Prelep dan za delo

Nimam občutka, da bi se kdorkoli posebej načrtno ukvarjal z mojo vzgojo in tudi nobenih izrazitih vzgojnih poudarkov iz mojega otroštva ali mladosti se ne spomnim, razen enega, in sicer dela. Delati je treba. To je bil credo, pravzaprav kar mantra, ki sem jo poslušal od otroških let naprej. Če sem rasel v kakšni kulturi je bila to gotovo kultura dela, dejansko pravi kult dela. Pa ne, da bi ubogo revše moralo tako garati, ne-, šlo je za življenjsko filozofijo, ki se je napajala iz dela in ki je videla življenjski smisel predvsem v delu. Izhajam iz izrazito delavskega okolja in nihče mi ni nikoli rekel, kaj vse bi bilo dobro v življenju znati, povedali so mi samo, da je treba delati. Do šol so bili sicer upravičeno nekoliko nezaupljivi, jaz sem še zdaj, vendar so razumeli, da je učenje ravno tako neke vrste delo; sicer ne čisto pravo, ampak lahko pa le da kaj od sebe. In kaj sem se torej naučil tako vzgojnega? Ja, jasno, da tega, da je prav delo najboljše vzgojno orodje in starši svojim otrokom dejansko ne morejo dati boljše popotnice, kot če jih naučijo delati.
Dobro, torej zavihajmo rokave in začnimo postavljati šotor, pod katerega bomo spravili delo. Začnimo z vprašanjem: "Kaj sploh je delo? Ali še bolje, kaj sploh še je delo?"
Če začnemo v zanesljivi plitvini, potem lahko, po šolsko, predpostavimo da je delo neka ciljna človeška aktivnost. Sicer bi lahko za koga ocenili, da dela brezciljno, kot na primer meni še posebej prisrčni Sizif … saj veste - ajdi rini skalo gor, pa trk-trk-trk dol … in spet, in spet … ampak to se dogaja veliko ljudem. Vsak dan podobni rituali, podobne naloge, podobne stranke, isti sodelavci, iste navade, isto okolje, višje norme, nižje plače … včasih se zdi, da se zamenja le datum, vse ostalo pa se samo vrti kot konjiček na vrtiljaku … Ampak nek cilj vedno je, pa če je še tako dobro prikrit … naj bo to dokončanje dela, projekta, študija, dosežen dogovor, podpisana pogodba ali pa izpolnitev norme, zadovoljstvo stranke in šefov, plača … lahko tudi samo da mine … Gotovo tudi Sizif mora imeti nek cilj, zakaj bi sicer valil skalo, če ne bi želel nekomu ustreči ali bi se koga ne bal … delo v prazno je gotovo mučno, vendar očitno znosno, če si z njim preskrbljen. In to prav gotovo Sizif je, sicer ne bi mogel tako trdo delati; delati bi pa itak moral nekaj, če ne kazensko, pa kar tako … Tudi šef vseh šefov, Zevs, je delal, saj si je najprej izmislil način, kako bi ulovil navihanca Sizifa, potem izumil kazen zanj in nazadnje še poskrbel, da nekdo bedi nad njegovim nesmiselnim trudom … Torej delo kralja Sizifa, morda niti ni toliko prispodoba nesmiselnega dela, kot grozljive gospodarske neučinkovitosti, ki si jo lahko privoščijo le skrajni razsipneži. Imeti in preživljati človeka samo zato, da bo opravljal nepotrebno delo in ga potem celo nadzorovati, je vsekakor dvojna izguba. Če so grški bogovi gospodarili na tak način, potem ni čudno, da so propadli.
