KomInterna 2013 ©

Slovenija bi na lestvici politične inovativnosti verjetno lahko precej visoko kotirala, če bi ocenjevali sposobnost njenih glavnih (beri: odpisanih) političnih akterjev, da vedno znova mobilizirajo široke množice v svoj prid. V mislih imam "vstajniško" gibanje, ki se je začelo v Mariboru z znamenitim "Gotof si!"®, nadaljevalo v Ljubljani z "Zombi paradami", zdaj pa očitno razvojno prehaja v realsocialistični performans, ki je v stanju napolniti celo takšno praznino, kot so znamenite Stožice.
Kaj se pravzaprav dogaja? Dogaja se-, da je naša neumorna leva sredina spet najprej sprovocirala, zdaj pa tudi kanalizirala glavnino proti-oblastnega vzdušja na svoj mlin. Levi politiki so se torej znašli in "znašli" v svojem naravnem okolju, ki ga dejansko negujejo že 45+23 let. Mi pa smo se spet znašli očarani v ambientu rdečega uporništva, revolucionarnosti, nasprotovanja in neupoštevanja družbenih pravil obnašanja, ki ga tokrat, kot pred desetletji, oblast ponovno razglaša za smiselno, pošteno in celo potrebno. Če puntarjev ne moreš pomiriti, potem se pač puntaj z njimi. Z umikom Janeza Janše je sicer izginila tarča, ne pa tudi želja nekaterih, da bi na tem valu jahali še naprej, čeprav ne vedo točno ali bo treščil v pečino ali le izvalovil v tihem zalivu. Na plan spet prihajajo stare manire, katerih bistvo je, da komunisti ne poznajo in ne priznajo ovir ter ne popuščajo nikomur-, pod nobenimi pogoji. Gre za sektaško ideologijo pri kateri nikakor ne smemo priznati, da smo zavozili. Ne, mi nikoli! Naš pogled mora biti vedno uprt nekoliko navzgor in nekam v nedoločeno obzorje. Vi ken and vi vil solf aur problem auerself.
To bi morda še lahko razumeli, kot del nekega ponosa, ki pa žal v ekonomiji tega sveta ne pomeni nič. Če si prosilec za kredit, si namreč samo prosilec za kredit in noben "nadčlovek". 
Morda je komu to še težko razumeti, vendar ne več, če dojamemo duha v katerem eden najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev na zahodnem Balkanu ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po Ljubljani, javno in nemoteno paradira s peterokrako na kapi ter prenaša transparent s katerim poziva veleposlanika Združenih držav Amerike, naj izgine iz Slovenije. Nauk takšnega ideološkega ekshibicionizma je lahko seveda edino ta, da se pri nas to pač lahko počne-, da se lahko javno poveličuje totalitarizme in izganja predstavnike demokratičnih držav, ker je očitno tako prav tistim, ki so na oblasti. Gre za nič drugega kot frankensteinsko oživljen model manipulacije z javnostjo, ki ga s pridom uporabljajo države, ki imajo težave s prepričevanjem svojih državljanov, da so nekaj posebnega. Izdatno se ga, na primer poslužuje Severna Koreja, nekoč se ga je pa tudi, nekaterim tako ljuba, Jugoslavija. Gre za sistematsko ustvarjanje občutka, da nas neki imperialisti, kapitalisti in janšisti sovražijo in želijo zasužnjiti, čeprav nam v resnici posojajo denar, ker sami ne moremo preživeti s tistim kar lahko prodamo, kupujejo naše izdelke, ker so edini, ki za to še imajo denar, in želijo vrniti Slovenijo med normalne nacije, ne pa takšne, ki morajo prodajati svoje ljudi, ker jih same niso sposobne preživeti.
Levica mora dojeti ali pa končno zgolj priznati, da se naša družba z vsako manifestacijo revolucionarnosti, realsocialistične ikonografije ali poveličevanja katere od totalitarnih diktatur, dejansko odmika od tistega, kar si civilizirani svet predstavlja pod prihodnostjo. 
Tisti, ki želi ostati v preteklosti, bo pa tam tudi ostal. 
Velkom.

