19-letni A.G. iz Zg. Vodal, mučen in umorjen. Okoliščin ne raziskuje nihče.

Človekovo življenje, še zlasti pa njegov položaj v družbi je rezultat nabora okoliščin, ki ga zaznamujejo. Vsi od nekje prihajamo. Prihajamo iz nekih družinskih razmerij in okoliščin, ki jih gotovo nismo zavestno povzročili, so pa nedvomno rezultirale naše rojstvo. Ni rečeno, da so bile te okoliščine kakorkoli spodbudne, pravilne ali pravične-, lahko so tragične, žalostne ali celo brezupne, pa vendarle predstavljajo neke življenjske in zgodovinske okvirje v katerih smo se zgodili temu svetu in svet nam. Še tako mučne, mračne ali zapletene v skrivnostno in nerazrešeno preteklost, pa razmere nekega trenutka vedno predstavljajo temelj na katerem se nadgrajuje naš svet.
Ne gre drugače. Nikakor ni mogoče začeti znova, ni mogoče začeti iz novosti. Vedno je nekaj že bilo pred tem. Vedno je nekdo tu že hodil, zgradil cesto, postavil temelj ali pa vse to podrl in s tem zavestno ali pa ne odprl prostor naši lastni zgradbi.
Kar se iz tega lahko naučimo, je mogoče zgolj to, da ne mi in tudi nihče drug ni padel med nas iz nikjer. Vsak konec je začetek nečesa drugega in tudi če nekaj povsem propade ali se zavozi, predstavlja izhodišče. 
Človekova stalna ambicija, da se prazni prostori nenehno zavzemajo in izkoriščajo, je lahko in običajno tudi je, na eni strani popolnoma nepotrebno in brezmejno kruta, na drugi strani pa tako vzvišena in potrebna, da ne gre brez nje, ker vedno znova predstavlja osnovo za nastanek in obstoj sploh česa. Njeno sporočilo je tudi vsebina živega božjega prihoda na svet. On je sicer vedno tukaj, med nami, vendar spet in spet prihaja. Prihaja zato, da vzpostavi razmerja, da znova postavi stvari na pravo mesto in predvsem, da odstavi zlo, ki se je polastilo sveta. Kar zaman pričakuje, je naša pomoč.
Vsak posameznik, še tako družbeno nesprejemljiv, še tako skregan s trenutnim družbenim redom, bi moral biti sprejet kot celota, kot nosilec sporočil preteklosti ter njemu lastnih okoliščin in okvirja iz katerega izhaja. Nihče ni brez razlogov tak kot je. 
Dokler se ne naučimo spoštovati vseh razlik in različnih okvirjev iz katerih členi družbe izhajajo se bomo vedno vrteli v slepih ciklih brezumja, sovraštva ali izživljanja. 
Nobeno človeško življenje ni več vredno od drugega. Vsako je nosilec božjega in zametek svetosti ter vzvišenosti, ki je podeljena izbranim. In to smo mi vsi, vendar ji nihče ni bližje kot svetnik.

Če me res ljubiš, zakaj si me ustvaril?

Za to, čemur se reče konec leta, se menda spodobi delati obračun-, potegniti črto ali križ in biti hvaležen za vse kar se je zgodilo, morda pa še bolj za tisto, kar se še ni. 
Zanimivo je, da hvaležnost pomeni, da nekoga priznavamo, da ima moč nad vsem tistim, kar nas opleta in zapleta, kar usmerja naše življenje ali pa vsaj mislimo da ga. In tu je neka razlika, namreč tisti, ki ne verjame, da obstoja kaj takega kar bi življenje usmerjalo, kar bi določalo pot in mu narekovalo cilj ali pa imelo vse to že nekje zapisano, tisti nima biti za kaj hvaležen. Tisti lahko verjame, da je vse le predmet naključij ali igre okoliščin. Lahko verjame, da je on sam le preplet silnic in vplivov, ki se na nek čuden način nekoč in nekje zvrtinčijo, skrotovičijo in postanejo klobčič, ki je on sam. Nekoč se bo razvozlal ali razpadel, nekoč se bo odkotalil in razmotal v večnost in morda tam postal del nekega novega vozlička, ali pa preprost le del niča. Večnega in nepredirnega niča.
Drugi, ki verjamemo, da so naši koraki prešteti, da so naši pogledi vnaprej usmerjeni in da so tudi naše misli nekomu znane, tisti pa smo lahko hvaležni zgolj zato, da se je vse sploh uresničilo. Hvaležni smo lahko, da obstaja načrt in nekdo, ki stoji za njim, še posebej pa, da smo mi del njega. Hvaležen sem lahko, da sem izbran, da sem del celote, ki bi sicer zlahka in prav dobro delovala tudi brez mene pa vendar sem jaz osebno tisti, ki sem izbran in postavljen vanjo.
Dobri Bog, hvala Ti, ker si me postavil v ta čas in prostor, ki si ga Ti sam izbral in ki je tako zelo primeren zame, da mi je lahko tako dobro, da zmorem biti hvaležen za to. 
Ustvaril si me za resničnost tega časa in samo Ti veš, kdaj se bo dopolnila. Hvaležen sem Ti, ker Ti zaupam in vem, da je tako tudi najbolj prav.