No ja, zdaj smo že zaplavali in lahko začasno tudi zapustimo našega ubogega "rolling stonesa" ter si ogledamo raje kako se kaj godi našemu odnosu do dela. Prav ta je po mojem mnenju tisti, ki delo dejansko definira. Pa si privoščimo nekaj slikovitosti, kot na primer … velik del dneva sem v službi in delam, zvečer pa se rad usedem na kolo in odpeljem en krog. Sledi vmesni rezultat; ves delovnik se mi čelo ni orosilo, ker se v pisarni to zgodi le izjemoma, na drugi strani, pa se potem preznojim in morda celo, bognedaj, utrudim.
Kdaj sem torej delal? Prej, potem ali obakrat? Tisti, katerim sem veliko dolžan, bi me, če bi še lahko, ob takšnem vprašanju najbrž zgolj prizanesljivo pogledali postrani in rekli nekaj takega kot: "Nobenkrat!"
Kaj pa vem? Mogoče bi imeli celo prav, seveda se pa s takšno odkritosrčnostjo zaenkrat ne nameravam zadovoljiti in bom za odgovor očitno le moral nekoliko bolj pretegniti mišice.
Odnos do dela je gotovo ključna kategorija, ki loči pravo delo od zabave, razvedrila ali zgolj prostočasnega premikanja udov. Odnos do dela s katerim se preživljamo je praviloma resnejši, temeljitejši … za to smo vendar hodili v šole, se potegovali na razpisih, uporabili zveze … Od rezultatov teh aktivnosti živimo sami, naše družine in morda še kdo. Tam moramo biti vsak dan ob določenem času in tudi ostati vsaj toliko časa, kolikor se zahteva ali pa celo dlje, če morda nismo dokončali tistega, kar se pričakuje. Z ljudmi s katerimi delamo, razvijemo posebne odnose. Ne nujno prijateljske, lahko celo nasprotno, vendar le redko tako konfliktne, da ne bi mogli več delati. Tega si ne moremo privoščiti, delo je pomembnejše od našega izvrstnega počutja. Tudi zaradi tega v službi marsikdo trpi bolj kot je potrebno. Pri pravem delu smo celo pripravljeni ubogati ljudi, o katerih morda nimamo najboljšega mnenja in si jih sicer ne bi izbrali za družabnike. Prava scenografija dela je očitno prav ta ujetost v okolja in razmerja, ki so nam, vsaj do neke stopnje, nenaravna, celo neprijetna, pa vendar se jim ne umikamo. Vztrajamo in še več, tam celo počnemo stvari, ki največkrat sploh niso povezljive z našim obstojem. Če bi me pra-lovec ali pra-nabiralec videla, kako pišem po papirjih ali kričim v telefon, bi bila prepričana, da so me obsedli hudi duhovi in nikakor ne bi mogla dojeti, zakaj me za takšno početje še kdo nagradi s polnim hladilnikom.
No, kakorkoli, sedaj bi pa morda že lahko končno tudi izvedeli kaj je delo.
Ja, vsekakor je to aktivnost in odnos v povezavi s smotrom. Smoter je lahko le neposredno ali posredno vzdrževanje neke strukture, sistema družbenih, tehničnih in naravnih povezav, ki nas prekrivajo, varujejo in vzdržujejo. Smoter dela je torej servis, podpora obstoja in razvoja, trajnostna komponenta bivanja, zadosten in potreben pogoj funkcioniranja skupnosti. Z delom dejansko postajamo prekrvavljeni del družbenega telesa, z delom se pokažemo tudi kot delček ustvarjalnega, torej naprednega sveta …
In kaj počne Sizif. Ja, dela, kajpak. Trpi, ker ne vidi smisla, a vztraja, smisel morda vidi kdo drug namesto njega, morda pa tudi ne … kakorkoli, čestitam za praznik njemu in vsem tistim, ki še znate delati.

