Adijo mojstri, adijo šoldi ...

Zadnje presentljivo razkritje je pokazalo nekaj česar skoraj nihče v Sloveniji ni niti slutil.

Namreč, da so nekateri veliki, že več kot deset let vnaprej zmenjeni.
Torej, kdo, kdaj in kakšen kos dobi, kadar slepi in gluhi lovski čuvaj spusti kakšnega državnega kapitalca v odstrel.
Neverjetno. Škandalozno. Se kar ne morem načuditi.

Dosedaj sem namreč verjel, da je pri gradnji cest, elektrarn, luke, železnic, letališč in ostalih večjih investicij, ki jih hočeš nočeš, v našem imenu in ne nazadnje z našim denarjem, plačuje država, vse čisto kot solza. Verjel sem, da natančni in desetletja izgrajevani sistemi razpisne, finančne in nadzorne mašinerije, ki jih prav tako sami vzdržujemo, delujejo dosledno, oziroma sploh delujejo.

In zdaj, ah ... laž, blef, balonček ... sesuli so mi zaupanje ...

Dragi moji, šalo na stran in to dobesedno - to so namreč vedeli vsi. Prav vsi.

Od vseh predsednikov vlad, vseh ministrov, vseh šefov uprav, vseh poslancev, vseh županov, vseh članov razpisnih komisij in nadzornikov, vseh tajnic ... prav vsi. Do tistega, ki vihti lopato pri nekem tretjem podizvajalcu.

In kaj bomo zdaj?

Nič. Spet nič.

Nekdo je bil očitno malo užaljen, ker se verjetno čuti prikrajšanega, približno tako kot najboljši Prijatelj, le da ga je, namesto, da bi komu grozil, raje kar javno spustil, da bi malo zamešal zrak ... oziroma, tisto kar pač dihamo.

Ogoljufani goljuf.

Mene pa, torej ponižnega državljančka države, ki zdaj zadolžuje že moje vnuke, če jih sploh kaj bo, bolj kot namigovanje, da smo ... oh, groza ... v tako zelo reguliranem in stokrat nadzorovanem, a žal tudi bebavo zbirokratiziranem sistemu javnega naročanja in proračunskega
financiranja velikih projektov, ki, ne samo da ponuja, ampak celo zahteva goljufanje, morda debelo preplačali avtoceste in še marsikaj drugega ... mene bolj zabava ta sprenevedavost. To komično gledanje v stene, telefone ali nič, ko se smrdljivec razširi po dvigalu.

Oh, kako neprijetno, kako nevljudno ... nekdo je nevzgojen ...

Nihče ni kriv, nihče ne ve nič, nikogar niti ne zanima. Še celo sam predsednik vlade z dramatičnim tonom namiguje, da bo morda pač treba nekako "razumeti" in gradbince
pognati naprej v nove posle - tudi mednarodne ter jih seveda temu primerno bančno
suportirati. Torej ... javni denar za zasebni denar ... Itak, saj v tem je tudi poanta.

Pa me zanima, kje je bila ta dramatična usodnost trenutka takrat, ko so crkovali
izdelovalci tovornjakov, pa tekstilci, kovinarji, usnjarji, železarji in kaj vem, kdo še vse.

Kaj pa nam je razen trgovcev in posrednega ali neposrednega javnega financiranja, sploh še ostalo? S čim gremo naprej?

Seveda in kot že tolikokrat, nam je gotovo ostalo še vprašanje morale, ki pa ga zlahka in celo čedalje lažje odvržemo. Pa ne v smeti, ampak kar na tla. Je enostavneje! Naj potem pobirajo tisti, ki zastonj, poleg vsega ostalega, izpeljejo še kakšno čistilno akcijo.

Če si ob moralo, potem pač ni pomebno če kaj leži na tleh. Prava figa.

Takšni pač smo.

Afera s preplačanimi oklepniki ni morda izbruhnila zaradi naših "smrdljivcev", ampak zato, ker je Finska poštena država, ki dosledno ne sprejema goljufije za vzorec javnega razmišljanja, pa čeprav gre za njena podjetja in njene ljudi. Očitno razumejo, da so ugled podjetij in kakovost produktov vredni celo več kot sam Sveti dobiček. Poštenje, delavnost in čistoča je najboljša izkaz neke države. Kaj pa drugega? Kakšen amortiziran politik? Temu se reče lahko tudi graditev ugleda neke družbe, neke nacije in če to delaš dovolj dolgo, postaneš pojem.

