Pleši medo

Če gre medved v naših krajih po opravkih in pri tem povsem krotko prečka kakšno cesto, se zlahka prebije na naslovnice časopisov in v najbolj gledane televizijske termine. Mali zverinski sprehod postane senzacija in tema pogovorov med lovci in nabiralci ali zgolj občasnimi amaterskimi kršilci gozdnega miru. Zanimiv se mi zdi aktiviran mobilizacijski potencial družbeno obrambnih mehanizmov ob pojavu zverinice iz Rezije, za katero je popolnoma jasno, da je brez vsakih možnosti in da je njena samo-promocija zgolj življenjsko usodna zabloda. Njen položaj je primerljiv s položajem optimista, ki sede z golo zadnjico na mravljišče, v upanju, da ga mravlje ne bodo opazile.
Vstop prave divje narave v kontrolirani človekov svet je prekršek, zelo hud prekršek. Vse naše okolje postaja živalski vrt, ki je zaenkrat ograjen od znotraj na ven. Izstopanje je neomejeno, za vstop pa je predvidena smrtna kazen. Njena izvršitev je razglašena za zabavno, športno in družbeno-koristno početje. Divjine, še zlasti mesojede, z zobmi in kremplji ne trpimo med nami, pa če je še tako izgubljena in prestrašena. Sožitje je popolnoma izključeno. Ukrepanje je takojšnje in drastično, v zadnjem primeru so vladarji dežele odredili opozorilno streljanje talcev in sicer 70 iz vrst Ursus arctos ter 10 iz vrst Canis lupus. Enote oborožencev so dobile vsa potrebna pooblastila in ni dvoma, da bodo v celoti izpolnjena, morda še dosti pred predvidenim rokom.
Upajmo, da bo tokrat zaleglo.

Niso od sveta, …

Sveta ne moreš izbirati, mu ubežati, še manj se skriti pred njim … Kam pa naj bi se skril drugam kot za nekaj na istem svetu? Torej pred svetom, za svet … nekako, ne gre. Obupati ali umakniti se s sveta, pomeni lahko samo vdati se razočaranju ali izgubiti voljo, da bi se še naprej trudili s svojo vlogo v njem … Poznamo občutke nemoči, naveličanosti, stresa, utrujenosti … morda še predobro, morda so nam tako domači, da se nam zdijo že povsem vsakdanji … Mogoče sploh ne znamo več gledati na svet drugače kot skozi črna očala, ki jih sedaj nosimo že tudi v mraku. Morda zato, ker nas moti lepota, bleščeča svetlobna zavesa, modrina neba, ovoj zelenja in ta živost, ki je tako podobna barvam sveta. Podobe in zvoki pravega življenja se nam zdijo premočni, preveč direktni, ne ujemajo se z našim razpoloženjem, ki se raje obotavlja, išče ovinke in se sprehaja po trnju, namesto, da bi iskalo lepoto. Raje razbolevamo čustva žalosti nad temnimi in senčnimi dolinami, ruševinami, nesrečnimi prizori in hladnimi besedami, ki nas ne vznemirijo tako, kot podobe ljubezni, veselja, mladosti, skladnosti in svetlobe. Manj nas razoroži cinizem, porog in nestrpnost, kot poštenje, človečnost, ljubeznivost ali prijaznost.
