Ban

Danes mineva 67 let, ko je narodni heroj Franc Stadler-Pepe, vosovec, komunistični terorist, likvidator in prejemnik nagrade mesta Ljubljane za leto 1980, preoblečen v duhovnika, s streli iz pištole umoril neoboroženega civilista, pravnika Marka Natlačena.

Marko Natlačen je bil za moje pojme, eden najbolj perspektivnih slovenskih politikov vseh časov, ki je popolnoma razumel realnost v kateri so se Slovenci znašli, ne le leta 1941, ampak že prej in skušal storiti vse, da bi težke čase previharili s čim manj žrtvami. Kljub temu, da se je umaknil iz političnega življenja je proti koncu leta 1941 sooblikoval Londonske točke, meščanski program za prihodnost Slovenije, ki je bil, kot v posmeh, navsezadnje tudi v celoti uresničen, z eno bistveno razliko. In sicer to, da Jugoslavija ni postala demokratična ampak komunistična diktatura, plen teroristov katerih žrtev je med prvimi postal tudi Natlačen.

Država Slovenija še vedno nima moči, da bi prepoznala ljudi, ki so ji res pisali zgodovino in jih primerno počastila.

Čemu neki?

"Dobri učitelj, kaj naj storim …?"

Če vsi vse prodamo, ne bo nikogar, ki bi kupoval. Če vsi vse razdelimo, bomo spet vsi skupaj revnejši kot smo in kdo bo potem še sploh imel kaj za reveže? Če zapustim mater in očeta, bosta žalostna. Če zapustim brate in sestre, bomo vsi skupaj nesrečnejši. Če zapustim otroke, bo na svetu samo še par sirot več. Tega gotovo ne bi želel, dobri učitelj. Kaj lahko sploh dam, ne da bi vzel tistim, ki so prav tako potrebni li celo odvisni od mene?
Dokler se tako sprašujem, seveda ne dam nič. Kako le? Saj komaj kaj imam, pa še to je staro, iztrošeno, naveličano …! Toliko bi še potreboval – toliko vsega bi mi še prav prišlo, oprema stanovanja, boljši avto, nova garderoba, pa to in ono za otroke, pa potovali bi … Nikoli se ne neha, nikoli ne zmanjka - potreb, želja ali zgolj idej …
Pa vendar-, nekje se pa le neha. Neha se takrat, ko postane nuja. Ko postane prisila, presing. Ko mora biti kar vsako leto, ker vsi imajo, pa ker je nov model zunaj, pa ker so sosedje že zdavnaj …, morda tudi ali predvsem zato, da se vidi, kaj vse si lahko privoščimo …
Takrat gotovo imamo tudi kaj dati. Takrat gotovo razpolagamo z viški.
Če drugega ne, imamo očitno voljo in moč, da smo ustvarjalni in ambiciozni – vlijmo nekaj tega tistim, ki so brez. Verjetno smo dovolj zdravi – posvetimo se tudi tistim, ki niso. Imamo viške časa – poglejmo okrog sebe in ga darujmo nekaj tem, ki ga nimajo nikoli. Morda nam še kaj ostane čez mesec ali se neporabljeno valja po naših omarah – dajmo kaj tistim, ki jim zmanjka.
Če nič drugega – lahko molimo za tiste, ki tega ne znajo ali nočejo, darujmo vsaj to – mogoče je vredno celo več, kot kaj drugega.

