Moj mali svet #1

Ko postanejo dnevi toplejši in se ptički začnejo preganjati po vejah, ki že napenjajo svoje popke … takrat tudi mi, vrtičkarji prisluhnemo klicu prebujajoče se narave. Zadnja sobota v februarju je v Sevnici že popolnoma primeren čas za otvoritev sezone vrtnih opravil in današnje prelepo sončno dopoldne je bilo za kaj takega, kot ustvarjeno.
Naj morebitnim nepoučenim bralcem predstavim posest, v bistvu prizorišče prihodnjih kmetijsko obarvanih poročil, katerih aktivni udeleženec bom seveda sam … jasno, poleg nekaterih nujnih naravnih pojavov, kot so zemlja, sonce, ter specialnih vrtičkarskih pripomočkov, ki jih bom predstavljal kar sproti.
Gre za prijazen, sončen in miren košček zemlje na jugo-vzhodnem pobočju grajskega hriba, za župnijsko cerkvijo in z lepim razgledom na spodnji del florjanske ulice, Savo ter Log. Parcela je spodaj omejena z opornim zidom ob cerkvi in na vrhu z eno od pešpoti, ki vodijo na grad. Vmes so tri terase; na zgornji imam lopo za orodje in kurišče, spodnja je travnato pobočje na katerem imam češnjo, ki sem jo posadil pred dvema letoma, srednja pa je središče gospodarskih aktivnosti s katerimi se bom kratkočasil vse do pozne jeseni-, zelenjavni vrt. Vmes je še nekaj grmičkov, potka, prostor za kompost ob vzhodnem robu srednjega pobočja in to je to … Vrt je v obliki črke V, dolg deset mojih korakov in na najširšem delu širok štiri. Dovolj za ljubiteljsko delo in kratek čas … kolikor ga pač je.
In danes se je začelo; najprej z grabljenjem in obžagovanjem grmovja ter grobim pospravljanjem lope. Češnje letos nisem obrezal, pa bi bilo že dobro, mogoče jo bom ta teden, čeprav že barva popke.
Septembra lani sem posejal tri gredice zimskih solat; Zimsko rjavko (na sliki je spredaj), ki nekako bolj slabo dela, mogoče bom malo porahljal in poplel zemljo in ji še dal nekaj možnosti, potem je Motovilec Ljubljanski, ki je kar lep in končno še Solata Nansen, ta je pa gosta in jo bo treba že prepipati. Nabral sem malo motovilca, potem pa šel v Vrtni center pogledat za drevesca. Kupil sem češnjo Van in jablano Beličnik, ki so mi ju tudi obrezali za sajenje. Posadil ju bom ta teden. Kupil sem tudi dve vreči univerzalne zemlje in vrečo nekakšnega italijanskega bio-gnojila (beri: pakiran hlevski gnoj - tudi to torej uvažamo!), da bom pognojil drevesci in tudi staro češnjo.
Aha, kupil sem še deset čebulic gladiol, pet barv po dve … tudi te gredo v zemljo ta teden.
Ko sem vse nakupljeno spravil do lope, sem šel vprašat sosede, ki jim bodo na vrtu naredili parkirišče, če mi dajo kaj zemlje. Ker so mi jo prijazno odstopili, sem jo zvozil na svoj vrt sedem (ker je pač pravljično število!) samokolnic. Moja zemlja je namreč precej peščena in jo moram malo popravljati …
Potem sem bil utrujen in sem kar tako malo sedel na sončku ter poslušal ptičke … in verjeli ali ne, nič mi ni bilo hudega.

Pa še pogled na sosedovo ...

