V imenu imena.

Je že kdo pomislil zakaj si ljudje dajemo imena? Zakaj toliko imen, priimkov in poimenovanj? Saj vem, da je tako že od pradavnine, vendar to ni samo po sebi umevno. Ljudje so v vsej pisani zgodovini imeli imena. Vse osebe, ki imajo količkaj pomembno vlogo v Svetem pismu imajo ime. Bog je ljudi ustvaril skupaj z imeni. 
Zanimivo bi bilo vedeti, če si tudi živali dajejo imena. Če ne, kako se potem razlikujejo, če ja, kakšna so njihova imena in kaj pomenijo? Kako, na primer, pes, maček ali kanarček imenuje drugega psa, mačka ali kanarčka?
S tem, ko nekomu podeliš ime, mu daš tudi različnost, daš mu razločevanje, osebnost. Tisti, ki ima ime je drugačen, se razlikuje od drugega, mogoče ga je prepoznati in poklicati. Šele z imenom postane nek človek oseba.
Starši običajno skrbno izbirajo imena otrok. Če so krščanski, jim s poimenovanjem po svetnikih želijo dati tudi del njihovih svetih moči. Imena imajo pripravljena že pred rojstvom in nekateri začno otroka klicati še preden se rodi. V bistvu imamo ime pred človekom in tudi ko umre njegovo ime ostane. Vidimo ga na nagrobniku in ohranimo v spominu.
Ime je izjemno pomembno in o neki osebi nam lahko pove več kot oseba sama. Ime ima izjemno, magično moč. Ko ga izgovorimo, se vsem zbudijo točno določene misli in asociacije. V trenutku se spomnijo dogodkov, srečanj ali podobe neke osebe. Kar naenkrat imamo velikansko množico spominov. Ime je izjemen sprožilec in moč spomina je več kot samo nekaj iskric v glavah. Spomin je energija, občestveni duh in prisotnost duše.  
Z imenom se povezuje vse tisto, kar osebo spremlja in jo določa. Celo kraji, vasi in mesta se imenujejo po osebah. 
Šele po imenu postanemo prepoznani in prepoznavni, brez njega smo kot brez obraza. Zgubimo se med vsemi ostalimi ...
Če je duša povezava osebe z Božjim, potem je ime njena povezava s človeškim. Zgodovina človeške družbe je zgodovina oseb z imeni. Kjer pozabijo imena, pozabijo tudi ljudi.

Kdo?

Zavedanje samega sebe je ena najglobljih skrivnosti človekove narave in njeno pravo bistvo. Sebe se najprej zavedamo kot bitja, kot nečesa, kar ima v posesti čutila, ude, ravnanja, mogoče tudi doživljanje in sprejemanje okolja, torej spoznanje kaj smo. Drugi del pa je zavedanje položaja v tem okolju, orientacije, smeri prihajanja in odhajanja ter seveda spoznanje lastnega družbeno-socialnega položaja, torej spoznanje kje smo.
Bolj kot zavedamo, čutimo po kaj smo prišli. Ali smo prišli kot ponižni in vljudni služabniki ali pa želimo pokazati in uveljaviti lastno voljo. Ali smo pokorni ali uporni člen neke skupnosti. To je poglavitni del naše narave-, s tem smo prišli na svet; vsega ostalega se naučimo.
Videz pa lahko tudi vara. Ponižnost je morda zgolj maska za veliko nasprotovanje, na drugi strani pa tudi velika kritičnost ni nujno napadalna, brezkompromisna ali celo uničujoča. Naše vloge nihče drug ne pozna bolje od nas samih in če smo pošteni, bo slej ko prej razkrita vsem. 
Karkoli smo že, motika ali meč, papir ali pero, zavedati se moramo okvirjev iz katerih in mimo katerih ne moremo. Sicer lahko usodno vplivamo na družbo in okolje vendar še vedno ne bolj kot kolikor nam je dano. Ne moremo iz lastne kože. Dane so nam ambicije, pa tudi sposobnosti za njihovo uresničenje. Eno je gotovo bolj omejeno kot drugo.
Človekova narava je vgrajena vanj, vgrajena pa je tudi pot, po kateri jo bo uresničeval. Človekov osnovni gradnik so sredstva po katerih bo dosegal svoje, njegova pa je tudi odločitev kako jih uporablja.
Napačna pot za uresničitev sicer plemenitih ciljev lahko povzroči njihovo popolno izrojenost in sprevrženost, pravilna pot za slabe cilje pa prav tako povzroča trpljenje. 
Nikakor pa ne moreš zgrešiti če poslušaš tistega, ki ti je podelil tako cilje kot tudi moči za njihovo uresničenje. Tisti, ki ti je dal vse, tudi ve vse o tebi. Ena od poti je vedno najboljša zate.

19-letni A.G. iz Zg. Vodal, mučen in umorjen. Okoliščin ne raziskuje nihče.