Stara vera

Ruski geologi so konec 70-ih let prejšnjega stoletja, pri preletu neobljudenih območij osrednje Sibirije, naleteli na ljudi, ki so živeli dobesedno "bogu za hrbtom". Našli so namreč družino sibirskega staroverca, ki se je z ženo in štirimi majhnimi otroki, štirideset let prej, umaknil v tajgo (sibirski pragozd), približno 250 kilometrov daleč od najbližje stalne človeške naselbine. S tem so ti ljudje, za ostali svet seveda praktično izginili. Svet je pozabil na njih, oni pa na svet, s tem, da otroci sploh niso poznali drugega kot gozd in svojo družino. Karp Lykov, kot se je družinski gospodar imenoval, se je za puščavništvo, v katero je povlekel svojo družino, odločil pretežno iz verskih razlogov. Pripadal je namreč verski ločini "raskolnikov". Ta se je pojavila ob reformah verskega življenja, ki jih je uvedel car Peter Veliki v 18. stoletju, ob pomoči takratnega vodstva ruske Cerkve. Dejansko je šlo za malenkostne spremembe obredov in svetih besedil z modernejšimi oziroma natančnejšimi prevodi, kar pa je bil dovolj močan povod za nastanek "pravovernih" ločin, ki so vztrajale pri starem. Ena od teh ločin je bila torej tudi tista, ki ji je pripadala družina, ki pa je poleg "nove vere", zanikala tudi kakršnokoli državljansko pokorščino. Zanje je bil torej tudi vsak dokument, ki bi jim ga vsilile posvetne oblasti – velik greh. Njim preprosto "ni bilo mogoče, da bi živeli s svetom", s temi besedami so namreč odklanjali "svetske stvari". Kljub vsemu so bili otroci pismeni, čeprav so imeli na voljo samo Biblijo v Staroruščini, za katero se je kasneje izkazalo, da je dejansko ne govori nihče več razen prav teh "izgubljencev".
Težko življenje in relativno žalostno usodo družine, ki je po štiridesetih letih torej le prišla v stik z ostalim, zelo spremenjenim svetom, je populariziral novinar, ki je o "sibirskih puščavnikih" končno izdal tudi knjigo. Kakorkoli, kogar zanima kaj več, si bo zgodbo seveda prebral sam, zame je bolj zanimivo splošno sporočilo ljudi, ki se odločijo za življenje "zunaj". S tem sploh ni rečeno, da se morajo geografsko tako zelo oddaljiti od drugih. Velika večina ljudi na tem svetu se niti ne more za deset dni hoda daleč umakniti v brezpotje. Mogoče je za sodobno puščavniško življenje dovolj tudi dvajset centimetrov modularnega zidu.
Dejstvo je, da si večina ljudi niti ne zmore predstavljati, kako izjemen napor je lahko preživetje v naravi in kako globoko družbena bitja dejansko smo. Lahko bi rekli, da je prav človeška družba človekova najboljša iznajdba. Šele, ko premišljuješ o usodi ljudi, ki so se tej dobrini odrekli, zaslutiš kako popolnoma "obraščen" je človek z bršlanjem čustvene in fizične povezanosti z drugimi ljudmi.
Dejstvo je, da niti koraka ne moremo narediti, ne, da bi tako ali drugače stopali po stopinjah, ki nam jih je nekdo pokazal ali sploh omogočil in niti požirka ali grižljaja ne moremo pojesti, ne, da bi bil zadaj nekdo, ki ga je dejansko pripravil za nas. Tudi če se hočemo razvedriti se lahko tako, da se družimo z nekom in, če si morda drugič spet zaželimo samote, si jo zelo verjetno krajšamo z nečim, kar so drugi naredili za nas. Pa naj si bo to morda knjiga o puščavnikih, ali pa zgolj pusto mnenje nekoga, ki jo je prebral.
In kaj se iz takšne zgodbe lahko naučimo? Ne veliko, ali pač? Vsekakor nas spoznanje morda ozavesti v globoki povezanosti družbe, ki jo sestavljamo. Morda nas spomni na pomembnost tega kar imamo v ljudeh okrog nas, na nenadomestljivost človeške vloge v našem življenju. Morda končno celo opazimo ljudi, ki nam gredo včasih na živce, čeprav nas tako ali drugače vzdržujejo ali pa vsaj prenašajo naš ego. Lahko da končno opazimo celo sebe, v svoji zahtevnosti, v večni nezadovoljnosti z drugimi in v spoznanju da nismo še nikoli prišli na misel, kako krivični smo lahko z vsemi pričakovanji in kako malo smo pripravljeni vlagati v isto družbo iz katere zdaj živimo.
Morda, bi nam pa kdaj le kazalo skušati preživeti sam …

Vrniva se na najino obalo ...

Rokometaši Izole najbrž o Sevnici ne bodi vedeli povedati nič lepega. Naši so se spet izkazali kot neprijazni gostitelji in se skoraj kruto poigrali z gosti, ki resnici na ljubo, niso pokazali praktično nič. Že v prvih 15-ih minutah prvega polčasa so naši povedli za več kot 10 golov prednosti in vodstvo obdržali do konca. V zadnji minuti prvega polčasa si je tudi, sicer bleščeča sevniška štirica, popolnoma po nepotrebnem priboril rdeč karton, tako, da se velik naskok v nekoliko ležernem drugem polčasu zmanjšal, vendar vseeno zadoščal za prepričljivo zmago.
V drugem krogu, 1.b državne rokometne lige je torej Sevnica pospremila Izolo nazaj na obalo s 36:30.
Bravo!

