Včasih bi rad bil Američan!

Najlepša hvala. Podpredsednik Biden, gospod predsednik vrhovnega sodišča, člani ameriškega kongresa, cenjeni gostje in sodržavljani.
Vsakič, ko smo se zbrali, da umestimo predsednika, smo bili priče močí naše ustave. S tem dejanjem vedno znova potrjujemo obljubo naše demokracije in se spominjamo da tisto, kar povezuje naš narod, ni barve kože, načela vere ali izvori imen. Tisto kar nas dela izjemne, kar nas dela Ameriko je zvestoba ideji, ki je bila že pred več kot dvema stoletjema oblikovana v Deklaracijo. To je temeljna resnica, ki se nam danes zdi samoumevna, in sicer, da smo vsi ljudje ustvarjeni enako. Da nas je Stvarnik vse obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami kot so življenje, svoboda in hrepenenje po sreči. In danes mi nadaljujemo nikoli končano gradnjo mostu med pomenom teh besed in realnostjo našega časa. Zgodovina pa nas uči, da se te, tako samo po sebi umevne pravice še nikoli niso tudi same od sebe uresničile.
Svoboda je Božji dar, ki ga moramo stalno varovati.  
Naši domoljubi se, leta 1776, niso borili za zamenjavo kraljeve tiranije s privilegiji elit ali vladavino ulice. Izborili so nam republiko in vladavino, ki je iz ljudstva in za ljudstvo. Izziv za vsako generacijo je ravno ohranitev temeljev našega upanja. In več kot 200 let nam to uspeva. Skozi kri prelito pod bičem ali mečem, smo prišli do spoznanja, da zveze, zgrajene na temeljih svobode in enakosti ne more premagati nihče, ki je sam suženj ali le navidez svoboden.   
Naša družba se vedno prenavlja in napreduje. Ugotovili smo, da sodobno gospodarstvo potrebuje železnice in avtoceste za hitrejša potovanja in trgovanje, pa tudi šole in fakultete za šolanje naših delavcev. Ugotovili smo, da prosti trg dobro deluje, če so mu zagotovljena pravila konkurence in poštenja. Skupaj smo spoznali tudi, da mora velik narod skrbeti za najbolj ranljive in varovati svoje ljudi pred tveganji in nesrečo.
Ne glede na vse pa smo še vedno kritični do naše skupne oblasti in ne pričakujemo, da bo vlada lahko sama rešila vse družbene probleme. Stalnice našega narodnega značaja še vedno ostajajo zaveza podjetnosti, ustvarjalnosti, predanosti trdemu delu in osebne odgovornosti. 
Za vedno nam je jasno, da spreminjajoči se časi, za zvestobo našim temeljnim načelom in ohranitev svoboščin, terjajo od nas skupno ukrepanje.
Američanom v današnjem svetu nihče drug razen ameriških vojakov, ne more zagotavljati obrambe. Tudi nihče ne more namesto nas učiti vseh naših učiteljev, ki pripravljajo naše otroke za prihodnost. Prav tako nihče ne more za nas zgraditi vseh cest, omrežij in znanstvenih laboratorijev, ki nam bodo prinesla nova delovna mesta in nove posle.
Ta generacija, ki je že preizkušena s krizo, je zdaj trdno odločena in tudi dokazuje svojo žilavost.
Desetletja vojn je konec, začenja se gospodarska rast.
Za ameriške možnosti svet nima meja. Imamo mladost in pogum, raznolikost in odprtost, imamo talent in neizmerno pripravljenost za tveganje.
Moji dragi prijatelji, ustvarjeni smo za ta trenutek in skupaj ga bomo izkoristili. Povsem jasno nam je, da država ne more uspevati samo z veliko varčevanja in malo rasti. Prepričani smo, da mora ameriška blaginja sloneti na širokih ramenih naraščajočega srednjega razreda in dobro vemo, da lahko uspemo le če vsak najde svoje uresničenje in ponos v delu, ki bo pošteno plačano, da bodo naše družine varne pred pomanjkanjem.