Minus deset med nami

Zanimiva stvar, ti odnosi. Toliko srečanj in pogledov med nami. Toliko časa preživetega drug ob drugem, še več pa drug mimo drugega. Toliko misli in takšen delež življenja, namenjenega odnosom, pa vendar skoraj vse ostaja med nami. Tako malo ali nič od tega se nas res ne dotakne, ne prestopi našega praga. Trenutki, ki pridejo v nas so velika redkost in nepozabni. In vendar je prav njim vse to namenjeno-, toliko časa in energije za te delčke, redke kosce pravega zavedanja koga drugega razen sebe. Takrat spustimo blizu ali vase še koga. Takrat nekdo pride in takrat se nekaj zgodi.
Vse to je čudno, tako čudno kot ne-svetloba med dvema lučema, kot razsežnost niča med dvema zvezdama. Svetloba, ki je ni, tema, ki je ni in nič, ki ga ni. Dve luči svetita enako, počneta enake stvari in imata isti vir, vendar sta kljub temu vsaka zase, nepovezani in tako tuji. Tako je z nami- eden do drugega, na istem napajanju in smislu pa vendar je vmes še toliko ne-svetlobe in ne-teme, toliko nedorečenega in nerazumljenega. Razumevanje je zgolj refleks, odsev druge svetlobe v naših očeh. Ni svetloba sama.
Odnosi so vsajeni v nas. Vajeni smo vzorcev odnosov, kot smo vajeni vzorcev dojemanja, gledanja ali poslušanja. Radi imamo vzorce, radi imamo obrazce in predalčke z napisi. Vajeni smo izpolnjevati rubrike in tako je tudi z nami in med nami - ti si tam, jaz tu, ti veš kje si, jaz vem kje sem - ne prestopaj, ne prehajaj, ne bližaj. Ne išči več od tega, kar je - več je preveč in napačno. Kar je bližje zavračamo, moramo zavrniti. Ne zdržimo. Bojimo se bližine in ne vemo kaj bi z njo.

Kam gre življenje?

Razmišljal sem, kam neki gre življenje. Ali tisto, kar tako imenujemo, pa niti ne vemo kaj je? Vsa ta moč, vitalnost, volja, spreminjanje ..., vse tisto kar izkazuje nekaj, ... kar pač živi. 
V tem trenutku še tako polno vsega ... misli, občutij, spominov, pričakovanj, volje ... potem pa nič več. Ustavljeno, utišano, ugasnjeno ... Bog ve če ni tudi izgubljeno in izginjeno, uničeno, ali pa le vrnjeno in predrugačeno v nekem oblaku ...
Kar ostane je prah, tisti prah, ki se pregnete v nekaj in potem spet v prah, in spet in spet ... elementi, atomi, gradniki ... sestavljeni in zlepljeni, naspiralani ali napljuvani na neke vejice ... nič brez življenja, nič brez vdiha in izdiha, nič brez neke male trgovine ... ven in noter, daj dam ...
Le kam bi lahko šlo življenje, le kam bi lahko šla svetloba bliska ali zvok besede ... ne vem, res ne vem ... ampak nekje je vse to. Gotovo je. Nekje je ostalo ... najbrž je obviselo v času.
Saj ni problem v življenju, problem je v času. 
Čas je hudičevo darilo. Dano je zato, da bi vzelo vse.

