Moj mali svet

Občasno mi kdo po elektronski pošti pošlje kakšne zanimive ali posrečene slike. Nedavno sem tako prejel podobe notranjosti sodobnih potniških letal. Priznam, da se z letalom še v življenju nisem peljal. Glede na moj življenjski slog in pričakovanja, ki jih s tem v zvezi imam, bi celo verjel, da se sploh nikoli ne bom odlepil od tal. Zlahka se uvrščam v nekakšno suhozemno podvrsto evrazijske pasme, brez posebnih letalskih ambicij. Če bi Bog hotel da letim, bi mi verjetno dal krila.
Lahko bi rekel, da sem človek "s podna". No, ne sicer kateregakoli, ampak predvsem trdnega in po možnosti domačega. Torej, tudi če si na trdnem "podnu" je še vseeno najboljše doma.
Skratka, imam priložnost občudovati lepe interjerje modernih naprav namenjenih prevažanju ljudi na velike razdalje. Kolikor uspem slediti dogajanjem na področju letalskega prevozništva, se kriza tudi tam pozna, vendar je posel še vseeno velikanski, temu primerni pa so tudi nivoji konkurence in varnostnih ter komoditetnih zahtev. Če se torej omejimo samo na moderne oblikovalske standarde v tej branži, potem smemo trdimo, da so gotovo vrhunski.
In kaj lahko še opazimo zanimivega, poleg lepih, zaobljenih in oblazinjenih linij v ugodnih ambientalno skladnih barvnih odtenkih?
Ko sem prvič videl slike sem dobil vtis da gledam nekakšne čitalnice, prostorčke namenjene individualnemu študiju ali še bolje počitku. Vsekakor gre za poudarjanje vloge udobja posameznika pred njegovo vključenostjo v skupino. Potreba po stiku z drugimi je potisnjena daleč za ugodje osamljenosti v lastnem delčku prostora, zasebnega kotička v javnem in strogo odmerjenem prostoru. Jasno mi je, da so prikazani verjetno oddelki višjega cenovnega razreda ter da so povprečni potniki še vedno "zloženi" v klasičnih "sedalnicah", ki jim omogočajo prosto spoznavanje sopotnikov, četudi jim ni veliko do tega.
Torej, ob teh slikah se mi pojavlja zanimivo vprašanje, in sicer: "Zakaj je ograjen in za individualno rabo oblikovan prostorček privlačnejši in več-vrednejši od klasičnega sedeža na katerem se s komolcem dotikaš soseda in na zaslonu gledaš isti film kot on?" Seveda mi bo vsak izkušen letalski potnik rekel, naj poskusim na primer, leteti v Bangkok v "economy", nazaj pa v "business" razredu, pa mi bo vse jasno. Verjamem, vendar me ne zanima toliko sama razlika, kot to, zakaj razlika sploh obstaja.
Zakaj bi potnik na dolge razdalje bolj cenil izoliran prostorček od stisnjene družabnosti? Res da je gotovo udobneje, če lahko med dolgotrajno vožnjo stegneš noge in po svoje izbiraš televizijski program, vendar je po mojem mnenju velik del resnice tudi še nekje drugje.
Dejstvo je da ljudje trpimo, če smo dlje časa prisiljeni vztrajati v gneči, v tesni bližini ljudi, ki jih ne poznamo in si ne želimo imeti telesnega stika z njimi.
Gneča nasprotuje in ruši neke vrste obrambni mehanizem našega telesa. Znosneje je, če se nagneteni ljudje premikajo, ker posameznik na ta način verjetno dobi vtis, da bo hitreje rešen.
Da bi si telo zaželelo telesne bližine človeka, morajo očitno nekakšni čustveni sprožilci premagati odbojne reflekse, ki nas želijo umakniti iz ozkega vplivnega območja drugega telesa. To se pa seveda zgodi le pogojno … vendar praviloma ne v telesno in duševno morečih dolgotrajnih stisnjenih vožnjah z letalom ali recimo avtobusom.
In prav premagovanje odbojnih refleksov je očitno dovolj naporno, da je marsikdo pripravljen odšteti nekaj več svojega denarja samo, da se mu ni potrebno srečati z njimi.
Človek je družabno bitje, vendar očitno ne brezpogojno in v vsakih okoliščinah. Radi smo med ljudmi, vendar ne priklenjeni na njih. Človekov naravni položaj očitno ni zgolj v objemu ampak predvsem v samostojnosti.