Zakaj bi bili sploh dani svetu, če bi se ga hoteli odreči? Kaj nas lahko tako moti, da bi podvomili v pripadnost temu kar nas obkroža, temu iz česar smo rojeni in kar nas bo, vsaj še en čas, priklepalo nase? Preden se česarkoli odrečemo je prav vedeti, o čem sploh govorimo. Če gre beseda o svetu, potem je gotovo tudi, da razmišljamo vsaj o treh vrstah svetov, ki se nas tičejo. Prvi je tisti, na katerega lahko najmanj vplivamo, svet v katerem je človek le eno od bitji, ki se napajajo s sokovi iz njegovih nedrji. Torej svet živega in neživega, tega kar je bilo, kar je in bo … okolje, ki ga sestavljajo iste snovi kot nas, ki se kuhajo na istem tlaku in toploti, ki se spajajo in razgrajujejo v istih plinih, kot mi sami … V tem svetu ne propademo, gradniki našega telesa se le pretočijo v nekaj drugega, skupna atomska masa se zaradi našega obstoja ali ne-obstoja, ne spremeni. Prvi svet nas ne pogreša. Enak je z nami ali brez nas, surovo lep in darežljiv, zloben in mehak, nedosegljiv in vseprisoten. Drugi svet je ta iz katerega smo rojeni, v katerem smo shodili, se zavedli, odrasli, ki spremlja naše poti in brez-poti. To je družba ljudi, skupnost, občestvo, ki mu pripadamo, iz katerega izhajamo, ki nas preživlja, nam daje prostor pri skupni mizi in morda maha za oknom, ki nas nekoč odpelje stran … Drugi svet je velikodušnejši od prvega, če nas prvi le opazuje, nas drugi tudi posluša in včasih celo razume … Življenje, ki ga posedujemo je resnično šele v sodelovanju prvega in drugega sveta. Drugi bo razumel tudi naš telesni propad in vsaj določen čas za nami, morda celo zaznaval obstoj izpraznjenega telesno-duhovnega prostorčka v svoji strukturi. Kot tretji, nam ostane še najbolj naš, svet nas samih, torej tisti, ki ga nosimo v sebi, nam najbolj lasten in neizogiben. Skozenj vidimo in sodimo vse okrog nas, tudi prva dva. To je okolje našega dojemanja, pogledov, razumevanja … vsega, kar smo kdajkoli iskali in pridelali ali pa samo dobili in predelali. To je vrtišče in os s katere poganjamo svetilnik našega življenja v stalno motrenje svojega okolja, v stalno sukanje lastne osebe v smeri dražljajev in motenj.
Oder zdaj imamo. Poglejmo, katera od teh treh scen je tista, ki se ji sploh zmoremo odreči ali jo nadomestiti s čim drugim. Prva nas včasih navdaja z velikim veseljem in na nek način se lahko celo poistovetimo ali navežemo nanjo. Prav tako pa nas lahko pusti tudi ravnodušne in se ji, iz takšnih ali drugačnih, razlogov, morda celo odpovemo. Druga nam ponudi tisto, kar od prve ne dobimo, torej človečnost, pripadnost, ljubezen … vključenost v občestvo. Napolnjuje nam življenje z vpetostjo v ohranitev in porajanje novega, nekatere celo s smislom. Prinese pa lahko tudi negativna občutja, bolečine, surovost in nasilje ter nas včasih celo tako razočara, da se ji želimo umakniti. In tretje, torej tisto ozadje, ki se ga morda niti ne zavedamo, za katero se nam zdi, da je, če že obstaja, kot očiščeno steklo, skozi katerega vse opazujemo. To nas le redko razočara. Prepričani smo, da je prav naše resnično, popolnoma zanesljivo in pošteno. Včasih celo ne razumemo, kako različne podobe nam prinaša o istih dejstvih in krivdo za spremenjena razpoloženja valimo povsod okrog nas, le pri sebi je ne moremo trpeti.
Kateri svet je torej tisti, ki se mu sploh lahko kakorkoli odrečemo? Odgovor je nobenemu! Ne moremo in nimamo pravice, v vse smo vraščeni in vsi se v nas nekako sestavljajo. Če nas kateri izrazito moti, pa se gotovo splača najprej pregledati tretjega. Torej nam lastnega. Če morda ne pušča, zamegljuje ali izkrivlja podobe prvih dveh. Prav tretji je tisti, ki bi ga najraje razglasili za referenco, za miljnik po katerem bi sodili vse ostalo. Pa ne gre! Svet mojih zaznav ni tudi svet tvojih zaznav, moji pogledi niso nikoli povsem tvoji in nikoli ne bom zvedel kako modro je nebo, ki ga ti vidiš ali kako lepo poje slavec, kot ga ti slišiš … To je torej tisti svet, ki je popolnoma naš in vendar ni v njem prav nič našega. Podobe, ki nam jih prenaša so le sence, odtisi resničnosti, ki jih ne moremo nikoli povsem dojeti. Vedno nam bodo tuji, vedno bodo odmaknjeni od nas. Vedno jih bomo le deloma videli in deloma doživljali. Lahko se sicer združijo tudi v nas, in zazvenijo skupaj, vendar so le svetlobe različnih valovnih dolžin, ki sevajo vsaka zase in v svojo smer. Lahko jih skušamo ujeti, lomiti v skupni snop, stisniti v šop vlaken, povezati skupaj, da so podobne vzorcu … ki je morda včasih celo resničen … ali pa še vedno zgolj lep.

