2.013,00

Če je himna ravno problem ...

... potem lahko menjamo kitice po potrebi.

Trenutno bi bila morda še najbolj primerna četrta:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Mojemu narodu

Najvišji narodni in državni interesi ter njihova bodočnost mi zapovedujejo, da se kot vladar in kot sin te države obrnem neposredno na narod in mu odkrito in iskreno povem to, kar mi v sedanjem trenutku nalaga vest in ljubezen do Domovine. Nastopil je čas, ko med narodom in kraljem ne sme biti več posredovalcev.

V toku tolikih minulih naporov in tolikega potrpljenja, ki sem ga pokazal v izvrševanju svojih visokih dolžnosti, je mojo dušo razjedal krik naših narodnih mas delavnih in rodoljubnih, pa tudi namučenih, ki so v svojem zdravem in prirodnem razsojanju že zdavnaj bile naziranja, da se ne more več iti po poti, po kateri se je šlo doslej. Moja pričakovanja, kakor tudi pričakovanje naroda, da bo evolucija našega notranjega političnega življenja  prinesla ureditev in konsolidacijo naših prilik v državi, se niso uresničila. Parlamentarni red in vse naše politično življenje dobiva vedno bolj negativno obeležje, od česar imata narod in država dosedaj samo škodo. Vse koristne ustanove v naši državi, njihov napredek in razvoj celokupnega našega narodnega življenja so dovedeni v nevarnost. Od takega nezdravega političnega stanja v državi trpi škodo ne samo notranje življenje, nego tudi urejevanje in razvoj zunanjih odnošajev naše države, kakor jačanje našega ugleda in kredita v inozemstvu.

Parlamentarizem, ki je po tradicijah mojega nepozabnega očeta ostal tudi moj ideal, so začele zaslepljene politične strasti zlorabljati v toliki meri, da je postal ovira za vsako plodno delo v državi.

Žalostni razdor in dogodki v Narodni skupščini so pokolebali v narodu vero v koristnost te ustanove. Sporazumi in najnavadnejši odnošaji med strankami in ljudmi so postali absolutno nemogoči. Mesto da parlamentarizem razvija in jača duh narodnega in državnega edinstva, pričenja, tak kakršen je, dovajati do duhovnega razsula in narodnega razjedinjenja.

Moja sveta dolžnost je, da z vsemi sredstvi čuvam državno in narodno edinstvo. Odločen sem, da to dolžnost nepokolebljivo izpolnim do konca.

Čuvati edinstvo naroda in državne celine, to je najvišji cilj moje vladavine in to mora biti tudi najvišji zakon za mene in za vsakogar.

To mi nalaga odgovornost pred narodom in pred zgodovino, to mi nalaga ljubezen do domovine in pijeteta do neštevilnih dragocenih žrtev, ki so padle za ta ideal.

Iskati leka temu zlu z dosedanjimi parlamentarnimi spremembami bi značilo izgubljati dragocen čas v brezuspešnih poskusih, s katerimi smo izgubili že toliko zadnjih let. Iskati moramo nove metode dela in krčiti nova pota.

Prepričan sem, da bodo v tem resnem trenutku vsi Srbi, Hrvati in Slovenci razumeli to iskreno besedo svojega kralja in da mi bodo najvernejši pomagači pri mojih bodočih naporih, katerim je edini cilj:

Da se v čim najkrajšem času doseže ustvarjenje onih ustanov, one državne uprave in one državne ureditve, ki bo najbolj odgovarjala splošnim narodnim potrebam in državnim interesom.

Radi tega sem sklenil in odrejam:

Da se ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, z dne 28. junija 1921, ukine.

Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi, dokler se po potrebi z mojim ukazom ne ukinejo.

Na isti način se bodo sprejemali v bodoče novi zakoni.

Narodna skupščina, izvoljena 11. septembra 192.., se razpušča.

Sporočam te moje odločitve mojemu narodu, naročam vsem oblastem v državi, da po teh določbah postopajo, vsem in vsakomur pa, da jih spoštuje in se jim pokorava.

Beograd, 6. januar 1929

Aleksander s. r.

Še vedno brezupno o upanju.

Govoril je dobro, gladko in zelo pripravljeno. Prvih pet let, ki se jih ne spominjam in ko se mi je, po njegovem, zgodilo vse zaradi česar sem kakršen sem, me je dejansko prevzelo. Njegovi razlogi za življenje pa ne. Morda bi bili celo prepričljivi, če ne bi bil nekoliko premlad. Namreč, premlad za smisel. No-, res, da ni nihče premlad za smisel svojega življenja, marsikdo je sicer premlad za konec svojega življenja, premlad si pa lahko kvečjemu za govorjenje o smislu. In to je to.

