Spoštujmo slovensko.

Pa naj še kdo reče, da je prevoz drag ...

Dnevi resetiranja

Danes je Veliki petek, dan trpljenja in smrti.

Jutri bo Velika sobota, dan tišine in molitve.

V nedeljo so "veseli prazniki". 
Pa niso!

V resnici so Velika skrivnost.

V nedeljo se obhaja, česar ne razumemo in ne bomo razumeli, dokler se ne zgodi.
V nedeljo je dan skrivnosti vseh skrivnosti in smisla vseh smislov. V nedeljo je dan, ko obhajamo vstop reda v kaos, večnega zakona v naključje … stika tega sveta in ne-tega sveta.

Vrtenje planeta in vseh ostalih kozmičnih kreacij se bo nekoč končalo, prekinilo, izzvenelo ali poraženo ustavilo.

Tudi rojevanje in umiranje bosta pozabljena, vendar življenje ne bo izginilo. Ostalo bo v svojem bistvu. Preživelo bo tudi svojo smrt, ki to pač ne bo.

Veliki praznik je simbol Velikega preskoka, Velike razlike, bližnjega srečanja praizvora in praponora. Odprja vrat skozi katera vse pride in vse odide.

Vsi razumemo da gre pot lahko do konca. Pač nekega konca, potrebnega ali ne, logičnega ali ne, bridkega ali ne … resničnega, ali pa tudi ne.

Kristjani pa verujemo, da je ta konec preskok. Prehod iz enega telesa v drugega. Snovnega v poveličanega, znanega v neznanega in zaznavnega v nezaznavnega.

Telesno je tako kratkoživo in šibko. Materialno tako omejeno in končno. Pritlehno in majhno.

Vse prihaja h koncu in postaja nekaj drugega, nekaj, kar je že bilo, preden je posurovelo in skušalo zavladati nad vsem.

Ne more pa kar izhlapeti ali zamrzniti, ker bi se potem ne predrugačilo dovolj, postalo bi le mehkejše ali trše.

To ne zadošča. To ni to.

Preskok je drugačen, veliko bolj drugačen. Kar sem jaz, bo tisto in tisto, kar je že tisto, bo jaz. Vsi v vsem in vse v vseh.

Zavedanje bo prešlo in tudi prehajanje bo prešlo.

Ostalo bo nič in zopet vse. Najbolj temeljna človekova značilnost je, da je lahko le živ ali mrtev.

Bog je pokazal, da je še več od tega. Lahko je oživljen. Lahko je nadgrajen.
Vera v vstalega Odrešenika je vera v človekov smisel.

V Človeka.

In spet se je pripognil in pisal po tleh. (Jn 8,9)

 

Nikoli ne bomo vedeli, kaj je takrat pisal. 
Prah v katerem se je pisanje poznalo, je že zdavnaj odpihnilo in tudi tista tla so najbrž že dolgo zakopana pod plastmi ruševin ali novejših temeljev.
Očitno tudi onih, ki so takrat sodelovali v dogodku, pisanje ni zelo zanimalo ali pa ga niso razumeli. Verjetno so bili zelo razvneti in dejansko je bila zadeva smrtno resna. Šlo za življenje ali smrt. Obetal se je grozljiv skupinski umor, ki so ga podivjani fanatiki ponekod še dandanes sposobni.
In vendar, On je takrat pisal. 
Sliši se tako neprizadeto, kot, da se ga to ni tikalo, vendar ni tako. Najbrž se je zelo dobro zavedal zakaj gre in čemu so tisto žensko sploh pripeljali predenj. Če bi jo hoteli samo pokončati, bi jo že kar tam, kjer so jo zasačili. Ni je poznal in nič ni imel z njo, vendar so ga tako preizkušali. Šlo je za neko primitivno spoštovanje nečloveških običajev ter besno, krvoločno in naščuvano množico, ki je hotela soditi. Če bi se Jezus postavil v odkrito obrambo, bi verjetno kamni, ki so bili namenjeni njej, začeli deževati nanj. 
Strašen položaj in vendar je tudi tega rešil z Božjo močjo. Z močjo sveta simbolov se je uprl moči sveta kamnov in sovraštva.
V priložnostnih in zaslepljenih morilcih je spodbudil razmišljanje o lastni krivdi.  
Razmišljanje o lastni krivdi je simbolno dejanje, ki ga je sposoben samo veren človek. Zavedanje grešnosti je temeljna varovalka, ki jo je Bog vgradil v človeka. Varovalka, ki izenačuje posameznika z drugim posameznikom in preprečuje, da bi pozabili kaj v resnici smo.
On je tisti, ki nas je prišel opomnit, nam odpret oči in nas razorožit. Smo kot otroci, ki nam je pobral kamne iz rok in povedal, da se lahko z njimi poškodujemo. Da lahko ranimo sebe, ker je tisto kar mečemo drugim, namenjeno njemu. In kar je namenjeno njemu, bo priletelo v nas same ali tiste, ki jim hočemo dobro.
Jezus, hvala ti, ker nas učiš odpuščanja. 
Hvala ti, ker nas spominjaš, da smo vsi tista ženska, ki čaka, da jo bodo zadele skale.
Prosim te Gospod, naj ne bo nikoli nikogar strah pred človeško zaslepljenostjo.