Pri nas se še vedno in povsod najprej iščejo variante, kako nepoštenost do lastne države, lastnega okolja in lastnih ljudi, razglasiti za nujno zlo, brez katerega se pač ne da funkcionirati.

Cilj nam opravičuje sredstva. Le da so naši cilju očitno prav tako trajni in zanesljivi kot mandati tistih, ki nam tako zelo hočejo dobro.

Če tako delaš dovolj dolgo ostaneš tisto kar v bistvu tudi si.

Goljuf.

"Moj Gospod in moj Bog!"

Odpreti sebe božjemu je po svoje čudno, nekako nenavadno. Redko.
Namreč, vse kar sploh je, vključno z mano, srcem, ki bije dokler hoče in tudi tistim oživljajočim dihom, ki ga nosim kot znamenje v sebi, je vedno v njem.

Kje pa drugje? Vse obdaja, vse oživlja, vse poganja. Vodi čase in deli trenutke, spleta žarke in siplje svetlobo. Nič ni zunaj tega. Odpreti srce je potemtakem lahko le začutiti bližino, jo sprejeti in dotik zapeči v trajnem spominu. Največjega itak ne moreš ujeti, ne obvladati. Ne moreš ga niti videti. Lahko se pustiš prevzeti moči, očarati silam in prevzeti neizčrpni energiji.

Stopiti nekam iz sebe.

Ampak kam? V svet? Ne, v svet že ne.

Premajhen je ... stisnjen in tako ... spačen.

Kvečjemu iz sveta. Ven.

Nekam, kjer sveta ne potrebujem. Kjer se da shajati s tistim kar bo ostalo nekoč, ko mi bo vzeto vse. Prostori svobode niso kraji tega sveta.

Prostori svobode so dotikališča. Božjega in mojega.

Rana v katero Tomaž položi svoj prst. Ali pa jaz sam?

Tisti trenutek, ko je spoznal, da je vse res, v kar je dvomil.

Ko je spregledal ... ko je prestopil ... ven in Vanj ...

Igrajte svoje preklete videoigrice raje doma

Če koga zanima, kako zgleda resnična vojna in kaj delajo po svetu mladeniči, ki bi morda znali tudi upravljati stroje v kakšnih tovarnah ali traktorje na poljih Kansasa, namesto orožij, s katerimi se igračkajo in sejejo smrt med reveži v neki revni deželi, si naj pogleda tole.

Sram me je, da moja država pripada vojaški organizaciji, ki mori deset tisoč kilometrov stran od svojih dežel, pa sploh ne vemo zakaj.

Mislim, da je čas za referendum za izstop Slovenije iz zveze NATO.

Resurréctio

Grob je bil prazen in odprt.

Saj takšen je še danes.

Tudi srca so bila votla in opustošena.

Prav tako, kot danes.

Skupaj z njim so trpele, ko so šle za njim.

In mi tudi. Seveda, na svoj način.

Ni nam vseeno in nam nikoli ne bo.

V njegovem trpljenju so namreč skrita vsa trpljenja. Pretekla in prihodnja.

Tudi naša in naših bližnjih.

Skozi to bomo šli vsi.

Slej ko prej.

Tisto noč smo molili za svetlobo in težko čakali jutro. Nov dan.

Veseli bi morali biti, ker žarki nove zarje zasejejo tudi novo upanje.

Nam, ki smo vkovani v ta svet. In tako redko pozabimo nanj.

Priznam, da sem se že kar malo bal.

Da ne bi, tako kot grob, zapustil tudi mojega srca.

Nič se ne bojte ...

On je svet premagal.

Zravnajte Gospodovo pot #40

Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj. (1 Mz 22,7-8)

Bog od mene gotovo ne zahteva več, kot sem sposoben prenesti. Nesmiselno bi bilo nalagati breme, če prej nisi dal tudi moči zanj. Človek se lahko zlomi. Kot slamica.

Nebeški Oče mi ne bo naložil Abrahamovega bremena. Prav gotovo ne. Posebne naloge so za posebne.

Sposobnosti so med ljudmi razdeljene, kakor pač so. Po svoje pravično. Povsod jih je nekaj, vendar jih je nekje vseeno več, drugje pa morda celo zelo veliko. Ali pa se tako samo zdi?

Kaj pa so sposobnosti drugega, kot pričakovanja? Takšen in takšen moraš biti, če hočeš veljati za uspešnega ... tukaj. Drugače ne. Če hočeš? Kaj pa če nočeš? Kaj pa če od teh podob časa in prostora, ki me oblivajo, ne pričakujem nič več kot to, kar lahko dajo. Torej bore malo.