Trdno verjamemo, da mora imeti tudi revna črna deklica enake možnosti za uspeh kot vsi ostali, ker je Američanka, ker je svobodna in ker je enaka vsem, ne le v Božjih, ampak tudi naših in svojih očeh.
Zavedamo se, da zastareli programi ne ustrezajo več zahtevam sedanjega časa. Izkoristiti moramo nove ideje in nova znanja za prenovo oblasti, reformo davčne zakonodaje in šolstva ter omogočiti našim podjetnim državljanom, da s trdim delom dosežejo več.
Na spremembah bomo vztrajali in kar zdaj potrebujemo je družba, ki nagrajuje trud in podjetnost. To je tudi pravi pomen naše odločenosti.
Mi, ljudje, še vedno verjamemo, da si vsak naš državljan zasluži varnost in dostojanstvo.
Pred nami so težke odločitve za znižanje stroškov zdravstvenega varstva in velikosti našega primanjkljaja, vendar zavračamo mnenje, da mora Amerika izbrati med investiranjem v generacijo, ki je zgradila to državo in tisto generacijo, ki šele gradi svojo prihodnost.
Še se spominjamo let revščine in stiske staršev, ki niso mogli pomagati svojim prizadetim otrokom in ne pristajamo na to, da bi bila v tej državi svoboda rezervirana le za srečneže in sreča le za peščico izbrancev. Zavedamo se, da lahko, ne glede na to kako odgovorno živimo, kadarkoli ostanemo brez službe, nenadoma zbolimo ali v strašnem neurju v hipu izgubimo dom.
Obveznosti, ki jih sprejemamo drug za drugega, skozi sisteme zdravstvenega in socialnega zavarovanja ne slabijo naše podjetnosti, ampak jo še krepijo. Ti sistemi nas ne delajo odvisne, ampak nas osvobajajo za prevzem novih tveganj, ki so naredila to deželo veliko.
Američani še vedno verjamemo, da naše obveznosti niso namenjene le nam, ampak tudi zanamcem. Odgovorili bomo tudi na grožnjo podnebnih sprememb, saj se zavedamo, da posledice lahko pomenijo izdajo naših otrok in prihodnjih generacij.
Morda še kdo zavrača napovedi znanstvenikov, nihče pa se ne more izogniti uničujočim požarom, hromečim sušam in divjanju neviht. Prehod na vzdržne energetske vire bo dolg in težak. Vendar se mu Američani ne smemo izogibati. Moramo mu slediti.
Prav tako ne moremo drugim prepustiti znanja in spretnosti, ki lahko ustvarjajo nova delovna mesta in industrijo. Moramo držati naše obljube. Tako bomo ohranili tudi gospodarsko vitalnost in narodno bogastvo, naše gozdove in vodotoke, plodna polja in zasnežene gore. Tako bomo ohranili ta planet, kot nam ga je zaupal Bog. Tako so hoteli tudi naši očetje.
Mi, ljudje, še vedno verjamemo, da trajnega miru in varnosti ni potrebno vzdrževati z nenehnimi vojnami. Naši pogumni možje in žene v uniformah so v krvavih bitkah neprekosljivo spretni in pogumni. Naši državljani se prav tako, za vedno spominjajo tistih, ki smo jih izgubili in dobro poznajo ceno svobode. Zavest o njihovih žrtvah zahteva našo stalno budnost do vseh, ki nam hočejo škoditi. Vendar smo dediči tudi tistih, ki so zmagali v miru in ne le v vojnah, tistih, ki so znali sovražnike spremeniti v prijatelje. In tudi te nauke moramo upoštevati v našem času. Tudi mi bomo branili naše ljudi in ohranjali naše vrednote, tako z močjo orožja, kot tudi z vladavino prava. Ne bojimo se mirnega reševanja sporov z drugimi narodi, kljub temu da nismo naivni glede nevarnosti, ki prežijo na nas. Verjamemo pa, da sodelovanje bolj učinkovito odpravlja nezaupanje in strah, kot sila.    
