Tako je tudi z vero, če nima del:

Vsaka vera je najprej obračun s samim sabo. Vedno se nekaj upira, pomišlja in vnaša dvom, da bi mojo resničnost ločilo od Boga. Nekaj je kar se sili vmes, meče skušnjave pod noge in razvajenost polaga v posteljo ležernosti. A vendarle je tako nemočno in puhlo. Rine se zraven pa ne more poplačati, ne nagraditi, še zadostiti ne. Na koncu vedno pušča izpraznjeno še bolj prazno, osamljeno predaja v družbo samoti in zmedo tolaži z obupom. Ne vem zakaj, a tako pač je. Tako vse to deluje. Po dobrem in hudem. Hkrati in zdaj.
Vera ni višek ali cilj, vera je kvečjemu zasilni izhod - smer črnega možička, ki teče za belo puščico na zeleni podlagi. Niti ni nujno da je zadostna, upam da je vsaj prava. Pa naj bo kakršnakoli, dati mora tudi kaj za življenje in ne le za čas po njem. Ni nam dovolj zgolj čakanje na končno rešitev. Okušati jo hočemo že zdaj in tukaj. Res, da je življenje vmesna postaja vendar se vlak na njej vseeno ustavlja. Niti ni pomembno kaj je tu, dejstvo je, da je. Dejstvo je, da me ima.

Bog najbrž ni nameraval dati tistega, kar smo že imeli in kar nam ne uide-, večnosti. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Naj bi bila neskončna, vendar gotovo ni vse kar sploh je. Je tudi še življenje. Vsaj. In to ni večno in zaenkrat še ni del večnosti. Ni tako odsotno in oddaljeno. Tukaj je, toplo, živo in tako ljubljeno. Skoraj vedno ... 
Življenje je posebno. Je kakor kapljica, ki skoči nad gladino. Ocean pod njo je neskončen-, ni pa vse kar sploh je.

In življenje so dela. Kaj ste pa pričakovali? Delo in dela. Samo to? Tudi in še to.

Živeti pomeni delati za življenje. Za življenje je treba delati. Delati pomeni živeti za delo. Delati mora srce, pljuča, možgani. Vse telo in ves duh. Če karkoli obstane ni prav. Mora proizvajati življenje. Mora ga gnati skozi kapilare, vse tja do nohta na nogi in konice lasu na glavi.

Življenje je kapljica Božjega dela za vsakega. Pognano in utečeno, podeljeno in namenjeno da bi vsaj za trenutek obviselo nad gladino. Slej ko prej tudi pade v neskončnost in se zmeša v brezobličje. 
Človeka ni brez življenja. Človeka ni brez dela. Človeka ni brez vere.
V večnosti tudi ljudi ni ... morda so le v delo zlite kapljice.