XLIII

Trenutek, s katerim se naše življenje uradno začne, je gotovo največji šok za vse tiste, ki smo ga doživeli in seveda preživeli. Nihče se ne spominja svojega rojstva in s takšno spremembo se nam v življenju nikoli več ni potrebno soočiti. Najbrž tudi smrt, zlasti če je "naravna" (karkoli naj bi to pomenilo), ne prinese toliko novega, seveda ob neizpodbitnem dejstvu, da se tega pač ne da osebno izpričati.
V trenutku rojstva smo dobesedno pahnjeni iz rodnega telesa. Iz varne, fizično zaščitene notranjosti, stabilnih pogojev in razmer uravnotežene skrbi za snovno oskrbo, v nezanesljivo, neprimerno ter včasih popolnoma neprijazno in tuje okolje. Tega nihče noče, vsak se brani na vse kriplje, otepa, zadržuje položaj, kljubuje pritiskom … a brez uspeha, naravni procesi ne dovolijo zavlačevanja … No, v bistvu moram reči, da z uspehom … torej, rojen si … tako kot mi, tudi ti. Vsaj poskusil boš lahko … veliko nas je … še več je tistih, ki nikoli ne bodo imeli priložnosti.
To, da si rojen, postane neizpodbitno izhodišče ki te spremlja vse dni življenja. Skoraj nič drugega, kar je povezano s tvojo osebo ni tako zanesljivo kot prav dejstvo da si se nekoč in nekje rodil. Če nam že kraj rojstva, v postindustrijski dobi institucionalnega porodničarstva, ne pomeni prav veliko, pa nas časovno obeležje, z začetkom štetja naših zemeljskih let, nepreklicno in nepovratno spremlja povsod.
Temu dnevu imaš nenazadnje pravico pripisovati poseben pomen. Pomen rojstnega dne bi lahko bilo znamenje ali odgovor na vprašanje o prihodnosti, morda napoved usode, ki te spremlja v življenju ali zgolj resetiranje osebnega števca na nič. Odgovore o pomenu takšnega dogodka bi lahko razbrali iz položaja zvezd na nočnem nebu, vremenskih pojavov ali vraž. Najbolj preprosto pa si je ta dan samo zapomniti po številkah iz dogovora, ki ima za osnovo relativni položaj planeta glede na najbližjo zvezdo in zaradi ničesar drugega. Referenčni okvir minevanja tvojega življenja postane tako monotona enoznačna rotacija planeta okrog matične zvezde. Vsakoletno vračanje v enake astralne lege ti sicer lahko zbuja različna občutja, na splošno pa te tovrstne ponovitve po določenem času verjetno začnejo dolgočasiti ali celo puščati v občutju tihe neizpolnjenosti. Dovolj pusto je že, da se zaveš, da boš moral stanje svojega telesa, misli, načrtov in upanj, vedno povezovati, primerjati ali celo opravičevati z bebavih štetjem povratkov zvezdnega sita na isti položaj.
Nobeno število nas v življenju ne zaznamuje tako usodno, kot prav število let. Nobena karakteristika ne poda toliko vsebine, s tako malo informacij. Ni človeka na svetu, ki bi bil neobčutljiv za globok posredni pomen, ki ga to število nosi v sebi.
Jezik števil je univerzalen. Če jim pridružiš še obče-človeško razvojno kategorijo pretečenih astronomskih let od trenutka rojstva naprej, potem jim pridaš prav posebno in osebno vrednost. Če nisi pretirano obremenjen z velikimi pričakovanji, ki jim število let seveda ne gre v prid, ker staranje v glavnem ničemur ne gre v prid, potem lahko ta dan pridobi tudi osebno prazničen pomen ali pa se lahko vsaj delaš, da je tako.
Na staranje lahko gledamo kot na povečano število dragocenih in kakovostno porabljenih let, ne le zmanjšano število preostalih, pogojno dobrih … In za tisto, kar je dobrega se vseeno splača zahvaliti … torej hvala Bogu za vse kar je bilo in je … mogoče ni bilo vedno tako dobro, kot sem upal ali celo pričakoval … bilo pa je dovolj plodno, da se je splačalo biti zraven. Prav tako hvala, dobri in usmiljeni Bog, za vse kar še bo … verjetno tudi ne bo vse kot bi si želel … najbrž bo pa dovolj zanimivo, de se splača pričakovati.