Amerika ostaja sidro močnih povezav na vseh koncih sveta in obnovili bomo institucije, ki nam služijo za obvladovanje kriz po svetu. Nihče nima večje koristi od miru v svetu, kot prav njegov najmočnejši narod. Podpirali bomo demokracijo od Afrike do Azije, od Amerik do Bližnjega vzhoda, ker nam naši interesi in vest narekujeta, da smo vedno na strani tistih, ki hrepenijo po svobodi. In še naprej bomo vir upanja revnim, bolnim, odrinjenim na rob in vsem tistim, ki so žrtve predsodkov.
Ne zgolj solidarnost, ampak tudi svetovni mir zahteva od nas stalno obnovo načel strpnosti, enakih možnosti, človeškega dostojanstva in pravičnosti.
Ljudje tega časa se zavedamo očitne resnice, da smo ustvarjeni enako. To je naša zvezda vodnica, ki nas še vedno vodi, kot je vodila vse velike borce in borke za človekove pravice. 
Naša generacija je zdaj pred nalogo, ki ne bo opravljena, dokler naše žene, matere in hčere za svoje napore ne bodo cenjene enako kot moški. Naloga ne bo opravljena, dokler naši istospolni bratje in sestre ne bodo obravnavani kot enaki pred zakonom, kot je enakovredna ljubezen, ki jo namenjamo drug drugemu. Naloga še ne bo opravljena, dokler mora kateri državljan čakati več ur, da doseže izpolnitev svoje volilne pravice. Naloga ni opravljena, dokler ne najdemo boljšega načina, da izrečemo dobrodošlico upov polnih priseljencem, ki še vedno vidijo Ameriko kot deželo priložnosti ali študentom in inženirjem, ki se želijo vključiti v vrste naših delavcev, kot je izgon iz države.
Naša pot ne bo končana, dokler vsi naši otroci ne bodo vedeli, da jih varujemo in skrbimo zanje.
To so naloge te generacije. To so potrebna dela za vrednote in pravice do življenja, svobode in resnične sreče vseh Američanov. Ne zahtevajo od nas, da se strinjamo v vsaki točki, tudi ne pomenijo, da vsi razumemo svobodo povsem enako ali srečo iščemo na enak način.
Od nas se tudi ne pričakuje, da bomo enkrat za vse čase odgovorili na vprašanje pomena in vloge oblasti, vendar pa se pričakuje, da bomo v tem času ukrepali.
Na nas je, da se odločamo sedaj in ne smemo si privoščiti zamud. Ne moremo zamenjati načel z absolutizmi, predstave s politiko ali zmerjanja z razumno debato.
Moramo ukrepati.
Moramo ukrepati, čeprav vemo, da naše delo ne bo popolno. Moramo ukrepati, čeprav vemo, da bodo današnje zmage le del tistih štiri-letnih, le delček 40-letnih, pa vendarle tudi odsev 400-letnega duha, ki nas vse preveva.
Moji dragi sodržavljani, prisega, ki sem jo danes dal tukaj pred vami je takšna, kot prisega vseh, ki so služili v tej hiši, to je prisega Bogu in državi, ne morda stranki ali frakciji. In obveznosti, ki jih sprejmemo, moramo sprejeti predano.
Vendar se besede moje prisege le malo razlikujejo od tistih s katerimi vojak sprejme svojo nalogo ali s katerimi priseljenec uresniči svoje sanje. Moja prisega se ne razlikuje od obljube, ki smo jo mi vsi dali tej zastavi, ki valovi nad nami in napolnjuje naša srca s ponosom.
Vi in jaz smo državljani, ki imamo pravico določati smer tej državi. Vi in jaz smo državljani, ki smo dolžni sodelovati pri razpravi o našem času, ne samo z glasovi oddanimi na volitvah, ampak tudi z glasovi, ki jih dvignemo v obrambo naših starodavnih vrednot in idej.
Posvetimo s svojim nalogam in veselju nad dediščino, ki nam je zaupana. Združimo moči za skupno dobro, s strastjo in predanostjo odgovorimo zgodovinskemu klicu in ponesimo dragoceno luč svobode v prihodnost.