"… pulvis es et in pulverem reverteris." (1Mz 3,19b)

Prah in pepel predstavljata začetek in konec živega-, neizogibno in mrtvo vračališče duha obstoja na svoj pra-izvor, izhodišče ponovne samooživitve-, samovzpostavitve neizogibno porušenega šotora bivanja. Novega življenja ne more biti brez nadgradnje … združitve in ponovne delitve starega. Zdi se, da je izvorov, ki porajajo žive enote na svetu neskončno-, pa jih ni. Življenj se lahko pojavi le končno mnogo, toliko, kot jih tista, ki so že živa lahko uvedejo, uhodijo … posvetijo svetu in bivanju. Novo ni samo po sebi umevno, vedno izhaja iz stare rasti, kali lahko le iz humusa, prahu, odmrlih ostankov preživetega življenja-, ničesar drugega ni kar bi bilo lahko podlaga za krog bivanjskega vračanja. Vztrajanje življenjskih ciklov neizogibno prečka pragove odmiranja in nove kali, poraja se iz tega kar je dosedaj že izrabilo del svoje razpoložljive življenjske energije. Tisto kar je, odmira, da bi prišlo tisto, kar še ni. Pa bo. Vedno pride, se najavi in pojavi-, požene iz nič in je ponovno napolnjeno z močno življenjsko voljo, silovito bivanjsko energijo. Čudežno zadobi moč, ki je morda ne vzame ali izčrpa staremu, saj je ločeno, samosvoje, samorastlo … vzame jo kar od nekod. Kot bi duh življenja prihajal v valovih, pobiral moč oceanu in jo odlagal na obalo … val za valom, vsak nekaj prinese, vsak nekaj pusti …
Staro ne odhaja na isti način, kot prihaja novo … če duh življenja priteka v valovih, odteka v potočkih … stalnih, le redko rušilnih … a vztrajnih, takšnih ki spraznijo jezero in ocean, pa še veš ne kdaj. In odhajajo … odtekajo v prostor, se zgubljajo v brezdanjost … se uparjajo ali uprašijo, upepelijo, izginejo iz dimenzij dojemljivosti. Dokler spet ne pridejo nazaj … združeni kot val spočela, povezani v čudežno samoustvarjalno žarčenje …
Zdaj smo vsi potroseni s pepelom, zaznamovani s končnim, postavljeni pred obzorje obstoja … pred dejstvo propada … s prostim pogledom na odtekanje, na izcejanje iz preše časa. Nekaj prestrežemo in použijemo … večina se odlije … ponikne. Izgubljamo veliko in vendar imamo še vse. Našli bomo vse pa nič obdržali.Razkrijmo se-, zdaj je čas … pretrgajmo svoja srca ne oblačil, oblecimo raševino, sedimo na pepel in žalujmo. Predajmo se žalosti bližnjega konca, naj nam obup prežari srca, prečisti duha in ga pripravi na novo življenje, novo svetlobo, nov plimni val, ki bo tako poln moči … tako nabit z energijo oživitve, da jo bo pljusknil na vse, nas zalil, prezračil in pognal v nov tek … kaj tek-, dir … odprimo mu vrata in okna, razkrijmo se, nastavimo lice vetru, naj nas trga in ga pričakujmo čuječi … lahko smo mirni-, precej pride ... ker je večen, je vedno pravočasen.

Maškare

Prastara navada šemljenja in veseljačenja pred nastopom postnih dni očiščenja, spokornosti in resnobne vase-zazrtosti, tudi letos ni neopaženo obšla sevniških otrok različnih generacij. Tisti, predvsem mlajši, ki maškarado dojemajo kot priložnost, da javno prikažejo svoje pravljične, filmske, grozljive, fantastične, vojaške, živalske, kajvemkakšneše … ali celo prave podobe, so imeli to priložnost včeraj v Športni dvorani. Glavni organizator prireditve je bila Pizzeria Magic ob pomoči nekaj prostovoljk in prostovoljcev, ki jim gre vsa pohvala, še posebej voditelju Nikotu. Videli smo nekaj zanimivih in lepih mask, predvsem pa, po pričakovanju, doživeli veliko, redko komu razumljivega in energičnega gibanja ob živahni glasbi. Dogajalo se je vse sorte … nekateri so plesali, drugi se trudili za čokolado, tretji lovili balone, vsi skupaj jedli krofe, predvsem pa razkazovali kostume in orodja, se "špricali" s špageti iz doze in obmetavali s papirčki … skratka, veselo, vredno mini karnevala.
Odrasli smo pretežno sramežljivo statirali, v povprečju milo opazovali dogajanje in zadržano spremljali razburljive dogodivščine naših pika nogavičk, hudičkov, kavbojev, klovnov, vil, gangsterjev, komandosov, spajder-bat-super-menov in ostalih meni neznanih herojev iz tega ali katerega od vzporednih svetov.