Mimogrede, ali raje mimo smisla; nikoli premladi za smisel in nikoli prestari za smrt. To smo. Dejansko ne poznamo ne enega in ne drugega, pa vendar (do-)živimo oboje. Pomembno je le, kaj od tega te prej nagovori. To je pač tisto, usodno.   

Rekel je, da živimo zato, da bi nam bilo lepo.

Ja, zakaj nam pa ni, vsaj večino časa in večino ljudem, ne? Zakaj se torej to sploh sprašujemo in kaj še iščemo tukaj? Tisti, ki pač še kaj iščemo. Tisti, ki ne, pa tudi ne zato, ker bi morda že našli. Ne-, niso našli-, le ne ljubi se jim (več) iskati. Ne vidijo smisla v iskanju smisla. In morda je to celo glavni namen iskanja. Da enkrat nehaš.

Rekel bi mu, pa mu nisem in sploh zakaj bi mu, saj je sam povedal, da smo na planetu svobodne volje; torej tudi njegove. Rekel bi mu, da živimo predvsem zato, ker smo nekoč spočeti in še nismo umrli. Dejansko nas ni nihče vprašal, če nam je to morda po volji. Dejansko nihče niti ne pričakuje od nas, da bomo sploh kdaj našli kak smisel.

Vse te stvari, vključno z življenjem, strahom pred smrtjo, geni, reprodukcijskimi prizadevanji, egu in vsej ostali navlaki, ki temu sledi, se nam kar dogajajo. Jaz osebno, za svoje življenje ne storim ničesar in nikoli nisem ničesar storil, zgolj zvesto sledim tistemu čemur moram. Nisem jaz tisti, ampak v meni je reaktor, ki kuri in žene vse skupaj. Svobodna volja je pri tem verjetno le njegov radioaktivni odpadek, ki praviloma onesnaži okolico in vsem povzroči še več težav. Potisnjen sem po klancu navzdol in kotaljenje sproti osmišljam, kolikor ga lahko in kolikor ga je sploh treba. Samozavedanje in smisel sta kvečjemu stranski produkt tega stvarstva. Prvi približek uvida v tisto, kar nas je pripeljalo do tu. Tega, pri novem človeku, ali tistemu kar bo iz njega nastalo, gotovo ne bo manj, ampak kvečjemu še več. Zanesljivo ima svoj smisel, vendar ne samo zame ali zate, smisel ima za vse, za družino, rod, vrsto ter njen obstoj in razvoj. In tebe. In mene.

Bog (jaz pač verjamem vanj) nas ni ustvaril zato, da bi sami zase obupovali nekje sredi puščave in iskali odgovor na vprašanje, zakaj smo se znašli tu. Ustvaril nas je, da bi postali del vsega, kar sploh je, del življenja, ki prenaša izročilo življenja. Kam, ne vem. Verjetno v življenje. Vem, da le naprej in vedno globlje. Vse več se najde in vse več se sporoča. Vse več se zaveda in dejansko tudi živi. Resnica je univerzalna, a mi je ne poznamo. Še ne. Poznamo njene odseve, sence, svetlobne zajčke na steni in podobe v ogledalih. Vemo, da nekje je in da gremo proti njej, dosegli je pa ne bomo. Takšni, kot smo zdaj, ne. Prej se bomo še morali znebiti teles in sveta. Vsaj tega.

Recepta za upanje ni, kot tudi za srečo ne. Sam se moraš prepričati vanju, ju ponotranjiti in preliti vase. Kot v mrazu zaščitiš telo, moraš zaščititi tudi svojo naravno razbolelost. Nisi ji kriv in ne veš zakaj sploh je, moraš pa jo varovati in to pred samim seboj. Pred zlorabo samega sebe za uničenje samega sebe. In panično iskanje smisla je morda prav to.

Življenje je del Božjega načrta in zastonjski dar. Privilegij, brez primere.

Smrt je vsa tema in praznina stvarstva, življenje so zvezde v njej. Majhne, drobne iskre, posute po žametu mrtvaškega pregrinjala.

Ne iščite mu smisla, kot ne sprašujte, zakaj je morda vino na svetu?

Raje ga okušajte in uživajte s pravo mero.   

     

Ampak, res samo še jutri ... potem je pa dost.