Slava ji.

Končno je le uspelo. Prizadevanja so se začela že pred stoletji, nadaljevala v komunizmu in triumfirala z novim predlogom družinskega zakonika.
Vas zanima, kaj je po novem torej družina? Takole gre … "Pojem družine je v predlogu zakonika zastavljen širše … saj za družino štejejo tudi nekatere skupnosti življenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu družinski skupnosti staršev in otrok, to je, da gredo po pravu odrasli osebi v razmerju do otroka določene pravice in dolžnosti, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Zunajzakonska skupnost je družinsko pravno razmerje. Zakon priznava dejansko razmerje moškega in ženske ter dveh oseb istega spola, ki nista sklenila zakonske zveze, če so izpolnjeni predpisani pogoji in ga uredi s tem, da veže nanj določene pravne posledice, pravice in dolžnosti." Družine poročenih moških in žensk torej ni več. Likvidirana je, suspendirana, dobila je rdeč karton ali če hočete, brco v rit. Očitno nikomur več ne pride prav, vsem je le v breme, krati nam svobodo in nas sili v formalizme, s katerimi imamo potem itak samo težave. Dejstvo pa je, da predlagani družinski zakonik nima prav nobenih družinskih izhodišč ampak kvečjemu zgolj skrbniška. 300 členov se praktično ukvarja z enim samim vprašanjem, in sicer skrbjo za otroke. To je trenutno tudi edini državno priznani smoter družine – z državno pomočjo torej prebrodimo 18 let, da otroci postanejo polnoletni in se vrzimo na kosovni odpad. Zapisano je namreč, da "starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno poslovno sposobnost pred polnoletnostjo." Država torej potrebuje zakonce (ha, ha … kaj je že to?) le še za skrb za otroke, sicer namerava kar sama poskrbeti zanje. V ta namen si je pripravila inštrumentarij, ki ga sestavljajo ministrstvo, centri za socialno delo, sodišča in po novem še družinski mediatorji. Skratka, za vse je poskrbljeno. Osemnajst let se država zanima, kaj se dogaja med ljudmi, potem pa ne več. Razmerja med dvema človekoma, ki v družino vložita ves svoj mladostni in življenjski potencial, predlagatelj opiše z enim stavkom: "Zakonca se morata vzajemno spoštovati, si zaupati in medsebojno pomagati. " In to je vse. Sploh ni nujno, da se imata rada – kot kakšen pravilnik uradnega obnašanja zaposlenih v banki. Nihče ne razmišlja več o tem, da morda ljudje od svojih družin še vedno kaj pričakujejo, tudi če so otroci starejši od 18 let in da so družinske vezi morda še vse drugega, kot le poln hladilnik, garderobna omara in žepnina. Nikomur se ni zdelo potrebno poudariti družine kot temeljnega gradnika družbe, katerega pomen je nesporno večji, kakor na primer, varstvo podjetniške pobude, ločitev Cerkve od države ali par hektarjev zemlje ob slovensko – hrvaški meji. Nobene svetosti ali vsaj deklarativne opredelitve o več-vrednosti zakonske zveze za katero se vendarle trezno odločata dva odrasla človeka ni; včasih se je reklo "za vse življenje", danes pa … ha, ha, ha – priporočena je notarsko overjena predporočna pogodba z obveznimi in neobveznimi vsebinami … "Ženitna pogodba je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze, kot tudi za primer razveze." Torej, nič ni prepuščeno naključju ali bognedaj celo ljubezni. Dva advokata torej skleneta pogodbo za določen čas in če je treba jo bosta tudi razdrla. Nobene obljube, predanosti … zaupanja – nekaj velja le še papir in štempelj.Pri takšni popotnici, predlagatelj, seveda brez slabe vesti, določi da je "zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku kot če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Zunajzakonska skupnost je ne glede na čas trajanja tudi življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, če se jima je rodil skupni otrok, oziroma če sta v času trajanja te skupnosti posvojila otroka." Vse je torej enakovredno, vse je dopustno, nič ni kaj bolj smiselno, naravno, etično ali zgolj priporočljivejše od drugega. Nobenega pomena družine kot temeljne človeške vrednote ni več; včasih se je reklo "moža in žene", danes