Sveti Rok

Nekaj na čast današnjemu godovnjaku ...

Sv. Rok

Velike reči

Tisto, kar imam za mojo osebno vero je dejansko bolj podobno Marijinemu, kot Jezusovemu zgledu. Jezusove besede so zame poduki, razlage in sodbe za ljudi, ki jim je svetost končni človekov ideal. Jaz v to nisem prepričan. Bog me ni, takšnega kot sem, postavil na svet, kakršen pač je, samo zato da bi zanikal samega sebe. Če bi bil jaz tako napačen ali svet tako zgrešen, potem bi Bog že poskrbel, da se bo spremenil. V to ne dvomim in to se verjetno vseskozi tudi dogaja. Da tega še ni dokončno storil, ne morem razumeti drugače, kot da vse skupaj morda le ni tako zelo slabo. V vse ljudi so vsajene kali dobrega in očitno Bog pušča, da se razraščajo. V enem bolj, v drugem manj, navidez po svoje. Prepričan pa sem, da tiho usmerja njihovo rast in žetev bo nastopila, ko se bo pač odločil zanjo.
Moja vloga je pokornost in sprejetje tega, kar mi je dano in čemur sem dan. Po Marijinem zgledu. Kar ji je bilo naloženo, je sprejela. Ni si jemala časa za premislek, ni se skušala prepirati, izmikati, prelagati na druge ali celo barantati kakor nekateri drugi božji služabniki. Svojo življenjsko vlogo je sprejela brez ugovarjanja in jo izpeljala do konca. Njena vloga ni bilo oznanjanje ali spreobračanje nevernih pa vendar priteguje množice. Ob njej se človek zlahka počuti doma. Ona ni zmagovalka in vendar je prva pri Bogu. Njeno življenje je dejansko bilo udarec za udarcem in Božji sin ji ni na svet prinesel drugega kot skrbi in razočaranje. Pa vendar je vztrajala z njim do konca. Njena oseba se ji ni zdela dovolj pomembno, da bi se Jezusu morda odrekla ali pozabila nanj, pa čeprav je bila v nevarnosti zaradi njega. Njej se je zgodil en sam čudež, pa še tega bi bilo najbrž veselo malokatero dekle, vse ostalo je bilo težko in tvegano življenje.
Marija je zgled globoke vsakdanje, prave ljudske vere, sprijaznjenosti s svojo usodo in vlogo. Uči nas nesebičnega žrtvovanja, kljub spoznanju minljivosti in malovrednosti tega sveta. Vliva nam moči ob najtežjih življenjskih udarcih in vendar daje globoko občutje dragocenosti in sočutja z vsako življenjsko usodo.
Ona ni zmagovalka in vendar je naš prvi zgled. Zmagovita je bila njena vera, pogum in veliko materinsko srce, ki je znalo vse potrpeti in pretrpeti, vse verovati in vse upati.
Ona nam je veliki zmagoviti zgled življenja posvečenega Bogu in Človeku.

V rahlem drncu

Tisto kar je minilo, je odšlo za vedno in česar še ni, je nedosegljivo vsem tistim, ki ne bomo dočakali. Tega sem se zavedel danes, ko sem se prebudil ali morda še malo prej-, ne vem. Vsekakor je bilo dovolj močno, da me je zdramilo. V bistvu me je po svoje, presenetilo predvsem to da se tega menda nisem še nikoli tako zavedel.
Pojem vrnitve v času, preprosto ne obstoja. Če bi, potem bi se iz daljne prihodnosti, ko bi to pač izumili, že kdo vrnil tudi v naš čas. Če drugega ne, bi se vsaj pokazal ali kaj spremenil. Tako pa nič.
Ljudje torej definitivno nikoli ne bodo iznašli možnosti za vrnitev. To je torej tisto, za kar sem prepričan, da se nikoli ne bo zgodilo. Prav nikoli. In to me je po svoje celo prizadelo. Da že ta trenutek vem nekaj, kar zagotovo nikoli ne bo. Niti čez milijon let. Niti čez milijardo, če bo kaj takega kot človek seveda takrat sploh še obstojalo.
Ne vem zakaj; večina bi itak rekla da to pa res ni nič novega. Vendar zame očitno je. Najbrž sem pod vtisom tehnike, ki se ji ne zdi nič nemogoče in z njo vred tudi nam vsem. Pa ni tako. Človeštvo ima svoje meje, pamet, planet in čas pa prav tako. Rešitev za morebitno zavoženost torej prav gotovo ne bo časovni beg. Vrnitev v živo in perspektivno preteklost ne bo nikoli mogoča. Vse bo šlo definitivno samo naprej.
Najbrž sem še vedno pod vtisom znanstvene-fantastike, ki sem jo bral v najstniških letih. Tam so se nekateri sprehajali po časovni premici kot po dvorišču. Kje je sploh zdaj ta žanr? Takrat je bilo tega veliko; filmi, stripi, Sirius, pa Miha Remec …
Zdaj smo verjetno spet v enem od realizmov.
Mogoče globalnem-, zagotovo pa časovnem.