Osti jarej

Življenje se nenehno poživlja iz samega sebe, opaja s svojim pogumom, podjetnostjo in novo močjo. Zdaj je sproščeno v divjem brstenju in pomladnem samo-obnovitvenem toku, takoj zatem pa spet zvrtinčeno v tolmunu poletnih sončnih ploh. Kapilare ima razširjenje in sokovi so mu udarili v konice prstov, v jezik, nos in ušesa ter prekrvavili očesne mrežice, da je jasno spregledalo. Široko se je ozrlo po vrvenju stvarstva in zajelo vase vso čudo, ki se ga je polotilo, da bi ga razneslo okrog in okrog ter vpredlo vanj tolika pričakovanja. Živahnemu in prožnemu telesu obnove je ime mladost. Če bi jo radi videli, pojdite na plesišče in jo poiščite tam, od vrtenja omamljeno plesalko. Prepoznate jo po tem, da se suče v drugo smer kot ves ostali svet, in to tako strastno, da ji krilo vihra po mečih in rdeči lasje plapolajo od nje kot živi ogenj. V njej je prvič in edinkrat združena svobodna moč polne uporabe čutov, misli in telesa, samo njej je znana in lastna samozavestna brezskrbnost trenutka v prepričanju jasne prihodnost. Samo ona vidi svetle zarje popolnih in svetlih dni, takšnih v katerih ne zajame sape, ki je niti ne potrebuje, ker ji že samo prekipevanje polni prsa z utripanjem čistega veselja. Ne ozira se na preozke poti ali previsoke gore, v zanosu energije, ki ji je noče zmanjkati, sploh ne opazi da ne teče po poteh in se ne spotika ob gorah. Vodi jo le žeja po življenju in jo lahno nosi nad vprašanja ter spretno pod odgovore, v prostore, ki so znani samo njej, v barve med katerimi se znajde le ona. Tam se okopa v zvokih, ki jih razume sama in … pst, pustite jo vendar, naj pleše.

Vpliv relativnosti na "Da."

Pa si najprej osvežimo že nekoliko zaprašeni spomin na nekaj značilnih odlomkov iz poročnega obrednika Katoliške Cerkve:
Duhovnik ali laik vpraša ženina in nevesto: "Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in Cerkve?"
Ženin in nevesta na vsako vprašanje skupaj odgovorita z "Da.".
Ženin in nevesta si v trenutku izrekanja privolitve podata desnici in izrečeta privolite.:
Ženin: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."
Nevesta: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."
Ženin in nevesta drug drugemu nadeneta prstana in ob tem izrečeta naslednje besedilo: "(Ime), sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe."
Te vrstice sem navedel zgolj zato, ker bi predlagal, da jih zakonca ob vsaki obletnici poroke skupaj glasno in počasi prebereta. Komentirati ne bi bilo treba nič, dovolj bi bilo le prebrati in se medtem po možnosti držati za roke ter gledati v oči. No, gotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se mi sadizem ne poda in da naj to prakso raje uvedem kar sam pri sebi. Bom, obljubim. Pa, da vidimo! Kakorkoli, navedene obljube so zame nekaj najbolj premišljenega, nedvoumnega in humanega, kar si je človek izmislil za široko uporabo. Do potankosti naštudirana in izpiljena izjava – čista perfekcija. Tu ni kaj filozofirati, dva zaročenca sta se odločila, da bosta aktivno skupno živela in delovala po nesporno pozitivnih načelih, prevzela odgovornost za svojo odločitev ter to celo javno obljubila. Tu ni nobenih dvomov, tista dva, ki sta sposobna zdržati takšno privolitev, ne bosta imela v življenju nobenih težav, kar se tiče medsebojnih odnosov. Vse rešeno enkrat za vselej. Čudovito, da bolj ne more biti, pravi dragulj med vsemi možnostmi. To je skoraj nekaj takega, kot če bi vam nekdo lahko rekel: "Nikoli ne boš zbolel." Novica, vseh novic. Idila, kompletna.