"Kaj ta tako govori?" (Mr 2,7a)

Med našim simbolnim in resničnim svetom je čistina … območje pod nikogaršnjo oblastjo, zgolj polje zaznav, ki ga motrijo telesne in duhovne oči. Na njega iz simbolne strani prosto pritekajo nameni, s ciljem preživetja in samouresničenja, izza meja resničnosti pa se vanj valijo pričakovani in nepričakovani dogodki. Z ene strani v prostor votlo odmevajo izrečeni ali prazno sevajo upodobljeni ukazi simbolne govorice, z druge pa s truščem padajo dejanja, vznikajo podobe in prilike sveta, ki jih obliva ali zgolj zaliva močno plimovanje okoliščin.
Katera stran prevladuje, namišljena ali resnična, upajoče želena ali razočarano doživeta, razigrano polna načrtov ali zgrbljena pod pezo življenjskih bremen, je odvisno od tistega, ki si lasti oblast nad vsemi zaznavami, torej nas samih.
Kaj je lažje? Izražati namene, postavljati kulise zahtev, zamisli, želja in simbolov s katerimi skušamo oblikovati sceno za dogajanja ter opravičevati lastno vlogo v njih ali predvsem prevzeti nalogo sprejemanja dejstev, ravnanja stanj, uravnavanja razlik, skratka funkcioniranja in delovanja na prizoriščih resničnosti, v okoljih zaznamovanosti z dejanskimi vplivi in razpoložljivostjo lastnih moči.
Zastavljanje vprašanja o pravilnosti odločitev je vedno del poti. Tudi pot, ki na začetku nima nobenega cilja, se bo končala. Ali je konec poti cilj, ni odvisno od začetka, ampak zgolj od tistega, ki potuje. Za cilj se odločiš, ko prideš do njega, ne prej. Prej si na poti, potuješ mimo koncev, ki so lahko tudi cilji. Pričakovanja so tvoja odločitev.
Vsi načrti so sprejeti in razglašeni, vsi razpleti zamišljeni in možni, sleherni upi zastavljeni in položeni v čakalnico resnice, pred sama vrata delavnice Prihodnosti. Ven je slišati ropot … notri se očitno dela. Prihodnost bo. Le čakajoči so nekako … otožni, osupli in skoraj prestrašeni od hrepenenja.
Pokukajmo še skozi vrata in poglejmo kakšni so mojstri prihodnjih časov. Nič posebnega niso … ravno takšni kot tisti pred vrati. Le da jim obrazi žarijo od delovne vneme. V rokah imajo orodje, delajo in zdi se jim, da gradijo svojo prihodnost. Prepričani so da držijo načrte in upanja, ki so jih nekoč hromila v čakalnici, zdaj končno v svojih rokah.

Angola Avante!