Začnimo s koncem …

Kaj nas zdaj čaka? To je pravo vprašanje, ki nas hromi če z enim očesom gledamo grozljivke … mrliče, ki padajo iz omar, odsekane glave, ki se kotalijo iz vseh lukenj, iztirjence, ki živijo samo zato, da mlade turistke žagajo z motorkami … buuuuaaaa…
No … podobno vprašanje si včasih zastavljam tudi sam, ko preberem, slišim ali bognedaj celo vidim kaj o napovedih koncev. Pa naj si bo kozmoloških ali ekoloških, da kakšnih človeku prijaznih ali svetovnonazorskih, niti ne omenjam.
Kozmologi trenutno dajejo vesolju dve varianti, izgubljeno bo v praznem zamrzovalniku ali pa zdrobljeno in stlačeno v končnem velikem koktejlu, ki si morda celo opomore in ponovno postane nekaj takega, kot je zdaj. Ekologi so velikodušnejši in nam dopuščajo več možnosti; praženje zaradi stanjšanja ozonske plasti, utopitev zaradi dviga morske gladine, počasno kuhanje v lastnem soku zaradi globalne otoplitve … da ne govorimo o kometih, ki bojda drvijo točno v nas, vulkanih, ki potuhnjeno čakajo na izbruhe planetarnih razsežnosti, klimatskih katastrofah, ki so se že dogajale in se bodo skoraj gotovo še ... Skratka, po nobenem od scenarijev se nam ne piše dobro, ne svetu, še manj pa nam, ki skušamo na njem živeti in si celo domišljati o neki vladavini nad ostankom stvarstva.
Vse napovedi so torej obupno pesimistične in to tako zelo sugestivno, da jih nekateri že vgrajujejo v svoj življenjski nazor. V nekakšno svetovno črnogledost (to nima zveze z izvolitvijo B.O.), globalni brezup, negativistično nastrojenost do vsega, zanikanje vseh prizadevanj posameznika ali družbe da se morda le lahko upre degradaciji ali defetizmu.
Skratka … nobena inštanca, od znanosti, psevdo-znanosti, religije … pa do bolgarske vedeževalke … ne napoveduje drugega kot propad, uničenje, pogubo, naslikano z barvito paleto totalnih in neizogibnih koncev.
Njih časovni razpon? Od par sto let za ekologe, do sto milijard let za kozmologe. Ostali destroyerji so pa nekje vmes. Kaj pa vem …?
Meni se pa zdi vse skupaj nekako sumljivo. Podobno, kot če lik iz starih kavbojskih filmov, ki mu natikajo zanko na vrat, izjavi: "Ne vem točno zakaj, a slutim težave …"
Tudi jaz bi rekel, da slutim težave … pa tudi to, da ne vem točno zakaj.
Manjka mi nekakšna … druga možnost, alternativa konca, ki bi to ne bil … nekakšen happy end. Preveč človeško, nelogično in enostavno se mi zdi končati zgodbo s totalnim fijaskom, kot po kakšnem scenariju za diplomsko nalogo na AGRFT. Tukaj mora biti in je nekaj več.
Tu so špekulacije dovoljene in celo zaželjene. Sanjači so naši častni gostje. Fantasti so naši vzorniki.
Za začetek … pozabimo na začetek. In še vedno za začetek … pozabimo tudi na konec.
Tako, s to mejno navlako smo torej opravili. Začetka ni in konca tudi ne. Preprosto ni. Pozabi. Vedno je nekaj prej in nekaj potem. Vedno je.
Vedno je tudi nekaj vmes, in to je obstoj. Torej obstoj … ta je tisti, ki je. In kaj bi bilo še značilno za obstoj, razen tega da obstaja?
Hja … prav gotovo … spreminjanje. Obstoj sploh ni obstoj v statičnem smislu. Gre le za pojav, formo, stopnjo ali fazo razvoja, na katero smo v nekem trenutku naleteli. Nekako kot oblaki … ves čas nastajajo in izginjajo. Ko izginejo pri nas nastanejo nekje drugje, lahko pa tudi hkrati tu in tam. Vmes se kajpak preoblikujejo. Res so zanimivi. V bistvu pa sploh niso nekaj kar bi bilo lahko cilj, so bolj slučajno. Zarositev zraka. Gratis dodatek k zemlji, vodi in zraku. Prehod med vodo in … vodo.
Zakaj bi bilo pa na primer z vesoljem ali življenjem v njem drugače? Prav tako ni nujno da je vse to nek cilj. Lahko da gre le za nek slučajen, prehoden pojav. Prehod med vesoljem in … vesoljem.
Ravno tako tudi mi. Ali smo mi res tisto kar je končni cilj nečesa? Mogoče smo tudi mi le prehod med eno obliko bivanja v drugo, med eno zavestjo v drugo.
Pojavna oblika teles … nekako na pol poti med dušo in … jasno, dušo. Kaj pa drugega?