Back OFf

O politiki sem mislil biti danes tiho. Resno. Razmišljal sem ali naj kaj rečem ali ne. Sicer sem mislil nekaj o avtorskih pravicah protifašizma in narodno-osvobodilnega boja, ki si jih je prilastila Komunistična partija, pa me je predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik, prehitel. Izvedel sem tudi zanimivost, da je bil gospod sicer krščanski socialist, da pa je v partijo šel, ker so pač vsi šli in ker je mala partijska sekta tako dejansko postala vodstvo osvobodilnega gibanja. Torej ni kazalo drugega, če si hotel biti zraven, sicer si bil verjetno slej ko prej revolucionarni višek. No, tega spoštovani gospod ni rekel, ampak sem dodal jaz. Pa ne nameravam kakorkoli soditi prelomnih odločitev ali ljudi, ki so jih sprejemali; če bi jih dandanašnji, verjetno ne bi bile nič boljše, kvečjemu slabše.
Skratka, imel sem lep namen današnji praznik, pa naj bo kakorkoli že privlečen za lase, spoštovati s političnim molkom, predvsem iz osebnega spoštovanja, do vseh tistih, ki niti ne razmišljajo o skrivnostni in inovativni simboliki praznika, ampak ga le uporabljajo kot še en dela prost dan. Vsekakor bi bilo krivično vse tiste, ki so današnji dan dojeli kot priložnost za ne-politično sprostitev in upam da je takšnih čim več, kakorkoli obremenjevati z dvomi v iskrenost tega lepega dneva.
Ko sem kasneje, na najbolj gledanem delu pohištva, opazil, da sem zamudil veliki proti-fašistični shod, ki se je danes dogajal v Ljubljani, sem razočaran ugotovil, da je toliko škode že narejene, da je tudi moj blog ne more več povečati. In sem se odločil, da pristavim piskrček ...
Saj ne vem več … ampak, ko sem na ekranu gledal tiste kričeče črno zamaskirane mladce v vojaških škornjih, opremljene s (sicer prečrtanimi) kljukastimi križi in napisi "NAZI HAS NO FUTURE" pod, v pomladnem vetru, vihrajočimi socialističnimi zastavami, sem dobil vtis, da gledam točno tisto, proti čemur naj bi demonstrirali. Naščuvane mlade ljudi, ki se sproščajo z nekakšnimi protesti in v militantni maniri paradirajo skozi izpraznjeno mesto, samo zato, da nekomu pokažejo lojalnost. No, mesto, v resnici ni bilo povsem prazno, bilo je kar nekaj policistov in seveda sam župan, ki je očitno globoko čuteč človek, vsaj kar se slovenske polpretekle zgodovine tiče.
Ob tem sem se spomnil tudi edinih demonstracij v življenju, ki sem se jih udeležil, pa še to ne prostovoljno. Bil sem srednješolec in dogajalo se je jeseni leta 1982, po pokolu palestinskih civilistov v begunskem taborišču Sabra in Šatila, v zahodnem Bejrutu, ki je bil takrat pod izraelsko okupacijo. Demonstracije je menda organizirala ZSMS, izgledale so pa tako, da sta nam odpadli dve uri pouka, ker so nam rekli, da naj gremo na ploščad pred Kulturni dom (dogajalo se je v Trbovljah) in držimo v rokah proti-izraelske transparente. Spomnim se, da je na mojem pisalo "ŠARON DRUGI HITLER", jaz pa takrat nisem vedel, kdo sploh je ta Šaron. Seveda so mi že prej povedali, da je bil Hitler baraba, zato sem kar verjel, da tudi Šarona ni nič prida. Zraven so menda takrat sodili še nekakšni govori in bučna muzika in potem, ko nas je televizija poslikala smo lahko šli domov. Zdaj vem, da je točno zaradi mojega transparenta takratni obrambni minister in kasnejši izraelski premier, general Ariel Sharon, kmalu res tudi odstopil.
No, danes sem imel na ekranu enkratno priložnost videti še tolikšno množico titovk, kot v Bitki na Neretvi, pa stisnjene pesti ob sencah in mnoge strumne partizanske postroje ob harmoniki in golažu; občudoval sem mlada dekleta, ki pojejo samo partizanske pesmi in imajo baje toliko nastopov, da ne zmorejo več; potem sem prisluhnil tudi še ne zelo stari gospe, ki je povedala, da si naj tisti, ki jim partizanstvo ni sveto, raje poiščejo kar kakšno drugo državo … hja, in potem je bila na vrsti prašičja gripa, jaz sem se počutil pa tako osamljenega, da sem se odločil napisati tale blog.
Ne vem no, nekako me je vse skupaj ganilo … takšna energija, takšna skrb, takšen mladostni elan ob grozečem fašizmu in nacizmu, ki nas tako hudo dušita in pritiskata …
Oj, Džoni makaroni, po Afriki caplja, za njim pa dva fašista, polento mešata …

Svibno

Pot na Svibno je strma in ovinkasta, vodi pa po izjemno slikoviti okolici, skozi gozdove in mimo cvetočih travnikov ...Svibno je majhen podeželski kraj ki leži v Posavskem hribovju,
južno od Kuma in
zahodno od Radeč.
Kraj se poleg čudovitega okolja ponaša tudi z izjemnim zgodovinskim izročilom, saj je omenjen že v virih iz 11. stoletja, v prvi polovici 12. stoletja pa je bil grad na Ostrem vrhu v upravljanju gospodov Svibenjskih.
V starem trškem naselju je bilo danes še prav posebej praznično.
S slovesno sveto mašo, ki jo je daroval nadškof metropolit msgr. Alojz Uran
je Župnija Svibno skupaj z Občino Radeče, blagoslovila in proslavila uspešno zaključena obnovitvena dela na mogočnem južnem taborskem obzidju iz 15. stoletja, ki predstavlja temelj pokopališča in župnijske cerkve.
Gospod nadškof nam je v homiliji, med drugim povedal tudi ...

ter se po maši prijazno rokoval z vsemi udeleženci slovesnosti.
Danes Svibenjske gospode ni več na Svibnem, ostali so pa pridni in prijazni domačini, ki se zelo trudijo za svoj kraj in tudi kultura jim nikakor ni tuja, če gostoljubnosti, ki se je izkazala zlasti po prireditvi, niti ne omenjamo.