Tisti pozabljeni davek …

Novi minister za finance, ki je menda eden tistih, ki so zadnja leta gradili ugled našega bančnega sistema, se nagiba k uvedbi višjega davka na dodano vrednost.
Nisem ekonomist, da bi se lahko imel za strokovnjaka na tem področju, glede na to, da bodo o vsem na koncu odločali tudi takšni, ki morajo ponarejati diplome ali celo srednješolska spričevala, pa vendarle upam povedati tudi svoje mnenje.
Kot se da razbrati iz različnih mnenj, je zvišanju davka na dodano vrednost, pretežno nenaklonjena večina tistih, ki se z gospodarstvom in državnimi financami vendarle skušajo resno ukvarjati in tudi sam sem mnenja, da prinaša pavšalno zvišanje cen končne potrošnje, ki se bo z nekim zamikom poznala na znižanju standarda prebivalstva in s še večjim krčenjem investicijske dejavnosti.
Zanimivo se mi pa zdi predvsem, da nihče več ne omenja nekega davka, na katerega smo se že vsi pripravljali in ki ga celo Ministrstvo za finance še vedno napoveduje na svoji spletni strani, res da za leto 2011, ko je bila tam zaposlena še gospa Bratušek, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, pa se iz tega naslova prav tako, še vedno nadeja višjih proračunskih prihodkov.
Zadeva je bila torej nekoč že v zagreti pečici, vendar jo je očitno nekdo predčasno izklopil, kar sklepam po tem, da se o tem, iz meni popolnoma neznanega razloga, niti ne piše več, še manj pa govori. Tudi novi mandatarki se do sedaj še ni zareklo, da bi morda tu skušala iskati prihodke za ohlapno državno malho, ki je zdaj na njenih ramenih.
Pa bi bilo kaj takšnega, vsaj za moje pojme, zelo koristno, in to ne samo iz razloga polnjenja proračuna.
Davek na nepremičnine je, za razliko od DDV-ja, ki je čisti fiskalni ukrep, predvsem strateški ali razvojni davek, torej tisti akter, ki bi v nekaj letih verjetno vzpostavil drugačna razmerja na področju nepremičnin v Sloveniji. Dejstvo je, da vsak, ki ima nekoliko več opravka s slovenskim podeželjem, pa tudi mesti, zlahka opazi, da je stanje na tem področju pri nas, z eno besedo, klavrno. Res, da se je veliko pozidalo in obnovilo, vendar je tudi ogromno objektov nekoristnih, praznih in propadajočih. Prav tako je s kmetijskimi zemljišči in baje tudi s stanovanji.
Prazno, zapuščeno, zanemarjeno, kupljeno na zalogo, zemljiško-knjižno neurejeno, vse skupaj pa neko premoženje, ki čaka na prave lastnike, višje cene, boljše čase ali pa zgolj nekoristno sameva, propada in onesnažuje krajino.
Davek na nepremičnine bi to stanje, slej ko prej prevetril in poživil.
Podrtije bi lastniki podrli, prazne hiše in stanovanja prodali tudi za nižjo ceno, samo, da se jih znebijo in enaka usoda bi verjetno doletela tudi neobdelana kmetijska zemljišča.
Česar ne rabiš in ti povzroča stroške, se seveda skušaš znebiti.

Spoštovani ministri in ministrice, vsi imate polna usta deklarativnega zavzemanja za urejenost okolja, sprostitev trga nepremičnin in novega investicijskega zagona. 

Vedite nekaj.Če bi se res radi lotili sistemskega ukrepanja za trajno oživitev slovenske družbe in države, potem je treba začeti pri zemlji.
Tam se pri nas še vedno vse začne in konča.

Spoštujmo slovensko.

Pa naj še kdo reče, da je prevoz drag ...

Dnevi resetiranja

Danes je Veliki petek, dan trpljenja in smrti.

Jutri bo Velika sobota, dan tišine in molitve.

V nedeljo so "veseli prazniki". 
Pa niso!

V resnici so Velika skrivnost.

V nedeljo se obhaja, česar ne razumemo in ne bomo razumeli, dokler se ne zgodi.
V nedeljo je dan skrivnosti vseh skrivnosti in smisla vseh smislov. V nedeljo je dan, ko obhajamo vstop reda v kaos, večnega zakona v naključje … stika tega sveta in ne-tega sveta.