Duše vzemi, drugo pusti

Pričujoči amater, ki se poleg, oziroma pred vsemi ostalimi (ne-)uporabnimi stvarmi, profesionalno ukvarja tudi z vzgojo svojih otrok, je že zapopadel dejstvo da mora vzgojitelj, ko se loti vzgoje, najprej pozabiti da misli vzgajati. Dokler namreč razmišljate o tem, da boste vzgojno in pravilno ravnali, v izogib temu da bi vas vaš naraščaj ne osramotil, pustite upe pred pragom. Vzgoja je kvečjemu prenašanje, transfer navad, vzorcev obnašanja ali ne-obnašanja, izročil in izkušenj od enega na drugega. Vendar takšno pretočeno ali še bolje, prečrpano znanje ni dovolj. Še zdaleč ne. Pridobljeno mora postati (včasih je morda sicer bolje če ne bi) tudi lastna navada naslovnika vseh naukov. Kaj velja teorija, če je pa praksa drugačna? Malo pomeni če ata, ki sami kadijo, zabičajo otroku da ne sme kaditi. Saj pri desetih še ne bo, pri petnajstih pa gotovo. Namreč ... zavestna vzgoja je vrh ledene gore, torej ena desetina vsega kar damo, ostalih devet desetin gre takrat ko se sploh ne zavedamo da nismo sami in mislimo, da si lahko damo duška. To je takrat ko se prepiramo s partnerjem, ko kritiziramo sosede in sodelavce, ko grdo govorimo o šefih, politikih in učiteljih ... tudi takrat, ko planiramo kako bomo slab avto nekomu podtaknili za dobrega … Torej ... vzgojne prijeme, ki jih zagovarjamo moramo vzgojitelji vsekakor najprej uporabiti na sebi.
In čemu služi ta "vzgojni" nagovor?
Hja … recimo prazniku. V sevniški župniji smo ga proslavili celo s tortami. Danes praznujemo rojstni dan svetega Janeza Boska, italijanskega duhovnika, ustanovitelja salezijancev in predvsem velikega vzgojitelja. Svoje življenje v drugi polovici 19. stoletja je posvetil delu z ulično mladino v industrijskem Torinu.
Pri svojem delu je bil svetniški, torej izjemen in neomajen. Velja za utemeljitelja vzgojnega načina, znanega pod imenom preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti. Njegovo vsebino sam povzema takole: “Izvrševanje preventivnega sistema sloni na besedah sv. Pavla, ki pravi: ‘Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva; vse potrpi, vse prenaša, vse upa in se ne da razdražiti’”. Ta nagiba vzgojitelja, da ljubi mladega človeka, pa naj bo v kakršnem koli stanju, da ga privede do prave človečnosti, ki se razodeva v Kristusu, da mu dà zavest in možnost živeti kot pošten državljan in kot božji otrok.
Kaj torej svetnik postavlja v središče vzgoje?
Ljubezen, seveda. In prav ima. Človeka moraš imeti najprej rad. Razmišljati o tem, kaj bi storil za tistega, ki ga imaš rad, ni težko. Vzgojitelj, ki ima svojega varovanca rad, bo iznajdljiv, prefrigan, neomajen, z vsemi žavbami namazan, tudi strog če je treba … ker mora doseči svoj cilj. In cilj je samo eden. Dobro za otroka.
Otroka vzgajaš za življenje, ne za "maminega sinčka". Naučiti ga moraš ceniti, ne le uživati življenje. Moraš ga navaditi, ne le razvaditi. Spoznati mora, da se lahko zanese le na stalno potrebo po lastnem trudu in odgovornosti. Razumeti mora, da poleg glagola "živeti" z vsemi podpomenkami, obstoja tudi glagol "skrbeti", ki nima toliko podpomenk lahko se pa nanaša na veliko ljudi.
Učinkovito ali količkaj vredno lahko vzgajamo le s svojim zgledom. Če nas kdo kdaj sooči z lastnim poštenjem in lastno vestjo, potem nas prav gotovo tisti, ki jih moramo naučiti stopiti čez prag lastnega doma. Če hočemo vedeti kako smo sami vzgojeni, potem raje opazujmo tiste, ki vsa leta dihajo isti zrak in poslušajo iste besede, med istimi zidovi kot mi. Če hočemo zvedeti kako odgovorni smo sami, poglejmo kako našim otrokom uspe dosegati svoje cilje. Da bomo videli kako dobri vzgojitelji smo, počakajmo na vnuke.
Vzgoja je naravni fenomen. Mislim da je prav gotovo najstarejše človeško izročilo, ki se ga da celo nekoliko zavestno usmerjati. Del vzgoje vsekakor deluje po orodju nagonov, vendar gotovo ne vsa.
Veliko lahko tudi sami popravimo ... začnimo pravočasno ... najprej kar na sebi ...