Vsi Alenkini neznanci

Bratuškovi je torej uspelo sestaviti nekakšen zborček. Bolj priložnosten, kot zmagovalni sestav. Kako bodo žgoleli pod njeno taktirko, še zlasti pa, kako dolgo bodo vztrajali, bomo še slišali in videli, vsekakor gre za izjemno pisano druščino, ki jo sestavlja nekaj izkušenih solistov (poudarek na "solistih"), par že slišanih glasov in nekaj popolnih začetnikov. Priznati ji je treba, da je vztrajna in želim ji, da bi se zadeva spodobno razvila.
Ne morem se znebiti občutka, da se spravljajo skupaj po sili, saj veste: "jaz ne bi, daj ti ...". Nekako skoraj pod "mus" in brez prave volje. V stilu "vseslovenske vstaje", ki je bila najprej široko zanimiva, dokler niso "levi" spet dobili svoje zgodovinske priložnosti, kot že tolikokrat prej, zdaj pa očitno nima več pravega "šusa". Postala je še eden od karnevalov, kjer šimfajo oblast, to pa itak počnejo na vseh karnevalih, pa še zabavni skušajo biti za razliko od tega, ki je duhamoren. 
Slovenski politiki je vsekakor uspelo nekaj zanimivega in po svoje celo zgodovinskega, v stilu: "nič ne bo več, kot je bilo", in to je, ljudem politiko do kraja priskutiti. Tudi meni osebno in priznati moram, da je bilo dogajanje okrog volitev novega papeža pravi balzam za čutila, razbolela od spremljanja domače politične scene. Spremljal sem kardinale in poslušal prijazna mnenja, gledal dimnik in bilo je lepo. Povsem preprosto, odrešujoče in tolažilno. 
Spoštovani politiki in tisti, ki bi to morda radi bili, učite se od Cerkve. Naučite se, da se morajo javne zgodbe končati uspešno in prijazno. Da morajo vrhunske funkcije prevzemati res najboljši in zaupanja vredni ljudje in ne tisti, ki si zgolj ne upajo reči ne svojim šefom ali pa v tem vidijo nekakšne karierne sprožilce. Oblast je za tiste, ki so dovolj ponižni, predani skupni stvari in vedo česa se lotevajo, sicer so bleferji in pokvarjenci ali pa celo oboje skupaj.
Če mene vprašate, bi bilo od takšnega lovskega sestavljanja vlade, morda bolje preprosto izpeljati pošten javni razpis za kandidate za ministre in garantirano bi dobili boljše nali vsaj primerljive profile. Res, da verjetno ne-partijske. In to je težava. Vsaj zaenkrat.
Politika, vsaj partijska, bi tako namreč priznala tisto, kar nekateri že dolgo vemo, in sicer, da lahko državljani živimo tudi brez nje.
Med oblikami vladavin je dejansko malo razlik. 
Če fevdalce ali diktatorje zamenjate z elitami, dobite sistem, ki funkcionira smiselno enako, le da se v njem namesto enega obličja pojavljajo kolektivna, ki se predstavljajo kot zagovorniki večjega števila ljudi, čeprav za to največkrat ni prave osnove. Strankarske volitve so pri vsem tem zgolj mehanizem, ki ga je potrebno vsake toliko časa obrniti in stvari tečejo naprej. Če niste pripadnik ene ali druge elite, na volitvah nimate kaj početi.
Model cerkvene vladavine je, res da srednjeveški, vendar dejansko nič slabši in nič manj pošten od tega kar imamo mi.
Tam vsaj nihče ne govori, da dela samo za ljudi.
.

Hvala Bogu.