Na razmišljanje o tej nežno čipkasti témi, me je spodbudila turbulenca, ki mi je par dni nazaj, slučajno zvrtinčila pogled in pritegnila uho. In kaj je slišalo? Da se je pred petdesetimi leti v Sloveniji poročilo 16000 parov na leto, danes pa le še 6000. Število tistih, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Žalostno, dovolj žalostno, da sem poslušal naprej, ko so se voditeljica in gostji, ena sociologinja in druga etnologinja, spraševale zakaj število porok upada? Ker so se teme lotile same ženske in to celo relativno mlajše, me je začelo zanimati kakšne odgovore bodo izumile. Pa sem se žal zmotil. Namesto odgovorov sem slišal zgolj serijo retorično postavljenih vprašanj. Je to morda razmišljanje sodobnih žensk, da partner ni edini moški na svetu, ali pa obstajajo visoke zahteve pri iskanju partnerjev? Mogoče pa v družbi niti ni več pričakovano, da se dva poročita, in se bolj išče smiselnost zveze ter tehtanje, kaj s poroko pridobimo in kaj izgubimo? Koliko je v tem dejanju še čarobnosti in koliko že preračunljivosti?
Že med pogovorom, še bolj pa ob koncu oddaje, sem ugotovil, da sploh ni nič čudnega, da število porok pri nas upada. Čudno je kvečjemu, da se sploh še kdo poroči, ob načinu razmišljanja, ki ga je izražal zbrani ženski tercet. Na koncu sem se zdel že sam sebi čudak, ker sem ugotovil, da sem se poročil, ne da bi sploh razmišljal o kakšni drugačni trajni možnosti skupnega življenja. Preprosto se mi je zdelo povsem logično, da če že živiva skupaj, morava pa ja biti poročena … ja valjda … kaj pa drugega? Zakaj bi bil pa na koruzi, če sem lahko tudi poročen? Ko sem doma povedal, da se bom poročil, so rekli samo: "Prav imaš. Zakaj bi bilo pa tebi bolje kot je nam? Mi damo za ohcet, obleko si pa sam kupi." In to je zdaj to. 15 let je letos.
Za moje pojme je najmanj neodgovorno, če ne škodljivo delati televizijske oddaje, o tako pomembni problematiki, s takšnim "a priori" odklonilnim odnosom. En sam pesimizem, jamranje, skepsa, iskanje izgovorov, prelaganje odgovornosti, izražanje dvomov o vsem, totalno relativiziranje pojmov … Ja ljudje božji, saj ni čudno, da se mladi nočejo poročiti, če je pa stanje duha takšno, kot smo ga lahko povzeli iz zaslona. Gospe v studio so me spominjale na tiste ženske, ki so včasih bedele pri mrliču. Jok in stok, žalost … oh, hudo, prehudo … ni za zdržat … kaj bo z nami?
Ja pa kaj vam je ljudje? Česa se bojite? Kaj imate za premišljevati? Pri zdravih in mladih telesih ter v izobilju stokate in se tresete. Odločite se. Stopite naprej. Ne bodite takšne reve. Soočite se z življenjem in postanite njegov aktivni del.
In prav taki so tudi potem, ko so poročeni. Ja bom kar šla … Ja bom kar šel… Ja saj sva čisto različna karakterja … Ja saj ni nič ambiciozen … Kaj bom s takim … Ne splača se vztrajat … Pa otroci, pa kariera, pa študij, pa … bla, bla bla …
Kaj se ne splača. Splača se! Splača se truditi, potrpeti … ni vedno lahko, a vseeno. Ne razmišljaj za 20 let naprej, misli na zdaj, na jutri. Trudi se tukaj, ta trenutek … ne misliti, da lahko danes narediš odgovorno odločitev, za katero ti čez 20 let morda ne bo žal. Ne moreš planirati življenja tako daleč naprej. Preprosto tvegaj, naredi korak, ki se ti zdi pravi. Odloči se – takoj! Kaj te briga za pomisleke, saj bo šlo, vedno je šlo. Misli na tiste, ki so zdaj ob tebi, ki potrebujejo nekoga, ki se bo odločil za njih, če se že sami ne morejo.