Vrtenje planeta in vseh ostalih kozmičnih kreacij se bo nekoč končalo, prekinilo, izzvenelo ali poraženo ustavilo.

Tudi rojevanje in umiranje bosta pozabljena, vendar življenje ne bo izginilo. Ostalo bo v svojem bistvu. Preživelo bo tudi svojo smrt, ki to pač ne bo.

Veliki praznik je simbol Velikega preskoka, Velike razlike, bližnjega srečanja praizvora in praponora. Odprja vrat skozi katera vse pride in vse odide.

Vsi razumemo da gre pot lahko do konca. Pač nekega konca, potrebnega ali ne, logičnega ali ne, bridkega ali ne … resničnega, ali pa tudi ne.

Kristjani pa verujemo, da je ta konec preskok. Prehod iz enega telesa v drugega. Snovnega v poveličanega, znanega v neznanega in zaznavnega v nezaznavnega.

Telesno je tako kratkoživo in šibko. Materialno tako omejeno in končno. Pritlehno in majhno.

Vse prihaja h koncu in postaja nekaj drugega, nekaj, kar je že bilo, preden je posurovelo in skušalo zavladati nad vsem.

Ne more pa kar izhlapeti ali zamrzniti, ker bi se potem ne predrugačilo dovolj, postalo bi le mehkejše ali trše.

To ne zadošča. To ni to.

Preskok je drugačen, veliko bolj drugačen. Kar sem jaz, bo tisto in tisto, kar je že tisto, bo jaz. Vsi v vsem in vse v vseh.

Zavedanje bo prešlo in tudi prehajanje bo prešlo.

Ostalo bo nič in zopet vse. Najbolj temeljna človekova značilnost je, da je lahko le živ ali mrtev.

Bog je pokazal, da je še več od tega. Lahko je oživljen. Lahko je nadgrajen.
Vera v vstalega Odrešenika je vera v človekov smisel.

V Človeka.

In spet se je pripognil in pisal po tleh. (Jn 8,9)

 

Nikoli ne bomo vedeli, kaj je takrat pisal. 
Prah v katerem se je pisanje poznalo, je že zdavnaj odpihnilo in tudi tista tla so najbrž že dolgo zakopana pod plastmi ruševin ali novejših temeljev.
Očitno tudi onih, ki so takrat sodelovali v dogodku, pisanje ni zelo zanimalo ali pa ga niso razumeli. Verjetno so bili zelo razvneti in dejansko je bila zadeva smrtno resna. Šlo za življenje ali smrt. Obetal se je grozljiv skupinski umor, ki so ga podivjani fanatiki ponekod še dandanes sposobni.
In vendar, On je takrat pisal. 
Sliši se tako neprizadeto, kot, da se ga to ni tikalo, vendar ni tako. Najbrž se je zelo dobro zavedal zakaj gre in čemu so tisto žensko sploh pripeljali predenj. Če bi jo hoteli samo pokončati, bi jo že kar tam, kjer so jo zasačili. Ni je poznal in nič ni imel z njo, vendar so ga tako preizkušali. Šlo je za neko primitivno spoštovanje nečloveških običajev ter besno, krvoločno in naščuvano množico, ki je hotela soditi. Če bi se Jezus postavil v odkrito obrambo, bi verjetno kamni, ki so bili namenjeni njej, začeli deževati nanj. 
Strašen položaj in vendar je tudi tega rešil z Božjo močjo. Z močjo sveta simbolov se je uprl moči sveta kamnov in sovraštva.
V priložnostnih in zaslepljenih morilcih je spodbudil razmišljanje o lastni krivdi.  
Razmišljanje o lastni krivdi je simbolno dejanje, ki ga je sposoben samo veren človek. Zavedanje grešnosti je temeljna varovalka, ki jo je Bog vgradil v človeka. Varovalka, ki izenačuje posameznika z drugim posameznikom in preprečuje, da bi pozabili kaj v resnici smo.
On je tisti, ki nas je prišel opomnit, nam odpret oči in nas razorožit. Smo kot otroci, ki nam je pobral kamne iz rok in povedal, da se lahko z njimi poškodujemo. Da lahko ranimo sebe, ker je tisto kar mečemo drugim, namenjeno njemu. In kar je namenjeno njemu, bo priletelo v nas same ali tiste, ki jim hočemo dobro.
Jezus, hvala ti, ker nas učiš odpuščanja. 
Hvala ti, ker nas spominjaš, da smo vsi tista ženska, ki čaka, da jo bodo zadele skale.
Prosim te Gospod, naj ne bo nikoli nikogar strah pred človeško zaslepljenostjo.