Človekovo življenje, še zlasti pa njegov položaj v družbi je rezultat nabora okoliščin, ki ga zaznamujejo. Vsi od nekje prihajamo. Prihajamo iz nekih družinskih razmerij in okoliščin, ki jih gotovo nismo zavestno povzročili, so pa nedvomno rezultirale naše rojstvo. Ni rečeno, da so bile te okoliščine kakorkoli spodbudne, pravilne ali pravične-, lahko so tragične, žalostne ali celo brezupne, pa vendarle predstavljajo neke življenjske in zgodovinske okvirje v katerih smo se zgodili temu svetu in svet nam. Še tako mučne, mračne ali zapletene v skrivnostno in nerazrešeno preteklost, pa razmere nekega trenutka vedno predstavljajo temelj na katerem se nadgrajuje naš svet.
Ne gre drugače. Nikakor ni mogoče začeti znova, ni mogoče začeti iz novosti. Vedno je nekaj že bilo pred tem. Vedno je nekdo tu že hodil, zgradil cesto, postavil temelj ali pa vse to podrl in s tem zavestno ali pa ne odprl prostor naši lastni zgradbi.
Kar se iz tega lahko naučimo, je mogoče zgolj to, da ne mi in tudi nihče drug ni padel med nas iz nikjer. Vsak konec je začetek nečesa drugega in tudi če nekaj povsem propade ali se zavozi, predstavlja izhodišče. 
Človekova stalna ambicija, da se prazni prostori nenehno zavzemajo in izkoriščajo, je lahko in običajno tudi je, na eni strani popolnoma nepotrebno in brezmejno kruta, na drugi strani pa tako vzvišena in potrebna, da ne gre brez nje, ker vedno znova predstavlja osnovo za nastanek in obstoj sploh česa. Njeno sporočilo je tudi vsebina živega božjega prihoda na svet. On je sicer vedno tukaj, med nami, vendar spet in spet prihaja. Prihaja zato, da vzpostavi razmerja, da znova postavi stvari na pravo mesto in predvsem, da odstavi zlo, ki se je polastilo sveta. Kar zaman pričakuje, je naša pomoč.
Vsak posameznik, še tako družbeno nesprejemljiv, še tako skregan s trenutnim družbenim redom, bi moral biti sprejet kot celota, kot nosilec sporočil preteklosti ter njemu lastnih okoliščin in okvirja iz katerega izhaja. Nihče ni brez razlogov tak kot je. 
Dokler se ne naučimo spoštovati vseh razlik in različnih okvirjev iz katerih členi družbe izhajajo se bomo vedno vrteli v slepih ciklih brezumja, sovraštva ali izživljanja. 
Nobeno človeško življenje ni več vredno od drugega. Vsako je nosilec božjega in zametek svetosti ter vzvišenosti, ki je podeljena izbranim. In to smo mi vsi, vendar ji nihče ni bližje kot svetnik.

Če me res ljubiš, zakaj si me ustvaril?

Za to, čemur se reče konec leta, se menda spodobi delati obračun-, potegniti črto ali križ in biti hvaležen za vse kar se je zgodilo, morda pa še bolj za tisto, kar se še ni. 
Zanimivo je, da hvaležnost pomeni, da nekoga priznavamo, da ima moč nad vsem tistim, kar nas opleta in zapleta, kar usmerja naše življenje ali pa vsaj mislimo da ga. In tu je neka razlika, namreč tisti, ki ne verjame, da obstoja kaj takega kar bi življenje usmerjalo, kar bi določalo pot in mu narekovalo cilj ali pa imelo vse to že nekje zapisano, tisti nima biti za kaj hvaležen. Tisti lahko verjame, da je vse le predmet naključij ali igre okoliščin. Lahko verjame, da je on sam le preplet silnic in vplivov, ki se na nek čuden način nekoč in nekje zvrtinčijo, skrotovičijo in postanejo klobčič, ki je on sam. Nekoč se bo razvozlal ali razpadel, nekoč se bo odkotalil in razmotal v večnost in morda tam postal del nekega novega vozlička, ali pa preprost le del niča. Večnega in nepredirnega niča.
Drugi, ki verjamemo, da so naši koraki prešteti, da so naši pogledi vnaprej usmerjeni in da so tudi naše misli nekomu znane, tisti pa smo lahko hvaležni zgolj zato, da se je vse sploh uresničilo. Hvaležni smo lahko, da obstaja načrt in nekdo, ki stoji za njim, še posebej pa, da smo mi del njega. Hvaležen sem lahko, da sem izbran, da sem del celote, ki bi sicer zlahka in prav dobro delovala tudi brez mene pa vendar sem jaz osebno tisti, ki sem izbran in postavljen vanjo.
Dobri Bog, hvala Ti, ker si me postavil v ta čas in prostor, ki si ga Ti sam izbral in ki je tako zelo primeren zame, da mi je lahko tako dobro, da zmorem biti hvaležen za to. 
Ustvaril si me za resničnost tega časa in samo Ti veš, kdaj se bo dopolnila. Hvaležen sem Ti, ker Ti zaupam in vem, da je tako tudi najbolj prav.