pa "je predlagatelj življenjsko skupnost dveh oseb istega spola v celoti pravno uredil kot zakonsko zvezo, z vsemi pravnimi posledicami, kot so določene s tem predlogom zakonika za zakonsko zvezo ženske in moškega. Predlagatelj namreč ocenjuje, da ni nobenega stvarnega razloga, neosebne okoliščine, ki bi narekovala drugačno pravno ureditev z drugačnimi pravnimi posledicami. " Torej nič več "lubček pa lubica", zdaj je tu on z njim in ona z njo. Pa samo blekni kaj proti isto-spolnim če upaš, vsi so povezani bolj kot žlahta – prava tajna obveščevalna služba. Povsod so, vse vedo in tako držijo skupaj, da tudi voda ne steče skozi. Pa še sami niso nič krivi. Predlagatelj je namreč zanje ugotovil, da je "spolna usmerjenost nedvomno ena izmed osebnih okoliščin … ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb istega spola ima torej enake pravne posledice, kot zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb različnega spola tudi v razmerju do otrok v postopku posvojitve. Predlagatelj pri tem namreč ne vidi stvarnega razloga, ki ne bi temeljil na osebni okoliščini, to je spolni usmerjenosti, zaradi katerega te posvojitve ne bi smele biti dovoljene." Istospolna usmerjenost je torej definitivno popolnoma normalna, neodvisna od posameznikove volje in za takšne zveze pri nas končno ni nobene omejitve več. Istospolno usmerjen se torej rodiš, tako kot na primer skodran - nič si ne moreš, takšen pač si. In ker je tako, in ker iz popolnoma krivično bioloških razlogov takšni (moški) partnerji ne morejo imeti svojih otrok, ker moški pač zaenkrat še ne rodimo, je predlagatelj izumil genialno rešitev in istospolni zdaj lahko celo posvojijo otroka, saj se vendar ugotavlja, da "otroci v svojem pravnem položaju ne smejo biti deprivilegirani zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev." Tako je torej tudi po tej plati vse v najlepšem redu … država se zanese, da starši, ki v bistvu sploh niso starši "delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti in želja, ter svojim otrokom omogočajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo." Odrasli, ki bodo otroštvo preživeli v istospolnih skupnostih, bodo kajpak v celoti enakovredno dojemali pomen odnosov med moškimi in ženskami in pomen družine, kot tradicionalne skupnosti na kateri je zgrajena družba.Predlagatelj nadalje ugotavlja tudi da "družino ustvarja otrok. Če ni otroka, ni družine. Življenjska skupnost moškega in ženske brez otroka ne pomeni družine, ne glede na to, ali gre za zakonsko zvezo ali za zunajzakonsko skupnost. Za pojem družine ni potrebno, da gre za življenjsko skupnost otroka z obema staršema. Zadostuje, da živi otrok z enim roditeljem ali posvojiteljem, oziroma z eno odraslo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu pravice in obveznosti." V isti sapi pa izvemo tudi da "družine ne predstavlja življenjska skupnost starih staršev z mladoletnim vnukom, oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim sorodnikom, četudi odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v razmerju starši – otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti, niti dolžnosti preživljanja." Lepa reč torej – enostarševske, istospolne in izvenzakonske družine so za državo družine, kot se šika, če pa vnuk živi s starimi starši, ki so velikokrat boljši očetje ali matere kot originali, pa to ni nobena družina.No, kaj pa vem, saj vse morda le ni tako črno-, predlagatelju se je namreč, med drugim zapisala tudi hrabrilna misel, in sicer da "država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok." Bojazen za družino je glede na navedeno bržkone le preuranjena, saj bodo torej sedanje in bodoče rodove, ki bodo peljali slovensko družbo, k družinskim vrednotam, namesto starševskega zgleda spodbujali kar učitelji, pa zdravniki ter seveda svetovalci na centrih za socialno delo in jasno, če pa kaj ne bomo razumeli, pa le brž stecimo k družinskemu mediatorju ali pa še enkrat natančno preberimo predporočno pogodbo … Upam le, da matičarji ne bodo preobremenjeni.