Laksativ je prijel

Včeraj se je torej zgodilo, kar se je najbrž, prej ali slej, moralo zgoditi. Vladi Republike Slovenije, pod vodstvom gospoda Janeza Janše, je bil zadan milostni udarec s katerim se je, upajmo da res, končala agonija, ki jo je navidez povzročilo poročilo slavne Komisije za preprečevanje korupcije, dejansko pa jo je sprožil gospod Gregor Virant, osebno. Česa drugega tej vladi ni bilo mogoče niti očitati, pa če se kdo še tako trudi. Kot vsaka resna vlada je skušala narediti red v svoji zakladnici, izumljala je rešitve za propadle banke in pač začela varčevati, nekako tako kakor to skušajo vse vlade v Evropi, z materjo unijo vred. In temu se ne bo mogla izogniti nobena vlada, ne glede na to kdo jo bo skušal spraviti skupaj. Dejstvo je, da je že sama postavitev vlade v tej državi vsega spoštovanja vreden projekt, ki mu je le malokdo kos, kaj šele, da bi potem ta vlada res delovala.

Zdaj pač je kar je. Dejansko je škoda energije in časa, ki sta se trošila eno leto. Za travmatično stanje duha v tej družbi je očitno bistveno in izjemno sproščujoče, da jim je uspelo javno diskvalificirati gospoda Janeza Janšo. Saj ni važno, če je česa kriv, vsekakor je za to najbolj primeren. Zdaj smo namesto njega dobili žensko in to je tudi vse, kar smo dobili. V bistvu še ne vemo povsem natančno, kaj bi z njo, upam, da vsaj ona ve, kaj hoče.

Če sem iskren, niti tega ne vem, kaj sploh imamo. Imamo osiromašeno vlado, ki lahko opravlja "tekoče" posle, pri čemer še vedno nihče ne ve, kaj naj bi to pomenilo, tako kot se to ni vedelo pri prejšnji vladi in še kateri prej. Verjetno smejo naročiti kavo, vprašanje pa, če lahko sprejmejo jedilnik malic za prihodnji teden.  

Razrešitev predsednika vlade in zmagovito očiščenje slovenske politike je, za nekatere, uspelo in Slovenija je bržkone lahko sproščena ali po besedah gospe Alenke Bratušek, lahko zdaj končno vsi "skupaj Slovenijo popeljemo na mesto, ki si ga državljani želimo in kamor sodimo". Seveda o tem, kaj si kdo želi, kje vidi svoje mesto in če ga tudi res zasluži, raje ne bi. Kaj tako optimističnega si pod vladavino Janeza Janše nikakor nismo mogli niti predstavljati. Pri njem je po enem celem letu vladanja, za razliko od časov Pahorjeve vlade, ki ga je l. 2008 tako zmagoslavno premagala zaradi neke afere Patria (kaj je že to?), šlo pač lahko samo na slabše in vsi smo se tako zelo dušili pod pezo korupcije, ki jo novinarji potem nikoli ne dokažejo, kadrovskega cunamija, ki se spet nikjer ne pozna, in zmerjanja levih fašistov z levimi fašisti. Zdaj bo seveda veliko bolje, mandatarka nam bo izpolnila želje, odprla roko za sodelovanje in prisluhnila ljudem, zavladali nam bodo poštenjaki in strokovnjaki (ali pa kar oboji hkrati), vseslovenska vstaja proti političnim elitam bo verjetno začasno odložena in še sneg bo skopnel, pa to verjeli ali ne.

Kaj so torej dosegli?

Povsem operativni vladi, ki je nastala z muko, so dobesedno z levico uspeli odvzeti še tisto malo moči in verjetno tudi volje, ki ju je imela, da bi uresničila še kaj iz Pogodbe za Slovenijo. Zdaj bodo sveži obrazi z napovedanim optimizmom in upanjem ter menda celo v prijateljskem vzdušju, pristopili k udobnemu sestavljanju in programiranju nove vlade, če pa to slučajno ne bo uspelo, se bodo pa morda odločili in nas velikodušno povabili na volitve. Čudežno in mahoma je prišlo tudi do osupljivega zmanjšanja potrebe po predčasnih volitvah, o čemer so še pred zelo kratkim vsi govorili. Zdaj so spet vsi naenkrat postali tako zelo konstruktivni in državotvorni, kar je kajpak tudi nekaj novega pri nas.

Spoštovani, če prav premislim nam volitev, resnici na ljubo ni treba prirejati, če vam ni do njih, itak si jih moramo sami plačati. Zdaj je že celo meni jasno, da se z volitvami pri nas stvari ne rešujejo. Naše volitve so pač spektakel in javni hazard. Kakorkoli že mešali karte, nikakor ne dobimo kombinacije s katero bi lahko zmagali v prvem krogu, v drugem potem navadno dobijo tisti, ki ljudi niso prepričali, v tretjem, ki smo mu priča zdaj, pa ne dobi nihče več ampak se igralci le še zmerjajo. Fair playa ni, dejansko tudi želje po zmagi ne, je le še strah, da bo nasprotnik pobral zastavek. Bolje, da smo vsi poraženi, kot da slavi kdo drug. 

