Vsi ljudje mojega časa

Včasih lahko v sebi zaznavam posebnost nekih trenutkov, prizorov ali zgolj slutenj. Resda poredko, pa ne toliko zaradi tega, da jih ne bi bilo; nenazadnje je vsako doživetje lahko prav takšno. Verjetno je temu tako, ker je tisto, kar bi lahko prepoznalo vrednost majhnih delov stvarnosti, v meni uspavano in zapredeno s trnjem. Zapuščeno je nekje na zalogi, na katero so že vsi, z mano vred, pozabili in se navadili živeti brez nje. Pa to niti ni pomembno. Življenje vedno samo najde lego v kateri porabi najmanj energije in tam tudi obstane. Krotko občepi, kot koklja na gnezdu.

Za čimer mi je včasih žal je, da še redkeje kakor vtise, občutim resnične ljudi. Tiste, ki so zdaj in tukaj, ki prečkajo ali spremljajo pot, dihajo zrak, merijo čas in delijo prostor, prav ta zdaj in tukaj kot jaz. Te ljudi iz sveta svetlobe in ne tistih minulih, ki so že v dolinah smrtnih senc. Ti so prešli in postali del spomina, takšnega ali drugačnega -, naložili so se v nekih ovinkih kjer je toku pač zmanjkalo moči za naprej. Sedanji so zdaj in tu, a vendar tolikokrat le kot odpravek. Rutinski-, nekaj podobnega poštnemu žigu, ki nas lahko preseneti le z novim datumom.

Včasih se nalašč prisilim v občutek prisotnosti v prostoru ali, še raje, udeležbi v realnem času. Po svoje zanimivo-, zavem se da sem Gradnik in vendar le gradnik nečesa skupnega. Prostora, zavesti in časa ali zgolj nečesa od tega. Saj niti ni nujno, da vsega. Lahko je le del, ki pa zlije vse tri v nekakšen kos. Tako je, kot bi me napadla zavest dodeljenosti trenutkom, ki so mi le posojeni. Tako pač kakor vsem. Ne razumem zakaj tudi meni, pa vendar jih občutim kot zaporedje pomembnega. Nečesa, kar nas dela tako drugačne od tistih, ki so bili in tistih, ki še bodo. Val je ravno takšna voda, kot tista v globini, pa je vendarle val in gora je ravno takšen kamen kakor tisti za reko, pa je vendarle gora.
Ne vem če je sploh kaj od tega namenjeno meni ali sem morda le jaz nečemu dodeljen.
Kaj je pravi vzrok in kaj posledica? Če sploh kaj? Morda je eno le ime prejšnjega trenutka, drugo pa sedanjega. Morda sem le pojav mastnega krogca na ohlajeni juhi, ali pa morda vseeno kaj več in sta se prostor in čas pojavila v meni, ker se drugje pač ne moreta. Ker tam ni nič. Ker je drugje verjetno le še bolj prazno in tuje ter sploh nikogar, ki bi lahko kaj doživljal.
Ljudje imajo pravico do tega, da jih opazim ob sebi. Doživetje teh ljudi imam lahko za nekaj posebnega. Pravzaprav tudi je posebno; saj jih moram nenehno dohitevati. Saj mi nenehno odstopajo del svojega prostora in življenja. Včasih tako prijazno, da me presenetijo. Dokler le greš in se niti ne ustaviš, sploh ne veš kako preprosto je lahko vse.
Morda sploh ni potrebno nič drugega kakor le ubogati sebe. Prostor v meni se verjetno sam prilagaja in upočasnjuje, ko pride neki drug prostor zraven . Gravitacije se menda uravnotežijo v eni točki in tisti ki so tam, lahko ostanejo za vedno.
Samo eno je še primerljivo z doživetjem nekega drugega časa; doživetje lastnega.