No, na koncu oddaje so pokazali še rezultat ankete med gledalci. Vprašanje je šlo nekako tako: "Ali je za uspešen zakon potrebno daljše predhodno skupno življenje? " Zmagali so tisti, ki so glasovali – ne, kar mislim tudi sam. Ne rabiš dolgo prej živeti skupaj, če želiš biti srečno poročen, raje obratno. Resno mislim. In obe gostji sta seveda pričakovano, v en glas, zrelativizirali rezultate ankete, češ da niso mrodajni. Po njunem je torej dolga uvajalna doba koristna, ker se, še vedno nekako lahko izmuzneš. Pa ni treba biti odgovoren, pa ni treba obljubiti, pa ni stroškov … Pa nič ni res!
Pa sem nehal gledati in sem raje bral. Preberem kaj je napisal sedanji papež, ko je bil še kardinal: "Diktatura relativizma ne prizna nič določnega in vzame za zadnji kriterij lasten jaz in svoje želje. Relativizem srečujemo pod raznimi vidiki, kot religiozni relativizem, po katerem ljudje enačijo vse religije in duhovnosti ter v njih izberejo, kar jim ugaja, etični relativizem, na osnovi katerega ima vsak svoja moralna načela ali jih sploh nima, filozofski relativizem, po katerem je resnica le beseda, ki ji daje vsak svoj pomen." In točno to se dogaja tudi tistim, ki so danes na vrsti za poroko. Odločitveni relativizem, po katerem je vseeno če se odločiš ali ne. Nič ni več trdnega, na kar bi se mogli nasloniti ali oprijeti. Tako se vsaj zdi, ker ni dovolj trdno v nas. Ker smo si navajeni popuščati in biti zadovoljni s tem, da nismo ne suhi in ne mokri. Ker ta družba ne potrebuje odločnih. Odločni ji gredo celo na živce, raje ima takšne, ki so že na pogled neodločni. Takšne, ki iščejo neke kompromise med kompromisi. Vsak naj ima raje svoje, samo, da se nam ni treba odločiti.
In kaj lahko premaga takšno "novo gripo". Turbulenca se je žal izvrtinčila v reklamah, brez odgovora. Benedikt XVI je že pred leti ugotovil, kaj je narobe. Pa naj si še jaz odgovor izmislim kar sam.
Relativizem ali "odločil sem se, da se ne bom nič odločil" lahko premagamo le vsi skupaj, javno mnenje, beseda staršev, prijateljev, sosedov … Mlade je treba opogumljati, ne samo za študij, kariero, poklice, podjetnost … tudi in zlasti za življenjske odločitve, med katerimi je poroka prav gotovo ena pomembnejših. Morajo se navaditi prevzemati odgovornost za prenašanje in graditev življenja, ne pa se mu umikati ali ga odlagati na čas po preizkusnih dobah, ki se večinoma nikoli ne končajo.
Odgovornost je kot boj za obstoj, za eksistenco, vsaka generacija ga mora vsaj en del prevzeti, pa ne samo zase ampak tudi za tiste, ki so bili prej ter seveda tudi za tiste, ki šele prihajajo.

In nomine Pelecanidae

Govorjenje o ljubezni, sami ljubezni na splošno škoduje ali pa vsaj ne koristi posebej. Pa vseeno, tvegajmo še teh par besed, sicer brez pravega upanja, da bo zaradi njih na svetu kaj več plemenitih čustev, najbrž pa tudi manj ne. V evoluciji ljubezni se je že marsikaj dogajalo in se še vedno. Občutja globoke privrženosti, kar naj bi po eni razlagi, ljubezen bila, je na nek način mogoče pripisati tudi nekaterim drugim živim bitjem in ne samo ljudem. Pasjo vdanost gospodarju, na primer, je včasih prav težko opisati kako drugače kot čisto in nesebično ljubezen. Toliko iskrenega veselja, navdušenja in požrtvovalnosti, kot ga premore zvesti pes do svojega gospodarja, je med ljudmi včasih prav težko najti. Po drugi strani pa nesebično darovanje lastne osebe, za ljubljene ali zgolj druge, simbolizira ptica Pelikan, ki naj bi darovala lastno kri za mladiče. Kakorkoli je že ptičje vedenje lahko zanesljiv izvor za takšno prispodobo, vsekakor predstavlja poklon najvišji možni plemenitosti, torej darovanju sebe, svojega telesa in življenja, za življenje drugih.
