Najbrž je naključje, vsaj za tistega, ki verjame v naključja, da smo na isti dan seznanjeni z dvema, vsaj navidez popolnoma različnima novicama, ki pa jima je skupen zaključek, in sicer smrt. Prva novica je prišla iz naše najnaprednejše zdravstvene ustanove, kjer so obelodanili, da se jim je zgodila medicinska pomoč pri umiranju, druga pa iz francoske prestolnice, kjer se jim je, na nek način, prav tako zgodila pomoč pri umiranju, le da ne s strani zdravnikov, ampak morilcev z brzostrelkami.
Če so v prvem primeru javna mnenja morda še nekoliko deljena, češ, da takšna zadeva morda le ni tako enoznačen umor, pa pri drugi seveda ni nobenega dvoma.
Pa se vprašajmo zakaj? Zakaj je pomoč umirajočemu bolniku kaj drugega, kot eksekucija bogokletnega novinarja. Slišati je obupno, vendar je v obeh primerih nekdo umrl prej kot mu je bilo namenjeno.
Človeško življenje je eno samo, podarjeno človeku, meni od Boga, komu drugemu pa po neverjetnem naključju, vseeno, nihče si ne more lastiti življenja nekoga drugega in nihče bi ne smel odločati o odvzemu življenja. To, žal velja tudi za splav, in evtanazija je, vsaj zame, preprosto napačna in nemoralna odločitev. Nepoštena pri vseh teh medicinskih možnostih.
Če opravičite evtanazijo, lahko opravičite tudi holokavst. Gre le za idejo in zgodovinski okvir. Pri evtanaziji skrajšate trpljenje bolniku in sorodnikom, pri holokavstu zdravite družbo kot celoto ... ali pa zgolj maščujete žalitev nekega preroka.
Obiskov se običajno razveselimo. Če niso napovedani morda malce manj, če nas pridejo kaj prosit, pa morda še nekoliko manj, na splošno pa je lepo če nekdo misli na nas, in sicer tako zelo, da se mu ni težko potruditi in priti do nas. Tudi sami včasih obiskujemo, eni sicer raje kot drugi, vendar, slej ko prej gremo vsi kdaj na kakšen obisk.
Ljudem, ki se imajo radi pač ni dovolj, da samo vedo drug za drugega. Vsake toliko časa se morajo tudi videti, začutiti, slišati in zadihati v istem prostoru. Da vedo, da so še živi in da so skupaj, čeprav narazen.
Obiskovanje je prastara navada in razvoj ji verjetno niti ni posebej škodoval, razen, da so sedaj obiski morda krajši. Včasih se je hodilo na obiske za več dni, seveda tudi iz razlogov slabih povezav, danes pa je vse to opravljeno kar v enem popoldnevu. Vendar se, po mojem mnenju, kljub temu, da morda stanujemo le kakšno uro ali še manj udobne vožnje narazen, nič pogosteje ne obiskujemo.
Obiski so kljub vsemu temu zelo pomembni, morda celo bolj, kot si mislimo. Obisk pomeni, da nekoga pridemo pogledat na njegov dom, v razmere v katerih živi. Prestopimo prag njegovega ozemlja, odgrnemo zastor zasebnosti in pogledamo noter. Šele, ko ga obiščete, si lahko ustvarite sliko dejanskega stanja v katerem je nek človek. Vse sodobne komunikacijske poti ne morejo dati bolj izčrpnih informacij o človeku, kot en enourni obisk njegovega doma. Ljudje si vaš obisk morda zapomnijo za vse življenje, tisoč besed po telefonu pa niti pet minut ne.
Obiskovanje je dolžnost in izjemno pomemben del odnosov, če še koga niste obiskali, ne odlašajte.
Kar vidimo, je le del tega kar je. Zanimivo bi bilo vedeti kolikšen del, menim pa, da manjši. Gledamo le omejen svetlobni spekter, slišimo omejen frekvenčni pas, vohamo menda celo tisočkrat slabše od psa ... Popolnih čutil ni in vseh informacij je neprimerno več od tistih, ki jih lahko zaznavamo. V prispodobi bi lahko rekel, da se kopamo in igramo z račko v banji, ki plava v oceanu.