Minus deset med nami

Zanimiva stvar, ti odnosi. Toliko srečanj in pogledov med nami. Toliko časa preživetega drug ob drugem, še več pa drug mimo drugega. Toliko misli in takšen delež življenja, namenjenega odnosom, pa vendar skoraj vse ostaja med nami. Tako malo ali nič od tega se nas res ne dotakne, ne prestopi našega praga. Trenutki, ki pridejo v nas so velika redkost in nepozabni. In vendar je prav njim vse to namenjeno-, toliko časa in energije za te delčke, redke kosce pravega zavedanja koga drugega razen sebe. Takrat spustimo blizu ali vase še koga. Takrat nekdo pride in takrat se nekaj zgodi.
Vse to je čudno, tako čudno kot ne-svetloba med dvema lučema, kot razsežnost niča med dvema zvezdama. Svetloba, ki je ni, tema, ki je ni in nič, ki ga ni. Dve luči svetita enako, počneta enake stvari in imata isti vir, vendar sta kljub temu vsaka zase, nepovezani in tako tuji. Tako je z nami- eden do drugega, na istem napajanju in smislu pa vendar je vmes še toliko ne-svetlobe in ne-teme, toliko nedorečenega in nerazumljenega. Razumevanje je zgolj refleks, odsev druge svetlobe v naših očeh. Ni svetloba sama.
Odnosi so vsajeni v nas. Vajeni smo vzorcev odnosov, kot smo vajeni vzorcev dojemanja, gledanja ali poslušanja. Radi imamo vzorce, radi imamo obrazce in predalčke z napisi. Vajeni smo izpolnjevati rubrike in tako je tudi z nami in med nami - ti si tam, jaz tu, ti veš kje si, jaz vem kje sem - ne prestopaj, ne prehajaj, ne bližaj. Ne išči več od tega, kar je - več je preveč in napačno. Kar je bližje zavračamo, moramo zavrniti. Ne zdržimo. Bojimo se bližine in ne vemo kaj bi z njo.

Kam gre življenje?

Razmišljal sem, kam neki gre življenje. Ali tisto, kar tako imenujemo, pa niti ne vemo kaj je? Vsa ta moč, vitalnost, volja, spreminjanje ..., vse tisto kar izkazuje nekaj, ... kar pač živi. 
V tem trenutku še tako polno vsega ... misli, občutij, spominov, pričakovanj, volje ... potem pa nič več. Ustavljeno, utišano, ugasnjeno ... Bog ve če ni tudi izgubljeno in izginjeno, uničeno, ali pa le vrnjeno in predrugačeno v nekem oblaku ...
Kar ostane je prah, tisti prah, ki se pregnete v nekaj in potem spet v prah, in spet in spet ... elementi, atomi, gradniki ... sestavljeni in zlepljeni, naspiralani ali napljuvani na neke vejice ... nič brez življenja, nič brez vdiha in izdiha, nič brez neke male trgovine ... ven in noter, daj dam ...
Le kam bi lahko šlo življenje, le kam bi lahko šla svetloba bliska ali zvok besede ... ne vem, res ne vem ... ampak nekje je vse to. Gotovo je. Nekje je ostalo ... najbrž je obviselo v času.
Saj ni problem v življenju, problem je v času. 
Čas je hudičevo darilo. Dano je zato, da bi vzelo vse.

Spet je povsod advent, razen pri nas …

Advent je čas krščanskega pričakovanja božjega prihoda, seveda pa tudi čas ko se razpoloženje celo tistim, ki so drugačne ali nikakršne vere, iz vsakdanjega spreminja v bolj ali manj praznično.  

Ta čas kajpak predstavlja tudi nadvse dobrodošlo in praktično priložnost za promocijo mest, ki jih praznično ozaljšajo, popestrijo s stojnicami in uličnim dogajanjem na katerega vabijo od blizu in daleč. 
In seveda se pustimo nagovoriti in pregovoriti, pridemo, pogledamo in poslušamo, malo zmrzujemo, spijemo kuhančka pa je lepo ... 

Tako je to na Dunaju, pa v Celovcu in Gradcu, Zagrebu in morda še kje.

Vendar-, regionalna izjema je tudi tokrat najlepše mesto na svetu, kjer se sicer lahko veselimo vsega tega in prav ničesar ne manjka, le da tukaj ne v adventu, ampak v prazničnem decembru.

Zakaj je tako ne vem in se tudi ne sprašujem več. 
Tako pač je, ker je nekatere še vedno stvari sram imenovati z njihovim pravim imenom. Če hočeš torej na adventni ali božični sejem moraš, hočeš nočeš, čez mejo te države.

No-, resnici na ljubo, tudi Ljubljana je malce že ušla očitno strogi cenzuri in na neki tuji spletni strani vendarle sramežljivo oznanila, da tudi pri nas poznamo advent.

No, saj bo-, če pomislim je to tudi sporočilo adventa … prihaja ... počasi-, prej ko v Pjongjangu bo tudi pri nas … verjetno ... potrpljenje je božja mast. 

In zelo smo namazani.