To je dejansko tista ljubezen, o kateri bi želel razmišljati. V ta namen si morda lahko celo predstavljamo, kot da o ljubezni nismo še nikoli slišali, kar seveda ni res; o tem poslušamo in (po-)skušamo že vse življenje, pa vendar, resnici na ljubo, še vseeno vemo tako malo, da je skoraj nič. Vemo sicer, da je ljubezen, v sedanji razvojni fazi, močno onesnažen pojem. Vsebuje številne banalne in celo škodljive primesi, kot so na primer nebrzdano liberalizacijo in komercializacijo spolnosti, grozljivo razširjenost pornografskih in erotičnih vsebin, emancipacijo homoseksualnosti ter sorodne pojave, ki imajo z ljubeznijo skupnega samo to, da ji delajo škodo, ker uporabljajo isto ime. Vemo tudi, da je danes nekomu iskreno in javno reči "rad te imam", kar izjemno čudno in tvegano početje, ki je v onesnaženih možganih zlahka napačno razumljeno in tudi stigmatizirano. Iskreno izpovedati, na primer, svojim prijateljem, da jih ljubimo, pa je dejansko vratolomnost, ki si jo še vedno upa privoščiti le sam Jezus ali mogoče kakšen svetnik, "normalen" človek pa ne, ker bi taiste prijatelje verjetno spravil v skušnjavo, da to ne bi bili več.
Moj namen niti ni ugotavljati, kaj se v pravi in iskreni ljubezni spodobi in kaj ne. To sem dejansko mislil že, ko sem napisal prvi stavek. Rad bi le povedal svoje mnenje, da je ljubezen še vedno nekaj kar se splača, da je dejansko največ, česar je človek sploh sposoben. Da je darovanje sebe za dobro drugega, pa čeravno le skozi strpno predanost skupnemu delu, življenju, gospodinjstvu, skrbi za otroke, obnemogle družinske člane ali preprosto za tiste, ki so pomoči potrebni, še vedno tisto, kar sploh ima pravico nositi ime ljubezen. Da je nesebičen in iskren pogled v človeka, z namenom storiti nekaj dobrega za njega, še vedno največ od tistega, kar svetu sploh lahko ponudimo. Da je morda tudi potrpežljivo in strpno prenašanje življenjskih okoliščin v katerih smo se znašli, pa hoteli ali ne, res prava podoba darovanja, ki mu lahko rečemo ljubezen. Ne ljubi dovolj tisti, ki ima rad zgolj lepo in dobro v drugih, ljubi tisti, ki pozabi na sebe, ker mora storiti drugemu nekaj dobrega. Ljubi tisti, ki se z novim avtom odpelje na izlet v naravo, pa se ustavi ob revni hišici ob cesti in starki, ki tam živi, daruje denar, ki ga je sicer nameraval zapraviti za večerjo v gostilni, sam pa doma raje poje nekaj iz hladilnika. Ljubi tisti, ki se ustavi ob sosedu, ki ga sicer prezira in niti ne pozdravlja, tokrat pa vpraša, če mu lahko kako pomaga. Ljubi tista, ki se odloči za prijazen pogovor s tisto, ki je sicer videti ne more.
Ljubezen je potrpežljiva, pogumna in požrtvovalna do zadnjega. Za pravo ljubezen ni nikoli prepozno, za vse druge pa bi si morali izmisliti kakšna drugačna imena.