Poleg zvokov, ki jih ne slišimo in svetlobe, ki je ne vidimo, gotovo obstajajo tudi značilnosti, ki so nam nezaznavne ali nerazpoznavne s petimi čutili, pa vendar nam nekaj povedo. Obstaja naravna povezanost, ki je preprosto ni mogoče opisati z zaznavami.
Zakaj enkrat občutimo naklonjenost in simpatijo, drugič pa odpor ali odvratnost, če smo res odvisni le od čutnih zaznav? Zvok je zvok in barva pač barva-, ne bi smeli delati razlik, pa jih, in to zelo velike. Tako velike, da so izjemno, usodno pomembne. Na teh razlikah temelji svet, zaradi njih se ljudje zaljubljajo, kupujejo avtomobile, hiše, oblačila, ličila in se kajpak vse življenje pehajo za to, da imajo denar za vse to.
Zakaj nam je, na primer neka fotografija istega prizora všeč in druga ne, zakaj je lepša ena od dveh popolnoma enakih oblek, ki ima pač nekoliko drugačen vzorec. Zatekamo se k razlagam o skladnosti, kompoziciji, ujemanju ali neujemanju. Pa vendar, zato, da vam je lahko nekaj bolj privlačno od drugega ni treba dokončati umetnostne akademije. Le pogledati je treba. Prav tako je krivično reči, da ima nekdo več okusa od drugega, ima pač drugačen občutek za lepo.
Nekaj začutiti in izbrati kot primernejše od česa drugega, nečemu podeliti višjo vrednost, je stvar osebnega uvida, intuicije, občutja, ki presega zgolj tisto, kar zaznajo čutila. Da nekaj v sebi udomačimo mora delovati tudi nekaj čemur rečemo povratna informacija. Od podobe ali predmeta se mora nekaj vrniti nazaj k nam, ni dovolj samo da pritegne pozornost ampak mora tudi na nek način znati odgovoriti na našo lastno zamisel.
Lepota mora pač sodelovati s tistim, ki jo išče.
Besede so edino sredstvo s katerimi se lahko osvobajamo. Z njimi dajemo svojim mislim krila in jih spuščamo iz kletk naših možganov, teles, čustev in odnosov.
Zamislite si svet v katerem je prepovedano ali preprečeno izražanje misli in čustev, nič komunikacije, niti na nivoju osebnega, tudi če se ne tiče-, ne vem, politike ali ljudi okrog vas. To bi bil svet v katerem niti v svoji postelji, pokriti z odejo čez glavo, ne bi smeli ali mogli pokazati kaj mislite ali čutite. Svet brez tonov, podtonov in barve glasu, brez nasmeškov, brez dvigovanja obrvi ali vrtenja oči, brez zmigovanja z rameni, odkimavanja in grimas, skratka brez vsega kar bi kakorkoli izdajalo kaj v resnici mislite.
To bi bil grozljiv svet, ljudem popolnoma tuj, hladen in neznosen. V takšnem svetu si gotovo ne bi želel živeti niti najbolj zadrgnjen med nami. Vendar so edino besede pravi most, edini izhod iz takšnega sveta. Brez besed bi bil svet pač takšen.
Če bi se človek ne mogel izražati z besedami, pa naj si bodo takšne ali drugačne, vsemu namreč lahko rečemo beseda, tudi če ne vsebuje črk ampak le pogled, nasmešek ali dvignjeno obrv, bi se misli in čustva kuhala v njem kot v loncu na pritisk. Slej ko prej bi ga verjetno razgnalo da bi izbruhnil svojo vsebino.
Beseda je ventil, preskok, iskra ki razelektri ali še bolj naelektri odnose. Besede so materija misli. Rosa, ki se nabira na hladnih šipah oken naše notranjosti. Ko jih je dovolj, ko se dovolj zgostijo, se združijo v veliko kapljo, ki spolzi in tako steče tudi beseda iz nas. Uide in se sprosti v prostor, v katerem se ponovno uplini v misel ali pa jo prej razpihajo. Dokler beseda ne odide, dokler nas ne zapusti, ne moremo vedeti, kaj se bo z njo res zgodilo.