Spet je povsod advent, razen pri nas …

Advent je čas krščanskega pričakovanja božjega prihoda, seveda pa tudi čas ko se razpoloženje celo tistim, ki so drugačne ali nikakršne vere, iz vsakdanjega spreminja v bolj ali manj praznično.  

Ta čas kajpak predstavlja tudi nadvse dobrodošlo in praktično priložnost za promocijo mest, ki jih praznično ozaljšajo, popestrijo s stojnicami in uličnim dogajanjem na katerega vabijo od blizu in daleč. 
In seveda se pustimo nagovoriti in pregovoriti, pridemo, pogledamo in poslušamo, malo zmrzujemo, spijemo kuhančka pa je lepo ... 

Tako je to na Dunaju, pa v Celovcu in Gradcu, Zagrebu in morda še kje.

Vendar-, regionalna izjema je tudi tokrat najlepše mesto na svetu, kjer se sicer lahko veselimo vsega tega in prav ničesar ne manjka, le da tukaj ne v adventu, ampak v prazničnem decembru.

Zakaj je tako ne vem in se tudi ne sprašujem več. 
Tako pač je, ker je nekatere še vedno stvari sram imenovati z njihovim pravim imenom. Če hočeš torej na adventni ali božični sejem moraš, hočeš nočeš, čez mejo te države.

No-, resnici na ljubo, tudi Ljubljana je malce že ušla očitno strogi cenzuri in na neki tuji spletni strani vendarle sramežljivo oznanila, da tudi pri nas poznamo advent.

No, saj bo-, če pomislim je to tudi sporočilo adventa … prihaja ... počasi-, prej ko v Pjongjangu bo tudi pri nas … verjetno ... potrpljenje je božja mast. 

In zelo smo namazani. 

Dan žalitve, žal!

Dan reformacije, z vsem dolžnim spoštovanjem do evangeličanov - naših bratov v Kristusu, njihovega začetnika Luthra, in seveda vseh imenitnih Slovencev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, kot  tudi prve, druge in vseh naslednjih slovenskih knjig, je, za moje pojme, v isti sapi tudi dan žalitve katoličanov. In to iz enega in edinega razloga. Ker se pač imenuje Dan reformacije in ne, na primer "Dan slovenske knjige".

Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje 16. stoletja, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve in pika. Nič več kot to. Gibanje ni izkazovalo nobene narodno-buditeljske, proti-fevdalne ali socialne ambicije, vsaj na območju sedanje Slovenije ne. Nasprotno, v osnovi je šlo zgolj za verski upor, javni poziv “pravoverne” cerkvene ločine vernikom k večji gorečnosti, Cerkvi pa evangeljski disciplini.  

Ker pa so si akterji, med ostalimi reformnimi cilji zadali tudi vsaj enega nesporno pozitivnega, in sicer, da naj vsak vernik bere Sveto pismo v svojem jeziku, je tudi pleme Slovencev prišlo do svoje prve tiskane knjige. Mogoče ni neumestno vprašanje, koliko Slovenci, 431 let po izidu prvega prevoda, dejansko sploh beremo Sveto pismo, kar je bil vsekakor to primarni cilj reformatorjev.  

Menim, da se Slovencem takrat ni sanjalo, da bi takratno dogajanje lahko kdaj predstavljalo razlog za praznik, prav gotovo pa ne zanikam, da je tega vredno, vendar, še enkrat, zgolj kot spomin na prvo tiskano knjigo v domačem jeziku in nič drugega.

Samo obdobje reformacije se na območju sedanje Slovenije ni odlikovalo z ničemer, kar bi bilo količkaj vredno veličastnega narodovega spomina, še manj praznika. V končnici je prineslo zgolj oster verski razkol in, glede na to, da so bili reformatorji iz teh krajev izgnani, tudi sovraštvo, ki se z nekaterimi mutacijami, razvojno nadaljuje še danes. Drugače si namreč tako iskrene in prirojene nestrpnosti do rimskokatoliške Cerkve pri nas, ne morem razlagati. Dogajanje je grobo in, najbrž ponesrečeno ponesrečeno primerljivo kvečjemu s komunistično revolucijo 400 let kasneje, ki je pa za razliko od reformacije "uspela" in še danes nekaterim predstavlja trajen vir neizčrpnega navdiha in nostalgije.