Po maši so nam namreč domači gledališčniki prikazali nekaj odlomkov iz dramske uprizoritve življenja Viljema Svibenskega, pesnika in viteza iz 13. stoletja, ljudski pevci pa zapeli pesem posvečeno Svibnemu.

Skratka, lepo doživetje, na lepem kraju.

Vi ste priče teh reči.

Svoboda izražanja je ustavno zajamčena (39. čl.). Tam beremo, da v Republiki Sloveniji vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. To je dobro, pa vendar ne čisto izvirno. Tudi Ustava Socialistične federativne Republike Jugoslavije iz leta 1974 je bila v tej zvezi, vsaj na deklarativni ravni dokaj velikodušna. V 167. čl. je jamčila svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja, javnega izražanja, svobodo združevanja, svobodo govora, javnega nastopanja ter svobodo zborovanja in drugega javnega zbiranja. V istem členu je ponujala tudi navedbo, da imajo občani pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja. Skratka ni, da ni.
Na tem delu planeta je torej praksa prostega javnega izražanja mnenj že dolgo znana. Tokrat se ne nameravam spuščati v razpravo o tem, koliko se je te svoboščine, predvsem s stališča institucionalne državne represije, smelo ali se jih še vedno sme tudi dejansko konzumirati. Načelno se torej lahko javno piše in govori o vsem. Seveda ti pa nihče ne more zagotoviti dobrega počutja in prijaznih poslušalcev, če na primer kritiziraš oblast, obrekuješ kakšnega bogataša ali celo, bognedaj, razkriješ vero v našega Gospoda.
Ta trenutek me bolj zanima razmislek o tem, koliko se svoboščino prostega izražanja mnenj, sploh splača uporabljati. Predvsem z vidika posameznikovega položaja.
Najprej se mi zdi potrebno napresti nekaj o osnovah. In sicer, kaj je sploh "izražanje mnenja"? To ni posebej težko. Vsekakor gre za govorjenje, pisanje ali lahko tudi kakšno drugačno obliko audio-vizualizacije tistega kar mislimo. Tukaj se nam brž pojavi tudi potreba po neke vrste delitvi sporočil. Privzel bom delitev na tista sporočila, ki se nam zdijo smiselna, ni pa nujno, da se o njih sploh izražamo, torej so to "osebna mnenja" ter tista, za katera čutimo nujno potrebo, da jih izrazimo, te pa imenujmo kar za "pritožbe". Razlika je bistvena in je verjetno sploh ni potrebno posebej osvetljevati. Temeljno za naše nadaljnje špekulacije je, da osebna mnenja lahko, navidezno brez škode zadržimo zase, neizpovedane pritožbe pa nam, po splošnem prepričanju, lahko tudi škodijo. Seveda pa se realne okoliščine le redko pokoravajo našim miselnim modelom in nam ponujajo še vrsto podvariant, kot so na primer pritožbe izražene v obliki mnenj ali mnenja, ki so dejansko formalizirana v obliki pritožb.
Kakorkoli, ne pustimo se zapeljati na stranpoti in se raje potrudimo z reševanjem uporabne naloge, ki smo si jo zastavili.
Če se torej najprej, z vidika smiselnosti, lotimo pritožb, potem ugotovimo, da te predstavljajo neke vrste sistemsko povratno zanko. Namreč, ko zaradi takšnih ali drugačnih vplivov, posameznikov položaj postane ogrožen ali otežen, se ta praviloma pritoži. Pritožba je torej na nek način utemeljena s potencialno ali dejansko škodo in predstavlja nestrinjanje pritožnika s stanjem v katerem se je znašel. Načeloma je torej pritožba logična, smiselna in včasih celo nujna. Je pa seveda dobro upoštevati tudi posamezna subjektivna stanja, kar bi pomenilo, da je izpolnitev pogojev za pritožbo v znatni meri odvisna od proste presoje. Do tu je še vse lepo in prav. Zagata se pojavi, ker zadeve v realnem okolju zlahka poletijo iz nedolžnih nižav v območja tveganja, predvsem ko se izkaže in to se zelo hitro, da je simetrija predmeta taiste pritožbe mogoče nekomu drugemu pravica, ki mu je ne gre kratiti. Skratka, pritožba vsekakor ni vedno zgolj vpitje na pomoč. Odločitev za pritožbo pa je vseeno nekako bolj naravna ali v nekaterih primerih celo samoumevna. Dolgujemo samo še odgovor na uvodno vprašanje; pritožba ima vsekakor relativno nizek prag smiselnosti ali drugače povedano: pritožiti se splača kmalu. Vseeno pa vedno najdemo tudi primere, ki ne dosežejo pragu smiselnosti, torej tiste pri katerih se pritoževati ne splača. Jasno pa je, da višina tega praga skoraj izključno odvisna od posameznikove potrpežljivosti. Prav tako je jasno tudi, da mora argument pritožbe premagati še en prag, in sicer prag tveganja. Za kaj gre? Tudi če je pritožba smiselna je lahko osebna ocena tveganja tako visoka, da se zanjo ne odločimo. Primer, sosedovi najstniki nabijajo glasno muziko, vendar se njihovemu očetu, ki je šef moje žene, ne pritožim. Se pravi, prag smiselnosti verjetno je presežen, prag tveganja pa, v tem primeru ne, torej se ne pritožim. Ali pa se pritožim ženi, sosedu pa ne.