Vlka uada

Nekaj je pa le dobrega.
To pa res, da je.
In sicer protipoplavni nasipi v Sevnici.
Delujejo.
V bistvu, saj ne delajo nič, zgolj tesnijo. In to zadošča.
Ob tejle vodi bi bili mi zaliti in odrezani od sveta, tako smo pa vsaj od Save suhi; res pa, da je svet odrezan od nas. Ubogi svet ... ne more k nam, na suho.
Če se ne bi delale elektrarne tudi mi skoraj gotovo ne bi imeli nasipa.
Še dolgo ne.
Tako, kot tudi Ljubljana, Zagorje ali Laško očitno še dolgo ne bodo videli protipoplavnih ureditev.
Vlada bo namreč v letu 11 za urejanje vodotokov po celi državi potrošila okrog 45 milijonov evrov, kar je približno slaba polovica od tistega kar gre Generalštabu Slovenske vojske, pa še od tega gre pol za dokončanje elektrarn na Savi.
Res je, da voda sicer odteče sama, vendar tudi Talibani najbrž še ne bodo prišli do Slovenije.
Pa tudi, če bi prišli, bi se jih verjetno znebili hitreje in za manj denarja, kot se bomo posledic poplav.

Ja, kaj pa mi?

"Slovenija je suverena država z lastno zunanjo politiko in se ne more zanašati na zunanjo politiko EU-ja. Ta nima enotne zunanje politike, pokuša sicer izdelati skupno zunanjo politiko, a pri tem prizadevanju ni uspešna," je izjavil predsednik republike Danilo Türk, ko je izvedel da nam unija ni dodelila nobenega ambasadorskega mesta v svetu.

"Slovenija ima le omejeno število odličnih diplomatov te pa ta trenutek potrebuje predvsem v lastni diplomaciji.", je zadevo komentiral premier Borut Pahor.

Glej, glej -, po svoje žalostno, pa tudi zanimivo.
Najprej se seveda pokaže, da za EU še nismo dovolj godni, da bi jo v svetu predstavljali, kar niti ni posebej presenetljivo. Vsaj zame ne. Ne vem zakaj se to predsedniku republike sploh zdi čudno ali celo obsojanja vredno. Jasno, da unija, oziroma v njenem imenu bruseljska politična elita, le mora nekako poravnati dolgove nekaterim, ki so bržkone zaslužni za njen obstoj in položaj. To je v politiki pač povsem običajen pojav, pa naj si bo v Bruslju, Ljubljani ali pa v katerikoli slovenski občini. Oblast se mora svojim najzvestejšim podpornikom, privržencem in petoliznikom nekako (beri: konkretno) zahvaliti za storitve in zvestobo ter priporočiti za še kdaj. Proti takšnim potezam ni imun niti sam predsednik, ki kdaj pa kdaj le podeli kakšno medaljico tudi po nekakšnih mistično skrivnostnih kriterijih o katerih se potem še dolgo krešejo mnenja. Zelo podobno je seveda tudi v diplomaciji -, kako pa drugače? Od aktualne Vlade smo sicer že nekajkrat lahko izvedeli, da za naše ambasadorje pridejo v poštev le karierni diplomati, ki se izkažejo s primernimi izobrazbami in izkušnjami. Lepo, recimo, da je temu res tako, vendar to ni bilo vedno tako nedvoumno. Na ambasadorska mesta so se svoj čas definitivno delegirali politiki, ki so bili na ta način poleg beneficij, ki jih takšna služba prinaša, nekje varno deponirani za vsak primer, ko bo določena opcija v domovini spet potegnila in rabila svoje najzvestejše.
Po drugi strani pa je zanimiv tudi tolažilni ton predsednika Vlade, ki, sicer ne vem točno koga, ampak nekoga menda že, tolaži, da naše najboljše moči rabimo doma. Tudi prav, čeravno najbrž ne bi imel tudi on nič proti, če bi si Catherine zaželela koga podalpskega med svojimi izvoljenci.
Seveda pa ne morem, da ne bi z zanimanjem spremljal omenjeni razvpito disonančni duet, ki je sicer čutil potrebo po ažurnem komentiranju kadrovskih zadev unije, čeprav bi se morda brez škode tudi ugriznil v jezik in počakal z izjavami, ki ne bodo rešile prav nikogar in prav nič.
Bolje bi se bilo najprej vprašati, če je to morda res povsem naključno in nenazadnje preveriti, če so naši diplomati tudi na terenu tako zelo odlični …