To, da je do praznika, s tem ponesrečenim in provokativnim imenom, ki ga menda na svetu praznuje samo še Čile in nekaj nemških dežel, l. 1992, sploh prišlo, je verjetno zasluga poosamosvojitvenih političnih razmerij in predvsem vpliva takratnega podpredsednika Vlade RS, g. Viktorja Žaklja. 

In zakaj bi se potemtakem katoličani smeli na ta dan počutiti užaljene?

Iz dveh preprostih razlogov. Najprej zato, ker se praznik imenuje z imenom, ki je pri nas predstavljeno in tudi še vedno razumljeno kot simbol upora proti katoliški Cerkvi, torej navideznega boja za svobodo, čeprav niti slučajno ni to, in nadalje zato ker se navedene in nedvomno izjemne reformatorje, ki so, razen nesrečnega Dalmatina, ušli iz teh krajev, zdaj kuje v zvezde, kljub temu, da od njihovega dela v Sloveniji, resnici na ljubo, ni ostalo praktično nič, niti na verskem niti na jezikovnem področju. Reformacija v Sloveniji preprosto ni uspela, ponekod drugje je, pri nas pa ne. Po drugi strani pa se, če gre beseda o obstoju in razvoju slovenskega jezika in narodove zavesti, se, na primer in za primerjavo, javno še vedno raje ne omenja pomena blaženega škofa Slomška, da o mnogih drugih slovenskih zavednih duhovnikih književnikih in narodnih buditeljih niti ne govorimo.

Spoštovani, razumeti je treba nekaj, Slovenstvo se tukaj gotovo ni obdržalo in razvijalo zaradi reformacije niti zaradi par sto dragih in kasneje prepovedanih ali zaplenjenih knjig. Reformatorji so na takšno narodovo stanje takrat že naleteli ter ga na nek način zgolj dokumentirali in ohranili v spomin. Zastavili so smer razvoja pisane slovenske besede, vendar je po nepismenih generacijah, Slovenstvo tukaj in še vedno živo predvsem zaradi preprostih, nereformiranih ljudi, ki so ostali in materin jezik tako ljubeče ter vztrajno govorili in molili, da so ga, kljub vsemu nasprotovanju, obdržali, čeprav spoštovanih reformatorjev, ki so jih nekoč taisti ljudje pomagali pregnati, že dolgo ni več med njimi.  

Ni prav!

Izvoljeni predstavniki tega ljudstva, torej tisti izmed nas, ki jih odlikuje dovolj močna želja po oblastnem položaju in ki so se, na osnovi volje dobre polovice volivcev ter nekega zapletenega algoritma, le uspeli pririniti v Državni zbor, so z veliko večino odločili, da enega izmed njih ne bo več med njimi. Razlog za izključitev je, da je ta pravnomočno obsojen in definitivno zaprt. 
Brez skrbi, tokrat ne bomo znova o "indično" dokazani krivdi ali o mučnem in dolgotrajnem sodnem spektaklu-, pa ne zato, ker ne bi bilo kaj pisati o tem, preprosto ne bomo ker se ne spodobi javno mučiti morebitnih bralcev, ki o tem kje drugje lahko preberejo na milijone izbranih besed.

Razmišljamo torej o oblastnem razmišljanju in prvo, nekoliko neprijetno dejstvo v tej zvezi je, da je bil dotični pravnomočno obsojen že preden je kandidiral za poslanski mandat, česar mu ni nihče preprečil in, glej ga zlomka, dobil celo več glasov volivcev kot kdorkoli drug, ki zdaj strumno pritiska gumb za njegovo odstranitev.

In tu tiči že tudi prvi problem-, predstavnika ljudstva, ki ga je izbralo ljudstvo, bi smelo, po logiki stvari odpoklicati samo taisto ljudstvo, ki ga je izbralo, torej, dogajanju bi moral slediti kvečjemu referendum o odpoklicu poslanca v njegovi volilni enoti, ne pa glasovanje tistih, ki jih ne predstavlja.