Vsi Alenkini neznanci

Bratuškovi je torej uspelo sestaviti nekakšen zborček. Bolj priložnosten, kot zmagovalni sestav. Kako bodo žgoleli pod njeno taktirko, še zlasti pa, kako dolgo bodo vztrajali, bomo še slišali in videli, vsekakor gre za izjemno pisano druščino, ki jo sestavlja nekaj izkušenih solistov (poudarek na "solistih"), par že slišanih glasov in nekaj popolnih začetnikov. Priznati ji je treba, da je vztrajna in želim ji, da bi se zadeva spodobno razvila.
Ne morem se znebiti občutka, da se spravljajo skupaj po sili, saj veste: "jaz ne bi, daj ti ...". Nekako skoraj pod "mus" in brez prave volje. V stilu "vseslovenske vstaje", ki je bila najprej široko zanimiva, dokler niso "levi" spet dobili svoje zgodovinske priložnosti, kot že tolikokrat prej, zdaj pa očitno nima več pravega "šusa". Postala je še eden od karnevalov, kjer šimfajo oblast, to pa itak počnejo na vseh karnevalih, pa še zabavni skušajo biti za razliko od tega, ki je duhamoren. 
Slovenski politiki je vsekakor uspelo nekaj zanimivega in po svoje celo zgodovinskega, v stilu: "nič ne bo več, kot je bilo", in to je, ljudem politiko do kraja priskutiti. Tudi meni osebno in priznati moram, da je bilo dogajanje okrog volitev novega papeža pravi balzam za čutila, razbolela od spremljanja domače politične scene. Spremljal sem kardinale in poslušal prijazna mnenja, gledal dimnik in bilo je lepo. Povsem preprosto, odrešujoče in tolažilno. 
Spoštovani politiki in tisti, ki bi to morda radi bili, učite se od Cerkve. Naučite se, da se morajo javne zgodbe končati uspešno in prijazno. Da morajo vrhunske funkcije prevzemati res najboljši in zaupanja vredni ljudje in ne tisti, ki si zgolj ne upajo reči ne svojim šefom ali pa v tem vidijo nekakšne karierne sprožilce. Oblast je za tiste, ki so dovolj ponižni, predani skupni stvari in vedo česa se lotevajo, sicer so bleferji in pokvarjenci ali pa celo oboje skupaj.
Če mene vprašate, bi bilo od takšnega lovskega sestavljanja vlade, morda bolje preprosto izpeljati pošten javni razpis za kandidate za ministre in garantirano bi dobili boljše nali vsaj primerljive profile. Res, da verjetno ne-partijske. In to je težava. Vsaj zaenkrat.
Politika, vsaj partijska, bi tako namreč priznala tisto, kar nekateri že dolgo vemo, in sicer, da lahko državljani živimo tudi brez nje.
Med oblikami vladavin je dejansko malo razlik. 
Če fevdalce ali diktatorje zamenjate z elitami, dobite sistem, ki funkcionira smiselno enako, le da se v njem namesto enega obličja pojavljajo kolektivna, ki se predstavljajo kot zagovorniki večjega števila ljudi, čeprav za to največkrat ni prave osnove. Strankarske volitve so pri vsem tem zgolj mehanizem, ki ga je potrebno vsake toliko časa obrniti in stvari tečejo naprej. Če niste pripadnik ene ali druge elite, na volitvah nimate kaj početi.
Model cerkvene vladavine je, res da srednjeveški, vendar dejansko nič slabši in nič manj pošten od tega kar imamo mi.
Tam vsaj nihče ne govori, da dela samo za ljudi.
.

Hvala Bogu.