Nekaj o tem kam gremo ...

... na Drugem svetu.

Poskusimo vsaj začeti po božje …

Kar nekako našle in celo presenetile so me besede patra Marka Ivana Rupnika, ki jih je povedal za zadnjo številko Družine lanskega koledarskega leta. Vem sicer zakaj so me našle, ne pa tudi zakaj so me presenetile.

Morda zato, ker dobro opisujejo tisto, kar mi zapušča ta čas v odhajanju ali ker se ujemajo z razpoloženjem, ki se je zapeklo na dnu v skoraj prazni posodi mojega imena.

Pa se malo zaupajmo patru …

R: Ti novi dnevi in trenutki se mi zdijo kot izgubljeni. Tako negotovi so. Sprehajajo ali le opotekajo se med svetnim in svetim. Ne obstanejo ne tu ne tam. Izgubljajo moč in voljo na obeh straneh, pa vendar na nobeni ne najdejo miru. Hodijo brez želje in kot na ukaz, se odbijajo brez smisla kakor kroglica v fliperju in plašno stojijo na sveže zloščenih tleh novega leta. Tolikokrat slišane besede spet nočejo postati navdih in tolikokrat preslišane želje spet ne ganejo. Misli se težko.

pater Rupnik: Če je vsebina razumljena kot oblika odnosa in če se obliki in metodi daje veliko pozornosti, to človeka hitro zmuči, izmuči odnos. In ostane osamljenost, oddaljenost od življenja, stvari se posušijo.

R: Človeštvo je že o vsem razmišljalo in vendar nekako kar mora spet in spet. Nekatere misli so že tolikokrat previte in postavljene v vsa možna okolja-, pa vseeno znova pahnjene v dvom. Zakaj moramo znova misliti, kar je že premišljeno? Zakaj nam ni dana univerzalna zavest? Bilo bi dosti enostavneje. Priklopljeni na strežnik univerzalnega razuma in enega razmišljanja. Koncept pa je drugačen in izdelki so pol-prevodniki, v katerih se navidezno ponavljajo iste serijske napake. Nekdo tega ni hotel!

pater Rupnik: Skušnjava je ves čas v tem, da bi človek spet mislil sam, brez upoštevanja misli božjega življenja. Če človek popusti tem skušnjavam, lahko ustvari tudi celo kulturo, ki pa se prej ali slej obrne proti njem.

R: Vsebina božjega se mi zdi oddaljena in težja od forme. Moralo bi biti obratno. Stvari so v nastanku lahko samo preproste in nič drugačne, vendar smo jih zakomplicirali in zdaj se čudimo, ker jih ne razumemo več. Ali pa morda samo še gledamo in ne znamo več niti razmišljati.

pater Rupnik: Glavna vsebina odnosa med Bogom in človekom je Sveta Trojica. Ljubezen Boga Očeta do človeka v Kristusu in človekovo življenje kot odgovor ljubezni v Svetem Duhu. Dogma…

Dogme so … stebri božjega načina razmišljanja v našem človeškem razmišljanju. Če človek razmišlja upoštevajoč teh nekaj stebrov božje misli, potem bo božje življenje v njem raslo, zorelo, se krepilo in spreminjalo svet.

R: Stvarstvo gotovo ni takšno, kot se mi zdi. Vidim podobe, gibanje in slišim zvoke, a imam občutek da gledam le sence, ki jih ne znam povezati s pravimi predmeti. Čutim dotikanje snovi na telesu in brbotanje misli v meni, pa vendar ne dojamem celote. Vse je nekako izmuzljivo, ne-otipno. Komaj se pojavi, že mine in izgine. Vidim obzorje, nebo in sonce, pa vendar ne poznam njihovega pomena. Ko se umakne dan in me obkroži noč, vem, da je nekaj prešlo in prihaja nekaj novega, vendar ne razumem vsebine podob tega sveta. Ne vem, če sploh sodim sem. Včasih mi je vse tako tuje.