Dejansko je besed toliko, da že zdavnaj ne moremo vseh slišati, zasuti smo z njimi, živimo v poplavi, v besedni hiperinflaciji. Povsod jih je dovolj in najbrž nam še nikoli niso tako malo pomenile. Ker se ne ujemajo z resničnostjo, ker niso iskrene in za njimi ni nikogar, so razvrednotene in predstavljajo potrošni materiala. Govori se pripravljajo glede na zahteve po minutaži in časopisni članki so pač potiskan prostor med reklamami.
Tega smo se navadili. Sprijaznili smo se z besedičenjem in se pustimo zapeljati izrazu, nastopu in slikovitosti.
Besede sicer še vedno nujno potrebujemo, ne vemo pa povsem točno zakaj.
Je že kdo pomislil zakaj si ljudje dajemo imena? Zakaj toliko imen, priimkov in poimenovanj? Saj vem, da je tako že od pradavnine, vendar to ni samo po sebi umevno. Ljudje so v vsej pisani zgodovini imeli imena. Vse osebe, ki imajo količkaj pomembno vlogo v Svetem pismu imajo ime. Bog je ljudi ustvaril skupaj z imeni.
Zanimivo bi bilo vedeti, če si tudi živali dajejo imena. Če ne, kako se potem razlikujejo, če ja, kakšna so njihova imena in kaj pomenijo? Kako, na primer, pes, maček ali kanarček imenuje drugega psa, mačka ali kanarčka?
S tem, ko nekomu podeliš ime, mu daš tudi različnost, daš mu razločevanje, osebnost. Tisti, ki ima ime je drugačen, se razlikuje od drugega, mogoče ga je prepoznati in poklicati. Šele z imenom postane nek človek oseba.
Starši običajno skrbno izbirajo imena otrok. Če so krščanski, jim s poimenovanjem po svetnikih želijo dati tudi del njihovih svetih moči. Imena imajo pripravljena že pred rojstvom in nekateri začno otroka klicati še preden se rodi. V bistvu imamo ime pred človekom in tudi ko umre njegovo ime ostane. Vidimo ga na nagrobniku in ohranimo v spominu.
Ime je izjemno pomembno in o neki osebi nam lahko pove več kot oseba sama. Ime ima izjemno, magično moč. Ko ga izgovorimo, se vsem zbudijo točno določene misli in asociacije. V trenutku se spomnijo dogodkov, srečanj ali podobe neke osebe. Kar naenkrat imamo velikansko množico spominov. Ime je izjemen sprožilec in moč spomina je več kot samo nekaj iskric v glavah. Spomin je energija, občestveni duh in prisotnost duše.
Z imenom se povezuje vse tisto, kar osebo spremlja in jo določa. Celo kraji, vasi in mesta se imenujejo po osebah.
Šele po imenu postanemo prepoznani in prepoznavni, brez njega smo kot brez obraza. Zgubimo se med vsemi ostalimi ...
Če je duša povezava osebe z Božjim, potem je ime njena povezava s človeškim. Zgodovina človeške družbe je zgodovina oseb z imeni. Kjer pozabijo imena, pozabijo tudi ljudi.
Zavedanje samega sebe je ena najglobljih skrivnosti človekove narave in njeno pravo bistvo. Sebe se najprej zavedamo kot bitja, kot nečesa, kar ima v posesti čutila, ude, ravnanja, mogoče tudi doživljanje in sprejemanje okolja, torej spoznanje kaj smo. Drugi del pa je zavedanje položaja v tem okolju, orientacije, smeri prihajanja in odhajanja ter seveda spoznanje lastnega družbeno-socialnega položaja, torej spoznanje kje smo.
Bolj kot zavedamo, čutimo po kaj smo prišli. Ali smo prišli kot ponižni in vljudni služabniki ali pa želimo pokazati in uveljaviti lastno voljo. Ali smo pokorni ali uporni člen neke skupnosti. To je poglavitni del naše narave-, s tem smo prišli na svet; vsega ostalega se naučimo.
Videz pa lahko tudi vara. Ponižnost je morda zgolj maska za veliko nasprotovanje, na drugi strani pa tudi velika kritičnost ni nujno napadalna, brezkompromisna ali celo uničujoča. Naše vloge nihče drug ne pozna bolje od nas samih in če smo pošteni, bo slej ko prej razkrita vsem.
