Proslavi v Rovtah in njej konkurenčna, ki je potekala v Veliki vasi pri Moravčah, sta, hvala Bogu, minili brez žrtev na eni in drugi strani, čeprav se je slednja, na kateri je množico navduševal celo sam veliki Upokojenec, nekako sumljivo hitro in tiho poslovila s spletnih portalov, medtem ko je prva povzročila pravi medijski vihar. Odzivi resne politike so bili sicer pretežno zmerni in hitro prebavljivi, po nepotrebnem se je, kot se mu to tako rado dogaja, že vnaprej, razgovoril predsednik SD, najbolj pa se je, zanimivo, tokrat napela veriga liberalni zvezdi stalnici na slovenskem političnem nebu, aktualnemu ministru za obrambo Romanu Jakiču. Ta je v velikem slogu spet zgrešil priložnost za javno in zlasti politično tišino, ki takšnim dogodkom, v teh in vseh časih, tudi najbolj pristoji.
Minister preprosto spet ni dojel trenutka in se je tokrat spravil nad nedolžno žrtev, in sicer kaplana vojaškega vikariata, ki se je slovesnosti na Rovtah drznil udeležiti v uniformi Slovenske vojske, medtem ko je na omenjeni simultani partizanski proslavi blestela cela častna četa (o morebitnih topovskih salvah ne poročajo).
Ljudje božji, kot, da so Rovte okupirano ozemlje na katero se ne sme in ne neka vas sredi samostojne in svobodne Slovenije.
Preprosto ne morem dojeti, kaj se avgusta meseca leta 2013, skoraj 70 let po koncu 2. sv. vojne, lahko dogaja v glavi ministra Jakliča ali tistih, ki le-to dogajanje, kolikor ga pač je, morda usmerjajo od zunaj. To ne more biti več zajebancija, ampak nek skupinski psiho-patološki fenomen, ki bi ga morali na nek način zdraviti.
Da razjasnimo, Slovensko domobranstvo je bila vojaško-policijska organizacija, ki so jo ustanovili Slovenci na območju današnje Slovenije in v katero so se vključili slovenski domoljubi, pri katerih je strah pred komunističnim terorjem premagal strah pred aktualnimi okupatorji. Ti so njihovo težavno pozicijo seveda brezkompromisno izrabili in iz njih naredili svoje lokalne pomočnike. Slovenski domobranci so bili čisto prava slovenska vojska, ki je nastala na proti-komunističnih izhodiščih in med 2. sv. vojno delovala na območju naše države, vendar se je oprla na tisto stran na katero se je takrat edino lahko. Komunisti so v popolnosti in s prevaro izrabili svojo tržno nišo in si prilastili monopol nad odporom proti okupatorju, ki jim je dejansko služil za vzpon na oblast. Ker so bili brezkompromisni in teroristični so bili že pred vojno preganjani, zato na svoji strani niso trpeli nikogar s katerim bi si morali kdaj kasneje deliti zasluge, še zlasti pa ne predvojne politične pozicije, ki je zasnovala Slovensko domobranstvo. Vojna se je seveda odvijala po svoje in domobranci so jo izgubili. In to je, v bistvu skoraj vse.
Maščevanje zmagovalne strani je bilo surovo, totalno in strašno: sledili so poboji ujetnikov in ranjencev brez sojenja, dolgoletno prisilno delo, izguba premoženjskih in državljanskih pravic ter socialno-ekonomsko izobčenje, ki se je preneslo tudi na potomce. Tista družina, ki ni ušla v tujino je bila praktično onemogočena in trajno zaznamovana. Kolektivni spomin na te zadeve se je desetletja sistematsko brisal iz narodove zavesti in vse povojne generacije so bile dresirane z floskulo, da gre pač za sovražnike slovenskega naroda in okupatorjeve pomagače.
Resnica je kakršna je, ne moremo je več doživeti, in tudi jaz je ne bom odkrival, dejstvo je, da gotovo ni samo takšna, kot so nam jo razlagali, in v to me še posebej prepričuje ves ta histerični strah pred civilizirano obravnavo Slovenskega domobranstva. In to po vseh teh desetletjih, ko aktivnih udeležencev takratnih dogodkov praktično sploh ni več med živimi.
Očitno je, da gre za vsaj delno zamolčani in zavajajoče interpretirani del slovenske zgodovine, ki je morda še bolj boleč za zmagovalce, kot poražence, vendar v tem trenutku to zame ni pomembno.
Pomembno se mi zdi ravnanje aktualnega ministra za obrambo, ki je še malce mlajši od mene, obnaša pa se, kot da se je državljanska vojna v Sloveniji končala včeraj in to na njegovem pragu. Kako ne more razumeti, da so ljudje takrat veliko pretrpeli na vseh straneh, da pa so današnji državljani, ki plačujejo davke tudi zato, da ima on plačo, potomci enih in drugih?
Zakaj preprosto ne more človeško pogledati stran in biti tiho?
Saj od njega nihče ne pričakuje, da bo sodil o dogodkih o katerih niti brati ni mogel, ker so zgodovino pač pisali zmagovalci in jo še vedno? Saj tudi soditi nima več pravega smisla - tako pač je, treba je živeti naprej in zgodovino jemati za učiteljico, ne pa se ženiti z njo.
Osebno me zelo motijo krivice in domobranski strani so se te dogajale in se še vedno. Vendar naj bo tega, vsaj na državni ravni dovolj in, kar pričakujem od ministra neke evropske države je, da se v te stvari ne meša, ker za to ni potrebe in ker jih očitno ne razume. Če pa tega ne zmore, potem naj raje odstopi sam in ne čaka interpelacijo, ki bo spet prinesla nekaj ur pogrevanja te teme in še več slabe volje.
Državljani Slovenije si preprosto zaslužimo boljše politike, takšne, ki bodo končno dojeli, da je potrebno ljudi pustiti na miru, da sami spodobno pokopljejo spomine in da za lepšo prihodnost prihodnost prav gotovo ne potrebujemo bizgotov, ki še 70 let po vojni strašijo s peterokrakami in neke kaplane kličejo na raport. Če pa še vedno ne razume, pa naj vpraša koga, ki je star že 100 let.
Smrt fašizmu, nacizmu in komunizmu!
Svoboda narodu!