Premoč

Drznil so bom sposoditi tujo misel, pa naj bo kar bo:
“Imunski sistem deluje povsem zunaj naše zavesti; imunskega sistema in njegovih nasprotnikov –mikrobov – s svojimi zavestnimi čuti ne zaznavamo niti ne moremo spremljati in usmerjati “akcij” svojega imunskega sistema proti njim. Kljub temu imunski sistem vsak dan prejme in predela milijone molekularnih informacij o bolezenskih mikrobih in naših lastnih celicah ter se odloča, kaj v našem telesu je zdravo in “naše”, kaj pa bolno in “tuje”. S tem imunski sistem vzpostavlja biološko (molekularno) identiteto vsakega posameznika na podoben način, kot človeški razum omogoči posamezniku razvoj njegove lastne osebnostne identitete in podobe o njemu samem. Zato imamo imunski sistem upravičeno za naš skrivnostni “jaz”, čeprav njegovega delovanja ne čutimo. Občutimo le posledice, kadar imunski sistem deluje narobe.“ Avtor je prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Hvala, profesor Ihan.
Torej … ta trenutek na lastnem telesu občutim posledice napačnega ali pomanjkljivega delovanja imunskega sistema. V mojem primeru je boj z mikrobi izgubljen. Kapitulacija. Premoč nevidnega sovražnika je porazila slabo organizirane in podhranjene obrambne mehanizme mojega telesa. Bolan sem.
Kašljam, imam vročino, vse me nekako boli … slabo se počutim. No resnici na ljubo, mislim, da je danes že boljše kot včeraj. V bistvu … upam.
K zdravniku še ne grem. Mogoče sploh ne bom šel. Se mi ne zdi dovolj hudo. Vzamem kakšno tableto, pa je. Saj ni važno katero, samo da pomaga. Zdi se mi, da bi trpel moj ego, če bi zaradi prehlada šel k zdravniku.
Mikrobi, mikrobi, moji sovražniki ... zavladali ste telesu, ne pa tudi duhu. Ali pač?
Takšna bolezen je lahko priložnost za malo vajo iz samo-opazovanja. Zanimivo se mi zdi primerjati popačenje slike sveta skozi oči bolnega. Svet preprosto ni enak, če ga gledaš zdrav ali bolan.
Veliko stvari, ki bi jih sicer opazil, ne opazim. Postanem ne-pozoren na ljudi okrog sebe, ne opazim pokrajine, ki se vozi mimo vetrobranskega stekla, ne vidim tistih podrobnosti, ki sicer motijo moje vsakdanje okolje. Stvari postajajo nepomembne.
Ko si bolan se zazreš vase, v svet številnih drobnih sovražnikov in načetih branilcev imunskega sistema, ki se ti dogaja. Zunanjost je zabloda. Ponotranjiš se. Umakneš. Čakaš da telo opravi svoje. Naj delajo tisti, ki se spoznajo na to.
Bolezen je stanje umika iz tega sveta. Nisi za med ljudi.
A to še ni vse. Ko se umakneš pravim podobam sveta, začneš sprejemati popačene. Ker ne vidiš tako kot je, začneš misliti tako kot ni. In ker misliš tako kot ni, reagiraš drugače kot je prav. Obnašati se začneš narobe. Postaneš siten in sam sebi napoti.
Bolezen nikoli ni samo bolezen, vedno je bolan človek, ki reagira, kakor pač reagira. Vedno je nekakšno okolje, ki bolnega sprejme, kakor ga pač sprejme. Tako pač to je.
p.s. Naj pomirim morebitne bralce. Profesor Ihan tega sicer ne omenja, vendar se mikrobi zaenkrat še ne prenašajo po spletu. Virusi že, mikrobi pa še ne. Vsaj kolikor jaz vem ...

