutek zdravja in dobrega počutja slabi in se umika vse pogostejšim občutkom da nekaj ni v redu. Zdravje in voljo zamenjata nezadovoljstvo in depresivnost, ki sta le pokazatelja telesnih in duševnih težav. Šibko in prizadeto telo človeku ne služi dobro in nezadovoljstvo težave le poglablja. Obolelost katerega od organov skoraj nujno povzroči povezane posledice tudi na drugih delih organizma. Oboleli del telesa dejansko obremenjuje celoten organizem in ga postopno kvari. Na koncu bolezen prizadene delovanje celote, kar vodi k splošni obolelosti in nezmožnosti normalnega funkcioniranja. Pravih vzrokov se ne da več zdraviti, ker težave povzroča vse več organov. Dobrih rešitev ni več, so le še delne in začasne ali celo napačne rešitve, ki dolgoročno delujejo škodljivo ali pa sploh ne. Pred organizmom sta dve možnosti; če je dovolj močan bo preživel, vendar ne brez posledic, če pa je prešibek, bo umrl.