Brez-posla-nstva

Uradna stopnja "brezposelnosti" tega sveta je okrog 30%. O tej vrednosti, zlasti pa o podatkih za posamezno državo, bi se najbrž dalo razpravljati, dejstvo pa je, da je na svetu torej uradno brez zaposlitve stotine milijonov ljudi. Mimogrede, zanimivo bi bilo izvedeti, kdo je bil prvi brezposeln človek v zgodovini in kdaj je pravzaprav ostal brez službe. No ... če pomislim, bi bil to lahko tudi tisti zapravljivi oskrbnik, model za vse generacije zapravljivih "oskrbnikov", vključno z današnjimi -, verjetno pa je bil odpuščen že tudi kdo pred njim.
Kakorkoli, človeštvo je gotovo "izumilo" brezposelnost le nekaj trenutkov pozneje kot zaposlenost. Tisti, ki je delavca najel, ga je seveda lahko slej ko prej tudi odslovil. To ni nič novega in niti ne nujno poseben problem. Če je kmet ali nek posestnik potreboval pastirja, orača, žanjico, sekača ali morda vojaka, jih je pač najel za toliko časa, kolikor jih je potreboval. In razumljivo je da, ko je živina poklana, prodana ali v zimski staji, postane pastir odvečni strošek; ko je polje zorano, se to zgodi oraču; ko je žito v snopih, gre žanjica od hiše; ko so drva v skladnici, se za njo napoti še sekač in nenazadnje ko je Turke le zvilo, je bil končno "voljno" tudi vojak. Vsi ti ljudje so vedeli in vedo še zdaj, da je njihova služba sicer lahko daljša ali krajša, vsekakor pa bridko minljiva. Tako kot tudi vse ostale …
Sprašujem se, katera lastnost bi bila modernim brezposelnim tako zelo skupna, da bi jih najprej prepoznal po njej?
Morda to da so lačni? Ni nujno, pri nas v glavnem, hvalabogu ne. Da so revni? Spet ne, naš brezposelni je v primerjavi z zaposlenim Kitajcem, še vedno gospod in tudi znotraj same družbe bi našel zaposlene, ki težje shajajo od nekaterih brezposelnih. Da nimajo kaj početi? Sploh ne, brezposelni imajo lahko ravno tako dovolj opravkov, vsaj toliko kot, na primer upokojenci. Sicer ne vsi, vendar naši upokojenci, na splošno, niso primer mirujoče populacije, ki se ne bi imela kam dati. Nasprotno.
Tisto, kar brezposelne označuje, da v družbi so, kar pač so, mora biti torej nekaj drugega.
Formalno je brezposeln tisti, ki je brez uradne zaposlitve. Torej, dosledno gledano, zgolj tisti, ki ni voden v seznamih s tega področja: davčnih zavezancev, pokojninskih, in zdravstvenih zavarovancev, imetnikov bančnega računa ... skratka; nekdo, ki ni podatek v nekakšnih datotekah.
Sprašujem se, kaj ima vse to sploh zveze s človekom?
Za moje pojme, nek človek (tudi jaz) za nekoga, morda tudi zgolj samo zase, nekaj počne in za to mu plačajo. S tem kar dobi, potem varčuje za starost in bolezen, prispeva za skupno trošenje ter skuša preživljati sebe in še koga ... in to bi bilo tudi vse, kar je količkaj omembe vredno.
In kaj potem sploh pomeni biti brezposeln, če ne zgolj to, da tvoje ime ni v eni vrsti datotek ampak v neki drugi? Torej je, brezposelnost dejansko problem obsedenosti z družbenimi statusi, evidencami in histeričnim prepričanjem, da človeštvo lahko obstaja samo še tako, da je bolestno zažrto v stalne profite, tekmovalnost in bogatenje na račun okolja ali sužnjev.
Problem imamo zaposleni, ki smo očitno preveč zaposleni z zaposlenostjo.
Če bi nekdo v tem trenutku uničil ves papir in onemogočil vse računalnike, bi bil seveda najprej tale blog čisto brez veze (tudi sicer mu najbrž ne kaže veliko bolje), vendar bi, zanimivo - s tem propadlo tudi vsako razlikovanje med zaposlenimi in brezposelnimi.
O groza, preprosto se ne bi dalo več ločiti med tistimi, ki so plačevali prispevke za penzijo in zdravstvo ter tistimi, ki tega niso nikoli počeli. Dejansko tudi penzij ne bi mogli izplačevali, ker papirja še za denar ne bi bilo, terminali bi pa tako ali tako mrknili skupaj z vso računalniško ropotijo.
In kaj potem? Nič.
Vrednost bi verjetno spet dobile nazaj nekatere kovine (torej lahko upamo da bi bili računalniki zaradi bakra morda še kaj vredni) in tisto, kar je žal že skoraj pozabljeno ... pa ne se smejat, temeljni medčloveški odnosi!
Na kratko ... kdor, zna pridelati hrano bi pač hranil lačne; tisti, ki zna zdraviti, bi zdravil ; oni, ki zna učiti, bi učil; kdor je sposoben delati red in mir, soditi ali celo vladati, bi to počel še naprej ... mame bi bile še vedno mame in očetje kajpak očetje ... morda še bolj kot zdaj ... Nekako bi morali funkcionirati in tudi bi -, v to ne dvomim.
Človeštvo je preživelo že veliko tega, pa bi tudi to ...
Le za brezposelne me malo skrbi ... kje bi potem sploh še bili kakšni brezposelni?