pater Rupnik: Razdelili smo svet na snovni in idejni, izmuznilo pa se nam je življenje. Naenkrat je pot do resnice pripadala samo še idejam in pojmom. Zunaj smo pustili snov, stvarstvo in telo. Danes pa vsi tožimo, ker ni več življenja. V naravi pojmov in idej ni, da bi posredovali življenje, da bi prelili ljubezen, da bi ustvarjali občestvo, da bi prenesli vero. Moderna doba prav v tem ni uspela. In na tak način nobena doba ne more uspeti. Življenje, ljubezen, občestvo, vera – to so stvari, ki zahtevajo organski pristop in celovito misel, ki pa je že nekaj stoletij ne poznamo več. Teh stvarnosti se s koncepti in etičnim imperativom in znanstveno metodo ne da ustvariti. Svobodne pripadnosti, ljubezni, ki je sposobna žrtve samega sebe zaradi enotnosti, se človek ne more naučiti v nobeni šoli, ampak samo, če je zajet v Ljubezen, ki se je uresničila in se vedno uresničuje na velikonočni način. Dihamo neko kulturo, ki je vsa osredotočena samo v človeku, in tudi mi smo verjetno zapadli tej skušnjavi, misleč da se bomo s svojim razumom dokopali do Boga, da bomo s svojo pridnostjo in etično popolnostjo prišli do božjega življenja. Vendar Kristus jasno pravi, da ni nihče šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes. Ni človek postal Bog, ampak je Bog postal človek.

R: Bistva najbrž ni mogoče dojeti samo z razmišljanjem. Forma je ena, vsebin je vedno več. Tudi tisto kar spoznavamo so zgolj prispodobe. Jezik je prazno blebetanje, če ne poznamo pomena besed in njihove skladnje. Slika je razmazana barva, če ne znamo simbola povezati s spoznanjem-, z nečim, kar se šele sproži v nas. Enako je z glasbo in vsem drugim. Kar je, je nekaj dejansko šele takrat ko je v nas, sicer ni nič. Popoln nič - predpok.

Kaj pa je potem življenje in kaj Bog?

pater Rupnik:  Simbol je navzočnost Skrivnosti. Simbol posreduje edinost božjega in ustvarjenega sveta. Edinost, utemeljno v stvarjenju in v odrešenju. Simbol razodeva zakramentalnost sveta in zato vsebuje resnico kot živo stvarnost. Mi pa smo simbol tako izpraznili, da niti človek ni več simbol. Naučili smo se govoriti o Kristusu brez kruha, brez vina, brez bratov. O Svetem Duhu govorimo brez olja, brez ognja, brez ljubezni. Ne verjamemo, da je zemlja, snov del poti spoznanja resnice.

Cerkev duhovno-teološko prebere prostor in čas, v katerem živi in pride do spoznanja božje volje. Šele potem se vidi, kako slediti božji volji, kako jo uresničiti. In tako je nad nami, nad našim naporom in delom božji blagoslov. Samo naš sklep, da moramo nekaj storiti in na obstoječe stanje odgovoriti, nam še ne zagotavlja, da hodimo po božji poti.

R: Bog je postal človek. Kaj pa človek-, ali lahko postane božji še kako drugače, popolneje kot le z darovi, ki jih je prejel? Kakšen je smisel prizadevanj, da bi iskali še kaj več, kot nam je dano? Da bi hoteli več od sveta, ki pač je, kakršen je? Imam le to, kar imam in nič več.

pater Rupnik:  Že način, kako se Kristus rodi, razodene, kaj je učlovečenje. Bog se rodi iz Marije in začne živeti kot človek. Že ko gre skozi Marijo, ona živi na božji način. Učlovečenje se v Mariji zgodi na božji način. Ko človek sprejme božji način, začne na božji način tudi živeti. Postaja duhoven. Se pobožuje. Vsebina in metoda se pokrijeta. Marija spoznava in se spreminja. Dobesedno. Postaja mati. To je proces učlovečenja: Bog je začel živeti kot človek, da bi človek živel na božji način. To je fantastično!
Origen pravi, da je velika stvar, da se je Bog rodil v Devici in v Betlehemu, ampak da vse skupaj nič ne pomaga, če se ne rodi v tvojem srcu. Milost je, ko začutim, da svojo človeškost živim na božji način. Zame je temeljno vprašanje božiča: ali obstaja možnost, da bi gledal na svoje lastno življenje ne več kot zgolj človeško, namenjeno smrti, ampak kot božje-človeško, v Kristusu namenjeno vstajenju. Od božiča naprej gledamo podobo Marije z Jezusom – to je čudovita podoba: Marija ni več sama, ampak v svojem naročju nosi Boga. Zaradi dogodka v božični noči nihče več ne bo živel kot prej, nihče več ne bo sam.