Ta lepi krotki svet

Ob popularnosti televizijskih oddaj, v katerih se "junaki", ki jih na vsakem koraku snemajo z povprečno vsaj dvema kamerama, borijo za preživetje v "surovi divjini", mi je prišlo na misel, kako dejansko priročna stvar je civilizacija. Meni, na primer, je relativno udobno preživetje omogočeno v krogu s premerom stotih metrov. Tega kroga včasih ne zapustim ves teden. Ko potrebujem zdravnika, šolo ali oskrbo z ne-živili, se ta krog poveča na kakšen kilometer. V tem kilometru lahko zadovoljim skoraj vse svoje potrebe in nekaj ljudi poznam, ki se vse leto ne premaknejo preko te meje. Če potrebujem višje stopnje šolanja, bolnišnico ali študij, potem se ta krog seveda lahko poljubno razširi, vendar definitivno ne več kot na sto kilometrov. Tu je skrajna meja mojega življenjskega horizonta. Znotraj teh meja živijo ali počivajo v miru praktično vsi moji sorodniki in znanci. Kar je dlje je eksotika, ki jo grem gledati v povprečju enkrat letno, zlahka bi živel pa tudi brez tega.
Tudi Kozjansko je znotraj teh meja. Lepa krotka deželica, tako prijazna do svojih prebivalcev, ki so jo skozi stoletja udomačili in spremenili v park. Tu je vse kot na vrtu, vse je na dosegu, vse je znano, prijazno in užitno. Tu vse poznamo in razumemo. Tu se lahko vse pogovorimo, vse vprašamo ali povemo brez dodatnih uradnih ali ne-uradnih jezikov EU. Tu ni ničesar, kar ne bi bilo že zdavnaj del naše zgodovine, govorice, vere, izročila in tudi prebave.
Kozjansko je naša dežela in naš svet. Tu sem res kakor doma.

Vsa težka vprašanja

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pogovorov je dejansko opravljenih v pravem trenutku. S tem mislim na možnost, da je tema pogovora zlita z vzdušjem nekega trenutka in taisti trenutek primeren razpoloženju sogovornikov. V bistvu gre za precej stroge zahteve in, vsaj po moje, v večini primerov neuresničene. Pogovori torej potekajo bodisi ob neprimernem vzdušju ali med sogovorniki, ki niso pripravljeni na temo ali pa celo nič od tega.
In vendar, potekajo ... Povsod in ves čas. Neopazno in neutrudno. Nekako kot izhlapevanje vode.
Ob sinočnjem večeru, ki bi ga bilo morda bolje dopolniti z oceno resničnega ali zgolj navideznega ujemanja prijaznih harmonij 18. stoletja, opojnega poznorenesančnega grajskega ambienta in trdne prizemljenosti naključne modre frankinje, se je ubesedila rahlo politična misel o pričakovanjih današnje mlade generacije. Politična seveda v povezavi mladih z vprašanjem perspektivnosti nekega okolja, kajpak pod rahlim vtisom naraščajočega zanimanja za jesenska volilna razgibavanja. Po svoje gre, vsaj na videz, za značilen primer kričečega neujemanja pomena nekega trenutka z resničnostjo izrečenih besed ali pa morda tudi ne. Kdo bi vedel? Uglašena misel vsekakor postane dejstvo, to pa spet nikoli ne izgine brez odtisa v vsebinski plastelin lastnega okolja.