"Glej, toliko let ti služim …"

Pričakovanja so bistven, verjetno pretežen del odnosov. Kakršnihkoli. Vedno so, vedno jih imamo ali imajo in brez njih ne bomo nikoli. Brez pričakovanj sploh ni povezav. Ne do ljudi in ne do Boga. Grobo rečeno, vse kar se dogaja v odnosih med ljudmi ali kar vodi ljudi, ko se obračajo k Bogu, so pričakovanja … vedno nekakšen "daj-dam".
Tudi tisti, recimo, da sploh obstoja takšen, ki se popolnoma podredi, zataji sebe do kraja in se postavi na mesto sužnja -, nekaj pričakuje. Če drugega ne -, sprejetost, toleranco, morda le golo preživetje … kaj pa vem? Normalni med-človeški standardi so višji, pričakuje se skrb, razumevanje, strpnost, privrženost, podpora ali ljubezen … skrajni pričakujejo celo oboževanje ali čaščenje.
In mi? Kaj recimo mi pričakujemo od Boga? Kaj sta, na primer pričakovala oba brata?
Mlajši izgubljenec se je vrnil k očetu, ker je pričakoval, da ga ta ne bo pustil umreti od lakote. Ni bilo lahko -, gotovo je to že večkrat pomislil, vendar nabrž ni mogel zbrati poguma. Njegov padec je bil res hud, od veseljaka in človeka, ki je bil vajen razkošnega življenjskega sloga je pristal pri svinjskem pastirju. In še tu očitno ni bil posebej uspešen, saj še zase ni znal poskrbeti. Skratka dno od dna. Potem je pa le "šel vase" -; se očitno streznil in stopil na pot kesanja. Od očeta je verjetno pričakoval zgolj preživetje. Kaj več bi bilo že kar neverjetno; nepravično.
Starejši in pridni brat pa najbrž ni bil zadovoljen zgolj z obleko in hrano. Vsekakor je pričakoval neke vrste priznanje za svojo korektnost. Več je vlagal in torej tudi več pričakoval. Vedno je upošteval očetovo voljo in večal njegovo premoženje, za katerega je verjetno pričakoval, da bo nekoč njegovo. Igral je na večje karte in to očetu dal jasno vedeti. Na videz logično in pošteno. A še vedno le za človeške oči.
Kateri je bil bolj odkrit in kateri bolj podoben nam? Ta, ki je ničvreden in skesan ali oni, ki je sicer zanesljiv a tudi nekako trdosrčen. To ve vsak zase …
Oče se je pač odločil po svoje. Izgubljenega je sprejel bolje, kot je bilo pričakovati in starejšemu ni hotel zmanjšati veljave. Sam je prišel k njemu in ga pregovarjal v njegovi užaljenosti. Oče je hotel biti dober in pošten. Zelo težka naloga, katere rešitev velikokrat presega človeške moči.
Morda pa je zadaj le še kaj drugega. Morda je vse skupaj le lekcija, ki je bolj namenjena tistim starejšim sinovom med nami, kot mlajšim. Poleg vsega, kar mu oče dal, mu je, in tudi nam, dal še eno svojih zadnjih in verjetno najpomembnejših življenjskih naukov. Takšnih, ki jih ne moreš dati z besedami ampak le z zgledom. Pokazal mu je pravi pomen ljubezni. To je tista življenjska pika na i, ki se je drugače, kot z dobroto preprosto ne moreš naučiti. In prav to lahko od njega pričakujemo tudi sami.
Bog nam najbrž ni dal velikega premoženja, da bi ga lahko razmetavali ali posebnih sposobnosti, da bi jih lahko zanemarjali.
Nam pa vedno znova in znova daje možnost, da ljubimo tudi tiste, ki morda ne živijo tako, kot nam je všeč.
Morda smo tudi sami na njihovem mestu ...