Pozitivne novoletne ideje ...

... pozdravljam na Drugem svetu.

Ljubljeni vodja-, počivaj nam večno

Tudi reka solza, s katero se Severni Korejci poslavljajo od Kim Jong Ila bo seveda kaj kmalu presahnila, tako kot je še vsaka dosedaj. Zanimiva in nekako skoraj domača (ko se spomnim meseca majnika leta 1980) se mi ob tem zdi misel, kako grozljivo je še vedno mogoče v tem, povezanem in informatiziranem svetu, manipulirati s 24-imi milijoni ljudi. Če vse skupaj ne bi bilo tako morbidno, bi bilo smešno. Ko gledam posnetke teh jadikovalcev, imam občutek da gre za tekmovanje v tem, kdo bo glasneje in bolj histerično jokal in to za nekom, ki ga verjetno niti videl ni nikoli. Crying karaoke party. Če bi ti ljudje Kima osebno poznali, bi morda dojeli, da sploh ni vreden vseh teh solz.
Ne razumem, kako lahko odrasli, pismeni ljudje, še zmeraj slepo verjamejo, da je nek človek resnično tako genialen, sposoben in božansko dober-, skratka absolutno nenadomestljiv in res vreden vse te silne žalosti. Pa saj to so vendar ljudje, ki imajo že neke življenske izkušnje z drugimi ljudmi, nadrejenimi, podrejenimi, sorodniki ... preprosto z ljudmi, kot so sami. In do kakšnega temeljnega spoznanja se najprej dokopljete če imate opravka z ljudmi, če ne prav do tega, da so dejansko takšni kot vi. Morda so malce slabši, morda malce boljši, v bistvu pa preprosto ljudje kot vi, z vrlinami, napakami, lastnostmi, posebnostmi, navadami in razvadami ... Pač ljudje, ki v življenju, hote ali nehote prezemajo vloge, ki so jim bolj ali manj kos in ki bodo svoje mesto slej ko prej tudi zapustili. Nič slavnega, nič posebnega-, še zlasti nič kultnega.
Težko dojemam kako temeljita je lahko masovna nacionalna slepota ali zgolj vseprisotna hinavščina, ki iz nekakšnega voditelja naredi religijo, iz državljanov pa, vsaj navidez fanatične odvisnike od njenega božanskega liderja. 
Kakorkoli-, zadeva je antropološka rariteta. Gre za vladavino tipa faraon ali rimski cesar, ki pa je očitno še vedno lahko nek občečloveško veljaven in celo konkurenčen model vodenja družbe. Model absolutnega in brezhibnega vodje, ki se navidez povsem razdaja ljudstvu in ga očetovsko - ljubeče varuje, čeprav gre v resnici morda za prvega moža pokvarjene in stremuške klike, ki se krčevito oklepa privilegijev oblasti. Pa tudi če ljudstvo crkuje od lakote.
Takšen sistem nima nobene prihodnosti. Gre za sociološki histerezni žep v katerem se je zgodovina navidez ustavila, v resnici pa se le pripravlja na prelom. Ta se bo, slej ko prej, zgodil tudi v Severni Koreji in morda stekel še hitreje kot tisti v vzhodni Nemčiji. 
Lahko da že prihodnje leto. 
Seveda, ko se solze osušijo-, če ne že prej? 

Prelepi džinglični čas …

Kdo je že sploh videl kraguljčke? Ali, še težje vprašanje, kdo se je že kdaj peljal na saneh, ki bi jih vlekli konji? Jaz še nikoli in mislim, da tudi velika večina prebivalcev tega planeta ne. No-, če že govorimo o planetu, potem je treba vedeti, da večina ljudi še niti snega ni videla drugje kot morda v filmu "Sam doma"-, če je seveda sneg nekaj, kar bi bilo sploh treba povezovati z Božičem.

Definitivno pa je evolucija ustvarila vsaj dve vrsti tega praznika; torej, imamo namreč božič in Božič.

Tistega prvega poznamo kot: cin, cin, cin, … christmas, christmas … in v vsej veličastni polnosti ga lahko doživite na primer, v trgovskih centrih, ob poslušanju radijskih postaj ali pa žal tudi v nekaterih cerkvah, kjer so jaslice ozvočene in posvečeni prostor, poleg lučk, napolnjujejo še sladki ameriški božični akordi.