Še ena slaba banka?

Šef državne blagajne je vendarle tudi javno razodel načrt, ki ga že nekaj časa po malem spoznavamo, in sicer navodila za reševanje slovenskih državnih bank, verzija 2012. Uradno se bo temu reklo Zakon za zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema, ideja pa je v tem, da Vlada ustanovi Družbo za upravljanje terjatev bank, ki bo v nadaljevanju našega razmišljanja zgolj Družba in, ki naj bi formirala in upravljala Sklad za upravljanje slabih bančnih terjatev, ki bo od tu naprej samo še Sklad. Ta Sklad naj bi potem od bank, ki se bodo "prostovoljno(?)" vključile v sistem, odkupoval slabe terjatve. Zadeva bi bila lažje prebavljiva, če bi Sklad tudi res imel kaj v skladu-, torej, če bi razpolagal s kakšnim realnim premoženjem, vendar očitno v njegovem trezorju, ki ga zaenkrat še ni, ne bo drugega kot zgolj obljuba bianko obveznic z državnim poroštvom. Torej nekih papirčkov z državnim grbom. Te naj bi sicer potem refinancirala Evropska centralna banka, predvidevam da s konkretnim denarjem, vendar nisem prepričan, da že povsem razume mehanizem, v katerega bi jo rada navlekla naša vlada. Kakorkoli, upajmo da bo akrobacija, seveda v naše dobro, vendarle uspela.

Če te ideje, s katerimi se zaenkrat še ne strinja niti guverner Banke Slovenije, skušamo prevesti v terminuse, ki smo jih bili, v zvezi naših bančnih peripetij vajeni poslušati do sedaj, potem gre dejansko le za eno od variant dokapitalizacije, z močnim nadzorstvenim poudarkom.

Izhodišče vseh teh zgodb je, da je naša in tudi evropska politika vendarle določila grešnega kozla za slabo gospodarsko stanje, in sicer je uspela zbuditi javni občutek, da naj bi zgolj banke počele neumnosti in zavestno slabo poslovale. Če bi torej banke delale dobro, potem bi bilo vse v najlepšem redu. S politiko itak ni nikoli problemov, vsaj dokler je na oblasti, potem pa skoraj vedno.

Bistven očitek bankam je, da se je posojalo kar vsevprek in še to brez ustreznih ali sploh kakšnih zavarovanj. Seveda je sedaj lažje biti pameten, ko so nam ostale samo še želje, kakor pa takrat, ko je bil poleg želja v bankah na voljo še relativno poceni denar za njihovo uresničevanje. Skušnjava je bila pač prehuda.

Kakorkoli, politika se je zdaj odločila, da bo naredila v bankah red, poimensko določila krivce in jih predala organom pregona, postavila na čelo neomadeževane in vrhunske strokovnjake, ki zdaj menda brezposelni nekje postopajo po cestah ter se vneto lotila sanacijskih ukrepov. Dejansko gre seveda spet za eno veliko sprenevedanje. Politika, kot vedno predvsem grozi grožnje pa tokrat tudi uresničuje, in sicer s tem, da bo centralizirala in še zaostrila nadzor nad delovanjem bank, kar z drugimi besedami pomeni zgolj to, da se bo dodatno vmešala v njihovo poslovanje. In paradoks tega trenutka je, da je rešitev spet postala tisto, kar je dejansko problem.

Bistven del strategije slabe banke v ustanavljanju, ki ga zaenkrat sicer še ne razglašajo na vse grlo, je seveda dodaten pritisk, ki naj bi ga Družba vršila na uprave bank, seveda z opravičilom večje skrbnosti pri poslovanju. Če pa vemo, da bodo vodilni organi Družbe imenovani kot politični funkcionarji, kar so dejansko tudi nadzorni sveti državnih bank, potem imamo čarobno formulo, po kateri bo politika lahko začela sama sebi deliti kredite, približno tako, kot je to počela že do sedaj.

Dejansko gre za konflikt dveh principov – bankirskega in političnega, vendar to ni nič novega in prav prevlada političnega nas je verjetno pripeljala do tu in nas pelje še naprej.