V imenu profita

Pripravljalna dela za gradnjo daljnovoda Beričevo-Krško, na Dolenjskem ...

Dovolj časa za spomin

Včasih se mi zgodi tudi kaj čudnega. V bistvu se vedno nekaj dogaja, vendar me pretežno obteče in se pusti odnesti -, tako po vsakdanje -, rutinsko … nekam pač. Ko pride, prebrskam - , če je treba vzamem ali dodam svoj košček in odrinem vse skupaj dalje v tok.
Potem se pa pojavi kakšna obletnica ali neki dan od nekega dne in razkrije prod. Ta se je odlagal dolgo, tam kjer se tok umiri in kjer ni bilo prej nič, zdaj pa se belo pokaže očem. Vedno znova topo nasedem in padem po spranih kamnitih kroglah. Tako po zemeljsko -, trdo, da kar zaboli …
Obrazi se mi pokažejo, gladka površina nagrobnika postane zaslon na katerem se pojavijo slike nekih starih trenutkov, izza cipres se zasliši znan glas in v nosnice zaide domača vonjava.
Rumeno obsijana kuhinja, štedilnik na drva, bučnice in čaj iz bezgovih jagod. Za trenutek postanem kot takrat -, majhen in tako nekako … doma, tak kot nikoli več potem. Obstojim na sredi nizkega prostora in sedem za mizo s plastičnim prtom ... On odloži kmečki glas in očala, ona sede na zaboj za premog in si popravi ruto. Torkov večer -, na starem radiu: slovenska zemlja v pesmi in besedi -, rožaste zavese na oknu in oblazinjen kot na katerem se da ležati … vse tako udobno -, domače. Poslušamo stare pesmi in se pogovarjamo … o nekih časih pač, o ljudeh, ki jih že takrat ni bilo več … nič posebnega, a vendar tako posebno.
Vse gre nekam, vse najde nek svoj prostor -, neko novo obliko, celo vsebino … a mi postaja tudi vse manj pomembno …
Življenje nima nobene zveze s časom v katerem živi, z mladostjo ali starostjo, niti z upanjem ali pričakovanjem ali sploh čemerkoli … sedanjost je vedno slabša od spominov, pa čeprav stokrat bogatejša … Življenje je vredno zgolj toliko kot tisti trenutki, ki jih nosiš v sebi -, varuješ jih kot hostijo v tabernaklju … in znova in v vseh jih iščeš … prav te … spet in spet.
Saj drugih sploh ne potrebuješ … tistih pa ni več.