Veselje od padanja

Idila te prevzema dokler ne zadrsaš sredi nikjer. Potem je še vedno lepo, le romantično ne več. Sneg postane mrzel, veter strupen in belina obupna. Cesta se izgubi v napihani enoličnosti in te prepusti spominom na njen približni potek. Avto je nekaj časa pomoč, potem pa ovira, sedemsto kilogramov težav, ki jih je potrebno spraviti gor in potem še dol. Postane nemiren, nestrpen, svojeglav … ne uboga volana, spušča kolesa, da se vrtijo kar nekam. Sploh nisi vedel, da je tam toliko klancev. Čemu neki?

Vsak ovinek rahlo pretipaš od znotraj, ga predrsaš s tesnobnim srcem … ograje nobene … če me zanese, bo šlo po travniku in ne bom se ustavil prej kot v gozdu. Gotovo ne na kolesih ...
Kaj hudimana sem sploh rinil gor …
Je že dobro … o.k. ... od vasi naprej je posuto … na ozko sicer ampak prime … ja, zima je res lepa …

Snubač spet napada

"... bodite zadovoljni s svojo plačo." (Lk 3,14)

Obvladovanje pohlepa je eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov. Tako pomembnih, da si ga je celo Janez Krstnik postavil za svoje vodilo in ga priporočal vsem, ki so prihajali k njemu. Že pradavne in praktično torej vse družbe, so se soočale z neenakostmi in se jim na nek način skušale upirati. Na tej osnovi nastajajo največje ali sploh prave družbene napetosti in to je dejansko tudi danes edina resna grožnja družbeni ureditvi. Socialni konflikt je sploh edini pravi družbeni konflikt. Ljudje se le stežka pustijo vreči iz tira, zaradi demagogije, ideologije, nacionalizma ali morda političnih pravic, tako močno, da bi ostro terjali spremembe. Resnično in odkrito jih prizadanejo šele dovolj močne socialne razlike. Ko te postanejo izrazite in ko se kritična družbena masa čuti ekonomsko podcenjenjena, takrat se bodo oprijeli sleherne, še tako banalne možnosti za spremembe. Takrat je čas za populiste in prekucuhe. Ljudje bodo podprli vsako opcijo, ki nasprotuje tisti, ki po njihovem uteleša izvor krivičnih razmerij in najbolj je pri roki seveda prav trenutna oblast. Pa naj si bodo priročen vzvod za spremembe volitve ali pa morda celo boj za samostojnost nekega naroda. Tudi našega.

Upam trditi, da če bi bilo gospodarstvo Jugoslavije v 90-ih letih prejšnjega stoletja uspešno, tudi naše osamosvojitve in s tem povezanega razpada bivše države, ne bi bilo.

Slovenija je danes na dobri poti, da se ji začne dogajati velik socialni konflikt.

Družbe velikih razlik si najbrž nihče ne želi. Bolje bi bilo, da smo vsi nekoliko revnejši, kot pa da so nekateri zelo bogati, drugi zelo revni, večina pa zelo na meji.

Gost in nerazredčen čas

Kadar se žival čuti ogroženo se potuhne. Skuša se zmanjšati, zavleči v kakšen kotiček ali narediti neopazno. V glavnem. Lahko, da se katere branijo tudi z napadom, vendar je to gotovo manj pogosto. Pri ljudeh je podobno. Ni razloga, da bi bilo kaj drugače. Če nam kaj grozi, utihnemo, se umirimo, želimo, da gre čimprej stran od nas. Podobno je kadar nas ogroža bolezen ali bližina smrti. Takrat ni razloga za razposajenost, glasnost ali živahnost. Takrat je vse lahko tudi mirno, pritajeno in upočasnjeno. Osebno čuteno. Takrat se nam čas zgosti.

December je lahko tudi v znamenju slovesa, ne samo prihajanja. Vsaj zame. V decembru sem že pokopal tri, ki so nekoč veliko naložili v moje temelje. Začenjam ga torej s spomini in prižiganjem sveč. Zame prihaja s treznostjo in spoznanjem, da se je pred prihodnjim snidenjem vedno potrebno najprej še zadnjič posloviti.

Čas odhajanja je lahko dobra podlaga za pričakovanje. Ko odhajaš, greš z upanjem, da prihaja še boljše. Takšen je ta čas.

Imeti mnenje

Vsak ima nekakšno mnenje o vsem. Tudi če nekdo nekaj označi z "o tem ne vem nič" ali "to slišim prvič", je to prav to. Mnenje. Pa saj ima pravico.

S tem, da nič ne poveš, poveš na primer, da neka stvar ni dovolj pomembna zate, da bi jo poznal. Daš vedeti, da se s tem ne ukvarjaš. Zadeva je lahko tudi pomembna pa vseeno s tem, ko se o njej ne opredeljuješ, pokažeš svojo odmaknjenost, lahko celo vzvišenost nad tem s čimer se nekateri ukvarjajo.

Topografija dojemanja pomembnosti okolja in dražljajev, ki prihajajo nad nas je zelo ukrivljena, in, kar je najvažnejše, nam zelo lastna, osebna. Lahko se ponekod ujema z drugimi, ni pa nujno, lahko tudi povsem beži mimo drugih. Vsaj navidez.