V Salezijanskem mladinskem centru nam je sinoči svoja doživetja in videnje Angole, predstavil laični misijonar iz Sevnice, Emil Stopar. V tej podekvatorialni državi na zahodu afriške celine je bil Emil letos že drugič in tokrat je tam "misijonaril" kar dober mesec. Spomladi lanskega leta si je zelo prizadeval in, ob pomoči dobrotnikov, napolnil kontejner za pomoč misijonskemu centru v Angoli, ki ga vodi sestra Zvonka Mikec. Po nekaterih peripetljajih, ki so menda tipično afriški, je večina pomoči končno prispela na svoje mesto in za njo se je odpravil še sam.
Misijonski center sestre Mikec, je namenjen predvsem mladim, ki so resnično željni izobrazbe in boljše prihodnosti, kot jim jo lahko trenutno ponudi gospodarsko razsuta država. Angola je bila namreč več kot 400 let pod portugalsko kolonialno oblastjo, ki se je po 13-ih letih gverilskih uporov zaključila leta 1975. Po umiku kolonialnih sil se je med tremi domačimi nacionalističnimi frakcijami, s podporo tujih vojsk, vnela državljanska vojna, ki je trajala nadaljnjih 27 let. V vojni je umrlo bližno pol milijona ljudi, vsaj dvakrat toliko jih je moralo zapustiti domove, popolnoma pa sta razpadla gospodarski in socialno-družbeni red mlade neodvisne države. Uničena ali zanemarjena je bila praktično vsa javna infrastruktura, ki jo je še zgradilo kolonialno gospodarstvo, vključno z železnicami, vodovodi in cestami. Vse je potrebno zgraditi na novo, kar pa ni enostavno, saj je bil z gospodarstvom vred uničen tudi izobraževalni sistem in delo ter zaslužke pri obnovi države imajo zopet predvsem tuje družbe.
Angola je po površini velika država (kar za 61,5 Slovenij) in obdarjena z naravnimi bogastvi, s katerimi pa razpolaga predvsem bajno bogata elita. Ljudje še vedno ostajajo zelo, zelo revni in dobesedno lačni, kljub temu, da je zemlja rodovitna in podnebje izredno primerno za rast vsega. To težko razume tudi naš misijonar, ki je med drugim zelo praktičen človek, električar in čevljar v eni osebi.
V Angolo je tokrat šel z namenom, da bi pripravil vse potrebno za zagon čevljarske delavnice v misijonskem centru ter izvedel nekaj del na javni razsvetljavi in elektro-instalacijah objektov centra. Ker vsa oprema za delavnico, po pravilih afriške logistike, ni prišla ob pravem času na pravo mesto, prvi del naloge ni uspel, zato pa je Emil vseeno polno izkoristil čas in razpoložljivi material ter "razsvetlil" del Angole.