Hvala vam.

Bog vas blagoslovi.
Naj Bog za vedno blagoslovi Združene države Amerike.

Nastopni govor Baracka Obame, predsednika ZDA, 21. 1. 2013

Sedem razlogov za to, da JJ ostane PV

Prvi:    Ker to že je. Če se kdo še spomni; na predčasnih volitvah dec. 2011 je zmagal Janković oziroma njegova PS. Skušal je sestaviti koalicijo, vendar mu to ni uspelo. Po dveh mesecih političnih igric smo potem, vendarle prišli do vlade, ki jo je uspel sestaviti Janša. To je bil dejansko rešilni uspeh, ker bi sicer morali spet na volitve, ki verjetno ne bi dale nič novega.

Drugi:  Ker je, vsaj zaenkrat, uspešen. Vlada je sprejela pokojninsko, pripravlja delovno-pravno zakonodajo in v teku so resni ukrepi za sanacijo bančnega sistema in upravljanje državnega premoženja. Zategnila je javno porabo in si s tem nakopala vroče sovraštvo javnega sektorja. Tega si gotovo ne bi želela nobena druga vlada in vprašanje, če bi si kdo še to upal ponoviti. Začeli so z ustavnimi spremembami, ki bi baje lahko celo uspele, kar je v Sloveniji dejansko nekaj izjemnega.

Tretji: Ker je v tem trenutku gotovo najbolj preiskan slovenski politik. O njem ve-mo(-jo) verjetno že vse, prav gotovo pa več kot o kateremkoli drugem politiku. Njegove nepremičnine so poslikane in premerjene, njegov denar preštet za deset let nazaj, njegova potovanja znana vsem, vrednost njegovega avtomobila je javno dobro ...

Skratka, slavna Komisija za preprečevanje korupcije z njim ne bi imela nobenega dela več in tudi to je nek prihranek.

Četrti: Ker je za to nedvomno usposobljen in sposoben. V tem trenutku v Sloveniji nima konkurence glede operativnega znanja o delovanja Vlade in top političnih izkušenj, njegovih 22 težkih let je praktično nedosegljivih. Sliši se kruto, vendar tako pač je, če ga bodo slučajno zaprli, se ga prej še za dobro države, splača izrabiti do konca. Mogoče bi celo pristal na brezplačno opravljanje funkcije predsednika vlade, kot neke vrste družbeno-koristnega dela vnaprej, ki bi se mu potem odštelo, če bi bil obsojen. Medtem bi ga vzdrževali pristaši s svojimi prostovoljnimi prispevki. Osebno sem v ta namen pripravljen donirati 5€ mesečno do konca njegovega mandata, čeprav nisem njegov volilec.

Peti: Ker ima relativno zvesto in ne-zanemarljivo volilno bazo, ki ga bo v precejšnji meri ponovno volila če bo kandidiral, ne glede na vse ostalo. V tej situaciji je gotovo edino to, da je rezultat predčasnih volitev zelo negotov, kar smo že spoznali pri zadnjih predsedniških volitvah, obstaja celo možnost, da si SDS poveča delež, če bi ji slučajno uspelo dokazati, da gre pri akciji KPK za planirano zaroto.

Šesti: Ker nas ne more ne presenetiti in ne razočarati več. Tako dolgo ga že spremljamo, da zlahka predvidimo, kako bo reagiral ali kako ne bo. In v tem trenutku Slovenija prav gotovo ne potrebuje inovacij ali presenečenj. Vse kar rabimo so stabilne gospodarske razmere, da se nekako vendarle poberemo.

Sedmi: Ker je ta trenutek to gotovo najboljše za državo in še posebej politiko, vključno z levico, ki kljub temu, da je Janša na kolenih, ni zato prav nič močnejša. Še vedno je razdeljena med SD-PS-DL-Desus in ti imajo med sabo manj skupnega kot na primer PS in SDS. Vsa politika ima trenutno obupno slab rating in ljudje so zrevoltirani. Predčasne volitve bi prinesle štiri mesece obtoževanja na eni in širokoustenja na drugi strani ter seveda zapravljanja denarja, izid pa je, kot rečeno, povsem nepredvidljiv in prav lahko bi se zgodilo, da rezultat ne bo prinesel nobene uporabne rešitve, ker spet nihče ne bo spravil večine skupaj. Leto 2013 bi bilo v tem primeru izgubljeno za Slovenijo, to bi bilo pa res, res slabo. Gotovo še slabše od Janše na oblasti, pa verjeli to ali ne.  

Dragi moj sine, je čas, da kaj vrneš atu …

Zadnje odmevno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije predstavlja neke vrste … sicer ne vem točno kaj, lahko bi bilo pa sociološko-politološki-andragoški fenomen, morda kot raziskovalno gradivo z nesporno znanstveno vrednostjo, na osnovi katerega se da testirati povečanje stopnje razklanosti in slabega razpoloženja slovenske družbe. Dejstvo je, da je po objavi tega poročila postala tudi povsem nedolžna medčloveška komunikacija potencialni problem, če beseda slučajno nanese na politično situacijo v državi. Preprosto povedano-, dobro moraš premisliti kaj boš rekel, pa čeprav se pogovarjaš s sosedi, znanci ali celo sorodniki katerih mnenja sicer poznaš. Ljudje so zmedeni, razdraženi in njihove reakcije na izrečene ocene nepredvidljive.