Drugi Božič pa je, za razliko od prvega, sicer pisan z veliko, vendar v resnici prav majhen, preprost in star praznik-, rojstni dan malega Boga-, Božička. Njegova vsebina je nedvoumna, kot je lahko nedvoumno le rojstvo otroka. Vsak otrok se enkrat rodi in tu ni mogoče odkriti nič novega. Tako je vsaj na videz. V resnici gre za veliko in resno skrivnost.

Skrivnost je že rojstvo človeka, ki je ni mogoče razumeti-, kot ni mogoče razumeti skrivnosti življenja. Zakaj sploh nastane, če bo umrlo? Zakaj rajši ne ostane kar tam kjer je, ko ne živi? Pa naj bo kjerkoli. Bilo bi veliko preprosteje in ne bi ga bilo potrebno izgubljati ali opazovati njegovega propadanja.

Še skrivnostnejše je rojstvo Boga? Bogu se namreč res ne bi bilo treba kazati ljudem. Kdo si to sploh zasluži? Tudi življenje, ki ga je potem pustil na zemlji, v človeških očeh ni bilo veliko vredno. Bilo je kratko in naporno, polno preizkušenj, na koncu pa še ponižujoče žrtvovano in brutalno uničeno. Kaj je bilo tega sploh treba?

In tu je še dodatna skrivnost, ki ni samo skrivnost tega praznika ampak skrivnost vere in življenja nasploh. Skrivnost je v tem, da le ima nek smisel. Ima ga prav v tem-, da je tukaj in edino. Takó življenje, kakor Božje dete. Rojeno je in podarjeno.

Vedno znova prihaja in vedno znova umira. Prihaja majhno in nebogljeno, odhaja zmagoslavno in povzdignjeno.

Kaže predvsem na nas same. Kaže nam naše življenje in naše umiranje. Prihajamo majhni in nebogljeni, potem se nekaj časa spotikamo in opotekamo, na koncu pa pademo in propademo. Res je tako in žalostno je … nič kaj džinglično, nič kaj cin, cin, cin … a tako je le za svet-, tako je le za zdaj in tukaj?

In to je tista skrivnost.

Ta, da sploh prihaja …  

Želim Vam, da bi si kaj želeli ...

Škoda ...

 
Torej - nič novega, naša levica nas pelje naprej. V vladi bomo lahko zdaj gledali Jankovića, Pahorja in verjetno še Viranta. Zadnji se mi zdi še najmanj problematičen od vseh treh. Janković in Pahor sta namreč egocentrika, ki se ne bosta dolgo prenašala, poleg tega pa je Janković Pahorju pobral nekaj ljudi in to je vsekakor slaba popotnica za skupno življenje. Mislim, da je Virant sploh edina rešitev, če hočejo vsaj za silo nekako voziti skupaj. Če bodo vzeli Erjavca, nimajo dovolj glasov, torej rabijo še nekoga in tudi tretji egocentrik v takšni družbi bi bil uničujoč.

Skratka, obeta se nam nadaljevanje tega kar smo gledali že tri leta in to, verjetno še v nekoliko bolj grobi različici. Rekel bi-, levičarske zdrahe #2. Janković namreč hoče vladati in je obkrožen z ljudmi, ki državne politike od blizu ne poznajo ali pa so v njej dosedaj igrali drugo violino. Drugačne koalicije kot s Pahorjem, ki pa je izkušen, vendar karakterno še bolj oddaljen od Jankovića, kot Janša, si na njegovem mestu sploh ne znam predstavljati in to pomeni, da nas čaka španovija, ki bo še najbolj podobna srečanju medveda in bika v trgovini s porcelanom.

Poleg tega je Janković že pokazal, da zna biti tudi aroganten in zamerljiv, kar pomeni, da bo na stalni bojni nogi z opozicijo, ki bo kajpada še naprej žleht. Pozitivni mandat bo žal verjetno mandat dveh minusov. 

Upam le, da bosta skupaj vsaj tokrat dala plus. 

Ali pa je morda, vseeno lahko še kaj drugače? 

Na potezi bosta spet Virant in Erjavec, ki lahko hitro spremenita politični zemljevid Slovenije-, če hočeta.

Kakorkoli, čestitati se splača edino Novi Sloveniji.

Srčno rad bi čestital tudi stari Sloveniji, pa mi nekako ne gre.