Dan upora proti okupatorju

Trenutna slovenska oblast je tudi letos, tako kot že vsa leta dosedaj, "pozabila" spodobno počastiti ali vsaj omeniti edini smiseln datum za spomin na dan upora Slovencev proti fašističnemu okupatorju, to je 13. maj. Tega dne, leta 1941, je namreč po izdajstvu Slovencev s strani Slovenca, 34 italijanskih vojakov in bivših jugoslovanskih orožnikov, obkolilo tri slovenske domoljube, primorske TIGR-ovce, Danila Zelena, Ferda Kravanja in Antona Majnika, v lovski koči na Mali Gori nad Ribnico. Zelen in Kravanja sta bila v štiri-urnem boju z desetkrat močnejšim sovražnikom ranjena. Zelen se je raje ustrelil sam, kot da bi prišel v roke sovražniku, prav tako Kravanja, le da njemu samomor ni uspel. Majnika so zajeli živega, vendar jim je kasneje ušel. Tudi Kravanja se je rešil in se celo ilegalno zdravil. Oba z Majnikom sta se pridružila partizanom, kasneje, še med vojno, pa umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Možnost, ki je najbolj verjetna, je ta, da sta bila, kot prava predvojna domoljuba, likvidirana od lastne, torej partizanske strani. Njun življenjski moto, kot tudi pokojnega Danila Zelena, je bil izključno boj za osvoboditev Slovencev, brez kakršnihkoli ideoloških metastaz, ki so dandanašnji spomin na NOB razvrednotile v bruhoidno mešanico pseudo-levičarske ikonografije, harmonik, krajnskih klobas in jugonostalgičnih melosov. Takrat, ko je kasneje zmagovita kavarniška komunistična sektica, šele začenjala verjeti Leninovim lažem o zmagi delavskega razreda v Sovjetski zvezi, so ti vrli možje že zbirali orožje, organizirali diverzantske akcije in iskali politično podporo pri jugoslovanskih oblasteh za osvoboditev Primorskih Slovencev izpod fašističnega jarma ter priključitev Primorske k Jugoslaviji. Ker so bili izjemno priljubljeni med ljudmi, neustrašni, izkušeni in odločni, so prišli prav tudi partizanom, dokler seveda niso komunisti, ki so takrat že dosegli svoje, torej prišli na oblast, spoznali, da je izrazito zavzemanje za slovensko stvar postalo moteč element pri njihovi uzurpaciji narodno-osvobodilnega boja za potrebe boljševistične revolucije.
TIGR-ovci so resnično edino izvorno slovensko narodno-osvobodilno gibanje, ki je izhajalo iz pristne želje Slovencev po osvoboditvi izpod tuje oblasti in ne morebiti filozofiranja o proletarski revoluciji. Tisto, kar povojna in tudi sedanja politika, deklarira kot akcije komunistov, ki so vodile v NOB Slovenskega naroda, so bile dejansko, skoraj v celoti zgolj zločinske likvidacije političnih nasprotnikov, namenjene pripravi terena za izključno enega igralca, ki si je smel pripisati boj proti okupatorju. Vsi ostali, ki jim je bila vsaj toliko sveta svoboda in preživetje Slovenskega naroda, kot komunistom oblast, s to razliko, da so si ga predstavljali nekoliko drugače, so morali izpasti iz igre kot kolaboranti, teroristi ali sovražniki ljudstva. TIGR-ovce je pri prizadevanjih za predvojno osvoboditev goriške in julijske krajine izpod italijanske okupacije izdala najprej staro-jugoslovanska oblast, kasneje pa še partizanska oziroma komunistična. Ta je tudi poskrbela za razvrednotenje narodnostnega pomena kobariške republike, preprosto zato, ker je ta predstavljala dejanje izjemne samobitnosti slovenskega naroda, ki se nikakor ni ujemala s pro-srbsko partijsko linijo. Za to pa so komunisti že med vojno dobro vedeli, da bo pripravljena pristati na njihovo vladavino edino v skupnih jugoslovanskih okvirjih v katerih je videla priložnost za rešitev svojih nacionalnih apetitov.
TIGR je velika in upravičeno ponosna zgodba pristnega slovenskega domoljubja, ki pa še vedno predstavlja neprijetno poglavje zgodovine za tiste, ki so dejansko poželi sadove njihovega boja ali z besedami Danila Zelena: »Ne bomo želi nobenega priznanja – za naš boj ni plačila.«
Če bi NOB vodili TIGR-ovci ne pa Džugašvilijevi študentje, bi bila Gorica slovenska, pa tudi problemov s hrvaško mejo bi ne bilo.