Drugo in še bolj čudno dejstvo je, da se konkretnemu obsojencu kazen izteče čez slabi dve leti, izvoljen pa je bil za mandat, ki naj bi trajal še vsaj dve leti dlje. Torej so mu kolegi, ki se imajo za pravičnega zakonodajalca v tej državi, z izključitvijo, poleg obdobja ko bo zaprt, odvzeli položaj tudi za tisto obdobje, ki mu pripada še po tem.

To pa gotovo ni ne pošteno in še manj pravično. Na takšen način bi lahko nekomu odvzeli tudi možnosti za preživetje, npr. zasluženo pokojnino, kmetijo, delavnico ..., ker ga pač ne marajo. Tako se politiki namreč odločajo, če še ne veste, binarno ... ljubim, ne ljubim ...

Če privzamemo pridobljeni poslanski mandat kot naložbo ali neke vrste navidezno premoženje, kar tudi dejansko je, v katerega je nekdo vložil svoje ime, življenje, znanje in sposobnosti ter si ga pridobil na legalen način, torej z aktivnim sodelovanjem v politiki in na demokratičnih volitvah, potem mu zaradi pravnomočne obsodbe zaradi dejanja, ki mu te pridobitve ni omogočilo, takšnega premoženja ne bi smeli odvzeti. Baje še tistim, ki so premoženje zagotovo pridobili na kriminalen način, tega še vedno ne zasežejo.

V našem primeru velja celo nasprotno, našega nesrečnega poslanca je nesmrtna epopeja dokazovanja krivde in sojenja trajno zaznamovala, ga močno ovirala pri izkoriščanju političnega kapitala ter mu grobo rušila karierne in življenjske načrte, njegovim konkurentom pa leta in leta dajala v roke močno orožje, ki so ga neizprosno usmerjali proti njemu. Kljub temu očitno tega človeka nikakor ni uspelo zrušiti drugače, kot s politično, torej oblastno in avtoritarno odločitvijo. Če pa upoštevamo še tretje in skoraj grozljivo dejstvo, da je to prvo in edino, kar so v tem mandatu storili njegovi dolgoletni tekmeci in nasprotniki, pa tudi sopotniki, ki se očitno znajo obrniti hitreje, kot se uspe obrniti vetru, potem lahko posumimo, da gre pri zadevi za kruto in nesorazmerno kaznovanje političnega nasprotnika. Torej nekaj, kar nam je znano že iz sredine prejšnjega stoletja.

Zadnje in nepomembno dejstvo pa je, da vse skupaj povzroča zelo slab priokus neprikritega vračanja prakse, ki jo že poznamo, in sicer, da je resnica samo ena in znana zgolj tistemu, ki je na oblasti. Tako, kot se on odloči, samo tako je lahko res in prav. Kogar oblast določi za krivca, pač postane in ostane zločinec, izobčenec in javni osramočenec, zlahka pa izgubi tudi snovno in nesnovno premoženje, ne glede na to kako je prišel do njega ali, kar je še bolj žalostno, kako je oni drugi prišel na položaj, s katerega lahko sodi.

Pravično spet postaja tisto, o čemer odloča oblast. Pravo je še vedno in spet inštrument avtoritete, ljudstvo ostaja humus, ki to namišljeno avtoriteto, kot vedno, (pre)dolgo slaboumno hrani, morala pa … hm, morala ... kaj bi že to bilo …?

Veliko se govori o pravu, ki naj bi predstavljalo pravičnost, vendar to dogajanje s pravičnostjo ne more in ne sme imeti nobene zveze, torej tudi s pravom ne, pa čeprav si ga sproti izmišljujejo eminence.

Dejansko gre za diktatorske odločitve in pravniki, ki pri njih sodelujejo ali jih tolerirajo, služijo diktaturi, ki se ji lahko reče tudi "parlamentarna", če tako želite.

Vendar-, spoštovani in vsi ostali, diktatura ostaja diktatura, diktatorji pa upravičeno zgolj predmet sovraštva in zgodovinskega zgražanja, ne pa nekaj kar bi se dalo spoštovati.

Zdaj pa tudi vas vprašam: "Čigava je potemtakem država, kjer državljani ne morejo spoštovati oblasti ampak se lahko le zgražajo nadnjo?"