Karkoli smo že, motika ali meč, papir ali pero, zavedati se moramo okvirjev iz katerih in mimo katerih ne moremo. Sicer lahko usodno vplivamo na družbo in okolje vendar še vedno ne bolj kot kolikor nam je dano. Ne moremo iz lastne kože. Dane so nam ambicije, pa tudi sposobnosti za njihovo uresničenje. Eno je gotovo bolj omejeno kot drugo.
Človekova narava je vgrajena vanj, vgrajena pa je tudi pot, po kateri jo bo uresničeval. Človekov osnovni gradnik so sredstva po katerih bo dosegal svoje, njegova pa je tudi odločitev kako jih uporablja.
Napačna pot za uresničitev sicer plemenitih ciljev lahko povzroči njihovo popolno izrojenost in sprevrženost, pravilna pot za slabe cilje pa prav tako povzroča trpljenje.
Nikakor pa ne moreš zgrešiti če poslušaš tistega, ki ti je podelil tako cilje kot tudi moči za njihovo uresničenje. Tisti, ki ti je dal vse, tudi ve vse o tebi. Ena od poti je vedno najboljša zate.
Človekovo življenje, še zlasti pa njegov položaj v družbi je rezultat nabora okoliščin, ki ga zaznamujejo. Vsi od nekje prihajamo. Prihajamo iz nekih družinskih razmerij in okoliščin, ki jih gotovo nismo zavestno povzročili, so pa nedvomno rezultirale naše rojstvo. Ni rečeno, da so bile te okoliščine kakorkoli spodbudne, pravilne ali pravične-, lahko so tragične, žalostne ali celo brezupne, pa vendarle predstavljajo neke življenjske in zgodovinske okvirje v katerih smo se zgodili temu svetu in svet nam. Še tako mučne, mračne ali zapletene v skrivnostno in nerazrešeno preteklost, pa razmere nekega trenutka vedno predstavljajo temelj na katerem se nadgrajuje naš svet.
Ne gre drugače. Nikakor ni mogoče začeti znova, ni mogoče začeti iz novosti. Vedno je nekaj že bilo pred tem. Vedno je nekdo tu že hodil, zgradil cesto, postavil temelj ali pa vse to podrl in s tem zavestno ali pa ne odprl prostor naši lastni zgradbi.
Kar se iz tega lahko naučimo, je mogoče zgolj to, da ne mi in tudi nihče drug ni padel med nas iz nikjer. Vsak konec je začetek nečesa drugega in tudi če nekaj povsem propade ali se zavozi, predstavlja izhodišče.
Človekova stalna ambicija, da se prazni prostori nenehno zavzemajo in izkoriščajo, je lahko in običajno tudi je, na eni strani popolnoma nepotrebno in brezmejno kruta, na drugi strani pa tako vzvišena in potrebna, da ne gre brez nje, ker vedno znova predstavlja osnovo za nastanek in obstoj sploh česa. Njeno sporočilo je tudi vsebina živega božjega prihoda na svet. On je sicer vedno tukaj, med nami, vendar spet in spet prihaja. Prihaja zato, da vzpostavi razmerja, da znova postavi stvari na pravo mesto in predvsem, da odstavi zlo, ki se je polastilo sveta. Kar zaman pričakuje, je naša pomoč.
Vsak posameznik, še tako družbeno nesprejemljiv, še tako skregan s trenutnim družbenim redom, bi moral biti sprejet kot celota, kot nosilec sporočil preteklosti ter njemu lastnih okoliščin in okvirja iz katerega izhaja. Nihče ni brez razlogov tak kot je.
Dokler se ne naučimo spoštovati vseh razlik in različnih okvirjev iz katerih členi družbe izhajajo se bomo vedno vrteli v slepih ciklih brezumja, sovraštva ali izživljanja.
Nobeno človeško življenje ni več vredno od drugega. Vsako je nosilec božjega in zametek svetosti ter vzvišenosti, ki je podeljena izbranim. In to smo mi vsi, vendar ji nihče ni bližje kot svetnik.
Komu mar?
"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)
