Kaj za en praznik že?

Vseeno se je dobro vprašati kaj sploh praznujemo.

Torej, Prešernov dan, z delovnim podnaslovom: slovenski kulturni praznik.

S Prešernom ne bo večjih težav. Pred 161 leti je umrl. Potemtakem gre za obletnico smrti. Žalostno, a tako pač je. Malo čudno sicer, da imamo zato dela prost dan. Prešeren namreč niti ni bil poklicni pesnik. Od tega še danes ne bi mogel spodobno živeti, v tistih časih si pa lahko kvečjemu umrl od jetike. Pravzaprav naj bi bil celo neke vrste "punker" svojega časa. Mit o njem je nastal šele po smrti. "Največji" bi menda, z malo sreče, lahko postal tudi Koseski. Tu seveda ne bomo odkrili nič novega, gospodje so svoje že davno naredili in pač zasloveli s svojimi hobiji.

Pri kulturi se je težje znajti. Gre za "človeške dejavnosti". To je pa tako splošno, da niti ne vem, kaj naj si mislim.

Kdo je potemtakem bolj kulturen? Tisti, ki recitira pesmice pred spomenikom ljudem za kratek čas ali tisti, ki potem za njimi pobira zmečkane plastične kozarce. Je morda bolj kulturen tisti, ki gleda podelitev Prešernovih nagrad po televiziji ali tisti, ki prebere otrokom pravljico pred spanjem in zmoli "angelčka" z njimi. Naredi več za kulturo mogoče tisti, ki gre na razstavo modernističnih slik ali tisti, ki da prebarvati fasado svoje stare hiše. Se recimo lahko pohvali z večjim čutom za kulturo tisti, ki gre poslušat Aido v Milano ali tisti, ki z lokalnim zborčkom poje v domu ostarelih.

Kajpak, stvar okusa in seveda ... kulture, ki jo nosimo nekje v sebi. In prav to je to ... kultura je nekaj v nas. Nekaj kar nosimo s seboj in kar nam morda niti ne predstavlja ravno nujen del življenja, tako, kot tudi Prešernu najbrž ni, je pa takšen, da bogati tudi druge. Kulturen preprosto ne moreš in ne smeš biti sam. Praznik kulture je lahko le praznik človeškega in povezanega v nas ter med nami. Praznik človeške skupnosti, ki je združena s presežnim in skupnim, ne le zgodovinskim ali celo spornim za del skupnosti.

Mogoče je to dejansko praznik tistega in edinega, kar nam je sploh še skupno.

"Tukaj sem, pošlji mene!"

Verjetno bi lahko bil tudi kaj drugega in kje drugje. Bi pač bil.

Nekje ... mogoče namesto nekoga, ki je zdaj tam. Ali pa ga sploh ni. Kdo bi vedel?

Pa nisem in ne bom. Tukaj sem. Gospod me je postavil na ta kraj, med te ljudi in mi dal te milosti.

Poslal me je že zdavnaj. Določil. Preden sem sploh hotel oditi. Če sem sploh kdaj mislim na to? Najbrž ne. Mislim, da sem kar stopil v stopinjo.

Če hodiš po uhojenem morda ne vidiš neznanega, imaš pa čas gledati najlepše.

Trudiš se lahko tu in tam. Če poslušaš glas v sebi in ga ubogaš, morda celo kdaj osupneš nad ulovom.

Gospod, saj niti nisem mislil iskati ...

Kako, da sem sploh kaj našel?

Grosupeljski peki ...

... so kar dobro mesili, ampak vseeno malo premalo zakurili peč. Naši sicer niso bili genialni ampak zelo dobri. Dobro se je videlo našega golmana, ki je gostom pokradel vse ocvirke, tako, da so uspeli speči le dietno pogačico. Končno je ven prišlo 32 : 27 za naše. Topel je najboljši.

Urbana

Mesto spremeni tiste, ki se zlijejo z njim. Naredi jih nekako ... nedotakljive. Mestni krogi se namreč prekrivajo.