Levica je s tem poročilom dobila novo kronsko potrditev stare teze, da je Janša nevaren lump, ki ga je potrebno spraviti na hladno, desnica pa prav tako nov nesporen dokaz, da istemu Janši očitno preveč uspeva in da levica zategadelj ne namerava izbirati sredstev pri rušenju vlade, v ozadju dogajanja zadnjih mesecev pa se jasno izrisuje delovanje močnih interesnih spreg, ki jih odločenost, da se nekaj vendarle le spremeni, spravlja v odkrit bes. Seveda je pojma levica in desnica potrebno jemati z dovolj veliko rezervo, še zlasti v slovenskih razmerah in vprašanje je, če ni bolje govoriti kar o tistih, ki so na oblasti in tistih, ki si to želijo ter seveda o tistih, ki so že lastniki kapitala in privilegijev ter tistih, ki to pač še niso, čeravno bi jim to morda tudi prijalo.
S tem v zvezi, se mi postavlja splošno vprašanje, in sicer, kako je mogoče, da nek državni organ, s precej omejenimi pooblastili glede preiskovanja, javno in lahkotno razglasi najvišje politične funkcionarje za nepridiprave, ker so pač nekaj zanemarili, spregledali ali preprosto še niso uspeli razložiti. Ve se, da je v svetu politike razkritje nečednosti enako javni obsodbi in javna obsodba enaka izgubi političnega ugleda. Politični ugled pa je pogonsko sredstvo, ki v politiki sploh kaj velja. Če ga nimaš, potem tudi politik nisi ampak kvečjemu neki nergač. Sicer pa te scenarije že nekako kar poznamo, tako se je, na primer delalo in se še dela v totalitarizmih; nekdo je najprej razglašen za nekoga, ki ne upošteva sistema, s tem postane družbeno nevaren in škodljiv, sledi odstranitev s funkcij in običajno še osebna diskreditacija. In to je politična smrt-, in to je očitno tudi Slovenija danes. Vsaj do neke mere.
Čudi me dejstvo, da sumi in nepravilnosti, ki se v primeru Janše vlečejo že vsaj osem let, na 20 let aktivne politične vloge, še vedno niso postali predmet kriminalistične preiskave, kaj šele pridobili obliko dokaznega gradiva, ki bi končno prineslo nek sodni epilog. Ne verjamem, da bi bila ta preiskava lahko tako zelo zapletena, kot, na primer, v primeru Patrie. Če uspejo Klemenčičevi "specialci" izbrskati vse te povezave, potem bi NPU-jevci verjetno naredili to še temeljiteje in bolj profesionalno.
Najbolj zanimivo pa je, vsaj zame, da se je tako vseprisotni in vsevidni "veliki brat", v osebi Komisije, ravno zdaj, z novim letom, odločil za izdajo tega poročila, čeprav je minilo že skoraj leto dni od nastanka zadnjih dejstev, ki so datirana v njem. Morda pa to le ni zgolj naključje, kot morda ni naključno niti "pospešeno" delovanje Komisije, ki verjetno zaradi velepomembnosti svojih razkritij, nekako kar ni zmogla prepričljivo upoštevati določil 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je dejansko njen krovni zakon in kjer je navedeno:
(7) Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.
(8) Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Če bi javna objava ugotovitev komisije ogrozila interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, se komisija o terminu in vsebini javne objave predhodno posvetuje s pristojnim organom.
(9) Kadar se ugotovitve nanašajo na funkcionarja, uradnika na položaju, javnega uslužbenca ali poslovodno osebo, komisija ugotovitve pošlje predstojniku organa oziroma organu, ki je pristojen za neposredno izvajanje nadzora nad delovanjem obravnavane osebe ali za njeno imenovanje in razrešitev. Ta mora v roku 30 dni oceniti škodljive posledice za ugled funkcije oziroma položaja ter ugled organa oziroma subjekta, v katerem obravnavana oseba deluje, uvesti nadzorne in disciplinske postopke in sprejeti ustrezne ukrepe skladno z zakonom, kodeksi ravnanja in načrtom integritete. O izvedenih ukrepih obvesti komisijo.
(10) Ne glede na prejšnji odstavek komisija v primeru, ko je ugotovljeno hujše koruptivno ravnanje funkcionarja, uradnika na položaju ali poslovodne osebe, pošlje organu, ki je pristojen za imenovanje in razrešitev obravnavanega posameznika predlog za razrešitev in o tem obvesti javnost. Pristojni organ se je o predlogu komisije za razrešitev dolžan izreči v roku 30 dni.