Najbolj primerni za krivca …

Spet si je nekdo dal duška. Tokrat v Sobotni prilogi, temu proletarskemu predalu humanizma, ki ga spremljam že desetletja. Zame je vedno predstavljal nekakšen pojem odprtega trga dobrih idej in duhovitih zapisov in tudi zdaj me, v bistvu, ne razočara. Morda včasih le na novo preseneti. Kot me je tokrat, s svojo odkrito napadalnostjo na Vatikan, papeža, kardinala Rodeta in vse kar pač pride gospodu Borisu Ježu na pamet, ko zasliši besedico Cerkev. V članku "Dovolj kaznovani že z jutranjo mašo!" si je tokat privoščil pravo paleto bizarnih primerjav domnevnih vatikanskih interesov in ravnanj na območju Slovenije od katerih je gotovo paradna prav tista s "Petrograjskim puntom" iz oktobra leta 1917. Ta je namreč iz upora vojske in lumpenproletariata, pod genialnim vodstvom ruskega prekucuha Vladimirja Iljiča, prerastel v slavno oktobrsko revolucijo, za to pa zdaj popolnoma jasno vemo v kaj se je razvila v nekaj desetletjih. Pa niti ni pomembno v kaj se je razvila, dejstvo je, da se je izrodila v nekaj ob čemer se še danes veliko Slovencev, z gospodom Ježem vred, verjetno začne nervozno prestopati ali pa iskati izgovore in popolnoma odštekane paralele, njihovi politični predstavniki pa ne zmorejo, brez grimas na obrazih in izrekanja pogojnikov, zgolj sprejeti na znanje tistega kar, kot bridko zgodovinsko zablodo sprejema ves civilizirani svet. Pa niti ni težava v samem kritiziranju vsega, kar naj bi bilo količkaj povezano s Cerkvijo, to morda niti ne bi bilo več vredno omembe. Saj tu tudi najbolj pronicljivi kritiki ne zmorejo povedati nič novega, z istimi floskulami se trudijo že ves čas njenega obstoja in mislim, da so si že zdavnaj začeli presedati. Bolj perverzno se mi tokrat zdi očitno dejstvo, da levica, kamor z vsem spoštovanjem prištevam tudi gospoda Ježa, počne zdaj nekaj drugega. In sicer, po novem gre za iskanje krivca za nekatere žalostne resnice, ki spremljajo naš politični vsakdan. Dejansko je govora o stranskih učinkih razpada nekega tradicionalnega vrednotnega sistema, ki pa so jih ljudje začeli vse bolj očitno in za nekatere nevarno neprijetno, povezovati z dejstvom, da so tisti, ki so bili pri nas že 60 let na oblasti, z nekaj kratkimi navideznimi prekinitvami, še vedno prav tam in da je slovenska politika, v tem času, razvila naravnost čudežni dar samo-reprodukcije. Po domače torej, voli kar hočeš, rezultat bo enak. Poleg tega so ljudje začeli spoznavati tudi, kako elegantno so se nekateri, ki so bili pač pravi čas na pravem mestu, seveda z velikodušno podporo oblasti, povzpeli na prestole, o katerih se jim, glede na njihove moralne, strokovne in storilnostne kvalitete, niti sanjati ne bi smelo. In seveda, če ne želimo postati sami krivci ali sokrivci, potem je potrebno mrzlično iskati … jasno, najbolj primernega za krivca. In to je, kdo drug kot prav Cerkev, ki je v vseh sistemih tukaj in torej kajpak tudi kriva za vse. Veste dragi moji, če vas sploh kaj je … pripisovati Cerkvi divjaško agresivnost, primerljivo s tisto, ki so jo Leninovi boljševiki pokazali pred 90-imi leti in naši pred 60-imi, prav zdaj pa jo na primer, spet kažejo naši vrli prevzemniki narodove srebrnine, je milo rečeno podlo sprenevedanje. Kot je sprenevedanje tudi iskati krivce za težko gospodarsko-moralno zavoženost, ki se dogaja Sloveniji in resnici na ljubo, precejšnjemu delu "bogatega" sveta, pri graditeljih civilizacije in tudi neke nove človeške humanosti, ki je s tolikšnimi žrtvami, pa vendarle, pognala obetavne nastavke za novo rast. Vzroka za težave sodobnega, torej tudi našega, sveta sta samo dva, in sicer se imenujeta pohlep in napuh. Pohlep je tisto, še vedno tako živo prepričanje, da lahko spodobno živimo le z vlačenjem na kup in skrivanjem pod blazino, grabljenjem po tujem, žetvijo tam kjer nismo sejali, roparskimi pohodi nad naravo in zasužnjevanjem ljudi – vse, kar se da storiti zgolj za svoje koristi. Ideal sodobnega časa je bogati brezdelnež, uživač brez obveznosti, za katerega delajo drugi, on pa ima dovolj časa in denarja za potovanja po svetu ter slikanja motivov z lepo naravo in revnimi ljudmi. Napuh, pa je dejansko ideologija pohlepa. Napuh je stanje prevzetnega in samo-zaverovanega duha, za katerega je misel o ponižnosti človeka pred Bogom in stvarstvom, kar je vodilna nit krščanstva – navadna in ponižujoča izdaja. Napuh je govorec obsedenosti s prepričanjem, da moramo biti zmagovalci, da moramo biti uspešni, da so slabši obsojeni samo še na odstrel, da moramo pobrati zase vse najboljše, pa četudi samo iz razloga, da drugi ne bi imeli. Napuh je tudi prepričanje, da je staromodno in sramotno verjeti v Boga ter razmišljati o tem, da je še nekdo, ki je večen in tudi večji od vseh. Velik napuh je tudi če kdo tisto, kar je že toliko ljudem v težkih zgodovinskih in osebnih obdobjih nudilo uteho, preprosto primerja z zločinsko dejavnostjo največjih svetovnih stremuhov in brezvestnežev. Napuh je tudi, če se samo zato, da je kaj govoriti, pljuva po tisočletnih prizadevanjih poštenih ljudi, ki so v prvi vrsti imeli radi druge ljudi, ker sicer nikakor ne bi zmogli nasprotovati tako velikemu pritisku sveta, ki je postal takrat, ko je imel to možnost, tudi zločinsko surov in morilski za tiste, ki mu niso hoteli le slediti.Napuh je res velik greh. Vendar, brez skrbi … Cerkev ima rešitev tudi za ta problem … spoved. Tudi novinarjem bi verjetno kdaj pomagala …