Ves čas in zelo.

Verjetno zato, ker jih je več na kupu. Ne pustijo se motiti. Vsak stoji zase in se nerad spreminja. Mestni so verjetno tudi zato bolj izvirni in vplivnejši.

Odmaknjeni so od družbe. Zanimivo - stisnjeni skupaj in vendar nepovezani.

Ali pa prav zato? Morda se nezavedno čutijo ogrožene. Stalna konkurenca.

Človek na prostem je bolj sproščen. Ima več prostora in časa. Ni nevarnosti. Postane lahko celo ležeren.

Če je v množici mu samoohranitveni nagoni stalno dozirajo tekmovalnost. Kemije se le redko povezujejo. Običajno se zgrizejo. Bližnji valovi se okrepijo in zbujajo nove ali pa se kar povozijo in iznihajo v prazno.

Veliki so v mestih večji in majhni še manjši.

V mestih je tudi zrak drugačen. Nekako bolj steptan. Kot sneg.

Nekaj več je v njem. Verjetno molekul.

Bliža se železna cesta ...

Divji v srcu

Narava ni krotka idila, nad katero se navdušujemo na občasnih izletih v lepem vremenu ali pejsaž romantičnih pokrajin na katere parkiramo zaslone naših računalnikov.
Narava je splet grobih in rušilnih sil ter močnih, ubijalskih nagonov, ki se spopadajo že milijone let. Dejstvo, da smo se v tem viharju znašli tudi sami, je zgolj priložnost, ki nas očara, vendar ne dela nič močnejše. Od ostalega sveta se ločimo po tem, da gradimo svoje lastno in navidez samozadostno okolje, ki pa se vseeno ne more ogniti silam, ki od davnin obvladujejo planet. Človek naravo, ali pa morda le sebe v njej, -omejuje, ograjuje, verjetno celo uničuje, vsekakor ločuje svoj življenjski prostor od ostalega, vendar nič več kot to. Tu ni prostora za podcenjevanje, -nič nismo močnejši ali boljši, morda le prožnejši in prilagodljivejši. In samozaverovani. To pa.
Zakonov narave ne znamo spreminjati, priznali ali ne. Ravnovesja, ki nas držijo proč od Haitija, katastrofalnih izbruhov vulkanov, cunamijev, ubijalskih snežnih plazov korak stran od smučišč ali pa ljubkih sosedovih hišnih morilcev, so občutljiva, rahla in velikokrat samo naključna.
Svet je še vedno divji, kot je vedno bil. Mi smo njegov manjši del.
Morda živimo le zato, ker pač še nismo bili na vrsti za smrt.

Tako pač to gre.

Nekoč gredo po svoje. Nekako kar morajo. Tudi mi smo šli. Vem, da bo tako. Kot tiste želve v filmu.

Saj zato sem pravzaprav to tudi počel. Zato sem se menda trudil in se skušal prevzgojiti. Sebe, da! Bolj kot njega. Saj ne znam drugače. Kako naj? Postani najprej sam tak, kot hočeš, da bi bili drugi. On je kakor glina. Material. Vsrkava oblike in barve, pa dolgo ne veš kam gre. Potem te kar osupne. A to je zdaj to!
Jaz sem že žgan. Vsaj mislim da. No ... saj ne vem … morda niti nisem. Morda sem le lakiran, da se ne vidi razpok.
In vendar, glej čudo. Del mene … tako znan in vendar zdaj svoj. Kar gre. No … saj še ne gre, a se pripravlja. Postavlja temelje. Šel bo.
Ni več majhen. Gleda v oči, a ne skozi moje oči, -zdaj ne več. Zdaj vidi sam. Gleda nekam drugam, v neke druge oči. Ne sliši več mojih besed – le tiste, ki jih hoče. Ima svoje razlage, ki jim bolj verjame. Jaz jim sicer ne. Zakaj bi jim pa?

Kakor hočeš, dokaži se sam. Tvoja stvar ...

Tudi jaz se moram. Pa bodi odrasel. Imaš pravico.