Zelo drugačne narave je kategorija osebnih mnenj. Za njih praviloma ne obstoja nevarnost neposredne škode, morda kvečjemu posredne. Vseeno pa je v ozadju še vedno posameznikov odnos do nekega pojava in določena stopnja zainteresiranosti. Če te ni, potem praviloma tudi osebnega mnenja ni. Za tisto, kar nas iskreno ne zanima, ni nobene potrebe po angažiranju za izgradnjo osebnega mnenja. Torej je z osebnim mnenjem nujno povezana tudi določena pripravljenost, da bi mnenje izrazili tudi navzven, ga podelili tudi z drugimi. Tu pa se težave dejansko začnejo. Kdaj osebno mnenje izraziti in kdaj ne? Prav gotovo lahko tudi tu govorimo o pragu smiselnosti, ki pa je praviloma ohlapnejši. Namreč, v primernih okoliščinah se nam zlahka zgodi, da svoje osebno mnenje z velikim veseljem javno podelimo s trenutno zatečenim avditorijem, čeprav ni nujno koristno. Spet kdaj drugič, pa se o posameznih vprašanjih, o katerih si svoje sicer mislimo ali morda celo kaj "vemo", izražamo skopo, diplomatsko ali nekako "po ovinkih".
Zakaj je tako? Preprosto iz razloga osebnega strahu pred kritiko, pred prepoznavnostjo, izpostavljenostjo ali celo družbeno osamitvijo zaradi stališč, ki morebiti odstopajo od glavnega toka javnega mnenja. Skoraj nihče si ne želi biti čudak ali nekakšen mnenjski l'enfant terrible, kvečjemu naletimo na, bolj ali manj anonimne, provokatorje in silno redko na koga, ki bi se zavestno zoperstavil splošnemu mnenju. Vpliven delež pri tem stanju gre seveda pripisati mentalni ležernosti, ki vsekakor priporoča zanesljivo vožnjo v zavetrju pred tveganimi poskusi samostojnih prebojev. Res pa se vedno najdejo tudi takšni, ki se upajo postaviti na svoje, kot se še vedno najde čist izvir ob neštetih kloakah, ki prepredajo našo deželico. No, po tej točki je prav, da se vrnemo na izhodiščno vprašanje o smiselnosti izražanja, tokrat seveda "osebnih mnenj". Tu je polje proste izbire vsekakor širše, kot pri pritožbah. Javno izraženo mnenje ali lastno prepričanje je seveda takoj plen prav tako javno izraženih kritik ali morebitne podpore ter nujno predpostavlja, da tisti, ki mnenje izraža, razpolaga tudi s podkrepitvami s katerimi ga lahko obrani. Torej je pripravljen tudi na polemiko. Ne gre zgolj za varstvo pravic, kot v primeru pritožbe ampak za širšo razpravo, ki se vsekakor tiče življenja ali zgolj mišljenja večjega števila ljudi. Razlika je torej v kvantiteti. Pritožba je pretežno posamično ali s strani točno določene skupine, naslovljeno stališče, osebno mnenje pa izhaja iz splošnejših okolij in se, kljub temu, da naj bi bilo osebno, nanaša na praviloma nenatančno definirano mnenjsko skupino. Osebno menim, da čistih osebnih mnenj sploh ni, vedno se nekako pričakuje dovolj podpore, da se splača s takšnim mnenjem izpostaviti.
In kje je torej smisel; kajpak v osebnem pogumu in tudi oceni, da je zavezništvo mogoče, da bomo s svojim osebnim mnenjem pridobili vsaj tiho podporo, ki ne bo neposredno udarila po nas ampak bo stališča pretehtala in upajmo tudi soočila. Skratka, neumnost, ki je neumnost za vse ostale, razen enega, je resnična neumnost in se je ne splača niti oblikovati, kaj šele izpostavljati kot osebno mnenje. Vsa ostala mnenja pa potemtakem lahko najdejo zaveznike in najmanj kar je, se jih splača povedati.
Ali ima to kaj opravka z vero? Ima. Vera je sicer "civilno" uvrščena v kategorijo "osebnih mnenj". Zanimivo je, da nekateri ideološki atributi, ki so se nekoč in se še zdaj štejejo za državotvorne, nikoli niso bili osebna mnenja, medtem ko je vera še vedno zgolj to. No in če nočemo polemizirati, ampak se torej trenutno zadovoljimo s položajem vere kot osebnega mnenja, potem seveda vse navedeno velja tudi za vero.
No, če se za zaključek dotaknemo temeljev naše vere, torej tistega, kar učencem dejansko tudi zgodilo v priliki; spoznamo, da so bili so zmedeni tako kot mi in niso vedeli kaj naj si mislijo, prav tako kot mi, Gospod pa jim je razložil kaj so v resnici videli in jih opogumil za izpoved svojega "mnenja".
Trdno verjamem, da opogumlja tudi nas, da ne bomo le tihi pričakovalci drugih, ampak, da bomo tudi sami upali povedati kaj mislimo.