"Ti meni luč, jaz tebi ključ."

Osnovno in večno vprašanje medgeneracijskega sobivanja ali, če je komu ljubše, socialnega sistema človeške družbe, je skrb ene generacije za drugo. Vsi, ampak resnično, prav vsi, smo slej ko prej ali natančneje, prej in slej, koristniki prastarega in dejansko edinega možnega dogovora med generacijami. Gre za vprašanje skrbstva, preživljanja … varnosti prvega in kakovosti zadnjega človekovega življenjskega obdobja. Aktivna generacija je vedno in v vseh človeških skupnostih prevzemala vlogo skrbnika naslednje in predhodne generacije. Prav tako smo bili tudi tisti, ki se trenutno štejemo za aktivno generacijo, nekoč breme generaciji naših staršev in bomo, v povprečju seveda, nekoč spet v breme generaciji naših otrok. Tako je pač vedno bilo in drugače sploh ne more biti. Vendar, glej zlomka, ta reč, ki bi po pričakovanju, tudi pri nas morala funkcionirati še bolje in zanesljiveje, kot marsikatera druga, postaja predmet polemik in vzrok boleče razhajajočih se mnenj.
V čem je pravzaprav težava? Kajpada v razkoraku, ki nastaja med potrebami na eni strani in možnostmi na drugi ali natančneje med dogovorjenimi pravicami enih družbenih skupin in sredstvih, ki jih za zagotavljanje teh pravic morajo proizvesti druge družbene skupine. Če malo pobrskam po spominu, se mi ta debata pravzaprav ne zdi nič kaj nova, mislim, da se v takšni ali drugačni obliki pojavlja že od pamtiveka. Tudi v socializmu, po katerem se nekaterim še zdaj solzijo oči, so se spraševali, kje dobiti sredstva za zapiranje pokojninske, zdravstvene, invalidske blagajne … Vedno je bila v zraku neka napetost med tistimi, ki prejemajo in tistimi, ki dajejo. Debate, pa se, kajpak ostrijo premo-sorazmerno s siceršnjim gmotnim stanjem ali vsaj splošnim mnenjem o tem, kakšno to stanje v resnici je. In v tem trenutku je, vsaj pri nas, očitno oboje, tako dejansko gmotno stanje, kot mnenje o njem, na jako nezavidljivi ravni.
Sprašujem se zakaj je tako?
Zadeva je po svoje očitno tako enostavna, pa vendar težko obvladljiva. Jaz se običajno, če ne najdem prave razlage nekega družbenega pojava, zatečem k razumevanju funkcioniranja primitivnih, rodovnih skupnosti. Po mojem globokem prepričanju, smo ljudje socialno družbeno okolje v zadnjih nekaj tisočletjih, neznosno zakomplicirali in onesnažili, pri tem pa osebno razumsko ali čustveno bore malo napredovali. Iz tega torej sledi logičen sklep, da se tistega, kar družba potrebuje za socialno funkcioniranje še vedno dovolj zadovoljivo lahko naučimo tudi od kakšnega plemena na Novi Gvineji ali morda celo kakšne razširjene Romske družine. Seveda tudi pri naših Romih ne gre več brez socialnih intervenc "urejene" in "pismene" družbe.
Kaj je torej socialna značilnost medgeneracijskih odnosov v nekem plemenu?