Viole

Obstaja nevarnost da bo zadovoljstvo pogodbenic Severnoatlantske pogodbe, prvič podpisane 4. aprila 1949 v Washingtonu, nad dejstvom, da se bo varnost severnoatlantskega območja povečala s pristopom Republike Hrvaške k tej pogodbi, nekoliko zagrenjeno. In to predvsem zaradi pobalinske akcije s katero sta nase opozorili politični grupaciji, Stranka slovenskega naroda in Zavod 25. junij, ki sta 16. februarja vložili pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma proti uveljavitvi Zakona o ratifikaciji Protokola o pristopu Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije z veliko večino izglasoval 9. februarja. Glavni povod za pobudo naj bi bila, že vsaj 18 let stara, nerešena mejna vprašanja med državama.
V vnemi, da bi se znebili referendumske grožnje, ki Sloveniji v pogajanjih s Hrvaško in v odnosih z ostalimi zaveznicami v Severnoatlantskem zavezništvu, očitno nič ne koristi, je Državni zbor, 18. februarja, na predlog Slovenske ljudske stranke, tudi tokrat s prepričljivo večino, sprejel Sklep o zaščiti slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, kar se je žal izkazalo za nezadostno. Zavod 25. junij je, na osnovi sprejetja Sklepa sicer odstopil od vložene referendumske pobude, Stranka slovenskega naroda pa ne.
Za nameček sta živahno dogajanje in vsebina sprejetega Sklepa tako razjezili hrvaškega predsednika Mesića, da se je odločil nagovoriti svoje državljane z besednjakom izrednih razmer in tudi hrvaški Sabor, ki bo, kot je bilo pričakovati, razpravljal o posebni Deklaraciji, razumljivo, simetrični podobi slovenskega Sklepa.
Predsednik Državnega zbora je, skladno z Zakonom, določil 26. marec za končni rok za zbiranje potrebnih 40.000 podpisov volivcev za razpis zakonodajnega referenduma.
Situacija je torej neugodna predvsem iz razloga, ker je dogovorjeni rok za dostavo potrjenega pristopnega protokola v Washington, 23. marec, kar naj bi Hrvaški omogočilo, da postane članica že na spomladanskem sestanka zavezništva 3. aprila in silno neugledna, ker je vseh ostalih 25 članic Protokol o pristopu Hrvaške že ratificiralo.
Torej, tudi v primeru, če pobudnikom potrebnega števila podpisov ne uspe zbrati, je stanje obžalovanja vredno, seveda pa zaenkrat nihče ne razmišlja o tem, kako neprijetno bo šele, če do razpisa referenduma res pride, da o morebitnih bizarnih izidih niti ne govorimo.
Naj bo dovolj informacij, ki so jih mediji ta trenutek vsekakor zvrhano polni.
Z analizo razmerij med obema državama, ki so ju privedla do trenutnega stanja se nisem nameraval ukvarjati in se tudi ne bom, prav tako ne bom razpredal o pravičnosti, zamujenih priložnostih ali morebitnih upanjih za končno rešitev razmer. O vsem tem smo že brali in poslušali profesionalce in jih verjetno še bomo.
V tem trenutku me zanima predvsem eno vprašanje, in sicer kako je mogoče, da stranka, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah dobila 2.629 ali 0,25% glasov, postavi politično oblast v Republiki Sloveniji v tako nezavidljiv, domala ponižujoč položaj?
Poglavitni problem, je, po mojem mnenju, v "demokratičnih" določilih Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki nima vgrajenega nobenega inštrumenta diskrecije ali pravice javnega organa, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto, ki je v javnem interesu.
Torej, za moje pojme, bi bilo logično, da tisti, ki dvomi o določeni zakonski rešitvi, ki jo je sprejelo zakonodajno telo, zmore tudi pravno utemeljiti povezavo referendumske pobude z vsebino zakona, ki ga napada, oziroma, da ima zakonodajno telo možnost presoje ali je vložena pobuda sploh v kakšni logični povezavi s predmetom zakona.
Pobudnikom zdaj ni treba utemeljevati pobude in zakonodajalec nima nobene možnosti zavrnitve oziroma ugotavljanja ali ima pobuda kaj podlage v zakonu ali ne, pa če je zavlačevanje še tako izrazito škodljivo za našo državo.
Čudno, vendar tako očitno pri nas je … hipotetično lahko vsak volivec s podporo 2.500 somišljenikov zavre uveljavitev kateregakoli zakona iz popolnoma banalnih razlogov, ki mu jih ni potrebno niti navajati.
Za moje pojme, se v tem primeru dogaja ravno to; kakšno zvezo ima vstop Hrvaške v Severnoatlantsko zavezništvo, katerega člani smo tudi sami, z nerešenimi mejnimi vprašanji na katerih si je Hrvaška očitno uspela priigrati prednost!? Lahko bi si jo tudi mi …
Ali bo po enostranskih, nasprotujočih si sklepih, ki si jih bosta izmenjala oba parlamenta, kaj lažje rešiti sporna vprašanja o katerih se v 18-ih letih nismo uspeli uskladiti niti katera so?
Najbrž ne … mogoče se bo zaenkrat lažje, kot s Hrvati, dogovoriti z navijači … ni pa nujno …