Fajrund

Pred-poletni meseci so tradicionalno "šolsko-stresno" destinirani. Eni se morajo takrat odločati, drugi pripravljati, tretji popravljati … vsi pa pomladne mesece doživljajo kot vroč teren, ki ga je treba pač, bolj po prstih, nekako le prestopicati. Po svoje je čudno ali pa vsaj zanimivo, da meseci brstenja, nove rasti, mreženja novih energij in polnjenja pretežno izčrpanih življenjskih baterij s svežimi zalogami sonca in zraka, ravno sovpadajo z zaključno mrzlico vrednotenja, špekuliranja in nadvse poudarjene dramatičnosti bližnjih izobraževalnih razpletov. Vse skupaj se mi zdi nekako nenaravno, po svoje celo tuje, čeprav jasno, da globoko utečeno, vajeno, rutinsko in skoraj večno nespremenljivo. Verjel bi, da se s prebujajočim svetom, poživljeno naravo, daljšimi dnevi in toplejšim soncem, dejansko šele vzpostavljajo najugodnejši pogoji za vsakovrstne koristne aktivnosti, med katerimi so lahko seveda tudi prosvetne. Mislim resno. Za to je vsekakor več razlogov, na primer … poleti nam ni treba misliti na kurjavo, oblačila so lažja, potovanja niso toliko odvisna od vremenskih razmer, veliko aktivnosti se lahko odvija na prostem, v naravi … Če je bil, še pred sto leti, ritem pedagoškega procesa z intenzivnim zimskim obdobjem in prostim poletjem, morda razumljiv, ker je to pač čas povečanega obsega sezonskega dela, povezanega predvsem s pridelavo hrane, pa je sedaj, ko je tudi večina kmetijstva, milo rečeno, industrializirana in visoko organizirana, popolnoma isti ritem vprašljiv. Namreč, če kdo tega slučajno ne ve, mi lahko vseeno verjame, da je dvomesečna prekinitev institucionaliziranih dogajanj, ki so povezana s šolanjem otrok in posredno seveda tudi z aktivnostmi staršem, lahko pravi mali logistični podvig. V mislih imam usklajeno organiziranje dopustov, aktivnosti, prehrane, varstva in tudi prostega časa otrok, seveda ob upoštevanju neke povprečne sodobne obremenjenosti staršev s službami, ki velikokrat niso več službe, ampak obsedna stanja, v katerih se le izjemoma najdejo razumevanja za usklajevanje zapletenih počitniških urnikov. Za debela dva meseca se torej naši mladi upi, ki so sicer, bolj ali manj vdano vpeti v neke naravne, dnevne in tedenske delovne ritme, ki jih bodo tudi sicer spremljali vso njihovo aktivno dobo, prelevijo v brezdelneže, postopače, televizijske-, računalniške-, potepuške- ali celo knjižne obsedence, ki, ob morebiti nekaj dni potovanj ali počitnic v družbi staršev, sicer izgubljajo čas in že tako ali tako, svojo pretežno šibko delavoljnost. Ta "predah" se seveda jeseni, ko je potrebno začeti znova, bridko obrestuje. Nekateri vmes pozabijo že tudi to, da so pred počitnicami sploh hodili v kakšno šolo, če si dovolimo nekoliko svobodnega pretiravanja v slikovitosti.
Jasno, da si s takšnim razmišljanjem nikakor ne želim nase priklicati prekletstva morebitnih šolnikov ali šolarjev, če seveda kdo to bere, ki morda prav zdaj že iščejo lutko in bucike, ker so prepričani, da jim ne privoščim težko pričakovanih počitnic. Daleč od tega. Nasprotno, prepričan sem, da bi bilo več krajših obdobij počitnic, ki bi bila v nekih smiselnih razmakih razporejena čez celo leto, v kombinaciji z distribucijo praznikov, bolj praktična in bolje izkoriščena rešitev, ki bi vsekakor manj porušila utečene delovne navade in življenjski ritem. Če bi imeli, namesto enega 60-dnevnega kosa svobode, dva po 30, tri po 20 ali celo štiri po 15 dni, bi tisti, ki gredo na dopust, verjetno ravno tako dopustovali, s tem, da bi se tudi sama filozofija počitnikovanja spremenila. Mogoče bi na ta način postala potovanja še zanimivejša, pa tudi zdravilišča, toplice, hribi, več krajših počitnic v različnih obdobjih in okoljih, za razliko od utečenih praks. Seveda, kdor pač dopustuje, tisti, ki pa ne, mu je pa tako bolj ali manj vseeno. No, če še ne veste, avgusta grem na morje …