Po mojem mnenju, prav gotovo v prvi vrsti dejstvo, da vsak član plemena, ki je sposoben delati, to tudi počne. Torej dela! No, če se posebej ne ukvarjamo s skrbjo za otroke, ki so dejansko še vedno v pretežni meri na vzdrževanju staršev in manj skupnosti, pa je starejša generacija v celoti na plečih cele družbe. In pazi, kakšen paradoks? Ugotovimo, da potemtakem, v primerjavi s plemenom, živimo izjemno potratno. Pleme si enostavno ne more dovoliti odpisa recimo, ene tretjine izkušenega in ne-iztrošenega proizvodnega človeškega potenciala, preprosto iz razloga, ker je formalno dosegla zadostno in pavšalno določeno kombinacijo starosti in delovnih let. In kar je še hujše, "moderna" družba takšen delovni agregat, ne samo da odpiše kot odslužen ampak si na ramena naloži še njegovo vzdrževanje.
Da se razumemo – ne razmišljam o dvigovanju starostne meje in o korekcijah prispevnih stopenj itd., kot čarobnem receptu za rešitev iz težav, ki se jim približujemo. Dovolj je, da to počne že država. Razmišljam o smiselnosti sistema, ki upokojuje mladeniče, potem pa vije roke, ker jih ne more spodobno vzdrževati.
V svetu, pa tudi pri nas je moderno govoriti o vzdržnem in trajnostnem razvoju planeta, prometa, okolja …, pa o prehranski ali energetski samooskrbi nekega območja … Z drugimi besedami, spogledujemo se s temeljnim izhodiščem in idealom neke stare, ruralno pogojene ekonomije, torej neodvisnostjo. Lastna zemlja, lastna delovna sila, lastno seme, lastno gnojilo … in baje to lahko celo funkcionira.
Zakaj nihče ne govori o moči socialne samooskrbe neke družbe? Že zdaj se pokojninska blagajna dopolnjuje z špekulativnimi donosi, za katere skrbijo paradržavni premoženjski skladi. Torej je lastne družbene akumulacije premalo, kar je tudi povsem logično, ker ljudje za svoje preživetje morda strnjeno delajo le še eno petino življenja.
15 let dela neto naj bi bilo torej dovolj za 75 let življenja. Težko verjeti ..?
Mislim, da bi morali pokojninski sistem dolgoročno liberalizirati in ne skromnega paketka še bolj zavijati v državni celofan, da bo izgledal vrednejši.
Na pokojnino bi moral začeti misliti vsak sam že takrat ko dobi prvo plačo. Gre za varčevanje za "stara leta" in to je vse. Upokojiš se lahko, kadar dovolj privarčuješ ali pa ne moreš več delati. Država ti pokojnine ne garantira, upravičen si do socialne pomoči in to je zopet vse.
Še dodaten paradoks je pa ta, da tako dejansko že delamo tudi sedaj, torej podarjamo prispevke pokojninski blagajni iz katere ne bomo nikoli niti približno dobili toliko, kot bi, če bi ta denar nalagali na banko in pač delali dokler bi lahko. Sistem, ki se zategadelj ni nič spremenil že 30 let nas še vedno "posiljuje z obveznimi prispevnimi stopnjami" in "prostovoljnimi dodatnimi vplačili", na drugi strani pa si upokojenski lobi lahko jemlje celo državo za talca in zase zahteva status quo tudi takrat, ko gre vsem drugim slabše.