To poročilo je, za moje pojme, vse kaj drugega kot načelno mnenje, osebni podatki v njem so avtomatsko postali javno dobro in zavezanci ga menda sploh niso dobili v predhodni pregled, da 30-dnevni rok za mnenje predstojnika niti ne omenjamo. Po izjavi predsednika Komisije so namreč nekaj ur pred objavo o tem seznanili predsednika republike in državnega zbora, pri čemer očitno nihče ni niti čakal na njun odgovor. O uskladitvi aktivnosti v smislu varovanja morebitnega predkazenskega postopka pa sploh še ni nihče nič povedal, razen, da poročilo en dan po objavi še ni bilo posredovano organom pregona. Upam, da je do sedaj že bilo. Tožnika v tem primeru torej ne zanima odgovor toženega niti morebitne škodljive posledice za "resne" postopke, ki takšnim obtožbam morajo slediti, ker je očitno tako zelo prepričan v svoj prav ali pa morda v časovni stiski.  

Skratka, menim, da je način dela Komisije za preprečevanje korupcije neustaven, zlasti v elementih varstva človekovih pravic. Sicer nihče ne more in tudi ne namerava odrekati državnemu organu pravico in dolžnost zagotavljanja pravnega reda, po drugi strani pa se morajo prav ti organi, ki dejansko sestavljajo ustroj države, še posebej natančno držati zakonskih omejitev in paziti, da ostanejo v okviru svojih pristojnosti, zlasti pri vprašanju osebnih pravic in integritete posameznikov ter vplivu javnega obelodanjanja svojih izsledkov na delovanje države, ki jo gradijo.

Prepričan sem, da je šla Komisija, v tem primeru, preko razumnih in zakonskih meja in po nepotrebnem ali pa (upam da vendarle ne) namenoma izzvala politično krizo, ki nekaterim očitno bolj ustreza kot drugim, in to z objavo, ki v bistvu ne prinaša skoraj nič takšnega, česar ne bi vsaj približno že nekje slišali. Takšna dejstva in sumi so se pojavljali v medijih že pred predčasnimi volitvami 2011, pa tudi že prej.

In tudi če je vse res, to še vedno, zlasti glede na časovno odmaknjenost in nepojasnjenost okoliščin, še posebej pa glede na nezmožnost obrambe, ne opravičuje zahtev za takojšnje odstope nosilcev javnih funkcij, ampak kvečjemu terja uvedbo kriminalistične preiskave in morebitno pravnomočno obsodbo. Komisija preprosto ni organ, ki bi si lahko dovolila spreminjanje političnega profila državne oblasti zaradi suma resne kriminalnosti, brez da svoje prej povesta tudi policija in sodišče. Komisija ni nad volitvami, ki edine legitimno spreminjajo politično podobo družbe, komisija je kvečjemu organ ugotavljanja nepravilnosti. Janez Janša je, vsaj za moje pojme, preveč naredil in tudi tvegal za to državo, da bi ga zdaj kar odvrli v smeti, ker bo to za koga morda predstavljalo višek kariernih prizadevanj. To bi bila res čisto prelahka zmaga za nekatere.

Komisija za preprečevanje korupcije verjetno dela potrebno in pogumno delo za to državo, vendar je to še vedno zgolj neke vrste politični organ, ki ga vodijo, od politike imenovani funkcionarji in ki svoje poslanstvo, za moj okus, trenutno opravlja zdaleč preveč senzacionalistično in razdiralno, da bi bil učinek njenih, verjetno pozitivnih prizadevanj kaj vrednejši od pisanja časopisov.
Korupcija je kriminalno početje in resnično se sprašujem kakšen je sploh smisel nekega organa, ki počne isto kot nek drug organ, le da so njegovi izsledki zgolj prosti spisi, ki služijo pretežno vznemirjanju javnosti in političnim obračunom.
Ali pa je ravno to tisto?  

2.013,00

Če je himna ravno problem ...

... potem lahko menjamo kitice po potrebi.