Pa ne gre samo za to. Gre za mejo. Lastno.

Nekje jo ima vsak.

Sposobnost je prepoznati svoj domet. Kdor se podcenjuje, škoduje sebi, kdor se precenjuje, drugim.

Abraham ni imel rezerve. Živel in veroval je na polno. Dobesedno.

Roko z nožem je dvignil nad edinca.

Noro. A vendar del vsega tega. Kot napoved.

Enako je veliko pozneje naredil tudi Gospod sam.

Tokrat je žrtvoval sebe.

Pravzaprav pogubil svet v sebi. Pa kaj?

Sam je zmagal.

Zravnajte Gospodovo pot #39

Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. (Iz 52,8)

Dežela smrtnih senc je okrog nas in v nas. Nosimo jo v sebi in dihamo vanjo. Ovita je v meglice, ki se po dežju parijo iz gozdnih bran in vlečejo nad zamolklimi gladinami voda. Ovija jo težka zavesa mrtvaškega žameta, katerega gube mehčajo kamnite robove in ogrevajo hladne stene zadnje sobe našega sveta.

Končne postaje. Naše prestopne točke.

Od tu naprej se pot spremeni v prostor in čas v večnost. Dimenzije so spet združene v tistem, kar so nekoč že bile, torej nič. Spet smo na začetku. Nečesa.

Gospoda niso hoteli razumeti. Uporabili so ga za svoje "plemenite" cilje, tako, kot bi ga tudi danes. Zedinili so se, da je bolje, da umre en človek za ljudstvo; kot, da bi sicer vsi pomrli. ni jim prišlo na pamet, da bi ga pustili živeti.

Lepe, večne in lažne parole o plemenitem umiranju. V umiranju ni plemenitosti. Plemenitost je morda lahko v življenju, v smrti ne. Umiranje je zadnja stiska, ki jo dočakamo. Ne pa tudi preživimo. Telo je uničeno in življenje iztrgano iz njega. Kaj je tu plemenitega?

Nesmiselno a končno. Zakaj je sploh potrebno? Zajkaj se sploh začne, da se pote mora končati?

Blišč, slava, uspehi, načrti in dosežki, vse gradimo za večno, potem pa tako nizkoten, nepotreben in cenen propad. Telo nas potegne s sabo. V smrt. Kot siamski dvojčki. Ko umre eden mora tudi drugi.

Brez telesa ne moremo.

Vsaj na svetu ne. Tem.

V Gospodu je vse mogoče.

Zravnajte Gospodovo pot #38

Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13,7)

Kdaj pa bo to? Kaj kmalu, pozno ali prepozno?

Kaj vse se mora še zgoditi ali dopolniti, preden dojamem smisel in poslanstvo služenja?

Je dovolj, da se samo globoko priklonim vsemu in vsem, ali pa se moram povsem razstaviti in spet sestaviti nazaj?

Samo eno umivanje gotovo še ni dovolj. Samo ena večerja s prijatelji, tudi ne.

Služenje je slovo od nekega načina razmišljanja. Zmaga v nekoliko dolgočasnem, a vseeno ogorčenem in nenenakem boju s samim sabo. Skoraj vedno zmaguje nekdo drug, čeprav sem v premoči.

Če se odločim služiti, brezplačno podarim del pravic. In to tistih za katere sem prepričan, da so mi neodtuljive. Samo po sebi umevne. Prava fevdalna upravičenja.

Pa morda le ni tako.

Ali imam recimo, pravico pričakovati, da me bodo upoštevali, me imeli za enakopravnega, vprašali za mnenje, se zanimali za moje počutje ali zdravje ... če tega sam ne kažem drugim?

Verjetno ne.

Kaj pa če vse to počnem, pa kljub temu ne doživim tega? To se pravi trud, ki ga prezrejo in dobrota, ki je nihče ne potrebuje, ker so že vsi prenažrti vsega.

Takrat se začne služenje.

Služiš tam, kjer te ne opazijo. Kjer mislijo, da so sami sebi dovolj.

Služiš takrat, ko te ne poslušajo in ne vedo, da razumeš besedici "prosim" in "hvala".

Služiš tako, da delaš, kar je dobro za druge in ne sprašuješ, kakšne pravice imaš ...

Služiš, ko tebe ni več tam noter. V sebi. Ostal je le sluga.

Takrat si verjetno v Bogu ... Takrat si res največji.