Med čakanjem na idejo, ki bi mi omogočila spodobno prispevati k tako neiztrohljivi tematiki, me je prešinilo, da je zadeva, po svoje, morda vseeno vzdušju primerna. In sicer, prav s stališča brezčasnosti in ponovljivosti življenjskih dejstev. Torej, vsaj načelne sorodnosti izzivov pred katerimi je sedanja mladina in tistih, s katerimi se je neka druga srečala pred dvesto in več leti. Seveda je popolnoma brezupna primerjava kulturnih, socialno-ekonomskih in splošnih družbenih okolij nad tako širokim oklepajem, vendar gotovo ne zgrešimo, če gledamo le mlado osebo in njena pričakovanja.
Ker se je originalno vprašanje glasilo: "Kje so naši študentje in kaj pričakujejo?", naj tudi "mlad", v nadaljevanju, predstavlja nekoga, ki je tik pred tem, da prevzame polno odgovornost zase in, vsaj upam, tudi svoje družbeno in fizično okolje.
Kaj torej takšni mladi ljudje pričakujejo?
Najprej in pred vsem ostalim je še vedno obstoj. Neizbežno, duhamorno, telesno in rutinsko. Splet ekonomskih in socialnih povezav torej, v katere je človek tako ali drugače vpleten praktično od svojega rojstva in bo migotal v njih do bridke smrti. Človek je pač še vedno samo človek. Hoče živeti, stanovati in se razmnoževati. V tem ali pomešanem zaporedju. Slej ko prej. Če ne more – trpi.
Potem sta šele ustvarjalnost in samo-uveljavitev, ki pa nista tako zelo pereči. Tudi če ne polniš hladilnika, ti hrana tekne, tudi če nimaš kreditov za opeko, lahko mirno spiš in tudi če kdo drug plačuje elektriko, televizor še vedno čudežno deluje. Zato se dosti mladih kar nekako ne želi osamosvojiti. Ne čuti potrebe.
In smo tam. V samem bistvu. Pravo vprašanje bi se dejansko moralo glasiti: "Kaj mladi sploh smejo pričakovati in kaj ne bi smeli?" Gre za res pomembno razliko. Kot med zahtevati ali upati in kot med leči v svojo posteljo ali zjutraj ne vedeti, kje boš zvečer spal.
Mladi prav gotovo smejo pričakovati sprejetost in možnost obstoja, pa tudi lastne uveljavitve. Prav gotovo smejo pričakovati prevzem družbenega sistema in seveda tudi odgovornosti za njegovo delovanje. Prav gotovo smejo pričakovati vse bonitete, ki jih sistem zagotavlja, ob pogoju, da ga sprejmejo in vzdržujejo pri življenju.
Nihče pa ne sme pričakovati uspeha brez lastnega angažmaja. Nihče ne sme za samoumevne in nujne šteti poklicnih ali osebnih standardov za katere so si morda drugi prizadevali vse življenje. Nihče ne sme misliti, da je sistem dolžan nuditi bonitete, če nismo za njegovo pravilno delovanje pripravljeni storiti prav nič in morda celo občudujemo "iznajdljivost" tistih, ki ga prinašajo okoli. Vsaka generacija pač mora nekaj storiti zase in pred naslednjo prevzeti odgovornost za to, kar je naredila. Morda je bolj pošteno, če se namesto, da skušamo soliti pamet mladim, vprašamo kaj jim lahko ponudimo, da se bodo lažje odločali. Odločiti se namreč morajo. Ni druge.
Gre za vprašanje, kakšen zgled smo. Morda slabši, kot bi želeli.
Mogoče je bolje, da preden se naslednjič prepustimo morebitnim navalom nezadovoljstva ali kritičnosti in se potem še čudimo mladim kako ne najdejo smisla, kar sami zavemo, da je delujoč družbeni sistem, ki ga živimo, dragocenost in civilizacijska dobrina do katere se je človeštvo pretolklo skozi dolga in temna tisočletja, polna krivic in trpljenja. Za moje pojme, je vedno znova treba predvsem poudarjati velik pomen družbene in lastne odgovornosti. Mladi se morajo pač zavedati, da bo svet le tako prijeten, kot si ga bodo pripravili in nič bolj, ne glede na to kakšnega so dobili. To je to kar je in boljšega ni.
Ne vem … vse bolj se mi pa dozdeva, da je večina pogovorov morda le pravočasnih in, da je viola da gamba pravzaprav zelo konkretna reč.