Trenutno bi bila morda še najbolj primerna četrta:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Mojemu narodu

Najvišji narodni in državni interesi ter njihova bodočnost mi zapovedujejo, da se kot vladar in kot sin te države obrnem neposredno na narod in mu odkrito in iskreno povem to, kar mi v sedanjem trenutku nalaga vest in ljubezen do Domovine. Nastopil je čas, ko med narodom in kraljem ne sme biti več posredovalcev.

V toku tolikih minulih naporov in tolikega potrpljenja, ki sem ga pokazal v izvrševanju svojih visokih dolžnosti, je mojo dušo razjedal krik naših narodnih mas delavnih in rodoljubnih, pa tudi namučenih, ki so v svojem zdravem in prirodnem razsojanju že zdavnaj bile naziranja, da se ne more več iti po poti, po kateri se je šlo doslej. Moja pričakovanja, kakor tudi pričakovanje naroda, da bo evolucija našega notranjega političnega življenja  prinesla ureditev in konsolidacijo naših prilik v državi, se niso uresničila. Parlamentarni red in vse naše politično življenje dobiva vedno bolj negativno obeležje, od česar imata narod in država dosedaj samo škodo. Vse koristne ustanove v naši državi, njihov napredek in razvoj celokupnega našega narodnega življenja so dovedeni v nevarnost. Od takega nezdravega političnega stanja v državi trpi škodo ne samo notranje življenje, nego tudi urejevanje in razvoj zunanjih odnošajev naše države, kakor jačanje našega ugleda in kredita v inozemstvu.

Parlamentarizem, ki je po tradicijah mojega nepozabnega očeta ostal tudi moj ideal, so začele zaslepljene politične strasti zlorabljati v toliki meri, da je postal ovira za vsako plodno delo v državi.

Žalostni razdor in dogodki v Narodni skupščini so pokolebali v narodu vero v koristnost te ustanove. Sporazumi in najnavadnejši odnošaji med strankami in ljudmi so postali absolutno nemogoči. Mesto da parlamentarizem razvija in jača duh narodnega in državnega edinstva, pričenja, tak kakršen je, dovajati do duhovnega razsula in narodnega razjedinjenja.

Moja sveta dolžnost je, da z vsemi sredstvi čuvam državno in narodno edinstvo. Odločen sem, da to dolžnost nepokolebljivo izpolnim do konca.

Čuvati edinstvo naroda in državne celine, to je najvišji cilj moje vladavine in to mora biti tudi najvišji zakon za mene in za vsakogar.

To mi nalaga odgovornost pred narodom in pred zgodovino, to mi nalaga ljubezen do domovine in pijeteta do neštevilnih dragocenih žrtev, ki so padle za ta ideal.

Iskati leka temu zlu z dosedanjimi parlamentarnimi spremembami bi značilo izgubljati dragocen čas v brezuspešnih poskusih, s katerimi smo izgubili že toliko zadnjih let. Iskati moramo nove metode dela in krčiti nova pota.

Prepričan sem, da bodo v tem resnem trenutku vsi Srbi, Hrvati in Slovenci razumeli to iskreno besedo svojega kralja in da mi bodo najvernejši pomagači pri mojih bodočih naporih, katerim je edini cilj:

Da se v čim najkrajšem času doseže ustvarjenje onih ustanov, one državne uprave in one državne ureditve, ki bo najbolj odgovarjala splošnim narodnim potrebam in državnim interesom.

Radi tega sem sklenil in odrejam:

Da se ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, z dne 28. junija 1921, ukine.

Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi, dokler se po potrebi z mojim ukazom ne ukinejo.

Na isti način se bodo sprejemali v bodoče novi zakoni.

Narodna skupščina, izvoljena 11. septembra 192.., se razpušča.

Sporočam te moje odločitve mojemu narodu, naročam vsem oblastem v državi, da po teh določbah postopajo, vsem in vsakomur pa, da jih spoštuje in se jim pokorava.

Beograd, 6. januar 1929

Aleksander s. r.

Še vedno brezupno o upanju.

Govoril je dobro, gladko in zelo pripravljeno. Prvih pet let, ki se jih ne spominjam in ko se mi je, po njegovem, zgodilo vse zaradi česar sem kakršen sem, me je dejansko prevzelo. Njegovi razlogi za življenje pa ne. Morda bi bili celo prepričljivi, če ne bi bil nekoliko premlad. Namreč, premlad za smisel. No-, res, da ni nihče premlad za smisel svojega življenja, marsikdo je sicer premlad za konec svojega življenja, premlad si pa lahko kvečjemu za govorjenje o smislu. In to je to.