Ave triumphator

Novi vladar imperija in sveta je končno zasedel svoj prestol. Med podaniki je zelo oboževan in vsi so že težko čakali tega trenutka. Starega imperatorja se je ljudstvo naveličalo in se iz njega celo norčevalo. Množice so prepričane da je imperij pod njegovo vladavino oslabel in da se jim zdaj godi slabše kot takrat ko je sedel na prestol. Očitajo mu da je nespametno potrošil veliko zakladov za nesmiselne vojne v oddaljenih kolonijah, medtem pa so slabe letine dodobra izpraznile imperialne kašče. Nekateri trdijo tudi da je slabo varoval sveta mesta pred barbari, ki so vpadali in uničevali svetišča ter ubijali podanike. Stari imperator je torej končno predal žezlo novemu in se umaknil uživat pokoj na svojo pristavo v eno od južnih provinc.
Novi vladar je prvi v dolgi imperialni zgodovini, ki prihaja iz južnega plemena nigrov. Pleme je bilo stoletja zasužnjevano in zatirano, zato so njegovi pripadniki prepričani da novega imperatorja vodi sama Božja pravičnost. Tudi pripadniki vladajočega plemena uajtov so navdušeni nad novim vladarjem. Od njega pa pričakujejo predvsem modro vladanje, ki bo spet napolnilo zakladnice in utrdilo imperij.
Prišel je torej veliki dan ustoličenja, ki se je dogajalo v prestolnici ob dvornih palačah. Velikanske ljudske množice iz vseh provinc in tudi oddaljenih kolonij so se kljub mrazu zbrale in s solzami v očeh ter glasnimi ovacijami pozdravljale prve modre besede novega vladarja. Kordoni zvestih vojščakov so strumno korakali v pozdrav pred njegovo častno ložo in salutirali ko se je kolona bleščečih kočij z njim, njegovo družino in celotnim dvorom peljala na slovesno prizorišče. Najslavnejši pevci so peli v njegovo čast. Podložni knezi in upravitelji imperialnih posestev ter kolonij so mu sami ali po svojih odposlancih izkazali podvrženost in veliko naklonjenost.
Novi vladar zaupa v Božjo pomoč. Ob ustoličenju se je napotil v tempelj, kjer so veliki duhovniki v ta namen darovali še posebej slovesno daritev. Da bo pravičen in usmiljen je pred podaniki prisegel tako da je položil desnico na Svete spise.