Bastard

Status očetovstva, kajpada velja podobno tudi za materinstvo-, ker pa je trenutno pri nas tako zelo moderno očetovstvo se zaenkrat omejimo zgolj nanj, je dejansko edini status moškega, ki je biološko in historično nesporen. Tudi če moški v svojem življenju ne doseže nič omembe vrednega se lahko, kot oče, v razvojno zgodovino človeštva za vse večne čase zapiše kakor živa vez in prenašalec genskega materiala. To preprosto ne more biti niti dvomljivo niti kakorkoli škandalozno. Tako pač je to v naravi. Vsi smo nasledniki in vsaj pretežno tudi predhodniki nekih generacij. Vrsta pred nami je praktično neskončna in za nami prav tako. Naš prispevek je glede na skupni človeški bazen praktično ničen, vendar za naše otroke enkraten in absoluten. Če ne bi imeli staršev, nas ne bi bilo, če ne bi bilo nas, ne bi bilo teh otrok. In če je priznavanje dejstva, da smo le členek v navidezno neskončni verigi, kaj je torej lahko še bolj naravno pravičnega kot to, da poznamo tistega pred nami in priznamo tistega za nami. Ošabnosti, ki bi ljudem zanikala pravico do očetovstva ali poznavanja svojih prednikov, si do sedaj ni dovolila še nobena resna družba-, nasprotno, civilizacije so dejansko utemeljene na pravici do nasledstva – tako materialnega kot duhovnega. Genetski izvor vsega tega pridobitništva s katerim se zdaj pogubljamo je prav praskrb za zarod in dve tretjini vsega kar smo in znamo menda že prinesemo na svet v nekih beljakcih. Še preden so se ljudje naučili pisati, so se že znali dogovoriti, da se oblast prenaša na potomce in še nam se zdi samoumevno, da je naslednik krone ali kmetije tudi biološki dedič, ne pa morda nekdo, ki se je pač pravočasno prijavil na razpis.
Vse to je staro kot človeštvo pa vendar smo se začuda spet znašli v medijski in svetovnonazorski godlji, ki je lahko zgolj ponavljanje neke prastare vaje. Žal sta nas vanjo, pa naj si bo posredno ali neposredno, zavestno ali nagonsko tokrat povlekla naša cerkvena dostojanstvenika, ki sta, za moje pojme, nizkotno padla na nekem banalnem obče-človeškem izpitu. Nadškof Uran je z izogibanjem in zanikanjem odgovornosti ob tem vprašanju, svoje predpostavljene očitno prignal do roba potrpežljivosti, tako da so se odločili za radikalno posredovanje, kardinal Rode, sicer nedvomno človek izjemnega profila, ki je verjetno sposoben voditi takšno inštitucijo kot je Vesoljna Cerkev, pa se je žal pokazal zelo šibkega v reševanju svojih osebnih problemov. Vse kar se mu dogaja so za moj okus kar nekoliko (pre)hitro razglasili za napad na inštitucijo, vendar bi to najbrž niti ne bilo potrebno, če bi dejansko on sam zmogel pravočasno odreagirati in se po očetovsko pogovoriti s tistim, ki to trenutno razume dobesedno.
Zame sploh ni pomembno ali sta nadškof in kardinal tudi resnično obdarjena z "očetovskim" blagoslovom ali pa so obtožbe neresnične. Gre za odnos do tistih, ki zastavljajo neko najbolj preprosto in osnovno človeško vprašanje. Človek človeka sprašuje če sta iste krvi. Osebno verjamem, da neki anonimni in običajni ljudje, ki so se spustili v takšne raziskave, vendarle imajo konkretne razloge za to in da ti morda le niso samo poskus blatenja inštitucije Cerkve, kot to običajno najprej slišimo. Zame je to najprej osebni problem, ki se rešuje osebno. Svetohlinstvo v teh zadevah preprosto ni pošteno do vernikov, ki pa smo del inštitucije in dobro vemo da Cerkev sestavljamo zgolj ljudje, ki se skušamo bližati Bogu. Bog ni član Cerkve. Svetnikov je v njej sicer veliko, vsi pa to gotovo nismo in nikoli ne bomo. In to je dejstvo.
Vse te silne debate in teste bi se verjetno dalo narediti tudi brez medijev, ki razumljivo želijo objavljati odmevne zgodbe in to vsaj tako močno, kot si spoštovana akterja  želita oprati roke od morebitne resničnosti obtožb.
Prav bi bilo, da se tudi eminence v tako osebno - človeških vprašanjih obnašajo predvsem osebno, človeško in človečno.
Mimogrede, zgodbe o duhovniških otrocih na Slovenskem so že tako stare in znane, da bi si tudi Cerkev že lahko nehala zatiskati oči pred njimi. Vendarle imamo, hvala Bogu tudi na tem področju kakšen zgled neke, morda vsaj približno pozitivne prakse. Nekoč sem namreč slišal, da je imel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar otroka. Za razliko od nekaterih, pa menda, ko je to izvedel, ni nikamor zbežal, trmasto zanikal ali histerično zahteval stroge dokaze, čeprav je bil prav gotovo osebno obupan in šokiran. Raje se je izjemno pogumno odločil, da tega ne bo skrival in je to tudi javno razkril svojim faranom s prižnice. Bolj grobne tišine, kot je nastala v polni cerkvi po tem razkritju, si baje ni mogoče predstavljati. Po maši, ko je slavni pridigar ves ponižan in tresočih kolen stopil med vernike, ki so ostali zbrani pred cerkvijo, pa je bil menda deležen zgolj trepljanja po ramah in razumevajočih besed. In to se ni dogajalo v 21. stoletju v nekem velemestu, ampak na slovenskem podeželju in to v 19. stoletju. Ne vem sicer če je zaradi tega kdo nehal hoditi k maši, menda pa je Finžgar bil in do konca ostal priljubljen slovenski duhovnik. Preprosti ljudje so ga preprosto razumeli in mu niso zamerili.
Spoštovani, kaj naj rečem? … Za pravo in zgledno očetovstvo pač ni dovolj samo pozitiven DNK test, potrebnih je kar nekaj plemenitih vrlin in ena od njih je prav gotovo poštenost.
Otrok ni noben greh – otrok je pač otrok. 
Greh je morda kje drugje ... morda se rodi v srcu.

Vaš današnji izbor: Državni udar.