Seveda se lahko v svojem svetu zelo motiš, ker mu preprosto preveč zaupaš. Del okolja si vedno namreč tudi sam. Hočeš, nočeš. Tu si. Zate velja prav tako, kot za druge. Spotikaš se med izohipsami nekih tujih prostorov in z nepriznavanjem njihovih zgostitev izkazuješ le svojo kratkovidnost. Nerazumevanje.

Mnenja drugih so pomembna, bolje jih je poslušati - ne nujno tudi slišati, poslušati pa le.

Kmetija se je končala - ni me zanimala. Res. Pravzaprav mi je šla na živce. Imel sem občutek, da je nevzgojna in, da na splošno slabo vpliva. Zmagali so največji spletkarji. To preprosto ni tisto, kar bi si želel. Temu preprosto ne zaupam in ne maram zaupati. To se dejansko lahko tudi ne bi dogajalo.

Žena je vse spremljala in mi poročala. Zanimala so me zgolj njena poročila. Dogajanje ne.

Mogoče ga nisem razumel. Lahko, da bi ga moral.

Zidovi za vse čase

Eden je padel pred dvajsetimi leti, drugi so postali nepotrebni že pred stoletji … Sicer ne pri vseh, vendar v povprečju še vedno prevladujejo občutki veselja, ko se kakšen podre. Vsake planke na nek način omejujejo življenje, če so previsoke. Zapirajo en svet pred drugim. Jemljejo življenju zrak, svetlobo in prostor. Šivajo zadrge na žepe raztrgane suknje, s katero svet pokriva svojo nagoto.
Vsi nikoli ne bomo mogli postaviti zidov okrog sebe, tudi če bi hoteli. Tisti, ki živijo po blokih ali stisnjenih soseskah, prav gotovo ne. Čemu tudi? Z zidom pridejo težave, zamere, slabe misli o sosedih postanejo še slabše. Preprosto se ne moreš izogniti temu, da z nekom neprostovoljno živiš pod isto streho, spiš na drugi strani iste stene, se srečujem z njim na hodniku ali v dvigalu … ali zgolj deliš isti pogled na okolico. Ne gre drugače. Tisti, ki se s tem znajo sprijazniti ali se tega navadijo dovolj kmalu, vedo, da se da tudi tako čisto dobro živeti in da smo si ljudje verjetno celo bolj podobni, kot si to želimo priznati. Vsi negujemo, vsaj majceno idejico, da smo nekaj posebnega … pa nismo. Gotovo smo človek vsak zase, vendar smo, kot bitja le Stvarnikov serijski proizvod, ki ima sicer svojo individualno karakteristiko, vendar ne več kot to.
Če smo zdravi to pomeni zgolj to, da so naše telesne zmogljivosti znotraj tistih Gaussovih dveh tretjin meja, kjer smo skoraj vsi. Če smo bolni, smo bolni tako, kot so bili pred nami morda že milijoni in bodo za nami tudi. Za tolažbo in ozdravitev, nam predpišejo kemikalije, katerih učinki na človeško telo so morda znani že stoletja in preizkušeni na veliko generacijah. Žalostni smo takrat, ko imamo za to enega od tipskih razlogov in veseli, ko so zadovoljni drugi z nami in okrog nas. Če smo lačni ali žejni se spet odločimo za enega od rešilnih ukrepov, ki so preizkušani že miljone let. Skratka, svoja telesa ohranjamo pri življenju, na načine, ki so jih že davno preizkušali naši predniki in jih bodo naši zanamci, še dolgo zgolj posnemali.
Pa vendar, zanimivo, -nekateri tega, prav tako že od pamtiveka, nočejo razumeti ali pa morda le priznati. Kaj vem zakaj ...? Najbrž zato, ker jim tako pride prav. Zato si vedno na novo postavljajo zidove, se branijo pred pogledi ali pa ločujejo med ljudmi morda zgolj zato, ker morda drugače rečejo istemu Bogu, ki ga itak nihče ne pozna in ne bo nikogar ubogal bolj kot koga drugega.
Eden je torej že padel, drugega so šele zgradili … še višjega, boljšega, pravo tehnično čudo. Milijoni nekakšnega denarja s katerimi bi morda revežem na obeh straneh dali delovna mesta, vodo, ceste, elektriko … ali pa le prepotrebno upanje na prihodnost, ki bo nekoč podrla tudi ta zid, če ga ne bo že prej razglasila za nesmiselnega. Dovolili so, da armirano-betonska pošast zagospodari nad hektarji zemlje na kateri so ljudje že od nekdaj in bi še vedno lahko živeli, kmetovali ali pa samo spoznavali kako majhne so resnične razlike in kako velike namišljene …
Zidovi so spomenik človeški nesposobnosti razumevanja, nezmožnosti komuniciranja … omejenosti.
Sezidaj si zid, če hočeš svetu pokazati kako zaplankan si.

Blagor vsem, ki so sveti

Svetništvo je ideal. Svetilnik bližine popolnosti, ki je postavljen za zgled vsem vernim. Niti ni toliko pomembno komu in zakaj se priznava vzvišena bližina Boga. Gospod ve kdo je tisti, ki "prihaja iz velike stiske", tudi če mu nek čas ali okolje tega ne priznavata. Za iskanje popolnosti to tudi ne sme biti pomembno. Kar želi biti popolno, ne išče zadoščenja, se ne kaže da bi doživelo priznanje, ampak zgolj deluje - živi za popolnost.
Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.