Cultura animi

V enem od trenutkov, ko se dovolj samoorganiziram za gledanje televizije, sem postal naključna priča zanimivega disputa dveh poznavalcev slovenske kulturne scene, in sicer Gregorja Tomca, menedžerja Pankrtov in vsestranske kulturno-politične osebnosti ter Toneta Račkija, akademskega slikarja in cineasta.
Bistvo živahne debate, skoraj spora, je več kot očitno v različnem razumevanju poslanstva kulture v sodobni družbi. Vehementni Tomc gleda na kulturo kot pravico vsakega, da prejme svoj delež občečloveških dobrin, ki jih kultura, v tem primeru razumljena predvsem kot ustvarjalna dejavnost, lahko ponudi, Rački, pa v bolj akademski maniri, ostaja pristaš ločevanja taiste kulture na eni strani na, nekako … institucionalno, galerijsko, salonsko … na drugi pa popularno. Popularna kultura, naj bi, menim vsaj, da po skupnem tolmačenju obeh akterjev, servisirala tisti pasivni del porabnikov, ki se raje prepuščamo, recimo temu zapeljivosti masovnih medijev, zlasti televizije, zdaj verjetno tudi že i-n, in običajno ne nastopamo kot aktivni iskalci kulturnih vsebin, če se seveda za aktivno ne šteje kavčno-meditativno spremljanje npr. prenosa koncerta iz CD.
Tomc je deloval prepričljivo prepričano, da je potrebno podpirati tiste medije oziroma vsebine, ki so sposobni kulturo distribuirati v "maloprodajo", torej jo praktično pripeljati pred čutila vsakega državljana. V svojem izvajanju je podal celo slikovit opis domnevno srednjeveškega odnosa aktualne kulturne oblasti do tega vprašanja-, ker, da se v glavnem še vedno podpira tiste institucije in programe, ki so elitistično, dvorno usmerjeni, ostali, ki kulturo dejansko prinesejo do ljudi, pa so prepuščeni prostemu trgu.
Rački, je bil dejansko potisnjen v nehvaležno obrambno pozicijo, ki ji je bil le deloma kos. Zagovarjati sedanje stanje, ki je resnično le bolj ali manj umetno vzdrževana evolucija preteklih kulturnih obdobij, je težka naloga, ki bi mogoče bolj pritikala samo gospo ministrico. Vsekakor pa tudi pogumne intervence Račkijeve pehotne proti Tomčevemu topništvu, niso bile povsem brez odmeva. Njegova teza je, da je prav institucionalna - tradicionalna kultura valilnica in kalilnica vseh ostalih kultur, tudi popularne. Verjetno je po svoje tudi res, da se tudi popularni kulturniki svoje obrti pač morajo nekje izučiti, tudi igralci uličnega gledališča pozimi igrajo v pravem gledališču in televizija pokaže film, ki se je že prej dokazal v kinodvoranah.
In kaj smem o tako imenitni temi meniti jaz sam, kot občasni, povprečni, pasivni in hitro naveličani konzument? Vsekakor najprej to, da kultura pač ne more biti kultura, če je izključujoča. Osnovno, kar pričakujem od tovrstne ponudbe je, da bo pestra, barvita … ni nujno da tako bogata, kot predvsem, da bo dala priložnost vsem ustvarjalcem in tudi našla svoj delček za vsakega porabnika. Moj okus ni nič vrednejši od okusa kogarkoli drugega, prav tako velja tudi za Tomca, Račkija in vse ostale. Vsak ima pravico dodajati svoje k skupnemu in od tega odbirati zase. Kultura je dobrina, ki ni vedno zastonj in v vsebinskem smislu preprosto mora iskati svojo ciljno publiko. Udejstvovanje ustvarjalcev samo za lastno zadoščenje je lahko stvar samo-iniciative in privatnih sredstev, ne pa politike plasiranja javnega denarja.
Navkljub časom in domnevno radikalnim stališčem, kulturna politika mora obdržati neko zajamčeno stopnjo podpore avtorjem, ki se morda šele uveljavljajo in amaterjem na eni strani, ter biti zelo selektivna in dosledna pri financiranju projektov znanih ustvarjalcev, ki do potrebnih virov morda lahko pridejo tudi s primernim tržnim pristopom na drugi strani.
Kultur je veliko, toliko kolikor je tistih, ki jih spremljajo … Vse niso moje, ena pa vendar je … in kaj bi o njej in vseh ostalih rekel "Mali princ":
"Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." (Antoine de Saint-Exupery)