Predlog nekdanjih oficirjev teritorialne obrambe in prestopnikov iz JNA, ki bi očitno na hitro radi rešili težave v katerih se je znašla Slovenija, je vsekakor izviren in skoraj adrenalinski, vendar žal z nekoliko premočnim okusom po bananah. 
Pobuda za razpustitev vrhovnega in izvoljenega organa oblasti in nastavitev tehnične vlade, ni namreč nič drugega kot državni udar, še zlasti zato, ker ideja prihaja s strani vojakov, ti pa si verjetno tudi že konkretno predstavljajo kdo bi naj imel oblast v rokah in kako naj bi jo uresničeval.
Glede na to, da to predlagajo ljudje, ki definitivno uživajo bonitete te države, pa je iz takšnih pozivov moč začutiti tudi splošen nivo državljanske pokorščine te družbe, ki je pa definitivno srhljivo nizek.
Morda bi bilo bolje, ko bi bivši vojaški gospodje predlagali ljudem naj zaenkrat raje vseeno sodelujejo s svojo in njihovo oblastjo, kakršnakoli že je, in skušajo na legitimen način, predvsem pa z odgovornim delom, prispevati k boljši prihodnosti vseh - verjetno tudi njih.

"Modrost si je naredila hišo ..."

Kar veliko moraš vedeti, preden ugotoviš kako malo v resnici potrebuješ. 

Za preprostost ne potrebuješ velike premetenosti ali znanja, nasprotno, preračunljivost in učenost zameglita pogled na preprosto. 

Ljudje radi uporabijo besedico "preprosto", kadar zakomplicirajo. Preprosto pa je vendarle lahko le preprosto-, neizumetničeno in nezateženo. 

Preprostega se ne da izumiti, ko ga najdeš, se mu lahko zgolj prepustiš. 

Zato je tudi ljubezen preprosta. Ne išče razlag. Kar prevzame in očara. Stopa lahno in zapleše bosa.

Preprostost je redka. Zelo redka. 

Večina vsega je zatežena in preresna. 

Veliko ljudi se preprostemu posmehuje in preprosti se sramujejo svoje preprostosti. 

Zelo se motijo-, ponosni bi morali biti na to, da so preprosti. 

V bistvu so blagoslovljeni. 

Saj pankerjev sploh ni več ...

... samo nekatere ženske še delajo zdraho.

Pa še te so pozaprli.

"Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga."

Včasih res ni pravega smisla, ali pa sploh nobenega smisla. Zdi se, da komaj nekaj za silo stoji samo, že se ruši-, ne obstane-, polzi v brez-skeletno močvarasto sluz in se utaplja v muljastem vsakdanu. Nima ne temeljev, ne volje - ali pa sploh ničesar, kar bi potrebovalo za življenje.

Leta in leta se mučim z zbiranjem, zlagam v predalčke in albume, ki ne zanimajo nikogar in slej ko prej vse pade v veter, ki vedno razstresa po vogalih praznih vež. Ostajam brez vsega, tak kot sem in še bolj tak kot nočem biti. Brez sličic, brez spominčkov in brez smehljajev ... v prehodu med večnim in še bolj večnim - pod soncem, ki samo peče in med trnjem, ki samo bode, v navadah, ki dušijo moči in scvrejo upanje.

Življenje niti ni nekaj, kar bi si želel, če bi lahko izbiral. Morda bi rajši ostal kar v večnem niču ali pozabi ali pa kar tam kjer sem že bil - torej v genski kombinaciji, ki pač ne bi prišla na vrsto. Zakaj bi si želel še več od tega kar že je - saj še to ne zabava, dejansko utruja in spreleti me srh če pomislim, da bi lahko trajalo večno. 

Tako se je verjetno počutil tudi Prerok. Trudoma je iskal in ves gorel, pa vendar našel sovraštvo in obup.

Gospod mu odgovarja tako, kot je prav. Tako kot zmore le On. Ko si želi smrti, ga okrepča in postavi na pot. Ne spusti se z njim v razpravo o smislu, ničesar mu ne očita niti ne kaže veličastnih znamenj. Zgolj dotakne se ga in preprosto povabi naprej.  Reče le to, kar pričakuje in ne tega, kar ne bi bilo prav.

Verjetno vsa dejanja res niso dobra, še manj potrebna, vendar so prava, kadar so narejena z ljubeznijo in v dobri veri. Le takšna lahko vodijo tja kamor želi srce. Ne očitaj si napak, vedi, da si večji od njih in da zmoreš najti pot tudi z njimi.

 

Prva sled

V bistvu ni čisto prva-, veliko jih je že bilo ... prej in še prej.

Ampak je vseeno nekaj novega. 

Skoraj kot na Marsu. Nekdo bo vendarle stopil prvi.

Prišli bodo še drugi in tretji ...

Dobrodošli.