Bankirji so vendarle neke vrste tehniki in bankirski princip je tehnične narave. Krediti naj bi se odobravali po kriterijih opravičljivosti in donosnosti ter seveda tudi moči zavarovanja. V spodobni banki bi se na koncu dneva moralo dati točno izračunati koliko smo tega dne potrošili in koliko zaslužili. Če, na primer, blagajničarka izgubi 100 evrov je sankcionirana, če direktor banke posodi 100 milijonov in jih ne dobi nazaj, bi se mu moralo goditi prav tako. Osebno verjamem, da ponekod tako celo je, če pa je kje drugače, potem najbrž tega ni kriv samo direktor banke ampak tudi politiki v nadzornem odboru ali okoli njega, ki so tolerirali ali morda še zahtevali škodno delovanje.

Poltični princip pa je, na drugi strani seveda dosti bolj "fleksibilen". Če vlada izda poroštvo za kredite, ki jih potem upniki vnovčijo, ker je, na primer neka javna ali na pol-javna investicija nasedla ali se izkazala za nedonosno, se morda začne nekaj dogajati šele v naslednjem mandatu, pa še takrat se s tem spet ukvarjajo ljudje iz istega "faha", torej politike, ki se sicer običajno najprej fino skregajo, potem pa tudi zmenijo, še preden se komu skrivi las na glavi. Če, recimo minister zafrčka denar za gradnjo gradov v oblakih ali nakup nekoristne ropotije od prijateljev, se običajno ne zgodi nič, če pa zadeva le napreduje do ovadbe, potem odvetniški geniji dokažejo, da so politiki zgolj požrtvovalno izvrševali višje interese in pogodbe podpisovali v pol-zavestnem stanju. Konča se s čistkami na tožilstvu in govoričenjem istih politikov o neučinkovitosti sodišč ali kakšnimi pravosodnimi blamažami, s katerimi se potem ukvarja … kdo?. Da uganili ste … ista politika!

Da bomo slikovitejši, si, kajpada literarno svobodno, predstavljajmo kratek prizor o tem, kako bi v praksi izgledal prenos slabih terjatev z banke na Sklad? Predstavljam si, da direktor banke, na sedež Družbe, prinese kovček pogodb na osnovi katerih je neka firma, oseba, druga banka, ustanova, občina ali celo država, ki je medtem morda že nelikvidna in brez premoženja, od banke nekoč dobila posojilo. Ob sebi bo verjetno imel še tabelico iz katere bo razvidno, koliko denarja je bilo posojenega, koliko morda vrnjenega in koliko je dolg vreden sedaj. Šef  Družbe, ki je bil, preden je šel v politiko, direktorjev nekdanji sodelavec na tej banki, bo pogledal številko na dnu stolpca in rekel: "Glej kolega, za tole ti dam polovico, ti pa častiš malico." Direktor malo pomenca, se s ponudbo strinja in si še iz-pogaja, da mu vendarle ni treba častiti malice ampak bo dovolj samo kratka kava. Šef Družbe potem pokliče vodjo Sklada, ki je bila nekoč tajnica istega direktorja banke. Ta pride in s seboj prinese talon z državnim grbom ter ročno izpolni obveznico za tisto polovico zneska. Šef podpiše in obveznico izroči direktorju, mu čestita, ker je tako trd pogajalec ter naroči, da naj kar takoj pripravi zahtevek in ga skupaj z obveznico pošlje v Frankfurt na ECB. Potem naj gor še pokliče tega in tega in reče, da je govoril s tem in tem, da bo prej prišel do denarja. Vodja Sklada potem kovček s pogodbami preda nekemu referentu, mu naroči naj odpre spis ter vse skupaj dodeli nekemu praktikantu, da bo malo prelistal. Bankir bo, ko bo šefu Družbe in vodji Sklada dal za kavo, stekel nazaj v banko, poslal zahtevek in obveznico na ECB ter seveda telefoniral vezi. Denar bo tako pricingljal na bančni račun, vendar zgodbe s tem še ni konec. Čez kakšen teden šef Družbe pokliče direktorja banke in mu reče:  "Čuj stari, tule imam enega strašno pridnega fanta, ki ima neko malo firmico in nekaj dela za one, saj veš tiste … No in ker je dečko šele začel nima kaj vzeti v roke, rabi pa keš, … kužiš, saj veš kako je … no, lepo te prosim, daj zrihtaj mu neki mali kreditek, da bo nekako zaštartal. Glej, poznam ata in mamo in ni šans, da bi bilo kaj narobe. Vse je čisto, ko suza. No, z onimi starimi terjatvami se pa kar oglasi drugi teden, itak se pa vidiva na nadzornem odboru …"

Evo – banke, pripravite se, zdaj se bo začelo …

Saj, če dobro premislim, mi v bistvu sploh ne rabimo slabih bank - morda bi bilo bolje ustanoviti kakšno dobro.