Vsa težka vprašanja

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pogovorov je dejansko opravljenih v pravem trenutku. S tem mislim na možnost, da je tema pogovora zlita z vzdušjem nekega trenutka in taisti trenutek primeren razpoloženju sogovornikov. V bistvu gre za precej stroge zahteve in, vsaj po moje, v večini primerov neuresničene. Pogovori torej potekajo bodisi ob neprimernem vzdušju ali med sogovorniki, ki niso pripravljeni na temo ali pa celo nič od tega.
In vendar, potekajo ... Povsod in ves čas. Neopazno in neutrudno. Nekako kot izhlapevanje vode.
Ob sinočnjem večeru, ki bi ga bilo morda bolje dopolniti z oceno resničnega ali zgolj navideznega ujemanju prijaznih harmonij 18. stoletja, opojnega poznorenesančnega grajskega ambienta in trde prizemljenosti naključne modre frankinje, se je ubesedila rahlo politična misel o pričakovanjih današnje mlade generacije. Politična seveda v povezavi mladih z vprašanjem perspektivnosti nekega okolja, kajpak pod rahlim vtisom naraščajočega zanimanja za jesenska volilna razgibavanja. Po svoje gre, vsaj na videz, za značilen primer kričečega neujemanja pomena nekega trenutka z resničnostjo izrečenih besed ali pa morda tudi ne. Kdo bi vedel? Uglašena misel vsekakor postane dejstvo, to pa spet nikoli ne izgine brez odtisa v vsebinski plastelin lastnega okolja.