Ljudstvo in dvorjane je slovesno nagovoril z izbranimi besedami. Povedal je da bo imperij spet močan, da bo kruha dovolj za vse, da bo vojščake pripeljal nazaj domov iz plemenskih vojn ter da bosta v provincah ponovno zavladala pravičnost in mir.
Po ustoličenju se je ljudstvo veselilo na številnih zabavah po prestolnicah vseh provinc. Dvorjani pa so se umaknili na pojedine in rajanja z najboljšimi dvornimi zabavljači …
Stroške bo krila državna zakladnica, nekaj pa bodo darovali tudi nekateri cehi in deželni knezi. Ljudsto je zaenkrat zadovoljno, novi vladar pa zelo zaposlen.

Zgodbice, ki si jih izmislimo hitro ...

Bledo sonce je končno obsijalo gola drevesa, porastla po pobočju nizkega hriba na obrobju planote. Ledena megla je zimski gozd že cel teden ovijala v otožno belino z ne prepoznavnimi sencami in neupoštevanjem drugih barv razen nekaj dolgočasnih odtenkov sivine. Tanka skorjasta snežna odeja je skrivala razpadajoče listje in podrast ter obsijana s skopim januarskim soncem redkemu gozdu pridajala ozadje urejenosti in čistosti. Gozdič je bil položen v bližino vasi in v takšnem času, brez listja in podrasti je naključnemu sprehajalcu zbujal vtis prostranosti, širine … kar nekako slabo izkoriščenega, praznega prostora. Resnici na ljubo je bila podoba zimske krajine pretežno dolgočasna, brez prave volje po gibanju ali dogajanju. Nič se ni premikalo, nobenega listja, ki bi odgovarjalo vetru, ki ga ni bilo, nobenih ptic, ki bi ogovarjale žarke precejene svetlobe in oblake ki so se naglo podili čez nebo nad planoto.
Svet je dihal v tihem zimskem spokoju … v odsotnosti ali počitku življenja. Zdaj je čas za umiritev sokov in energij, zbiranje moči in volje za nov polet. Zaustavitev in ohladitev pogonskih peres v vročih mehanizmih stvarstva. Hibernacijo.

Pa vendar, vse morda le ni tako mirno kot izgleda na prvi pogled ... Če bi se kdo ustavil med debli in natanko prisluhnil, bi morda zaznal droben šepet, skoraj šelestenje … Če bi pa tudi razumel tisočere jezike narave, bi morda izvedel kaj se drevesa pogovorjajo. Pa jim prisluhnimo ...