Kostanjevica na Krki

Današnji dan je bil povsem primeren za obisk dolenjske lepotice.
Pa začnimo kar s sprehodom po trgu ...

... se malo osvežimo ob vodnjaku ... ... nadaljujemo pot med lepimi hišami ... ... pridemo do Krke, ki je danes kar visoka ...
... gremo enkrat čez ...
... pa še drugič ... ... pa še tretjič čez "ta malga" ...
... in za konec lahko prisluhnimo še škofu Slomšku.

Sicer ni služboval v Kostanjevici, vendar tudi Bizeljsko ni tako daleč in tudi sicer nikakor ne more škoditi ...

Šaman

Naj priznam, da sem sicer nekako nenameren, pa vendar relativno zvest bralec ali bolj natančno rečeno – prelistalec, ene od slovenskih revij s pretežno, kako bi temu rekel, družabnimi vsebinami. Revija se običajno, potem ko je seveda primarno preštudirana od tiste, ki jo kupuje, še en čas valja po kuhinjskih elementih, policah ali čemurkoli, kar ima vsaj približno ravno zgornjo ploskev, skratka na tistih odlagališčih, kjer pač dozorevajo ostale dnevne tiskovine, preden jih pospremimo po poti reciklaže. In med mojim zadnjim naslajanjem nad številnimi in bogato poslikanimi zgodbicami iz sveta bolj ali manj slavnih oseb, me je pritegnil članek o ženski, ki se je poročila s šamanom. To me je v tranzitnem preletu vsebin, dejansko tudi ustavilo. Šaman!
A ni to nekakšne čudodelec, vrač … in hajdi na splet, kajpak. Tu zvemo, da gre za človeka, ki je zmožen »potovati« v duhovni svet in se z njim sporazumevati. V nadaljevanju preberemo še to, da sta, po šamanski filozofiji, za vse težave na svetu kriva samo dva vzroka. Prvi je, da nam manjka del našega duha (energije), drugi pa je, da je v nas del tujega duha (energije). Šaman se poda na pot v spiritualni svet in se pogaja ali bori za duh pacienta, ko ga povrne, se le ta integrira v telo pacienta in prične se proces ozdravitve.
Kar veliko za začetnika, ampak pojdimo raje po vrsti in to za spremembo, od zadaj naprej. Začnemo torej z duhom. Spet si pomagamo s spletom in izvemo, da je duh povezan s telesno smrtjo človeka in naj bi predstavljal nekakšno breztelesno prikazovanje mrtve osebe. Seveda poiščemo tudi razlago Katoliške Cerkve, ki ima že dolgo izdelane odgovore na vprašanja duha in duše. Tako v KKC preberemo, da je "Bog, v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa". In v nadaljevanju še: "Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju. "
Toliko nam zaenkrat tudi zadošča, da lahko sklenemo, da je duh ali duša (v razliko se na tem mestu ne bomo spuščali) nematerialna podstat človeškega bitja. Torej nekaj, kar je del nas, kot je del nas tudi naše fizično telo. Eno brez drugega ni človek, kot je karoserija brez motorja le kup pločevine in motor sam zase le v prazno vrteči se stroj.