Med čakanjem na idejo, ki bi mi omogočila spodobno prispevati k tako neiztrohljivi tematiki, me je prešinilo, da je zadeva, po svoje, morda vseeno vzdušju primerna. In sicer, prav s stališča brezčasnosti in ponovljivosti življenjskih dejstev. Torej, vsaj načelne sorodnosti izzivov pred katerimi je sedanja mladina in tistih, s katerimi se je neka druga srečala pred dvesto in več leti. Seveda je popolnoma brezupna primerjava kulturnih, socialno-ekonomskih in splošnih družbenih okolij nad tako širokim oklepajem, vendar gotovo ne zgrešimo, če gledamo le mlado osebo in njena pričakovanja.
Ker se je originalno vprašanje glasilo: "Kje so naši študentje in kaj pričakujejo?", naj tudi "mlad", v nadaljevanju, predstavlja nekoga, ki je tik pred tem, da prevzame polno odgovornost zase in, vsaj upam, tudi svoje družbeno in fizično okolje.
Kaj torej takšni mladi ljudje pričakujejo?
Najprej in pred vsem ostalim je še vedno obstoj. Neizbežno, duhamorno, telesno in rutinsko. Splet ekonomskih in socialnih povezav torej, v katere je človek tako ali drugače vpleten praktično od svojega rojstva in bo migotal v njih do bridke smrti. Človek je pač še vedno samo človek. Hoče živeti, stanovati in se razmnoževati. V tem ali pomešanem zaporedju. Slej ko prej. Če ne more – trpi.
Potem sta šele ustvarjalnost in samo-uveljavitev, ki pa nista tako zelo pereči. Tudi če ne polniš hladilnika, ti hrana tekne, tudi če nimaš kreditov za opeko, lahko mirno spiš in tudi če kdo drug plačuje elektriko, televizor še vedno čudežno deluje. Zato se dosti mladih kar nekako ne želi osamosvojiti. Ne čuti potrebe.
In smo tam. V samem bistvu. Pravo vprašanje bi se dejansko moralo glasiti: "Kaj mladi sploh smejo pričakovati in kaj ne bi smeli?" Gre za res pomembno razliko. Kot med zahtevati ali upati in kot med leči v svojo posteljo ali zjutraj ne vedeti, kje boš zvečer spal.
Mladi prav gotovo smejo pričakovati sprejetost in možnost obstoja, pa tudi lastne uveljavitve. Prav gotovo smejo pričakovati prevzem družbenega sistema in seveda tudi odgovornosti za njegovo delovanje. Prav gotovo smejo pričakovati vse bonitete, ki jih sistem zagotavlja, ob pogoju, da ga sprejmejo in vzdržujejo pri življenju.
Nihče ne sme pričakovati uspeha brez lastnega angažmaja. Nihče ne sme za samoumevne in nujne šteti poklicnih ali osebnih standardov za katere so si morda drugi prizadevali vse življenje. Nihče ne sme misliti, da je sistem dolžan nuditi bonitete, če nismo za njegovo pravilno delovanje pripravljeni storiti prav nič in morda celo občudujemo "iznajdljivost" tistih, ki ga prinašajo okoli. Vsaka generacija pač mora nekaj storiti zase in pred naslednjo prevzeti odgovornost za to, kar je naredila. Morda je bolj pošteno, če se namesto, da skušamo soliti pamet mladim, vprašamo kaj jim lahko ponudimo, da se bodo lažje odločali. Odločiti se namreč morajo. Ni druge.
Gre za vprašanje, kakšen zgled smo. Morda slabši, kot bi želeli.
Mogoče je bolje, da preden se naslednjič prepustimo morebitnim navalom nezadovoljstva ali kritičnosti in se potem še čudimo mladim kako ne najdejo smisla, kar sami zavemo, da je delujoč družbeni sistem, ki ga živimo, dragocenost in civilizacijska dobrina do katere se je človeštvo pretolklo skozi dolga in temna tisočletja, polna krivic in trpljenja. Za moje pojme, je vedno znova treba predvsem poudarjati velik pomen družbene in lastne odgovornosti. Mladi se morajo pač zavedati, da bo svet le tako prijeten, kot si ga bodo pripravili in nič bolj, ne glede na to kakšnega so dobili. To je to kar je in boljšega ni.
Ne vem … vse bolj se mi pa dozdeva, da je večina pogovorov morda le pravočasnih in, da je viola da gamba pravzaprav zelo konkretna reč.

Felix Arba

V bistvu je vse narejeno iz le malo stvari. Sonce, voda, zrak in kamen. Potem pridejo še trave, trnje, živali … morda še človek? Ampak, to je potem. Če je sploh še treba?
Kar je res nujno, so barve. Vse se meša in če bi ne bilo barv, sploh ne bi vedel kje se, na primer, konča voda in začne zrak ali kako ločiti sonce od kamna, človeka od trnja … Ko vidiš prave barve ti je veliko tega jasno. Pravzaprav jih lahko tudi primeš, se jih dotakneš in pobožaš. Nekaj je obarvano pregreto in grobo, nekaj presoljeno in gladko in spet nekaj bodeče ali celo ostro.
Takšne so pač barve. Prej jih ne razumeš, ko si pa z njimi, te kar vzamejo za svojega, - pobarvajo. Najprej navadno malo ožgejo, - tako na rdeče in šele potem rjavo, nato pa zamešajo in potegnejo na novo. Sušijo kar sproti; izparevajo in oddajajo vonjave. Aromatizirajo prostor, ki ga sploh ni. V bistvu so le obarvani elementi.
Nekoč sem slišal nekoga, ki je rekel, da knjigo najprej povoha in se šele potem odloči za branje. Podobno je z barvami. Lepe so, ko te dovolj napolnijo, - zadovoljijo. Preseči morajo prag všečnosti. Sicer ne.
Barve pustijo odtis na ljudeh, vsaj toliko kot človek pušča odtis svetu. Res velik odtis – povsod ga vidiš. Na kamnu, na obali, betonu in vodi, -še v zraku in morda celo na svetlobi.
In ljudje? Ah, ljudje … pridejo in vzamejo … svetlobo, poglede, valove, pesek, škržate, vonj sivke in divjega pelina …
Kaj pa barve?
Ne, teh pa ne - barve ostanejo tam kjer so.