Stari hrast škriplje: "Vi mladi ... kaj bi z vami? Poglejte mene. Sto zim sem prestal in moj les je trd kot skala. Nihče mi nič ne more. Jaz sem resnični gospodar tega gozda." Soseda smreka vzvišeno zacvili: "S čim se pa ti lahko pohvališ starec? Poglej se kakšen si. Ves skrivljen in posušen. Glej mene, kako košata in ravna sem. Moj vrh se vidi iz zadnje hiše v vasi. Največja sem v gozdu." Takoj zaprsketa bukev v bližini: "Pha ... koga pa hodijo občudovat, če ne mene? Poglejte moje deblo kako debelo in močno je. Ravno zadnjič me je kmet potrepljal po njem. Jaz sem tu gotovo najmočnejša. Nič me ne more premagati." Seveda tudi stari kostanj ni pozabil zahreščati: "Ha, ha, ha ... kaj se pa greste? Če je kdo tu glavni sem prav gotovo jaz. Dlje sem tukaj kot vsi ostali. Koliko viharjev me je ruvalo? Koliko strel je treščilo vame? Kakšno ledovje me je že lomilo? Jaz se edini tukaj lahko s čim pohvalim."

In tako naprej in spet od začetka. Drevesa so se razvnemala in poudarjala svoje vrline, se napihovala in hvalila z močnim lesom, dobro rastjo, lepoto in izkušnjami.

Vse to je poslušal bezgov grm ob robu gozda. Seveda je bil raje tiho. Kaj pa naj bi rekel? Njegovo deblo ob ostalih drevesih sploh ni bilo nobeno deblo ampak le veja. Njegov les je krhek in votel. Njega nihče ne treplja, vsako pomlad pridejo le nabirat cvetje in poleti jagodičje. Drevesa ga še opaziti niso hotela.

In tako bi se drevesa verjetno še dolgo repenčila, če se ne bi pojavilo nekaj, kar jih je zmotilo.

Po cesti, ki vodi iz vasi je pridrdral traktor. Rararara ... ropot je porušil spokojni mir in prestižna gozdna razprava je utihnila.

Tudi traktor je obstal na dovozu gozdne poti. Motor je izdahnil in v sneg so stopili trije možje. Razložili so nekaj orodja, se nekoliko pogovorili in podali med drevesa. Prvi je prišel do smreke. Na kratko je zasekal s sekiro v lubje in prižgal motorno žago. Rezek zvok je bil slišati kot zadnji krik ponosne smreke, ki je še nekaj trenutkov prej zatrjevala, da je nepremagljiva. Trenutek zatem je glasno in v oblaku snega treščila po zmrzlih tleh.

Enaka usoda je čakala še bukev, kostanj in tudi stari hrast se je truščema zvrnil po pobočju. Motorna žaga je histerično vreščala ves dan. Od dreves, ki so še zjutraj hotela vladati so popoldne ostala le gola debla in kupi vej. Traktor je debla zvlekel ob cesto in jih pustil ležati tam kot trupla padlih vojakov. Drugi dan je iz doline pripeljal tovornjak z dvigalom, naložil debla in jih odpeljal.

Mir se je vrnil v gozd. Pravzaprav ne čisto pravi mir. Drugačen, nikoli več takšen kot prej. Nekako ... prazen, oddaljen, brezoseben, neprijazen. Na bojišču so se goli štori svetili med blatnim in zmendranim snegom. Curki žagovine so se mešali z razdejano podrastjo kot bi kri žrtev ponikala v zemljo. Vse je bilo tako ... pusto in tiho. Samotno.

Tako se je počutil tudi bezgov grm. Nič se mu ni zgodilo. Vse se je dogajalo mimo njega. Vendar mu je bilo vseeno hudo. Hudo za lepimi in ponosnimi drevesi, čeprav so bila tako polna samih sebe. A bila so tudi tako živa ... rad je bil v njihovi družbi, četudi ga niso nikoli imela za sebi primernega soseda.

S soncem bodo po kapilarah stekli sokovi, kot vsako leto. Ko bo prišla pomlad bo belo zacvetel, kot vsako leto.

Ampak njegov les je še vedno tako krhek in votel ...