Zdaj poiščimo pa še prostor za šamana. To naj bi bil torej nekdo, ki se sporazumeva s svetom duhov, ki se zna z nematerialnim pogovarjati drugače kot drugi. Njega duhovi torej nekako priznavajo in so se z njim pripravljeni sporazumevati.
Res čudno! Duhovniki pri daritvah Svete maše, že stoletja, pa tudi molivci; vsi na nek način iščemo stik z nematerialnim, v tem primeru svetim, torej tistim, kar je nad vsem – tudi nad duhovi, v kolikor res nekje blodijo. Odgovora, v obliki takojšnje povratne informacije, ne pričakujemo. Verujemo, da Bog deluje na dolgi rok, na veliko; en njegov znak je lahko tudi vse življenje ali pa morda usoda cele generacije ljudi in ljudstev.
Za razliko od "običajnih" vernikov, šaman torej išče bližnjice, obrača se na nematerialno, da bi dosegel učinke na materialnem, tvarnem … išče takojšnjih, hitrih odgovorov. V čem je takšno početje lahko količkaj boljše od prošenj, ki jih izrekamo verniki? Šaman naj bi bil potemtakem človek, ki skuša "prepričati" duha, da naj deluje na nek način, da bi s tem "popravil" nekaj povezanega v tvarnem svetu. Če hočemo biti slikoviti, lahko rečemo, da skuša nekako prepričati sužnja, da bo naredili nekaj mimo gospodarjeve volje.
Smisel in celo poštenje takšnega početja sta, za moje pojme, skrajno vprašljiva. Kako se lahko nekdo postavi na stališče, da bo z uporabo tehnik, dosegel vpliv na tisto, kar je izven dosega človeških moči oziroma celo izven življenjskih okvirjev, torej del sveta večnosti. In če tisto ni moglo pomagati takrat, ko je bilo živo in stvarno prisotno, kako lahko pomaga sedaj, ko se je že prepeljalo na drugi breg?
Da se razumemo, nimam namena dvomiti ali celo zanikati morebitne pozitivne dosežke šamanizma na zdravje ali počutje posameznikov, v kolikor gre za uporabo sprostitvenih ali očiščevalnih tehnik, vendar je "klicanje duhov mrtvih" na pomoč, kar šamanizem dejansko je, mimo volje večno živega Gospodarja, za moje pojme najmanj čudaško početje.
Naj še pridam, da tudi katoliška vera pozna zdravljenje, ki se mu reče hagioterapija in bistvo te metode je predvsem gradnja in utrjevanje človekovega zaupanja v Božjo pomoč pri samoozdravljenju svojega duha.
In to je bistveno … duša lahko zboli tudi zaradi drugih, ozdraveti mora pa znati sama v sebi …

Preludij

Ni dovolj samo delo. Ali pa sploh ni dovolj. Slej ko prej je potreben tudi rezultat. Nekaj, kar se da pokazati, predstaviti ali morda celo prodati ... Slej ko prej je treba delo stehtati, izmeriti, pregledati, oceniti ali obračunati. Tako izvemo tudi vrednost delavca, ocenimo trud, ki je bil vložen in se ozremo naprej. Do tod smo torej že prišli. Početi nekaj brez rezultata, samo za mezdo ... je zgolj težko in utrujajoče. Nekoč moraš nekaj tudi videti ali slišati ... nekoč moraš biti zadovoljen s tistim, kar si dosegel.
Prisluhnili smo našim muzikantom in bili zadovoljni ...