Mimogrede, ali raje mimo smisla; nikoli premladi za smisel in nikoli prestari za smrt. To smo. Dejansko ne poznamo ne enega in ne drugega, pa vendar (do-)živimo oboje. Pomembno je le, kaj od tega te prej nagovori. To je pač tisto, usodno.   

Rekel je, da živimo zato, da bi nam bilo lepo.

Ja, zakaj nam pa ni, vsaj večino časa in večino ljudem, ne? Zakaj se torej to sploh sprašujemo in kaj še iščemo tukaj? Tisti, ki pač še kaj iščemo. Tisti, ki ne, pa tudi ne zato, ker bi morda že našli. Ne-, niso našli-, le ne ljubi se jim (več) iskati. Ne vidijo smisla v iskanju smisla. In morda je to celo glavni namen iskanja. Da enkrat nehaš.

Rekel bi mu, pa mu nisem in sploh zakaj bi mu, saj je sam povedal, da smo na planetu svobodne volje; torej tudi njegove. Rekel bi mu, da živimo predvsem zato, ker smo nekoč spočeti in še nismo umrli. Dejansko nas ni nihče vprašal, če nam je to morda po volji. Dejansko nihče niti ne pričakuje od nas, da bomo sploh kdaj našli kak smisel.

Vse te stvari, vključno z življenjem, strahom pred smrtjo, geni, reprodukcijskimi prizadevanji, egu in vsej ostali navlaki, ki temu sledi, se nam kar dogajajo. Jaz osebno, za svoje življenje ne storim ničesar in nikoli nisem ničesar storil, zgolj zvesto sledim tistemu čemur moram. Nisem jaz tisti, ampak v meni je reaktor, ki kuri in žene vse skupaj. Svobodna volja je pri tem verjetno le njegov radioaktivni odpadek, ki praviloma onesnaži okolico in vsem povzroči še več težav. Potisnjen sem po klancu navzdol in kotaljenje sproti osmišljam, kolikor ga lahko in kolikor ga je sploh treba. Samozavedanje in smisel sta kvečjemu stranski produkt tega stvarstva. Prvi približek uvida v tisto, kar nas je pripeljalo do tu. Tega, pri novem človeku, ali tistemu kar bo iz njega nastalo, gotovo ne bo manj, ampak kvečjemu še več. Zanesljivo ima svoj smisel, vendar ne samo zame ali zate, smisel ima za vse, za družino, rod, vrsto ter njen obstoj in razvoj. In tebe. In mene.

Bog (jaz pač verjamem vanj) nas ni ustvaril zato, da bi sami zase obupovali nekje sredi puščave in iskali odgovor na vprašanje, zakaj smo se znašli tu. Ustvaril nas je, da bi postali del vsega, kar sploh je, del življenja, ki prenaša izročilo življenja. Kam, ne vem. Verjetno v življenje. Vem, da le naprej in vedno globlje. Vse več se najde in vse več se sporoča. Vse več se zaveda in dejansko tudi živi. Resnica je univerzalna, a mi je ne poznamo. Še ne. Poznamo njene odseve, sence, svetlobne zajčke na steni in podobe v ogledalih. Vemo, da nekje je in da gremo proti njej, dosegli je pa ne bomo. Takšni, kot smo zdaj, ne. Prej se bomo še morali znebiti teles in sveta. Vsaj tega.

Recepta za upanje ni, kot tudi za srečo ne. Sam se moraš prepričati vanju, ju ponotranjiti in preliti vase. Kot v mrazu zaščitiš telo, moraš zaščititi tudi svojo naravno razbolelost. Nisi ji kriv in ne veš zakaj sploh je, moraš pa jo varovati in to pred samim seboj. Pred zlorabo samega sebe za uničenje samega sebe. In panično iskanje smisla je morda prav to.

Življenje je del Božjega načrta in zastonjski dar. Privilegij, brez primere.

Smrt je vsa tema in praznina stvarstva, življenje so zvezde v njej. Majhne, drobne iskre, posute po žametu mrtvaškega pregrinjala.

Ne iščite mu smisla, kot ne sprašujte, zakaj je morda vino na svetu?

Raje ga okušajte in uživajte s pravo mero.