Slovenija je po včerajšnji nezaupnici definitivno stopila na pot politične nestabilnosti, ki jo bo verjetno težko presekati in za katero je odgovornost prevzela gospa Alenka Bratušek, osebno. Njenemu šefu to ni uspeli in če bo veličine, ki že dolgo privatizirajo slovensko politično sceno, nekako le spravila skupaj in sestavila delujočo vlado, ji gre vsa čast. Če ne, nam morda tudi ne bo tako zelo žal. Bo pač skurila svojo priložnost, verjetno bo škoda vseeno večja za njo, kot za nas.

Kakorkoli, ne obupajte in vztrajajte, tudi ljudstvo se vam bo slej ko prej vdalo.

B.16

 

Človek po naravi teži k lastnemu razvoju. Ne gre za razvoj, ki bi ga zagotavljali naravni mehanizmi, kajti vsak izmed nas ve, da je sposoben svobodno in odgovorno sprejemati odločitve. Tudi ne gre za razvoj, ki bi bil prepuščen naši samovolji, ko pa vsi vemo, da je dar in ne plod samorazvoja. Našo svobodo izvorno opredeljujejo naše bitje in njegove meje. Nihče ne oblikuje lastne vesti samovoljno, temveč lastni "jaz" vsi snujemo na temelju "sebstva", ki nam je bilo dano. Niso nam nedostopni le drugi, marveč smo nedostopni tudi sami sebi. /Papež Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 2009/

Lahko da gre za vprašanje moči, zdravja, dela-zmožnosti ali dela-voljnosti. Vsekakor gre za sposobnost odločanja o položaju lastnega bitja. Telesa namreč, in tistega kar to obkroža. O bistvu ne moremo odločati, bistvo je "sebstvo", ki nam je dano. Posojeno.

Kaj pa če gre tudi za vprašanje odgovornosti, tistega čuta dolžnosti do vloge v kateri smo se znašli, namenoma ali pač po čudnih labirintih naključja in danosti?

Prav lahko bi šlo tudi za vprašanje življenja, ki nam je podarjeno, prav kakor bistvo. Vendarle s svobodno voljo vplivamo nanj. Morda celo radikalno. Lahko ga sprejmemo in uživamo ali zgolj prenašamo, morda se ga odrečemo in  vrnemo tja, kjer je bilo, še preden nam je bilo podarjeno.

Nekomu dar, drugemu kazen - užitek ali tlaka, odvisno ...? 

Kaj naj bi sploh bilo prav?

Do sedaj sem verjel, da nimam kaj izbirati in da me možnost izbire lahko samo bega. Da mi je določeno, da sem izbran za to ali ono, da moram vztrajati tukaj ali pač tam. Vseeno kaj in kje, glavno je vztrajati.

Zdaj se mi zdi, da je morda drugače, da morda ni nujno, morda se lahko tudi osvobodim, stopim dol in ven. Preprosto ne priznam težav in Težav, ampak rečem "dost mam". Saj res-, kdo je že to rekel?

Kaj pa potem ostane? Naj vem? Ne vem. 

Vsi se bojimo trpljenja, občutkov nemoči in propadanja vsem na očeh. Zato pa zaupamo v Gospoda, ki je sam trpel in propadel pred vsem svetom. Zato zaupamo, da nas varuje, nas pozna in nam nalaga le takšna bremena, kot jih lahko nosimo.

Od mučencev je pričakoval, da ga ne zatajijo, tudi ko so bili soočeni s smrtjo ali trpeli muke. Od nas morda pričakuje, da ostanemo zvesti v tistem kar nam je zaupal. Morda zgolj to, da živimo z njim in ohranjamo talent, ki nam ga je zaupal. Gotovo nismo vsi takšni, da bi jih iz enega pridobili pet. Morda smo le eni, ki ohranjamo kar smo dobili in bomo nekoč enako slabo razvito vrnili. Morda je tako celo bolje, ker bi naši zakopani talenti, če bi se razbohotili lahko naredili več škode kot koristi. 

Ali smo zato ne-vredni? Ali imamo zato pravico oditi?

Morda Gospod ne pričakuje velikih stvari, a nočemo slišati kaj pričakuje.

Kaj če je trpljenje naše pravo poslanstvo? Kaj če je naše poslanstvo ravno to, da pokažemo zvestobo do zadnjega?

Žal mi je – nisem prepričan, da sem vse prav razumel.

Morda sploh nisem nič razumel.

Morda pa je to moja vloga.