Seveda, če še ni prepozno …

Un caloroso saluti a tutti communisti

Zvezde so nam očitno usojene. Vsaj zase lahko rečem, da sem rojen in še vedno živim pod njimi. Sicer ni nujno, da vedno srečnimi, ampak to je druga tema. Tokrat gre za tiste zvezde na katere so nekateri še vedno tako nostalgično navezani, drugi pa morda bolj malo ali prav nič.
Drugo polovico prejšnjega stoletja so nam žarko svetile velike in rdeče, vendar smo jih potem brez vsake slabe vesti ali celo z veseljem zamenjali z manjšimi in rumenimi. Nekaj veselja je medtem sicer že pošlo in zlobnež bi pripomnil, da je zvezdam na zastavah skupno predvsem to, da nam, takšne in drugačne, prej ko slej, začnejo tudi presedati. Kakorkoli že, pošteno je priznati, da so tako ene kot druge prinesle s seboj navade in čase, ki vendarle niso bili samo slabi. Morda je danes, razen mene kje še kdo, ki se socializma ne more spomniti po čemerkoli drugem vrednem spomina razen po tem, da je takrat smel biti mlad. No vsekakor, vrli Primorci in Primorke tega menja očitno le ne delijo v celoti, ker verjamejo, da neki ideologiji lahko dolgujejo še kaj več. Pod rdečo zvezdo so se namreč vrnili k matični domovini, čeprav je dejansko niso nikoli imeli. Kaj podobnega kot Slovenija v Avsto-Ogrski monarhiji namreč sploh ni obstajalo. Tudi socializem ali komunizem, kot se mu je takrat še reklo, ni veliko doprinesel k razlogom za njihovo zadovoljstvo. Peterokraka je predstavljala komunistično revolucijo, torej totalno preobrazbo družbe v brezrazredno, kar ni uspelo nikjer na svetu, Primorsko pa so osvobodile slovenske in jugoslovanske čete in predvidevam da Primorci takrat revolucije niso potrebovali nič bolj kot ostali Slovenci. Ne nazadnje bi bilo morda Slovenije danes še kaj več kot je je, čeprav je je očitno že zdaj preveč, da bi jo lahko spodobno preživljali, če se ne bi blago-pokojni Kumrovčan s pajdaši tako fanatično in do zadnjega zanašal na rusko prijateljstvo in svetlo skupno prihodnost prav v znamenju rdeče peterokrake. Resnici na ljubo, so si Primorci, bolj kot pridružitve komunistični Jugoslaviji, verjetno želeli predvsem bega iz Italije. To, da se je Slovenija razširila k njim pod znakom komunizma ni bila nobena sreča ampak zgolj nujno zlo, ki je bilo očitno še vseeno manjše od italijanskega fašizma. In to se je vedelo že tudi leta 45. Če bi Primorsko osvobodili domobranci, morda skupaj z Angleži, bi bili verjetno ravno tako dobrodošli, vendar je pač naneslo drugače.

Vseeno je lepo videti, da se pridružitve še kdo z veseljem spominja, čeprav so v samostojni Sloveniji danes očitno samo še cerkveni prazniki ideološko nesporni. Žal pa se mi, ob mitingaški ikonografiji, ki redno spremlja primorske fešte, poraja vprašanje če se tu res proslavlja to, kar naj bi se. Imam nekako slab občutek, da gre za napenjanje mišic in da se želi na ta način celi Sloveniji povedati nekaj povsem drugega. Škoda, da se tega ni povedalo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami ali takoj po njih, ko je vse še kazalo v "pravo" smer. Škoda, da se spet dela ideologija, ker je očitno nekaterim zmanjkalo argumentov, ali pa jih nikoli niso niti imeli. Vlada je tokrat naredila edino pametno potezo, da v Koper sploh ni šla. V bistvu ne bi bilo nikomur treba iti. Vsi bi lahko poslali zgolj čestitke, o zgodovini pa naj enkrat za spremembo govorijo zgodovinarji. Tokrat bi govor moral imeti Jože Pirjevec in nihče drug. Kdo je lahko še bolj poklican za takšno priložnost?

Brez skrbi, Primorci so veseli ljudje in fešta bi bila vseeno.

Dragi moji Primorci, če ste se že ravno odločili za Slovenijo, vam od srca čestitam, če pa ste se mimogrede morda spet odločili za komunizem, pa ravno tako.